Program Človek in biosfera

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Logo MAB

Program Človek in biosfera (angleško Man and the Biosphere programme; kratica MAB) je UNESCO-v medvladni raziskovalni program, ki potrjuje biosferne rezervate, kot koncept in sredstvo za uresničitev trajnostnega ravnovesja med pogosto nasprotujočimi si cilji ohranjanja biološke pestrosti, spodbujanja razvoja človeških virov z vzdrževanjem kulturnih vrednot. Biosferni rezervati so lokacije, kjer se ti cilji preizkušajo, prikazujejo in izvajajo.

Ta interdisciplinarni program je bil ustanovljen leta 1971. Program vodi Mednarodni koordinacijski svet (MAB International Co-ordinating Council), sestavljen iz predstavnikov držav članic, ki jih izvoli Generalna konferenca Unesca. Program izvajajo nacionalni komiteji ali informacijske točke (focal points) programa MAB.

Cilji programa[uredi | uredi kodo]

Eden osrednjih ciljev programa je ustanoviti omrežje biosfernih rezervatov(Biosphere reserves). To so območja kopnih ali obalno/morskih ekosistemov, kjer se z ustrezno opredelitvijo območij z različnim varstvenim režimom in upravljanjem usklajujejo ohranjevanje ekosistemov in njihove biotske raznovrstnosti s trajnostno rabo naravnih virov. Pri tem je nujno sodelovanje lokalnih skupnosti, ki naj bi v območjih MAB laže uveljavljale svoje interese. Hkrati bi v teh območjih potekala znanstvena raziskovanja, spremljanje stanja, izobraževanje in usposabljanje.

Seviljska strategija[uredi | uredi kodo]

Marca leta 1995 sta bila na mednarodni konferenci v Sevilli sprejeta Strategija in statutarni okvir (Statutary Framework) za razvoj svetovnega omrežja biosfernih območij. Istega leta je oba dokumenta potrdila Generalna konferenca UNESCO.

Biosferni rezervat[uredi | uredi kodo]

Karta svetovne mreže Biosfernih rezervatov leta 2009. Opomba: čezmejna območja se razdelijo med zadevne države za prikaz na karti, zato so bila prešteta večkrat

Biosferni rezervat je območje, ki so ga predlagali njegovi prebivalci, ratificiral nacionalni odbor s programom UNESCO »Človek in biosfera (MAB)«, in ki dokazuje inovativne pristope k življenju in delu v sožitju z naravo. To so območja, na katerem se uresničujejo trije poglavitni cilji: ohranjanje naravne dediščine in biotske pestrosti, trajnostni razvoj ter znanstveno raziskovanje in spremljanje stanja (monitoring).

Izraz »biosfera« se nanaša na vse kar oskrbujejo življenje na Zemlji: zemljo, vodo in atmosfero. Beseda »rezervat« pomeni, da je to posebno področje priznano da uravnava in ohranjanja s trajnostno rabo. Izraz »rezervat« ne pomeni, da so ti kraji izključeni iz človekove uporabe in razvoja. Humana uporaba prostora je pomemben del programa Človek in biosfera.

Vsako biosferno območje kaže praktične pristope za uravnoteženje ohranjanja in človekovo rabo območja. So odlični primeri pobud, ki temeljijo na skupnosti, ki varuje naravno okolje, hkrati pa zagotavlja nadaljnjo zdravo rast lokalnega gospodarstva.

Biosferni rezervat priznava, da je kakovostno gospodarstvo zahteva kakovostno okolje in da je ohranjanje narave pomembno za oba. Program je povsem prostovoljen. Oblast nad rabo tal in vodami se ne spremeni, ko se določi biosferni rezervat. Vladne pristojnosti in zasebna lastninska pravica ostanejo kot so bile pred imenovanjem. Svetovno mrežo biosfernih rezervatov trenutno sestavlja 621 rezervatov v 117 državah.[1] [2]

Biosfera ni nova raven birokracije, ni svetovna kulturna dediščina, ne ustvarja novih zavarovanih območij, ne ustvarja novih zakonskih predpisov in ne omejuje pravice državljanov. Osrednja območja teh rezervatov so običajno že pod strožjim režimom varovanja in so navadno že zavarovana s posebno nacionalno zakonodajo držav, na katerih ozemlju ležijo. Zelo pogosto gre za narodne parke ali naravne rezervate, nemalokrat pa tudi za območja, zavarovana z mednarodnimi konvencijami - na primer za območja mednarodno pomembnih mokrišč ali območja, vpisana v UNESCOv seznam naravne in kulturne dediščine človeštva.

Ureditev biosfernih rezervatov[uredi | uredi kodo]

Ureditev biosfernih rezervatov je v splošnem podobna urejanju narodnih parkov, a mnogo manj stroga:

  • Bistveni del vsakega parka je njegovo jedro, zato je nujno strokovno preudarno varovanje biotske raznovrstnosti z odvračanjem vsega kar moti naravo;
  • Osrednji del parka naj obdaja varovalni (blažilni) pas, v katerem so dopuščene le sonaravne dejavnosti stalnega prebivalstva, ekoturizem in rekreacija, raziskovanja in okoljsko izobraževanje, ne pa naseljevanje;
  • Zunanje prilagodljivo prehodno območje, v katerem so gospodarske dejavnosti in turistična središča z agencijami ter širokim zaledjem za turizem.


Biosferni rezervati v Sloveniji[uredi | uredi kodo]

Pod UNESCO-vo zaščito so v Sloveniji[3]:

  • Julija 2003 je UNESCO razglasil Julijske Alpe za biosferni rezervat svetovnega pomena - Biosferni rezervat Julijske Alpe. To je prvi biosferni rezervat v Sloveniji in obsega 195.723 hektarov v občinah Bled, Bohinj, Bovec, Jesenice, Kobarid, Kranjska Gora, Radovljica, Tolmin in Žirovnica. Osrednje in robno območje v Julijskih Alpah sta določeni z zakonom o Triglavskem narodnem parku, prehodno območje pa obsega širši del Julijskih Alp.
  • 29.oktobra 2004 je bil v svetovno mrežo biosfernih rezervatov sprejet tudi Park Škocjanske jame - imenuje se Kraški biosferni rezervat. Obsega osrednje območje, ki obsega strogo zavarovano območje samega parka, vplivno območje parka, ki združuje vzporedne aktivnosti v skladu s smiselno ekološko rabo in prehodno območje, ki obsega območje občine Divača.
  • Leta 2010 je bilo širše območje Kozjanskega z Obsoteljem razglašeno za Biosferni rezervat Kozjansko in Obsotelje. Obsega površino 94,81 ha.[4]

Sklici[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]