Wikipedija:Izbrani članki/Arhiv 2015

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search

Arhivi po letih


Orodja za izbrane članke:

Arhiv[uredi kodo]

Prerez površine pljuč, ki kaže več votlin, obloženih s težkimi sajastimi usedlinami zaradi dolgotrajnega kajenja

Kronična obstruktivna pljučna bolezen (KOPB) je obstruktivno obolenje pljuč, za katero je značilen kronično slab pretok zraka. Običajno se s časom poslabšuje. Glavni simptomi so zasoplost, kašelj in nastajanje izmečka.

Kajenje je najpogostejši vzrok za KOPB, s številnimi drugimi dejavniki, kot so onesnaženje zraka in dedna nagnjenost, ki igrajo manjšo vlogo. V državah v razvoju je eden od pogostnih vzrokov onesnažen zrak zaradi slabega prezračevanja med kuhanjem hrane in ob ogrevanju prostorov. Dolgotrajna izpostavljenost tem dražečim vplivom povzroča vnetni odziv v pljučih, zaradi česar prihaja do zoženja malih dihalnih poti in do razkroja pljučnega tkiva. Posledično se v pljučih nabira zrak, kar imenujemo emfizem. Pod terminom kronični bronhitis razumemo opis simptomov kroničnega kašlja, ki se kaže skupaj z nastajanjem izmečka.

Diagnozo postavimo na osnovi slabega pretoka zraka, ki se meri s testi pljučne funkcije. Drugače kot pri astmi, jemanje zdravil zmanjšanega pretoka zraka ne izboljša bistveno. KOPB lahko preprečimo z zmanjšanjem izpostavljenosti znanim vzrokom. Gre za prizadevanja, da se zmanjša obseg kajenja ter izboljša kakovost zraka v bivališčih in na prostem. Metode za zdravljenje KOPB so med drugim: odvajanje od kajenja, cepljenja, rehabilitacija pljuč, pogosto vdihavanje bronhodilatatorjev in jemanje kortikosteroidov. Edina ukrepa, za katera je dokazano, da zmanjšujeta smrtnost, sta prenehanje kajenja in vdihovanje dodatnega kisika.

Po vsem svetu KOPB prizadene skoraj 5 % prebivalstva. Preberite več ...


Velika hobotnica (Octopus vulgaris)

Mehkužci (znanstveno ime Mollusca) so živalsko deblo, v katerega uvrščamo okrog 85.000 danes znanih in opisanih vrst. Med vsemi morskimi organizmi predstavljajo največje živalsko deblo, saj vsebuje slabo četrtino vseh znanih vrst, številne vrste pa bivajo tudi v sladkih vodah in na kopnem. Od vseh mehkužcev so polži največja in najbolj raznolika skupina, ki edini uspevajo tudi na kopnem.

Kot nevretenčarji so v svojem razvoju dosegli razmeroma visoko stopnjo telesne organiziranosti, predvsem glavonožci, ki imajo najkompleksnejše razvito živčevje med vsemi nevretenčarji. Kot skupina so sicer izredno raznoliki, tako po telesni zgradbi in velikosti, kot tudi po vedenju in ekologiji. Čeprav je težko najti telesno značilnost, ki bi bila skupna prav vsem mehkužcem, je zanje v splošnem značilno mehko, nečlenjeno telo z dvobočno somernostjo, plašč s plaščno votlino, v kateri poteka dihanje in izločanje, ter organizirano živčevje, pri mnogih vrstah pa še lupina, ki strehasto pokriva telo. Mehkužci imajo zelo pomembno vlogo v vodnih in kopenskih ekosistemih, saj način življenja različnih skupin obsega širok spekter vlog, vse od filtratorjev preko plenilcev do zajedavcev.

Za človeka mehkužci že več tisoč let predstavljajo vir hrane, poleg tega pa še vir luksuznega blaga, kot so biseri, biserovina, škrlatno oz. purpurno barvilo in morska svila. Po drugi strani je več milijonov ljudi okuženih z zajedavci zaradi uživanja sladkovodnih polžev, uživanje pokvarjenih ali strupenih školjk pa lahko privede do zastrupitev s hrano. Nekatere vrste polžev so tudi pomembni kmetijski škodljivci. Preberite več ...


Velika hobotnica (Octopus vulgaris)

Mehkužci (znanstveno ime Mollusca) so živalsko deblo, v katerega uvrščamo okrog 85.000 danes znanih in opisanih vrst. Med vsemi morskimi organizmi predstavljajo največje živalsko deblo, saj vsebuje slabo četrtino vseh znanih vrst, številne vrste pa bivajo tudi v sladkih vodah in na kopnem. Od vseh mehkužcev so polži največja in najbolj raznolika skupina, ki edini uspevajo tudi na kopnem.

Kot nevretenčarji so v svojem razvoju dosegli razmeroma visoko stopnjo telesne organiziranosti, predvsem glavonožci, ki imajo najkompleksnejše razvito živčevje med vsemi nevretenčarji. Kot skupina so sicer izredno raznoliki, tako po telesni zgradbi in velikosti, kot tudi po vedenju in ekologiji. Čeprav je težko najti telesno značilnost, ki bi bila skupna prav vsem mehkužcem, je zanje v splošnem značilno mehko, nečlenjeno telo z dvobočno somernostjo, plašč s plaščno votlino, v kateri poteka dihanje in izločanje, ter organizirano živčevje, pri mnogih vrstah pa še lupina, ki strehasto pokriva telo. Mehkužci imajo zelo pomembno vlogo v vodnih in kopenskih ekosistemih, saj način življenja različnih skupin obsega širok spekter vlog, vse od filtratorjev preko plenilcev do zajedavcev.

Za človeka mehkužci že več tisoč let predstavljajo vir hrane, poleg tega pa še vir luksuznega blaga, kot so biseri, biserovina, škrlatno oz. purpurno barvilo in morska svila. Po drugi strani je več milijonov ljudi okuženih z zajedavci zaradi uživanja sladkovodnih polžev, uživanje pokvarjenih ali strupenih školjk pa lahko privede do zastrupitev s hrano. Nekatere vrste polžev so tudi pomembni kmetijski škodljivci. Preberite več ...


Velika hobotnica (Octopus vulgaris)

Mehkužci (znanstveno ime Mollusca) so živalsko deblo, v katerega uvrščamo okrog 85.000 danes znanih in opisanih vrst. Med vsemi morskimi organizmi predstavljajo največje živalsko deblo, saj vsebuje slabo četrtino vseh znanih vrst, številne vrste pa bivajo tudi v sladkih vodah in na kopnem. Od vseh mehkužcev so polži največja in najbolj raznolika skupina, ki edini uspevajo tudi na kopnem.

Kot nevretenčarji so v svojem razvoju dosegli razmeroma visoko stopnjo telesne organiziranosti, predvsem glavonožci, ki imajo najkompleksnejše razvito živčevje med vsemi nevretenčarji. Kot skupina so sicer izredno raznoliki, tako po telesni zgradbi in velikosti, kot tudi po vedenju in ekologiji. Čeprav je težko najti telesno značilnost, ki bi bila skupna prav vsem mehkužcem, je zanje v splošnem značilno mehko, nečlenjeno telo z dvobočno somernostjo, plašč s plaščno votlino, v kateri poteka dihanje in izločanje, ter organizirano živčevje, pri mnogih vrstah pa še lupina, ki strehasto pokriva telo. Mehkužci imajo zelo pomembno vlogo v vodnih in kopenskih ekosistemih, saj način življenja različnih skupin obsega širok spekter vlog, vse od filtratorjev preko plenilcev do zajedavcev.

Za človeka mehkužci že več tisoč let predstavljajo vir hrane, poleg tega pa še vir luksuznega blaga, kot so biseri, biserovina, škrlatno oz. purpurno barvilo in morska svila. Po drugi strani je več milijonov ljudi okuženih z zajedavci zaradi uživanja sladkovodnih polžev, uživanje pokvarjenih ali strupenih školjk pa lahko privede do zastrupitev s hrano. Nekatere vrste polžev so tudi pomembni kmetijski škodljivci. Preberite več ...


Thermococcus gammatolerans, na radioaktivno sevanje odporna arheja

Arheje (znanstveno ime Archaea) so velika skupina prokariontov, ki tako kot bakterije nimajo jedra in ostalih organelov. V sistem živih bitij jih težko uvrstimo, saj so po nekaterih značilnostih podobne bakterijam, po drugih pa evkariontom. Arheje so pod imenom Archebacteria prvotno prištevali k bakterijam, vendar so raziskave v zadnjih desetletjih pokazale, da so arheje posebna skupina organizmov, ki se razlikujejo tako od bakterij kot od evkariontov.

Po obliki in velikosti so v splošnem podobne bakterijam. Navkljub temu so po nekaterih presnovnih poteh ter izražanju genov bolj podobne evkariontom. Presnova arhej je zelo raznolika, kot vir energije izrabljajo anorganske in organske snovi ter sončno svetlobo; fotosintetske arheje do sedaj sicer niso bile odkrite. Razmnožujejo se nespolno.

Prve odkrite arheje so bili ekstremofili, ki bivajo v okoljih s skrajnimi razmerami, kot so termalni vrelci in slana jezera, vendar je pozneje postalo jasno, da večina arhej biva v okoljih z zmernimi razmerami, kot so oceani, prst, močvirja in celo prebavni trakt nekaterih živali, vključno s človekom. V ekosistemih imajo pomembno vlogo, med drugim zaradi kroženja ogljika in dušika. Metanogene arheje, ki bivajo tudi v prebavnem traktu prežvekovalcev, kot je domače govedo, so glavni vir atmosferskega metana. Te so pomembne tudi pri razgrajevanju organskih snovi v čistilnih napravah, metan kot glavno sestavino bioplina pa med drugim uporabljamo za proizvodnjo energije. Odporni encimi, izolirani iz ekstremofilnih arhej, so pomembno prispevali k razvoju živilske industrije ter metode verižne reakcije s polimerazo (PCR). Preberite več ...


Thermococcus gammatolerans, na radioaktivno sevanje odporna arheja

Arheje (znanstveno ime Archaea) so velika skupina prokariontov, ki tako kot bakterije nimajo jedra in ostalih organelov. V sistem živih bitij jih težko uvrstimo, saj so po nekaterih značilnostih podobne bakterijam, po drugih pa evkariontom. Arheje so pod imenom Archebacteria prvotno prištevali k bakterijam, vendar so raziskave v zadnjih desetletjih pokazale, da so arheje posebna skupina organizmov, ki se razlikujejo tako od bakterij kot od evkariontov.

