Lulubi

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Lulubsko kraljestvo
𒇻𒇻𒉈𒆠
2300 pr. n. št.–675 pr. n. št.
Ozemlje Lulubov na zemljevidu Mezopotamije
Glavno mesto ni podano
Jeziki neklasificiran
akadski jezik (napisi)
Religija mezopotamska mnogoboštva
Vlada monarhija
Zgodovinsko obdobje stari vek
 -  ustanovitev 2300 pr. n. št.
 -  ukinitev 675 pr. n. št.
Danes del Irak Irak
Iran Iran

Lulubi (akadsko 𒇻𒇻𒉈, Lu-lu-bi ali akadsko 𒇻𒇻𒉈𒆠, Lu-lu-biki, "Država Lulubov") je bila skupina prediranskih plemen v 3. tisočletju pr. n. št., naseljenih v pokrajini Lulubum, ki je obsegala planoto Sharazor v gorovju Zagros v sedanjem Iraškem Kurdistanu in iransko provinco Kermanšah. Lulubi so bili sosedje in včasih zavezniki Simurskega kraljestva.[1] Frayne (1990) je njihovo mesto Lulubuna ali Luluban poistovetil s sodobnim iraškim mestom Halabja.

Lulubski kralj Anubanini s sekiro in lokom v roki tepta sovražnika; Anubaninijev skalni relief, okoli 2300-2000 pr. n. št., Sar-I Pul, Iran[2]

Lulubski jezik spada zaradi popolne odsotnosti književnosti in pisnih besedil med neklasificirane jezike.[3] To pomeni, da ga ni mogoče povezati z nobenim znanim jezikom iz te regije in tega obdobja, na primer z elamščino, huritščino, sumerščino, akadščino, hatščino in amoritščino. Izraz Lulubi je verjetno huritskega porekla.[4]

Lullubi-ki (dežela Lulubov) na Anubaninijevem skalnem reliefu

Zgodovinske omembe[uredi | uredi kodo]

Zgodnja sumerska leganda Lugulbanda in ptica Anzud, nastala med vladanjem Enmerkarja Uruškega, govori o "lulubskih gorah", kjer je Lugalbanda med iskanjem preostale Enmerkarjeve vojske na poti k obleganju Arate naletel na ogromno ptico Anzû.

Relief Luluba Tardunija, znan kot Darband-i Belula, Darband-i Hurin ali Šeikanov relief, Kurdistan, Irak

Zdi se, da sta bila Lulubum in njegov sosed Gutij v zgodovinskem obdobju provinci Akadskega kraljestva Sargona Akadskega. Gutijci so bili verjetno istega porekla kot Lulubi. Sargonov vnuk Naram-Sin je porazil Lulube in njihovega kralja Satunija in v spomin na zmago postavil stelo z naslednjim napisom:

"Naram-Sin močni... Sidur in Sutuni, kneza Lulubov, sta se združila in začela vojno proti meni."
—  Akadski napis na Naram-sinovi steli zmage[5]

Ko so Gutijci osvojili Akadsko kraljestvo, so se Lulubi uprli gutskemu kralju Eridupizirju, kar omenja naslednji napis:

"Ka-Nisba, kralj Simuruma, je prebivalce Simuruma in Lulubija spodbudil k uporu. Amnili, general [sovražnih Lulubov] ... je ustvaril deželo [uporno] ... Eridu-pizir, mogočni kralj Gutijcev in štirih strani sveta je pohitel [proti njim] ... V enem samem dnevu je osvojil prelaz Urbilum na gori Mumum in zasedel Nirišuho."
—  Eridupizirjav napis R2:226-7[6]
Naram-Sinova stela zmage (okoli 2250 pr. n. št.), postavljena v spomin na zmago akadskega kralja Naram-Sina (stoji levo) nad Lulubi in njihovim kraljem Satunijem, Muzej Louvre

Po gutskem obdobju naj bi vladar Novosumerskega imperija (Ur III) Šulgi vsaj devet krat napadel Lulube. Med vladavino Amar-Sina so Lulubi tvorili kontingent urske vojske, kar kaže, da je bila regija takrat pod sumersko oblastjo.

Na drugem slavnem skalnem reliefu so upodobljeni lulubski kralj Anubanini in asirsko-babilonska boginja Ištar, ki za seboj vlečeta ujetnike. Za relief se domneva, da je iz novosumerskega obdobja. V kasnejših babilonskih pripovedih o podvigih Sargona Velikega je Anubanini omenjen kot eden od njegovih nasprotnikov.

Zdi se, da je v naslednjem (drugem) tisočletju pred našim štetjem izraz "Lulubi" ali "Lulu" postal generični babilonsko/asirski izraz za "gorjana", medtem ko je bila prvotna regija Lulubi znana tudi kot Zamua. Izraz "dežela Lulubov" se je znova pojavil konec 12. stoletja pr. n. št., ko sta Nebukadnezar I. iz Babilona (okoli leta 1120 pr. n. št.) in Tiglat-Pileser I. iz Asirije (leta 1113 pr. n. št.) trdila, da sta si jo podredila. Novoasirski kralji v naslednjih stoletjih so prav tako omenjali pohode in osvajanja na območju Lulubuma/Zamue. Najslavnejši kralj Ašurnasirpal II. je moral leta 881 pr. n. št. zatreti upor med lulubskimi/zamuanskimi poglavarji, med katerim so v neuspelem poskusu zadržati Asirce zgradili zid na prelazu Bazian med sodobnima Kirkukom in Sulejmanijo. Lulubi naj bi imeli v svoji deželi 19 obzidanih mest, veliko konj, goveda, kovin, tekstila in vina, ki jih je odpeljal Ašurnasirpal. Lokalni poglavarji ali guvernerji pokrajine Zamua so se omenjali do konca vladavine kralja Esarhadona (669 pr. n. št.).

