Rotavirus

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Rotavirusi

Računalniška rekonstrukcija rotavirusa, izdelana na osnovi posnetkov z elektronskim mikroskopom.
Razvrstitev virusov
Skupina: Skupina III (dsRNA)
Red: ni dodeljen
Družina: Reoviridae
Poddružina: Sedoreovirinae
Rod: Rotavirus
Tipska vrsta
Rotavirus A
Vrste
  • Rotavirus A
  • Rotavirus B
  • Rotavirus C
  • Rotavirus D
  • Rotavirus E
  • Rotavirus F
  • Rotavirus G
  • Rotavirus H

Rótavírusi so rod virusov RNK iz družine reovirusov,[1] ki povzročajo okužbe prebavil pri živalih (prašičih, govedi itd.) in človeku. So najpomembnejši povzročitelji virusnih gastroenteritisov pri majhnih otrocih.[2]

So zelo odporni proti različnim razkužilom, uničijo jih lahko alkoholi, fenoli in različne kisline. So zelo kužni in se hitro širijo ter povzročajo izbruhe in epidemije v vrtcih, domovih za ostarele, med medicinskim osebjem …). Najpogosteje obolevajo otroci v starosti od 6 do 24 mesecev.[3]

Virologija[uredi | uredi kodo]

Vrste[uredi | uredi kodo]

Poznanih je osem vrst rotavirusov, ki jih poimenujemo s črkami od A do H. Pri ljudeh povzročajo bolezen vrste A, B in C (najpogosteje rotavirus A), pri živalih pa jo povzročajo vrste A–E.[4]

Znotraj vrste rotavirus A poznamo več različnih skupin sevov, imenovanih serotipi oziroma serovarji.[5] Pri razvrščanju serotipov se uporablja dvočrkovni sestav, ki temelji, podobno kot pri virusih gripe, na dveh površinskih beljakovinah virusa. Glikoprotein VP7 opredeli serotip G, proteazno občutljiva beljakovina VP4 pa opredeli serotip P.[6] Ker se gena za omenjeni beljakovini prenašata na virusne potomce ločeno, prihaja do različnih kombinacij.[7]

Cepivi, ki sta na voljo na tržišču, sta učinkoviti proti najpogostejšim rotavirusnim genotipom G1P[8], G2P[4], G3P[8], G4P[8] in G9P[8].[8]

Zgradba virusa[uredi | uredi kodo]

Virusno dednino predstavlja 11 dvovijačnih molekul RNK, ki skupaj merijo 18.555 nukleotidov. Vsaka dvojna vijačnica predstavlja posamezni gen, ki jih označujemo s številkami od 1 do 11, glede na padajočo velikost. Vsak gen zapisuje po eno beljakovino, le gen 9 zapisuje dve beljakovini.[9] Dednino v obliki RNK obdaja troplastni ikozaedrični beljakovinski plašč. Virusni delec v premeru meri do 76,5 nm[10][11] in nima virusne ovojnice.

Beljakovine[uredi | uredi kodo]

Šest virusnih beljakovin (VP, angl. viral protein) gradi virusni delec (virion), gre za t. i. strukturne beljakovine VP1, VP2, VP3, VP4, VP6 in VP7. Poleg strukturnih virus vsebuje še šest nestrukturnih beljakovin (NSP, angl nonstructural protein) NSP1, NPS2, NPS3, NPS4, NPS5 in NPS6.[4]


A cut-up image of a single rotavirus particle showing the RNA moecules surrounded by the VP6 protein and this in turn surrounded by the VP7 protein. The V4 protein protrudes from the surface of the spherical particel.
Poenostavljen prikaz lokacije rotavirusnih strukturnih beljakovin.

Virusna dednina torej skupno zapisuje 12 beljakovin, od teh jih vsaj šest veže RNK.[12] Vloga vezave RNK na te beljakovine ni povsem jasna in naj bi bila povezana tako s sintezo RNK kot tvorbo novih virionov, transportom sporočilne RNK do mesta podvojevanja dednine, prevajanja sporočilne RNK ter uravnavanjem izražanja genov.[13]

Epidemiologija[uredi | uredi kodo]

Rotavirus A povzroča več kot 90 % vseh rotavirusnih gastroenteritisov pri ljudeh[14] in je endemičen po vsem svetu. Rotavirusi povzročijo vsako leto v svetovnem merilu več milijonov primerov driske, več kot 2 milijona bolnikov potrebujeta bolnišnično oskrbo[15] in vsako leto povzroči po ocenah 453.000 primerov smrti pri otrocih, mlajših od pet let.[16] Od tega je 85 % smrtnih primerov v državah v razvoju.[17]