Po obliki in velikosti so v splošnem podobne bakterijam. Navkljub temu so po nekaterih presnovnih poteh ter izražanju genov bolj podobne evkariontom. Presnova arhej je zelo raznolika, kot vir energije izrabljajo anorganske in organske snovi ter sončno svetlobo; fotosintetske arheje do sedaj sicer niso bile odkrite. Razmnožujejo se nespolno.

Prve odkrite arheje so bili ekstremofili, ki bivajo v okoljih s skrajnimi razmerami, kot so termalni vrelci in slana jezera, vendar je pozneje postalo jasno, da večina arhej biva v okoljih z zmernimi razmerami, kot so oceani, prst, močvirja in celo prebavni trakt nekaterih živali, vključno s človekom. V ekosistemih imajo pomembno vlogo, med drugim zaradi kroženja ogljika in dušika. Metanogene arheje, ki bivajo tudi v prebavnem traktu prežvekovalcev, kot je domače govedo, so glavni vir atmosferskega metana. Te so pomembne tudi pri razgrajevanju organskih snovi v čistilnih napravah, metan kot glavno sestavino bioplina pa med drugim uporabljamo za proizvodnjo energije. Odporni encimi, izolirani iz ekstremofilnih arhej, so pomembno prispevali k razvoju živilske industrije ter metode verižne reakcije s polimerazo (PCR). Preberite več ...


Thermococcus gammatolerans, na radioaktivno sevanje odporna arheja

Arheje (znanstveno ime Archaea) so velika skupina prokariontov, ki tako kot bakterije nimajo jedra in ostalih organelov. V sistem živih bitij jih težko uvrstimo, saj so po nekaterih značilnostih podobne bakterijam, po drugih pa evkariontom. Arheje so pod imenom Archebacteria prvotno prištevali k bakterijam, vendar so raziskave v zadnjih desetletjih pokazale, da so arheje posebna skupina organizmov, ki se razlikujejo tako od bakterij kot od evkariontov.

Po obliki in velikosti so v splošnem podobne bakterijam. Navkljub temu so po nekaterih presnovnih poteh ter izražanju genov bolj podobne evkariontom. Presnova arhej je zelo raznolika, kot vir energije izrabljajo anorganske in organske snovi ter sončno svetlobo; fotosintetske arheje do sedaj sicer niso bile odkrite. Razmnožujejo se nespolno.

Prve odkrite arheje so bili ekstremofili, ki bivajo v okoljih s skrajnimi razmerami, kot so termalni vrelci in slana jezera, vendar je pozneje postalo jasno, da večina arhej biva v okoljih z zmernimi razmerami, kot so oceani, prst, močvirja in celo prebavni trakt nekaterih živali, vključno s človekom. V ekosistemih imajo pomembno vlogo, med drugim zaradi kroženja ogljika in dušika. Metanogene arheje, ki bivajo tudi v prebavnem traktu prežvekovalcev, kot je domače govedo, so glavni vir atmosferskega metana. Te so pomembne tudi pri razgrajevanju organskih snovi v čistilnih napravah, metan kot glavno sestavino bioplina pa med drugim uporabljamo za proizvodnjo energije. Odporni encimi, izolirani iz ekstremofilnih arhej, so pomembno prispevali k razvoju živilske industrije ter metode verižne reakcije s polimerazo (PCR). Preberite več ...


Brahiterapija oz. brahiradioterapija ali bližinsko obsevanje je oblika radioterapije, pri kateri vir sevanja vstavimo v notranjost telesa. Brahiterapijo najpogosteje uporabljamo kot učinkovito zdravljenje raka materničnega vratu, prostate in dojke ter kožnega raka, primerna pa je tudi za zdravljenje raka številnih drugih organov. Brahiterapijo lahko uporabljamo samostojno ali v kombinaciji z drugimi vrstami zdravljenja, na primer s kirurgijo, z zunanjim obsevanjem (teleradioterapija - TRT) in kemoterapijo.

Za razliko od TRT, pri kateri tumor obsevamo z virom visokoenergijskih rentgenskih žarkov, ki je zunaj telesa, pri brahiterapiji vir sevanja namestimo neposredno v tumor ali njegovo bližino. Pri brahiterapiji sevanje vpliva na zelo omejeno območje v bližini vstavljenih virov sevanja, izpostavljenost bolj oddaljenih zdravih tkiv pa je majhna, poleg tega ob premikanju bolnika ali tumorja viri sevanja ohranijo svoj pravilni položaj glede na tumor. Naštete značilnosti dajejo brahiterapiji prednost pred TRT, saj omogoča zdravljenje tumorja z visokimi dozami sevanja, hkrati pa zmanjša verjetnost neželene poškodbe zdravih tkiv.

Zdravljenje z brahiterapijo je mogoče opraviti v krajšem času kot z drugimi tehnikami obsevanja. To zmanjšuje možnost delitve in rasti preživelih rakavih celic v intervalih med posameznimi odmerki sevanja. Za številne bolnike je brahiterapija dostopnejša in priročnejša, saj je potrebnih manj obiskov bolnišnice kot pri TRT, zdravljenje pa v nekaterih primerih lahko izvedemo ambulantno, torej brez sprejema v bolnišnico. Preberite več ...


Brahiterapija oz. brahiradioterapija ali bližinsko obsevanje je oblika radioterapije, pri kateri vir sevanja vstavimo v notranjost telesa. Brahiterapijo najpogosteje uporabljamo kot učinkovito zdravljenje raka materničnega vratu, prostate in dojke ter kožnega raka, primerna pa je tudi za zdravljenje raka številnih drugih organov. Brahiterapijo lahko uporabljamo samostojno ali v kombinaciji z drugimi vrstami zdravljenja, na primer s kirurgijo, z zunanjim obsevanjem (teleradioterapija - TRT) in kemoterapijo.

Za razliko od TRT, pri kateri tumor obsevamo z virom visokoenergijskih rentgenskih žarkov, ki je zunaj telesa, pri brahiterapiji vir sevanja namestimo neposredno v tumor ali njegovo bližino. Pri brahiterapiji sevanje vpliva na zelo omejeno območje v bližini vstavljenih virov sevanja, izpostavljenost bolj oddaljenih zdravih tkiv pa je majhna, poleg tega ob premikanju bolnika ali tumorja viri sevanja ohranijo svoj pravilni položaj glede na tumor. Naštete značilnosti dajejo brahiterapiji prednost pred TRT, saj omogoča zdravljenje tumorja z visokimi dozami sevanja, hkrati pa zmanjša verjetnost neželene poškodbe zdravih tkiv.

Zdravljenje z brahiterapijo je mogoče opraviti v krajšem času kot z drugimi tehnikami obsevanja. To zmanjšuje možnost delitve in rasti preživelih rakavih celic v intervalih med posameznimi odmerki sevanja. Za številne bolnike je brahiterapija dostopnejša in priročnejša, saj je potrebnih manj obiskov bolnišnice kot pri TRT, zdravljenje pa v nekaterih primerih lahko izvedemo ambulantno, torej brez sprejema v bolnišnico. Preberite več ...


Brahiterapija oz. brahiradioterapija ali bližinsko obsevanje je oblika radioterapije, pri kateri vir sevanja vstavimo v notranjost telesa. Brahiterapijo najpogosteje uporabljamo kot učinkovito zdravljenje raka materničnega vratu, prostate in dojke ter kožnega raka, primerna pa je tudi za zdravljenje raka številnih drugih organov. Brahiterapijo lahko uporabljamo samostojno ali v kombinaciji z drugimi vrstami zdravljenja, na primer s kirurgijo, z zunanjim obsevanjem (teleradioterapija - TRT) in kemoterapijo.

Za razliko od TRT, pri kateri tumor obsevamo z virom visokoenergijskih rentgenskih žarkov, ki je zunaj telesa, pri brahiterapiji vir sevanja namestimo neposredno v tumor ali njegovo bližino. Pri brahiterapiji sevanje vpliva na zelo omejeno območje v bližini vstavljenih virov sevanja, izpostavljenost bolj oddaljenih zdravih tkiv pa je majhna, poleg tega ob premikanju bolnika ali tumorja viri sevanja ohranijo svoj pravilni položaj glede na tumor. Naštete značilnosti dajejo brahiterapiji prednost pred TRT, saj omogoča zdravljenje tumorja z visokimi dozami sevanja, hkrati pa zmanjša verjetnost neželene poškodbe zdravih tkiv.

Zdravljenje z brahiterapijo je mogoče opraviti v krajšem času kot z drugimi tehnikami obsevanja. To zmanjšuje možnost delitve in rasti preživelih rakavih celic v intervalih med posameznimi odmerki sevanja. Za številne bolnike je brahiterapija dostopnejša in priročnejša, saj je potrebnih manj obiskov bolnišnice kot pri TRT, zdravljenje pa v nekaterih primerih lahko izvedemo ambulantno, torej brez sprejema v bolnišnico. Preberite več ...


Glass-Ball.jpg

Steklo je amorfna (nekristalinična), praviloma prozorna trdnina, ki ima veliko praktično, tehnološko in dekorativno uporabnost, na primer kot okensko steklo, posoda, izolacijski material (steklena volna) in optično vlakno za hiter prenos optičnih signalov. Osnovna sestavina stekla je silicijev dioksid (kremen, SiO2).

Najbolj znano in zgodovinsko najstarejše je natrijevo (ali soda-apno) steklo, iz katerega so narejene na primer steklenice, in okensko steklo. Med druge najbolj znane vrste stekla spadajo svinčevo ali kristalno steklo za izdelavo dragih brušenih in nebrušenih izdelkov ter različnih optičnih elementov, kremenčevo steklo za izdelavo leč ter borovo steklo za izdelavo laboratorijske steklovine, odporno proti kemikalijam in spremembam temperature. Brezbarvno steklo se proizvaja iz zelo čistih surovin, ker ga že zelo majhne količine nečistoč tako ali drugače obarvajo. Za barvanje stekla se v talino dodajajo kovinski oksidi ali soli: železo ga obarva zeleno rumeno, kromov oksid zeleno, bakrov oksid modro, manganov oksid vijolično in zlato rdeče.

