Sklopitvena konstanta

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search

Sklopitvena konstanta (oznaka ) je v fiziki (kvantni teoriji polja) brezrazsežno število, ki določa velikost interakcije med delci ali polji. Pogosto se lahko v Lagrangeevi ali Hamiltonovi funkciji (v kvantni mehaniki tudi Hamiltonov operator) loči del, ki se nanaša na kinetično energijo (kinetični del) in na del, ki se nanaša na potencialno energijo (interaktivni del). Sklopitvena konstanta določa interaktivni del in s tem določa tudi jakost medsebojnega delovanja v primerjavi s kinetičnim delom. V kvantni teoriji polja se medsebojno delovanje kaže v izmenjavi umeritvenih bozonov. Sklopitvena konstanta daje jakost sklopitve teh bozonov z odgovarjajočimi naboji (niso v vseh primerih električni naboji).

Primer najbolj razumljive sklopitvene konstante je električni naboj delca.

Za vsako osnovno silo se lahko določi sklopitvena konstanta

interakcija umeritveni bozon naboj oznaka sklopitvene konstante velikost konstante
močna jedrska sila gluoni (8 različnih) barvni naboj 1
elektromagnetna sila foton električni naboj 1/137
šibka jedrska sila -, - in -bozon šibki naboj 10-6
gravitacija graviton
(domnevni delec)
masa 10-39

Konstanta fine strukture[uredi | uredi kodo]

Pri elektromagnetni interakciji se uporablja konstanta fine strukture. Označuje se jo z , določena pa je z obrazcem:

kjer je:

Konstanta fine strukture opisuje medsebojno delovanje med dvema osnovnima nabojema.

Umeritvena sklopitev[uredi | uredi kodo]

V negrupi se v umeritveni teoriji pojavlja umeritveni parameter, ki se ga označuje z , v Lagrangeevi funkciji:

kjer je:

Elekrošibka sklopitev[uredi | uredi kodo]

V elektrošibki teoriji (teorija Glashov-Salam-Weinberga) se uporablja šibka sklopitvena konstanta, ki se jo označuje z . Ta konstanta odgovarja konstanti fine strukture v elektromagnetni interakciji:

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]