Predstave[uredi | uredi kodo]

Poraženi Lulubi na adskih upodobitvah
Barbar, ujetnik Akadskega cesarstva, gol, vkovan v verige, z obročkom v nosu, koničasto brado in dolgimi lasmi, spletenimi v kito; 2350-2000 pr. n. št., Muzej Louvre[7]
Lulubski trpin s koničasto brado in dolgimi, v kito spletenimi lasmi; skalni relief v Darband-iGawru; podobna upodobitev premaganega Luluba je na Naram-sinovi steli zmage[8]

Lulube so opisovali kot bojevite gorjane.[9] Pogosto so upodobljeni z golimi prsmi in odeti z živalskimi kožami. Nosili so kratke brade in dolge lase, spletene v debelo kito.[8]

Vladarji[uredi | uredi kodo]

Znani so naslednji kralji Lulubskega kraljestva:[10][11]

  • Imaškuš (okoli 2400 pr. n. št.)[12]
  • Anubanini (okoli 2350 pr. n. št.), naročil izdelavo skalnega napisa pri Sar-e Pol-e Zahabu[13]
  • Satuni (okoli 2270 pr. n. št.), sodobnik Naram-Sina Akadskega in Hita Elamskega
  • Irib (okoli 2037 pr. n. št.)
  • Darianam (okoli 2000 pr. n. št.)
  • Iki (natančen datum ni znan)[13]
  • Tar ... duni (natančen datum ni znan), Ikijev sin; njegov napis so odkrili blizu Anubaninievega napisa[13]
  • Nur-Adad (okoli 881 – 880 pr. n. št.)
  • Zabini (okoli 881 pr. n. št.)
  • Hubaja (okoli 830 pr. n. št.), asirski vazal
  • Dada (okoli 715 pr. n. št.)
  • Larkutla (okoli 675 pr. n. št.)

Lulubski skalni reliefi[uredi | uredi kodo]

V okolici Sar-e Pol-e Zohaba je več lulubskih skalnih reliefov. Najbolj ohranjen je Anubaninijev skalni relief. Na vseh reliefih je upodobljen vladar, ki tepta sovražnika. Na večini njih je upodobljen tudi bog, obrnjen proti vladarju. Kakšnih 200 m do Anubaninijevega je podoben relief, samo da je na njem vladar nima brade.[2] Kateremu vladarju pripada, ni znano.[2][14]

Anubaninijev skalni relief[uredi | uredi kodo]

Drugi lulubski reliefi[uredi | uredi kodo]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. Hamblin, William J. (2006). Warfare in the Ancient Near East to 1600 BC. Routledge. str. 115–116.
  2. 2,0 2,1 2,2 2,3 2,4 2,5 2,6 2,7 2,8 Osborne, James F. (2014). Approaching Monumentality in Archaeology (angleščina). SUNY Press. str. 123. ISBN 9781438453255.
  3. The Languages of the Ancient Near East. A Companion to the Ancient Near East, 2nd izdaja, 2007.
  4. Tischler 1977–2001: vol. 5/6: 70–71. On the Lullubeans in general. Glej Klengel 1987–1990; Eidem 1992: 50–54.
  5. Babylonian & Oriental Record. 1895. str. 27.
  6. Hamblin, William J. (2006). Warfare in the Ancient Near East to 1600 BC. Routledge. str. 115–116.
  7. "Louvre Museum Official Website". cartelen.louvre.fr.
  8. 8,0 8,1 Bahrani, Zainab (2008). Rituals of War: The Body and Violence in Mesopotamia. Zone Books. str. 109. ISBN 9781890951849.
  9. Bury, John Bagnell; Cook, Stanley Arthur; Adcock, Frank Ezra (1975). The Cambridge Ancient History: The Egyptian and Hittite empires to c. 1000 B.C. University Press. str. 505.
  10. Qashqai, 2011.
  11. Legrain, 1922; Cameron, 1936; D’yakonov, 1956; The Cambridge History of Iran; Hinz, 1972; The Cambridge Ancient History; Majidzadeh, 1991; Majidzadeh, 1997.
  12. Cameron, George G. (1936). History of Early Iran (PDF). The University of Chicago Press. str. 35.
  13. 13,0 13,1 13,2 Cameron, George G. (1936). History of Early Iran (PDF). The University of Chicago Press. str. 41.
  14. Vanden Berghe, Louis. Relief Sculptures de Iran Ancien. str. 19–21.
  15. 15,0 15,1 15,2 15,3 Osborne, James F. (2014). Approaching Monumentality in Archaeology. SUNY Press. str. 123–124.ISBN 9781438453255.
  16. Osborne, James F. (2014). Approaching Monumentality in Archaeology. SUNY Press. str. 123–124. ISBN 9781438453255.
  17. Frayne, Douglas (1990). Old Babylonian Period (2003-1595 BC). University of Toronto Press. str. 707 ff.ISBN 9780802058737.