V znanosti se izraz steklo uporablja mnogo širše in zajema vse trdnine, ki imajo amorfno (nekristalinično) zgradbo in steklast prehod, ko se segrevajo proti temperaturi tališča. Med stekla v tem smislu spadajo tudi porcelani in mnogo termoplastov. Te vrste stekla se lahko proizvedejo iz zelo različnih gradiv: kovinskih zlitin, talin ionskih spojin, vodnih raztopin, molekularnih tekočin in polimerov. Polimerna stekla (poliakrilati, polikarbonati, polietilen tereftalati) so zaradi majhne gostote pogosto mnogo bolj primerna kot tradicionalna silicijeva stekla (steklenice, očesne leče). Preberite več ...


Glass-Ball.jpg

Steklo je amorfna (nekristalinična), praviloma prozorna trdnina, ki ima veliko praktično, tehnološko in dekorativno uporabnost, na primer kot okensko steklo, posoda, izolacijski material (steklena volna) in optično vlakno za hiter prenos optičnih signalov. Osnovna sestavina stekla je silicijev dioksid (kremen, SiO2).

Najbolj znano in zgodovinsko najstarejše je natrijevo (ali soda-apno) steklo, iz katerega so narejene na primer steklenice, in okensko steklo. Med druge najbolj znane vrste stekla spadajo svinčevo ali kristalno steklo za izdelavo dragih brušenih in nebrušenih izdelkov ter različnih optičnih elementov, kremenčevo steklo za izdelavo leč ter borovo steklo za izdelavo laboratorijske steklovine, odporno proti kemikalijam in spremembam temperature. Brezbarvno steklo se proizvaja iz zelo čistih surovin, ker ga že zelo majhne količine nečistoč tako ali drugače obarvajo. Za barvanje stekla se v talino dodajajo kovinski oksidi ali soli: železo ga obarva zeleno rumeno, kromov oksid zeleno, bakrov oksid modro, manganov oksid vijolično in zlato rdeče.

V znanosti se izraz steklo uporablja mnogo širše in zajema vse trdnine, ki imajo amorfno (nekristalinično) zgradbo in steklast prehod, ko se segrevajo proti temperaturi tališča. Med stekla v tem smislu spadajo tudi porcelani in mnogo termoplastov. Te vrste stekla se lahko proizvedejo iz zelo različnih gradiv: kovinskih zlitin, talin ionskih spojin, vodnih raztopin, molekularnih tekočin in polimerov. Polimerna stekla (poliakrilati, polikarbonati, polietilen tereftalati) so zaradi majhne gostote pogosto mnogo bolj primerna kot tradicionalna silicijeva stekla (steklenice, očesne leče). Preberite več ...


Sedeči buda

Budizem je religija in filozofija, ki izvira iz indijske podceline in obsega raznoterost tradicij, prepričanj ter praks, ki naj bi večinoma temeljile na učenjih Siddharthe Gavtame, bolj znanega po imenu »Buda« (kar v sanskrtu in paliju pomeni »prebujen«). Buda je živel in učil na vzhodnem delu indijske podceline med 6. in 4. stoletjem pr. n. št. Budisti ga priznavajo kot prebujenega ali razsvetljenega učitelja, ki je svoje uvide delil z drugimi, da bi čutečim bitjem pomagal končati njihovo nevednost, hrepenenje in trpljenje, tako da spoznajo soodvisen nastanek in praznino ter na ta način dosežejo nirvano.

Poznamo dve glavni veji budizma: theravada (»šola starešin«) in mahajana (»veliki voz«). Theravada ima veliko število pristašev na Šrilanki in v Jugovzhodni Aziji. Mahajano najdemo v Vzhodni Aziji; vključuje tradicijo čiste dežele, zen, budizem ničiren, tibetanski budizem, šingon ter tendai. Po nekaterih razvrstitvah je vadžrajana—razširjena je predvsem v Tibetu in Mongoliji ter v bližnjih predelih Kitajske in Rusije—znana kot tretja veja budizma, drugi pa jo uvrščajo v mahajano. Obstajajo še druge razvrstitve teh treh vozov (yan).

Budizem še vedno ostaja najbolj priljubljen v Aziji, vendar dandanes lahko obe veji najdemo tudi drugod po svetu. Število budistov po svetu se močno razlikuje glede na to, kako definiramo pripadnost tej veri. Ocena spodnje meje je med 350 in 500 milijoni vernikov. Preberite več ...


Sedeči buda

Budizem je religija in filozofija, ki izvira iz indijske podceline in obsega raznoterost tradicij, prepričanj ter praks, ki naj bi večinoma temeljile na učenjih Siddharthe Gavtame, bolj znanega po imenu »Buda« (kar v sanskrtu in paliju pomeni »prebujen«). Buda je živel in učil na vzhodnem delu indijske podceline med 6. in 4. stoletjem pr. n. št. Budisti ga priznavajo kot prebujenega ali razsvetljenega učitelja, ki je svoje uvide delil z drugimi, da bi čutečim bitjem pomagal končati njihovo nevednost, hrepenenje in trpljenje, tako da spoznajo soodvisen nastanek in praznino ter na ta način dosežejo nirvano.

Poznamo dve glavni veji budizma: theravada (»šola starešin«) in mahajana (»veliki voz«). Theravada ima veliko število pristašev na Šrilanki in v Jugovzhodni Aziji. Mahajano najdemo v Vzhodni Aziji; vključuje tradicijo čiste dežele, zen, budizem ničiren, tibetanski budizem, šingon ter tendai. Po nekaterih razvrstitvah je vadžrajana—razširjena je predvsem v Tibetu in Mongoliji ter v bližnjih predelih Kitajske in Rusije—znana kot tretja veja budizma, drugi pa jo uvrščajo v mahajano. Obstajajo še druge razvrstitve teh treh vozov (yan).

Budizem še vedno ostaja najbolj priljubljen v Aziji, vendar dandanes lahko obe veji najdemo tudi drugod po svetu. Število budistov po svetu se močno razlikuje glede na to, kako definiramo pripadnost tej veri. Ocena spodnje meje je med 350 in 500 milijoni vernikov. Preberite več ...


Sedeči buda

Budizem je religija in filozofija, ki izvira iz indijske podceline in obsega raznoterost tradicij, prepričanj ter praks, ki naj bi večinoma temeljile na učenjih Siddharthe Gavtame, bolj znanega po imenu »Buda« (kar v sanskrtu in paliju pomeni »prebujen«). Buda je živel in učil na vzhodnem delu indijske podceline med 6. in 4. stoletjem pr. n. št. Budisti ga priznavajo kot prebujenega ali razsvetljenega učitelja, ki je svoje uvide delil z drugimi, da bi čutečim bitjem pomagal končati njihovo nevednost, hrepenenje in trpljenje, tako da spoznajo soodvisen nastanek in praznino ter na ta način dosežejo nirvano.

Poznamo dve glavni veji budizma: theravada (»šola starešin«) in mahajana (»veliki voz«). Theravada ima veliko število pristašev na Šrilanki in v Jugovzhodni Aziji. Mahajano najdemo v Vzhodni Aziji; vključuje tradicijo čiste dežele, zen, budizem ničiren, tibetanski budizem, šingon ter tendai. Po nekaterih razvrstitvah je vadžrajana—razširjena je predvsem v Tibetu in Mongoliji ter v bližnjih predelih Kitajske in Rusije—znana kot tretja veja budizma, drugi pa jo uvrščajo v mahajano. Obstajajo še druge razvrstitve teh treh vozov (yan).

Budizem še vedno ostaja najbolj priljubljen v Aziji, vendar dandanes lahko obe veji najdemo tudi drugod po svetu. Število budistov po svetu se močno razlikuje glede na to, kako definiramo pripadnost tej veri. Ocena spodnje meje je med 350 in 500 milijoni vernikov. Preberite več ...


Kisik je kemijski element s simbolom O in atomskim številom 8. V periodnem sistemu elementov spada med halkogene elemente. Je zelo reaktivna nekovina in oksidant, ki se zlahka spaja z večino elementov in z njimi tvori okside. V Vesolju je za vodikom in helijem po masi tretji najpogostejši element. Pri standardni temperaturi in tlaku (STP) sta dva atoma kisika vezana v dikisik O2, ki je brezbarven plin brez barve, vonja in okusa.

Veliko glavnih razredov organskih spojin v živih organizmih, na primer proteini, nukleinske kisline, ogljikovi hidrati in maščobe, vsebujejo tudi kisik. Prisoten je tudi v anorganskih delih organizmov, na primer v lupinah školjk in polžev ter v kosteh in zobeh. Večino mase živih organizmov sestavlja voda, v kateri sta vezana kisik in vodik (voda tvori približno dve tretjimi človekove telesne mase). Kisik iz ozračja in vode je potreben za dihanje in ohranitev skoraj vsega življenja na Zemlji. Porabljeni kisik se stalno obnavlja s fotosintezo v živih organizmih, v kateri nastaja kisik iz vode s pomočjo sončne svetlobe. Elementarni kisik proizvajajo cianobakterije, alge in zelene rastline, vsa živa bitja pa ga porabljajo za celično dihanje. Za anaerobne organizme, ki so prevladovali na Zemlji preden se je v ozračju začel kopičiti kisik, je strupen. Kopičenje kisika se je začelo med tako imenovano kisikovo katastrofo pred približno 2,3 milijarde let. Dvoatomni kisik tvori 20,8 % volumna zraka. V raznih oksidih je najbolj pogost element v Zemljini skorji, saj samo silicijev dioksid tvori skoraj polovico njene mase. Preberite več ...


Kisik je kemijski element s simbolom O in atomskim številom 8. V periodnem sistemu elementov spada med halkogene elemente. Je zelo reaktivna nekovina in oksidant, ki se zlahka spaja z večino elementov in z njimi tvori okside. V Vesolju je za vodikom in helijem po masi tretji najpogostejši element. Pri standardni temperaturi in tlaku (STP) sta dva atoma kisika vezana v dikisik O2, ki je brezbarven plin brez barve, vonja in okusa.