Tudi v Sloveniji so okužbe z rotavirusi zelo pogoste. V letu 2008 je bilo prijavljenih 2070 obolelih (103/100.000). Večina prijavljenih bolnikov je bila mlajših od 5 let. Okužbe se najpogosteje pojavljajo pozimi in zgodaj spomladi.[3]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ↑ http://www.termania.net/slovarji/slovenski-medicinski-slovar/5537307/rotavirus?query=rotavirus, Slovenski medicinski e-slovar, vpogled: 26. 4. 2015.
  2. ↑ http://www.termania.net/slovarji/mikrobioloski-slovar/7952157/rotavirus?query=rotavirus, Mikrobiološki slovar, vpogled: 26. 4. 2015.
  3. ↑ 3,0 3,1 http://www.nijz.si/sites/www.nijz.si/files/uploaded/rotavirusnim_okuzbam.pdf Arhivirano 2016-03-04 na Wayback Machine., vpogled: 26. 4. 2015.
  4. ↑ 4,0 4,1 Kirkwood CD (september 2010). »Genetic and antigenic diversity of human rotaviruses: potential impact on vaccination programs«. The Journal of Infectious Diseases. 202 (Suppl): S43–8. doi:10.1086/653548. PMID 20684716.{{navedi časopis}}: Vzdrževanje CS1: samodejni prevod datuma (povezava)
  5. ↑ O'Ryan M (Marec 2009). »The ever-changing landscape of rotavirus serotypes«. The Pediatric Infectious Disease Journal. 28 (3 Suppl): S60–2. doi:10.1097/INF.0b013e3181967c29. PMID 19252426.
  6. ↑ Patton JT (Januar 2012). »Rotavirus diversity and evolution in the post-vaccine world«. Discovery Medicine. 13 (68): 85–97. PMC 3738915. PMID 22284787.
  7. ↑ Desselberger U; Wolleswinkel-van den Bosch J; Mrukowicz J; Rodrigo C; Giaquinto C; Vesikari T (2006). »Rotavirus types in Europe and their significance for vaccination«. Pediatr. Infect. Dis. J. 25 (1 Suppl.): S30–41. doi:10.1097/01.inf.0000197707.70835.f3. PMID 16397427. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 11. maja 2013. Pridobljeno 25. aprila 2015.
  8. ↑ Steyer A. s sod. Molecular epidemiology of rotaviruses during rotavirus vaccine introduction in Slovenia. Zdrav Vestn 2009; 78: 381–386.
  9. ↑ Desselberger, U.; Gray, James (2000). Desselberger, U.; Gray, James (ur.). Rotaviruses: methods and protocols. Totowa, NJ: Humana Press. str. 2. ISBN 0-89603-736-3.
  10. ↑ Pesavento JB; Crawford SE; Estes MK; Prasad BV (2006). »Rotavirus proteins: structure and assembly«. Curr. Top. Microbiol. Immunol. Current Topics in Microbiology and Immunology. 309: 189–219. doi:10.1007/3-540-30773-7_7. ISBN 978-3-540-30772-3. PMID 16913048.
  11. ↑ Prasad BV; Chiu W (1994). »Structure of rotavirus«. Curr. Top. Microbiol. Immunol. 185: 9–29. PMID 8050286.
  12. ↑ Patton JT (1995). »Structure and function of the rotavirus RNA-binding proteins«. J. Gen. Virol. 76 (11): 2633–44. doi:10.1099/0022-1317-76-11-2633. PMID 7595370. Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 9. decembra 2012. Pridobljeno 25. aprila 2015.
  13. ↑ Patton JT (2001). »Rotavirus RNA replication and gene expression«. Novartis Found. Symp. Novartis Foundation Symposia. 238: 64–77, discussion 77–81. doi:10.1002/0470846534.ch5. ISBN 9780470846537. PMID 11444036.
  14. ↑ Leung AK; Kellner JD; Davies HD (2005). »Rotavirus gastroenteritis«. Adv. Ther. 22 (5): 476–87. doi:10.1007/BF02849868. PMID 16418157.
  15. ↑ Simpson E; Wittet S; Bonilla J; Gamazina K; Cooley L; Winkler JL (2007). »Use of formative research in developing a knowledge translation approach to rotavirus vaccine introduction in developing countries«. BMC Public Health. 7: 281. doi:10.1186/1471-2458-7-281. PMC 2173895. PMID 17919334.
  16. ↑ Tate JE; Burton AH; Boschi-Pinto C; Steele AD; Duque J; Parashar UD (Februar 2012). »2008 estimate of worldwide rotavirus-associated mortality in children younger than 5 years before the introduction of universal rotavirus vaccination programmes: a systematic review and meta-analysis«. Lancet Infect Dis. 12 (2): 136–141. doi:10.1016/S1473-3099(11)70253-5. PMID 22030330.
  17. ↑ World Health Organization (2008). »Global networks for surveillance of rotavirus gastroenteritis, 2001–2008« (PDF). Weekly Epidemiological Record. 83 (47): 421–428. Pridobljeno 3. maja 2012.
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Rotavirus&oldid=6093556«