Veliko glavnih razredov organskih spojin v živih organizmih, na primer proteini, nukleinske kisline, ogljikovi hidrati in maščobe, vsebujejo tudi kisik. Prisoten je tudi v anorganskih delih organizmov, na primer v lupinah školjk in polžev ter v kosteh in zobeh. Večino mase živih organizmov sestavlja voda, v kateri sta vezana kisik in vodik (voda tvori približno dve tretjimi človekove telesne mase). Kisik iz ozračja in vode je potreben za dihanje in ohranitev skoraj vsega življenja na Zemlji. Porabljeni kisik se stalno obnavlja s fotosintezo v živih organizmih, v kateri nastaja kisik iz vode s pomočjo sončne svetlobe. Elementarni kisik proizvajajo cianobakterije, alge in zelene rastline, vsa živa bitja pa ga porabljajo za celično dihanje. Za anaerobne organizme, ki so prevladovali na Zemlji preden se je v ozračju začel kopičiti kisik, je strupen. Kopičenje kisika se je začelo med tako imenovano kisikovo katastrofo pred približno 2,3 milijarde let. Dvoatomni kisik tvori 20,8 % volumna zraka. V raznih oksidih je najbolj pogost element v Zemljini skorji, saj samo silicijev dioksid tvori skoraj polovico njene mase. Preberite več ...


Rotavirusi v blatu okuženega otroka

Gastroenteritis ali nalezljiva driska je zdravstveno stanje zaradi vnetja prebavil, v katerega sta vpletena želodec in tanko črevo. Javlja se z različnimi znaki, kot so driska, bruhanje ter bolečine in krči v trebuhu. Kot posledica se lahko pojavi dehidracija. Čeprav ni povezan z gripo, ga pogosto imenujejo trebušna gripa (zlasti, kadar je povzročitelj virus).

V svetovnem merilu večino primerov pri otrocih povzročijo rotavirusi. Pri odraslih sta pogostejša povzročitelja norovirusi in kampilobakterji. Manj pogosti vzroki so druge bakterije (ali njihovi strupi) in zajedavci. Do okužbe lahko pride pri uživanju nezadostno toplotno obdelane hrane, onesnažene vode ali zaradi neposrednega stika s kužno osebo. Bolezen preprečujemo med drugim tako, da pijemo samo čisto vodo in si redno umivamo roke; dojenčke je pametneje hraniti z dojenjem namesto z nadomestki, zlasti na področjih, kjer so zdravstvene razmere pomanjkljive. Cepljenje proti rotavirusom se priporoča za vse otroke.

Pri zdravljenju je ključno nadomeščanje tekočine. Pri blažjih do zmernih primerih je to običajno mogoče doseči s pomočjo peroralne raztopine za rehidracijo (t. j. kombinacije vode, soli in sladkorja). Pri prizadetih otrocih, ki se jih doji, je dojenje priporočljivo nadaljevati. V hujših primerih je lahko potrebno ambulantno dajanje intravenske tekočine. Antibiotiki na splošno niso priporočljivi. Za gastroenteritisom obolevajo predvsem otroci in ljudje v nerazvitem svetu. Letno prizadene od tri do pet milijard ljudi in povzroči okoli 1,4 milijona smrti. Preberite več ...


Grb Avstrije

Avstrija je srednjeevropska zvezna republika in celinska država s približno 8,5 milijona prebivalcev. Avstrija meji na Lihtenštajn in Švico na zahodu, Italijo in Slovenijo na jugu, Madžarsko in Slovaško na vzhodu, ter Nemčijo in Češko na severu. Njeno ozemlje pokriva 83879 km²; na njem prevladuje alpsko podnebje, prisotno pa je tudi celinsko podnebje. Avstrijsko površje je zelo gorato, saj večino države pripada Alpam; le 32 % ozemlja države leži pod 500 m, najvišja točka pa je Veliki Klek (Großglockner) z 3798 mnv.

Večina prebivalstva govori bavarsko narečje nemščine; uradni jezik države je avstrijska nemščina v standardni obliki. Drugi lokalno omejeni uradni jeziki so na območjih z narodnostnimi manjšinami še gradiščanščina, madžarščina in slovenščina. Prva Republika Avstrija je bila ustanovljena leta 1919. S pripojitvijo (Anschluss) jo je leta 1938 okupirala in si jo pripojila nacistična Nemčija. To je trajalo do konca druge svetovne vojne leta 1945, ko so jo, tako kot Nemčijo, zasedli zavezniki in ponovno vzpostavili njeno demokratično ustavo. Z avstrijsko državno pogodbo iz leta 1955 je Avstrija ponovno postala suverena država, s čimer se je zaključila njena okupacija. Tega leta je avstrijski parlament sprejel tudi deklaracijo o nevtralnosti in se z njo zavezal k stalni nevtralnosti Republike Avstrije v mednarodnih odnosih. Po Avstrijski državni pogodbi je posebne pravice dobila tudi slovenska manjšina na avstrijskem Koroškem, toda pri uveljavljanju teh pravic se zapleta še desetletja po formalni podelitvi.

Od leta 1955 je Avstrija članica Organizacije združenih narodov, Evropske unije od leta 1995, in ena od ustanovnih članic OECD. Avstrija je od 1995 podpisnica Schengenskega sporazuma in od leta 1999 uporablja tudi skupno evropsko valuto, evro. Preberite več ...


Grb Avstrije

Avstrija je srednjeevropska zvezna republika in celinska država s približno 8,5 milijona prebivalcev. Avstrija meji na Lihtenštajn in Švico na zahodu, Italijo in Slovenijo na jugu, Madžarsko in Slovaško na vzhodu, ter Nemčijo in Češko na severu. Njeno ozemlje pokriva 83879 km²; na njem prevladuje alpsko podnebje, prisotno pa je tudi celinsko podnebje. Avstrijsko površje je zelo gorato, saj večino države pripada Alpam; le 32 % ozemlja države leži pod 500 m, najvišja točka pa je Veliki Klek (Großglockner) z 3798 mnv.

Večina prebivalstva govori bavarsko narečje nemščine; uradni jezik države je avstrijska nemščina v standardni obliki. Drugi lokalno omejeni uradni jeziki so na območjih z narodnostnimi manjšinami še gradiščanščina, madžarščina in slovenščina. Prva Republika Avstrija je bila ustanovljena leta 1919. S pripojitvijo (Anschluss) jo je leta 1938 okupirala in si jo pripojila nacistična Nemčija. To je trajalo do konca druge svetovne vojne leta 1945, ko so jo, tako kot Nemčijo, zasedli zavezniki in ponovno vzpostavili njeno demokratično ustavo. Z avstrijsko državno pogodbo iz leta 1955 je Avstrija ponovno postala suverena država, s čimer se je zaključila njena okupacija. Tega leta je avstrijski parlament sprejel tudi deklaracijo o nevtralnosti in se z njo zavezal k stalni nevtralnosti Republike Avstrije v mednarodnih odnosih. Po Avstrijski državni pogodbi je posebne pravice dobila tudi slovenska manjšina na avstrijskem Koroškem, toda pri uveljavljanju teh pravic se zapleta še desetletja po formalni podelitvi.

Od leta 1955 je Avstrija članica Organizacije združenih narodov, Evropske unije od leta 1995, in ena od ustanovnih članic OECD. Avstrija je od 1995 podpisnica Schengenskega sporazuma in od leta 1999 uporablja tudi skupno evropsko valuto, evro. Preberite več ...


Pogled na park s Papije

Naravni park Strandža je največji krajinski park v Bolgariji, ki se razprostira na območju istoimenskega gorskega masiva na skrajnem jugovzhodu države ob meji s Turčijo, na površini 1.161 km². Ustanovljen je bil 25. januarja 1995 za zaščito ekosistemov in biotske raznovrstnosti, pomembne na evropski ravni, kot tudi kulturnega ter zgodovinskega izročila tega območja.

Park med drugim obsega pet naravnih rezervatov s strožjim varstvenim režimom: Silkosija, Sredoka, Tisovica, Uzunbodžak in Vitanovo. Silkosija je najstarejše tovrstno območje v Bolgariji, ustanovljeno leta 1933, Uzunbodžak pa je razglašen tudi za biosferni rezervat v sklopu Unescovega programa Človek in biosfera. Celoten park je del evropskega omrežja Natura 2000.

Leži na stiku dveh kopenskih ekoregij Palearktike, listopadni in mešani gozdovi zmernega pasu — mešani gozdovi Balkana ter evksinsko-kolhijski listopadni gozdovi. Gozd pokriva 80 % ozemlja parka, od tega je skoraj tretjina pragozdov. To so zadnji ohranjeni gozdovi zmernega pasu z vednozeleno podrastjo iz lovorikovca v Evropi. Tu je zabeleženo tudi največje število vretenčarskih vrst med vsemi zavarovanimi območji Bolgarije. Preberi več ...


Pogled na park s Papije

Naravni park Strandža je največji krajinski park v Bolgariji, ki se razprostira na območju istoimenskega gorskega masiva na skrajnem jugovzhodu države ob meji s Turčijo, na površini 1.161 km². Ustanovljen je bil 25. januarja 1995 za zaščito ekosistemov in biotske raznovrstnosti, pomembne na evropski ravni, kot tudi kulturnega ter zgodovinskega izročila tega območja.

Park med drugim obsega pet naravnih rezervatov s strožjim varstvenim režimom: Silkosija, Sredoka, Tisovica, Uzunbodžak in Vitanovo. Silkosija je najstarejše tovrstno območje v Bolgariji, ustanovljeno leta 1933, Uzunbodžak pa je razglašen tudi za biosferni rezervat v sklopu Unescovega programa Človek in biosfera. Celoten park je del evropskega omrežja Natura 2000.

Leži na stiku dveh kopenskih ekoregij Palearktike, listopadni in mešani gozdovi zmernega pasu — mešani gozdovi Balkana ter evksinsko-kolhijski listopadni gozdovi. Gozd pokriva 80 % ozemlja parka, od tega je skoraj tretjina pragozdov. To so zadnji ohranjeni gozdovi zmernega pasu z vednozeleno podrastjo iz lovorikovca v Evropi. Tu je zabeleženo tudi največje število vretenčarskih vrst med vsemi zavarovanimi območji Bolgarije. Preberi več ...


Pogled na park s Papije

Naravni park Strandža je največji krajinski park v Bolgariji, ki se razprostira na območju istoimenskega gorskega masiva na skrajnem jugovzhodu države ob meji s Turčijo, na površini 1.161 km². Ustanovljen je bil 25. januarja 1995 za zaščito ekosistemov in biotske raznovrstnosti, pomembne na evropski ravni, kot tudi kulturnega ter zgodovinskega izročila tega območja.

Park med drugim obsega pet naravnih rezervatov s strožjim varstvenim režimom: Silkosija, Sredoka, Tisovica, Uzunbodžak in Vitanovo. Silkosija je najstarejše tovrstno območje v Bolgariji, ustanovljeno leta 1933, Uzunbodžak pa je razglašen tudi za biosferni rezervat v sklopu Unescovega programa Človek in biosfera. Celoten park je del evropskega omrežja Natura 2000.

Leži na stiku dveh kopenskih ekoregij Palearktike, listopadni in mešani gozdovi zmernega pasu — mešani gozdovi Balkana ter evksinsko-kolhijski listopadni gozdovi. Gozd pokriva 80 % ozemlja parka, od tega je skoraj tretjina pragozdov. To so zadnji ohranjeni gozdovi zmernega pasu z vednozeleno podrastjo iz lovorikovca v Evropi. Tu je zabeleženo tudi največje število vretenčarskih vrst med vsemi zavarovanimi območji Bolgarije. Preberi več ...


Janez Mencinger

Abadon, s podnaslovom Bajka za starce, je antiutopični satirični roman Nejaza Nemcigrena (anagram Janeza Mencingerja). Prvič je bil objavljen leta 1893 v Ljubljanskem zvonu, kjer je izhajal periodično skozi celoten letnik.

Gre za roman, v katerem Samorad Veselin sklene pogodbo z zlim duhom Abadonom. Abadon mu skozi prizmo prostora in časa prikazuje stanje človeštva v sedanjosti in prihodnosti. Delo je polno esejističnih vložkov, ki Mencingerju omogočajo spoprijemanje z znanostjo in napredkom 19. stoletja; razpoka med tradicionalno urejenostjo sveta in posameznikovim subjektivnim dojemanjem sveta namreč v tem stoletju postaja vse večja. Na satiričen način obravnava takratni slovenski strankarski dualizem, polemizira z notranjo etiko in tehnizacijo (evropskega) človeka, izvirno pa se loti tudi prikaza antiutopične države 24. stoletja, v kateri je ideja totalitarizma pripeljana do negativnega vrhunca. Preberite več ...


Janez Mencinger

Abadon, s podnaslovom Bajka za starce, je antiutopični satirični roman Nejaza Nemcigrena (anagram Janeza Mencingerja). Prvič je bil objavljen leta 1893 v Ljubljanskem zvonu, kjer je izhajal periodično skozi celoten letnik.

Gre za roman, v katerem Samorad Veselin sklene pogodbo z zlim duhom Abadonom. Abadon mu skozi prizmo prostora in časa prikazuje stanje človeštva v sedanjosti in prihodnosti. Delo je polno esejističnih vložkov, ki Mencingerju omogočajo spoprijemanje z znanostjo in napredkom 19. stoletja; razpoka med tradicionalno urejenostjo sveta in posameznikovim subjektivnim dojemanjem sveta namreč v tem stoletju postaja vse večja. Na satiričen način obravnava takratni slovenski strankarski dualizem, polemizira z notranjo etiko in tehnizacijo (evropskega) človeka, izvirno pa se loti tudi prikaza antiutopične države 24. stoletja, v kateri je ideja totalitarizma pripeljana do negativnega vrhunca. Preberite več ...


Janez Mencinger

Abadon, s podnaslovom Bajka za starce, je antiutopični satirični roman Nejaza Nemcigrena (anagram Janeza Mencingerja). Prvič je bil objavljen leta 1893 v Ljubljanskem zvonu, kjer je izhajal periodično skozi celoten letnik.

Gre za roman, v katerem Samorad Veselin sklene pogodbo z zlim duhom Abadonom. Abadon mu skozi prizmo prostora in časa prikazuje stanje človeštva v sedanjosti in prihodnosti. Delo je polno esejističnih vložkov, ki Mencingerju omogočajo spoprijemanje z znanostjo in napredkom 19. stoletja; razpoka med tradicionalno urejenostjo sveta in posameznikovim subjektivnim dojemanjem sveta namreč v tem stoletju postaja vse večja. Na satiričen način obravnava takratni slovenski strankarski dualizem, polemizira z notranjo etiko in tehnizacijo (evropskega) človeka, izvirno pa se loti tudi prikaza antiutopične države 24. stoletja, v kateri je ideja totalitarizma pripeljana do negativnega vrhunca. Preberite več ...


Janez Mencinger

Abadon, s podnaslovom Bajka za starce, je antiutopični satirični roman Nejaza Nemcigrena (anagram Janeza Mencingerja). Prvič je bil objavljen leta 1893 v Ljubljanskem zvonu, kjer je izhajal periodično skozi celoten letnik.

Gre za roman, v katerem Samorad Veselin sklene pogodbo z zlim duhom Abadonom. Abadon mu skozi prizmo prostora in časa prikazuje stanje človeštva v sedanjosti in prihodnosti. Delo je polno esejističnih vložkov, ki Mencingerju omogočajo spoprijemanje z znanostjo in napredkom 19. stoletja; razpoka med tradicionalno urejenostjo sveta in posameznikovim subjektivnim dojemanjem sveta namreč v tem stoletju postaja vse večja. Na satiričen način obravnava takratni slovenski strankarski dualizem, polemizira z notranjo etiko in tehnizacijo (evropskega) človeka, izvirno pa se loti tudi prikaza antiutopične države 24. stoletja, v kateri je ideja totalitarizma pripeljana do negativnega vrhunca. Preberite več ...


Podpis Versajske mirovne pogodbe v Dvorani ogledal

Versajska mirovna pogodba je ena od pogodb, s katerimi se je formalno končala prva svetovna vojna. 28. junija 1919, točno pet let po atentatu na avstro-ogrskega prestolonaslednika Franca Ferdinanda, sta jo podpisala nemški zunanji minister Hermann Müller in kolonialni minister Johannes Bell. Z ostalimi nemškimi zaveznicami so bile sklenjene ločene pogodbe. Spopadi so bili dejansko končani že 11. novembra 1918 s podpisom premirja, sestavljanje mirovne pogodbe pa je zahtevalo še pol leta pogajanj na pariški mirovni konferenci. 9. julija 1919 jo je ratificiral nemški državni zbor in 21. oktobra istega leta je bila registrirana pri sekretariatu Lige narodov.

Za Nemčijo najbolj sporna od številnih določil pogodbe je bila, da Nemčija sprejema izključno odgovornost za škodo, ki jo je nasprotnikom povzročila vojna. Nadaljnjih 17 členov je nalagalo državi razorožitev, odpoved številnim ozemljem in vojne reparacije nekaterim državam antante. Predvsem zahteva po plačilu 132 milijard mark reparacij je povzročila mnogo nezadovoljstva nemškega naroda, saj je nalagala ogromno breme od vojne izčrpanemu gospodarstvu.

Celotna pogodba je bila kompromis pogosto nasprotujočih si interesov držav antante, ki ni zadovoljil nikogar; Nemčija ni bila ne pomirjena ne trajno vojaško onemogočena. To je vodilo v nove konflikte, ki so na koncu privedli do izbruha druge svetovne vojne. Preberite več ...


Podpis Versajske mirovne pogodbe v Dvorani ogledal

Versajska mirovna pogodba je ena od pogodb, s katerimi se je formalno končala prva svetovna vojna. 28. junija 1919, točno pet let po atentatu na avstro-ogrskega prestolonaslednika Franca Ferdinanda, sta jo podpisala nemški zunanji minister Hermann Müller in kolonialni minister Johannes Bell. Z ostalimi nemškimi zaveznicami so bile sklenjene ločene pogodbe. Spopadi so bili dejansko končani že 11. novembra 1918 s podpisom premirja, sestavljanje mirovne pogodbe pa je zahtevalo še pol leta pogajanj na pariški mirovni konferenci. 9. julija 1919 jo je ratificiral nemški državni zbor in 21. oktobra istega leta je bila registrirana pri sekretariatu Lige narodov.

Za Nemčijo najbolj sporna od številnih določil pogodbe je bila, da Nemčija sprejema izključno odgovornost za škodo, ki jo je nasprotnikom povzročila vojna. Nadaljnjih 17 členov je nalagalo državi razorožitev, odpoved številnim ozemljem in vojne reparacije nekaterim državam antante. Predvsem zahteva po plačilu 132 milijard mark reparacij je povzročila mnogo nezadovoljstva nemškega naroda, saj je nalagala ogromno breme od vojne izčrpanemu gospodarstvu.

Celotna pogodba je bila kompromis pogosto nasprotujočih si interesov držav antante, ki ni zadovoljil nikogar; Nemčija ni bila ne pomirjena ne trajno vojaško onemogočena. To je vodilo v nove konflikte, ki so na koncu privedli do izbruha druge svetovne vojne. Preberite več ...


Leon Battista Alberti

Leon Battista Alberti (1404–1472) je bil italijanski humanist, umetnik, arhitekt, pesnik, duhovnik, jezikoslovec, filozof in kriptograf. Alberti je eden prvih primerov renesančnega človeka-vseveda (homo universalis), ki je ustvarjal na raznih področjih, podobno kot kasneje bolj znani Leonardo da Vinci. Čeprav je bil pogosto označen le za arhitekta, je že ameriški umetnostni zgodovinar James Beck dejal, da »izpostaviti le eno polje Leona Battiste pred drugimi kot funkcionalno neodvisno in samozadostno sploh ne pripomore h kakršnemukoli prizadevanju za opredelitev celostnega raziskovanja Albertija v likovni umetnosti«.

Med njegova najznamenitejša arhitekturna dela sodijo pročelje palače Rucellai v Firencah, ki je kasneje močno vplivala na podobo mestne palače, manjša bazilika Tempio Malatestiano v Riminiju, ki velja za eno najznamenitejših cerkev v Italiji, zgornji del fasade dominikanske cerkve Santa Maria Novella, ki je bila štiri stoletja vzor arhitektom cerkva, ter njegovo najpomembnejšo delo, bazilika svetega Andreja v Mantovi s portalom v obliki slavoloka.

Alberti je napisal tudi številne vplivne razprave na temo umetnosti, med katerimi sta najvplivnejši O slikarstvu (Della pittura), ki je prva znanstvena študija perspektive, ter O umetnosti gradnje (De Re Aedificatoria), ki je prva renesančna arhitekturna razprava. Preberite več ...


Leon Battista Alberti

Leon Battista Alberti (1404–1472) je bil italijanski humanist, umetnik, arhitekt, pesnik, duhovnik, jezikoslovec, filozof in kriptograf. Alberti je eden prvih primerov renesančnega človeka-vseveda (homo universalis), ki je ustvarjal na raznih področjih, podobno kot kasneje bolj znani Leonardo da Vinci. Čeprav je bil pogosto označen le za arhitekta, je že ameriški umetnostni zgodovinar James Beck dejal, da »izpostaviti le eno polje Leona Battiste pred drugimi kot funkcionalno neodvisno in samozadostno sploh ne pripomore h kakršnemukoli prizadevanju za opredelitev celostnega raziskovanja Albertija v likovni umetnosti«.

Med njegova najznamenitejša arhitekturna dela sodijo pročelje palače Rucellai v Firencah, ki je kasneje močno vplivala na podobo mestne palače, manjša bazilika Tempio Malatestiano v Riminiju, ki velja za eno najznamenitejših cerkev v Italiji, zgornji del fasade dominikanske cerkve Santa Maria Novella, ki je bila štiri stoletja vzor arhitektom cerkva, ter njegovo najpomembnejšo delo, bazilika svetega Andreja v Mantovi s portalom v obliki slavoloka.

Alberti je napisal tudi številne vplivne razprave na temo umetnosti, med katerimi sta najvplivnejši O slikarstvu (Della pittura), ki je prva znanstvena študija perspektive, ter O umetnosti gradnje (De Re Aedificatoria), ki je prva renesančna arhitekturna razprava. Preberite več ...


Topografska karta Rusije

Geografija Rusije (rusko геогра́фия Росси́и) opisuje geografske značilnosti Rusije, ki se s 17.098.242 km2 celokupne površine uvršča na prvo mesto na lestvici svetovnih držav po površini ter s približno 143,5 milijoni prebivalcev na deveto mesto na lestvici svetovnih držav po prebivalstvu. Zajema približno tretjino površine Evrazije ter devetino celotne površine Zemlje.

Rusija zaradi svoje velikosti izkazuje tako enoličnost kot raznolikost v reliefu, podnebju ter rastlinstvu in živalstvu. Evropski del države in zahodni del Sibirije je pretežno nižinski, medtem ko vzhod Sibirije sestavljajo planote, višavja in gorovja. V večini države se pojavlja celinsko podnebje z dolgimi in mrzlimi zimami ter kratkimi poletji z majhnimi in slabo porazdeljenimi padavinami. Temu ustrezno je tudi rastlinstvo, ki ga v večini države, predvsem v Sibiriji, predstavljajo nepregledni iglasti gozdovi, imenovani tajga, na južnih delih pa mešani gozdovi.

V Rusiji se nahajajo ogromne zaloge fosilnih goriv ter rudna bogastva, zaradi česar sodi med vodilne proizvajalke nafte in zemeljskega plina ter rudnin in kovin na svetu. Kot vsaka industrializirana dežela se tudi Rusija spopada s problemom onesnaževanja zraka in vode, poseben problem je tudi radioaktivno onesnaženje zaradi jedrskih elektrarn in poskusov z jedrskim orožjem v obdobju bivše Sovjetske zveze. Kljub temu se stanje v zadnjih letih izboljšuje zaradi modernizacije elektrarn in tovarn ter zmanjšanja industrije v 90-ih letih 20. stoletja. Preberite več ...


Topografska karta Rusije

Geografija Rusije (rusko геогра́фия Росси́и) opisuje geografske značilnosti Rusije, ki se s 17.098.242 km2 celokupne površine uvršča na prvo mesto na lestvici svetovnih držav po površini ter s približno 143,5 milijoni prebivalcev na deveto mesto na lestvici svetovnih držav po prebivalstvu. Zajema približno tretjino površine Evrazije ter devetino celotne površine Zemlje.

Rusija zaradi svoje velikosti izkazuje tako enoličnost kot raznolikost v reliefu, podnebju ter rastlinstvu in živalstvu. Evropski del države in zahodni del Sibirije je pretežno nižinski, medtem ko vzhod Sibirije sestavljajo planote, višavja in gorovja. V večini države se pojavlja celinsko podnebje z dolgimi in mrzlimi zimami ter kratkimi poletji z majhnimi in slabo porazdeljenimi padavinami. Temu ustrezno je tudi rastlinstvo, ki ga v večini države, predvsem v Sibiriji, predstavljajo nepregledni iglasti gozdovi, imenovani tajga, na južnih delih pa mešani gozdovi.

V Rusiji se nahajajo ogromne zaloge fosilnih goriv ter rudna bogastva, zaradi česar sodi med vodilne proizvajalke nafte in zemeljskega plina ter rudnin in kovin na svetu. Kot vsaka industrializirana dežela se tudi Rusija spopada s problemom onesnaževanja zraka in vode, poseben problem je tudi radioaktivno onesnaženje zaradi jedrskih elektrarn in poskusov z jedrskim orožjem v obdobju bivše Sovjetske zveze. Kljub temu se stanje v zadnjih letih izboljšuje zaradi modernizacije elektrarn in tovarn ter zmanjšanja industrije v 90-ih letih 20. stoletja. Preberite več ...


Riemannova funkcija

Riemannova domneva je v matematiki domneva, da imajo vse netrivialne ničle Riemannove funkcije ζ realni del enak 1/2. Predlagal jo je Bernhard Riemann leta 1859. Skupaj z ustreznimi posplošitvami jo imajo nekateri matematiki za najpomembnejši nerešeni problem v čisti matematiki. Riemannova domneva je skupaj z Goldbachovo domnevo del Hilbertovega osmega problema na Hilbertovem seznamu 23-ih nerešenih problemov iz leta 1900. Kot edini problem s Hilbertovega seznama je uvrščena tudi med problemi tisočletne nagrade Clayjevega matematičnega inštituta.

Riemannova funkcija ζ(s) je funkcija, katere argument s je lahko poljubno kompleksno število različno od 1 in katere vrednosti so tudi kompleksne. V novejšem času se k definiciji Riemannove domneve doda pogoj, da so netrivialne ničle enostavne, kar pomeni, da je v njih odvod različen od nič. Če je domneva pravilna, tako vse netrivialne ničle ležijo na kritični premici, ki vsebuje kompleksna števila , kjer je t realno število, i pa imaginarna enota, in so enostavne. Drugače kot pri netrivialnih ničlah se trivialne ničle pri Riemannovi funkciji ζ(s) pojavljajo pri negativnih sodih celih številih, kadar je Preberite več ...


Riemannova funkcija

Riemannova domneva je v matematiki domneva, da imajo vse netrivialne ničle Riemannove funkcije ζ realni del enak 1/2. Predlagal jo je Bernhard Riemann leta 1859. Skupaj z ustreznimi posplošitvami jo imajo nekateri matematiki za najpomembnejši nerešeni problem v čisti matematiki. Riemannova domneva je skupaj z Goldbachovo domnevo del Hilbertovega osmega problema na Hilbertovem seznamu 23-ih nerešenih problemov iz leta 1900. Kot edini problem s Hilbertovega seznama je uvrščena tudi med problemi tisočletne nagrade Clayjevega matematičnega inštituta.

Riemannova funkcija ζ(s) je funkcija, katere argument s je lahko poljubno kompleksno število različno od 1 in katere vrednosti so tudi kompleksne. V novejšem času se k definiciji Riemannove domneve doda pogoj, da so netrivialne ničle enostavne, kar pomeni, da je v njih odvod različen od nič. Če je domneva pravilna, tako vse netrivialne ničle ležijo na kritični premici, ki vsebuje kompleksna števila , kjer je t realno število, i pa imaginarna enota, in so enostavne. Drugače kot pri netrivialnih ničlah se trivialne ničle pri Riemannovi funkciji ζ(s) pojavljajo pri negativnih sodih celih številih, kadar je Preberite več ...


Cestno kolo znamke Rog

Kolo (tudi dvokolo ali bicikel) je prevozno sredstvo brez lastnega pogona. Sestavljeno je iz dveh koles, zadnje je (največkrat) preko verige in zobnikov povezano s pedaloma in gonilkama, preko katerih človek poganja kolo. Kolesar oziroma voznik usmerja kolo s krmilom, kamor so pritrjene zavore, občasno tudi zvonec ali druga oprema.

Kolesarjenje je energetsko najučinkovitejši način premikanja, ki je v široki uporabi, saj se do 99 % energije, vnešene v pedala, prenese na kolesa. Kolo se je izkazalo za izredno uporabno prevozno sredstvo v času, ko je primanjkovalo denarja, ravno tako učinkovito pa deluje v mestih z gostim prometom, kot sta Peking in Amsterdam.

Kolo in njegova uporaba je imela tudi velik učinek na družbo. Poleg tega je bilo tudi eno od najpomembnejših praktičnih sredstev, ki je ponujalo navdih za novejše industrijske metode. Kar nekaj komponent, ki so bile pomembne za razvoj avtomobilov, je bilo namreč razvitih za uporabo pri kolesih, kot so na primer pnevmatične gume, kroglični ležaji, verižni pogon za zobce in z žicami utrjena kolesa. Preberite več ...


Cestno kolo znamke Rog

Kolo (tudi dvokolo ali bicikel) je prevozno sredstvo brez lastnega pogona. Sestavljeno je iz dveh koles, zadnje je (največkrat) preko verige in zobnikov povezano s pedaloma in gonilkama, preko katerih človek poganja kolo. Kolesar oziroma voznik usmerja kolo s krmilom, kamor so pritrjene zavore, občasno tudi zvonec ali druga oprema.

Kolesarjenje je energetsko najučinkovitejši način premikanja, ki je v široki uporabi, saj se do 99 % energije, vnešene v pedala, prenese na kolesa. Kolo se je izkazalo za izredno uporabno prevozno sredstvo v času, ko je primanjkovalo denarja, ravno tako učinkovito pa deluje v mestih z gostim prometom, kot sta Peking in Amsterdam.

Kolo in njegova uporaba je imela tudi velik učinek na družbo. Poleg tega je bilo tudi eno od najpomembnejših praktičnih sredstev, ki je ponujalo navdih za novejše industrijske metode. Kar nekaj komponent, ki so bile pomembne za razvoj avtomobilov, je bilo namreč razvitih za uporabo pri kolesih, kot so na primer pnevmatične gume, kroglični ležaji, verižni pogon za zobce in z žicami utrjena kolesa. Preberite več ...




Grb Republike Italije

Republika Italija (italijansko Repubblica Italiana) je unitarna parlamentarna republika v južni Evropi. Italija pokriva območje 301.338 km2, v glavnem Apeninski polotok, ki ga zaradi značilne oblike včasih imenujejo lo Stivale, to je škorenj. Prevladuje sredozemsko podnebje. Z 61 milijoni prebivalcev je med članicami EU po številu prebivalcev na četrtem mestu. Italija je visoko razvita država in ima po obsegu BDP tretje največje gospodarstvo v Evro-območju ter osmo v svetovnem merilu.

Italija igra pomembno vlogo v vojaških, kulturnih in diplomatskih zadevah na evropski in svetovni ravni. Prav tako vidi svet v Italiji večjo regionalno silo. Je ena od ustanovnih in vodilnih članic EU. Italija je član številnih mednarodnih institucij, med drugim OZN, NATO, OECD, OVSE, DAC, STO, G6, G7, G8, G10, G20, Unija za Sredozemlje, Latinska unija, Svet Evrope, Srednjeevropska pobuda, ASEM in Združevanje za soglasje. Preberite več ...


Grb Republike Italije

Republika Italija (italijansko Repubblica Italiana) je unitarna parlamentarna republika v južni Evropi. Italija pokriva območje 301.338 km2, v glavnem Apeninski polotok, ki ga zaradi značilne oblike včasih imenujejo lo Stivale, to je škorenj. Prevladuje sredozemsko podnebje. Z 61 milijoni prebivalcev je med članicami EU po številu prebivalcev na četrtem mestu. Italija je visoko razvita država in ima po obsegu BDP tretje največje gospodarstvo v Evro-območju ter osmo v svetovnem merilu.

Italija igra pomembno vlogo v vojaških, kulturnih in diplomatskih zadevah na evropski in svetovni ravni. Prav tako vidi svet v Italiji večjo regionalno silo. Je ena od ustanovnih in vodilnih članic EU. Italija je član številnih mednarodnih institucij, med drugim OZN, NATO, OECD, OVSE, DAC, STO, G6, G7, G8, G10, G20, Unija za Sredozemlje, Latinska unija, Svet Evrope, Srednjeevropska pobuda, ASEM in Združevanje za soglasje. Preberite več ...


Grb Republike Italije

Republika Italija (italijansko Repubblica Italiana) je unitarna parlamentarna republika v južni Evropi. Italija pokriva območje 301.338 km2, v glavnem Apeninski polotok, ki ga zaradi značilne oblike včasih imenujejo lo Stivale, to je škorenj. Prevladuje sredozemsko podnebje. Z 61 milijoni prebivalcev je med članicami EU po številu prebivalcev na četrtem mestu. Italija je visoko razvita država in ima po obsegu BDP tretje največje gospodarstvo v Evro-območju ter osmo v svetovnem merilu.

Italija igra pomembno vlogo v vojaških, kulturnih in diplomatskih zadevah na evropski in svetovni ravni. Prav tako vidi svet v Italiji večjo regionalno silo. Je ena od ustanovnih in vodilnih članic EU. Italija je član številnih mednarodnih institucij, med drugim OZN, NATO, OECD, OVSE, DAC, STO, G6, G7, G8, G10, G20, Unija za Sredozemlje, Latinska unija, Svet Evrope, Srednjeevropska pobuda, ASEM in Združevanje za soglasje. Preberite več ...




Bizantinsko cesarstvo ali Vzhodno Rimsko cesarstvo je bil vzhodni, pretežno grško govoreči del razpadlega Rimskega cesarstva. Njegovo glavno mesto je bil Konstantinopel (slovensko Carigrad), ki se je od ustanovitve leta 667 pr. n. št. do leta 330 imenoval Bizanc. Večino svojega obstoja je bilo najmočnejša gospodarska, kulturna in vojaška sila v Evropi.

Meje cesarstva so se zelo spreminjale in doživele več obdobij krčenja in širjenja. Cesarstvo je doseglo svoj največji obseg med vladavino cesarja Justinijana I. V tem času je ponovno osvojilo večino zgodovinske rimske zahodne obale Sredozemlja, vključno s severno Afriko, Italijo in samim Rimom, katerega je obdržalo dve stoletji. Umor cesarja Mavricija je sprožil bizantinsko-sasanidsko vojno (602–628), ki je izčrpala cesarstvo in bila eden od vzrokov za veliko izgubo ozemlja na vzhodu med muslimanskimi osvajanji v 7. stoletju. V 10. in 11. stoletju se je med vladavino Makedonske dinastije cesarstvo ponovno razširilo in doživelo obdobje t. i. makedonske renesanse, ki se je po porazu v bitki s Seldžuki pri Manzikertu leta 1071 končala z izgubo večine Male Azije. Poraz je odprl vrata naseljevanju Turkov v Mali Aziji.

V zadnjih stoletjih obstoja je cesarstvo na splošno propadalo. Dokončno usodo je zapečatila četrta križarska vojna, v kateri so latinski križarji leta 1204 osvojili in izropali Konstantinopel, cesarstvo pa se je razdelilo na rivalska bizantinska grška in latinska kraljestva. Navkljub kasnejšem restavriranju pod dinastijo Paleologov je cesarstvo ostalo kot majhna rivalska država, ki se je vztrajno krčila na račun sosed. Ostanek ozemlja, ki se je postopoma skrčilo na mestno državo, so dokončno osvojili osmanski Turki Mehmeda II. Osvajalca s padcem Konstantinopla leta 1453. Preberite več ...


Bizantinsko cesarstvo ali Vzhodno Rimsko cesarstvo je bil vzhodni, pretežno grško govoreči del razpadlega Rimskega cesarstva. Njegovo glavno mesto je bil Konstantinopel (slovensko Carigrad), ki se je od ustanovitve leta 667 pr. n. št. do leta 330 imenoval Bizanc. Večino svojega obstoja je bilo najmočnejša gospodarska, kulturna in vojaška sila v Evropi.

Meje cesarstva so se zelo spreminjale in doživele več obdobij krčenja in širjenja. Cesarstvo je doseglo svoj največji obseg med vladavino cesarja Justinijana I. V tem času je ponovno osvojilo večino zgodovinske rimske zahodne obale Sredozemlja, vključno s severno Afriko, Italijo in samim Rimom, katerega je obdržalo dve stoletji. Umor cesarja Mavricija je sprožil bizantinsko-sasanidsko vojno (602–628), ki je izčrpala cesarstvo in bila eden od vzrokov za veliko izgubo ozemlja na vzhodu med muslimanskimi osvajanji v 7. stoletju. V 10. in 11. stoletju se je med vladavino Makedonske dinastije cesarstvo ponovno razširilo in doživelo obdobje t. i. makedonske renesanse, ki se je po porazu v bitki s Seldžuki pri Manzikertu leta 1071 končala z izgubo večine Male Azije. Poraz je odprl vrata naseljevanju Turkov v Mali Aziji.

V zadnjih stoletjih obstoja je cesarstvo na splošno propadalo. Dokončno usodo je zapečatila četrta križarska vojna, v kateri so latinski križarji leta 1204 osvojili in izropali Konstantinopel, cesarstvo pa se je razdelilo na rivalska bizantinska grška in latinska kraljestva. Navkljub kasnejšem restavriranju pod dinastijo Paleologov je cesarstvo ostalo kot majhna rivalska država, ki se je vztrajno krčila na račun sosed. Ostanek ozemlja, ki se je postopoma skrčilo na mestno državo, so dokončno osvojili osmanski Turki Mehmeda II. Osvajalca s padcem Konstantinopla leta 1453. Preberite več ...


Posnetek virusa hepatitisa C z elektronskim mikroskopom; merilo = 50 nanometrov.

Hepatitis C je nalezljiva bolezen, ki napada predvsem jetra in jo povzroča virus hepatitisa C (VHC). Okužba pogosto poteka brez simptomov, kronična okužba pa pogosto lahko vodi do zabrazgotinjenja in ciroze jeter, kar je na splošno mogoče zaznati šele po mnogih letih. V nekaterih primerih pride zaradi ciroze do odpovedi jeter, raka na jetrih ali smrtno nevarnih krotic v požiralniku in želodcu.

VHC se v prvi vrsti širi prek stika krvi z okuženo krvjo pri intravenskem jemanju mamil, pri slabo sterilizirani zdravstveni opremi in pri transfuzijah krvi. Ocenjujejo, da je s hepatitisom C na svetu okuženih 130–170 milijonov ljudi. Na obstoj virusa hepatitisa C, prvotno imenovanega »hepatitis ne-A ne-B«, so sklepali že od leta 1970, dokazali pa so ga leta 1989. S hepatitisom C se lahko okužijo samo ljudje in šimpanzi.

Virus vztraja v jetrih pri okoli 85 % okuženih oseb. To vztrajno okužbo je mogoče zdraviti z različnimi kombinacijami zdravil. Novejša neposredno delujoča protivirusna zdravila omogočajo ozdravitev pri več kot 90 % bolnikov. Hepatitis C je poglavitni vzrok za presaditve jeter, četudi se po presaditvi virus običajno znova pojavi. Cepivo proti hepatitisu C ne obstaja. Preberite več ...


Posnetek virusa hepatitisa C z elektronskim mikroskopom; merilo = 50 nanometrov.

Hepatitis C je nalezljiva bolezen, ki napada predvsem jetra in jo povzroča virus hepatitisa C (VHC). Okužba pogosto poteka brez simptomov, kronična okužba pa pogosto lahko vodi do zabrazgotinjenja in ciroze jeter, kar je na splošno mogoče zaznati šele po mnogih letih. V nekaterih primerih pride zaradi ciroze do odpovedi jeter, raka na jetrih ali smrtno nevarnih krotic v požiralniku in želodcu.

VHC se v prvi vrsti širi prek stika krvi z okuženo krvjo pri intravenskem jemanju mamil, pri slabo sterilizirani zdravstveni opremi in pri transfuzijah krvi. Ocenjujejo, da je s hepatitisom C na svetu okuženih 130–170 milijonov ljudi. Na obstoj virusa hepatitisa C, prvotno imenovanega »hepatitis ne-A ne-B«, so sklepali že od leta 1970, dokazali pa so ga leta 1989. S hepatitisom C se lahko okužijo samo ljudje in šimpanzi.

Virus vztraja v jetrih pri okoli 85 % okuženih oseb. To vztrajno okužbo je mogoče zdraviti z različnimi kombinacijami zdravil. Novejša neposredno delujoča protivirusna zdravila omogočajo ozdravitev pri več kot 90 % bolnikov. Hepatitis C je poglavitni vzrok za presaditve jeter, četudi se po presaditvi virus običajno znova pojavi. Cepivo proti hepatitisu C ne obstaja. Preberite več ...


Posnetek virusa hepatitisa C z elektronskim mikroskopom; merilo = 50 nanometrov.

Hepatitis C je nalezljiva bolezen, ki napada predvsem jetra in jo povzroča virus hepatitisa C (VHC). Okužba pogosto poteka brez simptomov, kronična okužba pa pogosto lahko vodi do zabrazgotinjenja in ciroze jeter, kar je na splošno mogoče zaznati šele po mnogih letih. V nekaterih primerih pride zaradi ciroze do odpovedi jeter, raka na jetrih ali smrtno nevarnih krotic v požiralniku in želodcu.

VHC se v prvi vrsti širi prek stika krvi z okuženo krvjo pri intravenskem jemanju mamil, pri slabo sterilizirani zdravstveni opremi in pri transfuzijah krvi. Ocenjujejo, da je s hepatitisom C na svetu okuženih 130–170 milijonov ljudi. Na obstoj virusa hepatitisa C, prvotno imenovanega »hepatitis ne-A ne-B«, so sklepali že od leta 1970, dokazali pa so ga leta 1989. S hepatitisom C se lahko okužijo samo ljudje in šimpanzi.

Virus vztraja v jetrih pri okoli 85 % okuženih oseb. To vztrajno okužbo je mogoče zdraviti z različnimi kombinacijami zdravil. Novejša neposredno delujoča protivirusna zdravila omogočajo ozdravitev pri več kot 90 % bolnikov. Hepatitis C je poglavitni vzrok za presaditve jeter, četudi se po presaditvi virus običajno znova pojavi. Cepivo proti hepatitisu C ne obstaja. Preberite več ...


Toto v Londonu leta 1982

Toto je ameriška rock skupina, ustanovljena leta 1977 v Los Angelesu, Kalifornija. Trenutni člani zasedbe so Joseph Williams (vokal), David Paich (klaviature, vokal), Steve Porcaro (klaviature), Steve Lukather (kitara, vokal), Leland Sklar (bas) in Shannon Forrest (bobni). Skupina je znana po svojem »soft rock« glasbenem slogu z elementi popa, rocka, funka, progresivnega rocka, hard rocka, bluesa in jazza.

David Paich in Jeff Porcaro sta kot studijska glasbenika skupaj igrala na številnih albumih in se odločila za ustanovitev skupine. Pridružili so se jima še David Hungate, Steve Lukather, Steve Porcaro in Bobby Kimball. Skupina je postala medijsko znana po izdaji prvega albuma Toto leta 1978. Z izdajo njihovega najboljšega albuma, Toto IV leta 1982, je postala ena izmed skupin z največ prodanimi ploščami tistega časa. Njihove najbolj znane skladbe, ki so osvojile vrhove glasbenih lestvic, so »Hold the Line«, »Rosanna« in »Africa«. Skupina je v vseh letih delovanja izdala skupno 17 albumov in jih prodala v več kot 40 milijonih izvodov. Osvojila je več grammyjev in bila leta 2009 sprejeta v Glasbeni hram slavnih. Preberite več ...


Toto v Londonu leta 1982

Toto je ameriška rock skupina, ustanovljena leta 1977 v Los Angelesu, Kalifornija. Trenutni člani zasedbe so Joseph Williams (vokal), David Paich (klaviature, vokal), Steve Porcaro (klaviature), Steve Lukather (kitara, vokal), Leland Sklar (bas) in Shannon Forrest (bobni). Skupina je znana po svojem »soft rock« glasbenem slogu z elementi popa, rocka, funka, progresivnega rocka, hard rocka, bluesa in jazza.

David Paich in Jeff Porcaro sta kot studijska glasbenika skupaj igrala na številnih albumih in se odločila za ustanovitev skupine. Pridružili so se jima še David Hungate, Steve Lukather, Steve Porcaro in Bobby Kimball. Skupina je postala medijsko znana po izdaji prvega albuma Toto leta 1978. Z izdajo njihovega najboljšega albuma, Toto IV leta 1982, je postala ena izmed skupin z največ prodanimi ploščami tistega časa. Njihove najbolj znane skladbe, ki so osvojile vrhove glasbenih lestvic, so »Hold the Line«, »Rosanna« in »Africa«. Skupina je v vseh letih delovanja izdala skupno 17 albumov in jih prodala v več kot 40 milijonih izvodov. Osvojila je več grammyjev in bila leta 2009 sprejeta v Glasbeni hram slavnih. Preberite več ...


Fotosinteza, v svojem bistvu proces pretvorbe sončne svetlobe v kemično energijo, poteka pri rastlinah pretežno v listih.

Fotosinteza je biokemijski proces, pri katerem rastline, alge ter nekatere praživali in bakterije izrabljajo energijo sončne svetlobe za pridelavo hrane. Gre torej za proces pretvorbe sončne energije v kemično energijo, ki je shranjena predvsem v obliki ogljikovih hidratov, kot so sladkorji.

Fotosintetski organizmi so temelj prehranjevalne verige, saj so skoraj vsa živa bitja na Zemlji, tudi ljudje, odvisna od njihove energije, ki jo proizvedejo s fotosintezo. Osnovni gradniki, ki jih fotosintetski organizmi porabljajo za izdelavo organskih spojin, so relativno preproste molekule, tj. ogljikov dioksid (CO2) ter voda (H2O). Pri fotosintezi se sprošča tudi kisik (O2) kot stranski produkt in večina kisika v Zemljinem ozračju je nastala pri fotosintezi. Organizmi med procesom celičnega dihanja izrabijo ogljikove hidrate in kisik za tvorbo energije, pri tem pa sprostijo oz. izločijo CO2 in vodo, ki se vrneta nazaj k rastlinam; tako je kroženje snovi zaključeno.

Fotosinteza se pri evkariontskih organizmih, kot so rastline in alge, odvija v posebnih celičnih organelih, ki jih imenujemo kloroplasti, pri nižje razvitih enoceličnih organizmih, kot so bakterije, pa na posebej prilagojenih celičnih membranah znotraj celice. Z izjemo nekaterih skupin alg in bakterij so poglavitni pigmenti, ki absorbirajo sončno svetlobo, klorofili, ki organizmom dajejo značilno zeleno barvo. Na molekularni ravni proces fotosinteze v grobem delimo na svetlobne reakcije, kjer ob pogonu energije sončne svetlobe nastaneta adenozin trifosfat (ATP) kot vir energije ter nikotinamid adenin dinukleotid fosfat (NADPH) kot reducent, ter na reakcije vezave ogljika (tudi temne reakcije), kjer se CO2 porabi za izdelavo kompleksnih organskih spojin, za kar sta bistvena ATP in NADPH, predhodno nastala v svetlobnih reakcijah. Preberite več ...


Fotosinteza, v svojem bistvu proces pretvorbe sončne svetlobe v kemično energijo, poteka pri rastlinah pretežno v listih.

Fotosinteza je biokemijski proces, pri katerem rastline, alge ter nekatere praživali in bakterije izrabljajo energijo sončne svetlobe za pridelavo hrane. Gre torej za proces pretvorbe sončne energije v kemično energijo, ki je shranjena predvsem v obliki ogljikovih hidratov, kot so sladkorji.

Fotosintetski organizmi so temelj prehranjevalne verige, saj so skoraj vsa živa bitja na Zemlji, tudi ljudje, odvisna od njihove energije, ki jo proizvedejo s fotosintezo. Osnovni gradniki, ki jih fotosintetski organizmi porabljajo za izdelavo organskih spojin, so relativno preproste molekule, tj. ogljikov dioksid (CO2) ter voda (H2O). Pri fotosintezi se sprošča tudi kisik (O2) kot stranski produkt in večina kisika v Zemljinem ozračju je nastala pri fotosintezi. Organizmi med procesom celičnega dihanja izrabijo ogljikove hidrate in kisik za tvorbo energije, pri tem pa sprostijo oz. izločijo CO2 in vodo, ki se vrneta nazaj k rastlinam; tako je kroženje snovi zaključeno.

Fotosinteza se pri evkariontskih organizmih, kot so rastline in alge, odvija v posebnih celičnih organelih, ki jih imenujemo kloroplasti, pri nižje razvitih enoceličnih organizmih, kot so bakterije, pa na posebej prilagojenih celičnih membranah znotraj celice. Z izjemo nekaterih skupin alg in bakterij so poglavitni pigmenti, ki absorbirajo sončno svetlobo, klorofili, ki organizmom dajejo značilno zeleno barvo. Na molekularni ravni proces fotosinteze v grobem delimo na svetlobne reakcije, kjer ob pogonu energije sončne svetlobe nastaneta adenozin trifosfat (ATP) kot vir energije ter nikotinamid adenin dinukleotid fosfat (NADPH) kot reducent, ter na reakcije vezave ogljika (tudi temne reakcije), kjer se CO2 porabi za izdelavo kompleksnih organskih spojin, za kar sta bistvena ATP in NADPH, predhodno nastala v svetlobnih reakcijah. Preberite več ...


Claude Bernard

Claude Bernard (1813–1878) je bil francoski fiziolog in akademik. Odraščal je kot sin skromnega vinogradnika in sprva hotel postati dramatik, nato pa je vpisal študij medicine na Collège de France in se pričel ukvarjati z eksperimentalno fiziologijo pod mentorstvom Françoisa Magendieja. Kot izjemno spreten eksperimentator je izvedel veliko število poskusov na živalih, s katerimi je razkrival mehanizme fizioloških procesov, kot so dihanje in vzdrževanje telesne temperature ter koncentracije krvnega sladkorja.

Je oče sodobne eksperimentalne fiziologije, ki ji je s svojim poudarjanjem pomena objektivnih poskusov postavil temelje, hkrati pa s tem vplival tudi na znanost kot celoto. Odkril je tudi nekaj bistvenih fizioloških procesov, predvsem t. i. notranji miljé, danes znan kot homeostaza. Že za časa življenja je bil prepoznan kot najslavnejši francoski znanstvenik vseh časov, kasneje pa je v laični javnosti prevladalo zgražanje nad vivisekcijo, ki jo je prakticiral, zato je njegov pomen za znanost izven strokovnih krogov zdaj nekoliko prezrt. Preberite več ...