Silicijev dioksid

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Silicijev dioksid
Towering Sand Dunes.jpg
Druga imena kremenica
Identifikatorji
Številka CAS 7631-86-9
ChemSpider 22683
Lastnosti
Molekulska formula SiO2
Molekulska masa 60,08 g/mol
Videz Bel prah
Gostota 2,2 g/cm3
Tališče

1650 ±75 °C

Vrelišče

2230 °C

Topnost (voda) 0,012 g/100 mL
Struktura
Kristalna struktura Glej članek
Oblika molekule Linearna (v plinastem stanju)
Nevarnosti
EU Index Ni na seznamu
Glavne nevarnosti Vdihavanje drobnih delcev lahko povzroči težave pri dihanju
NFPA 704
NFPA 704.svg
0
0
0
 
R-stavki R42 R43 R49
S-stavki S22 S36 S37 S45 S53
Plamenišče Ni vnetljiv
Sorodne snovi
Drugi anioni Silicijev sulfid
Drugi kationi Ogljikov dioksid
Germanijev dioksid
Kositrov dioksid
Svinčev dioksid
Sorodno Silicijevi oksidi Silicijev monoksid
Sorodne snovi Silicijeva kislina
Silikagel
Če ni navedeno drugače, podatki veljajo za
material v standardnem stanju (pri 25 °C, 100 kPa)

Silicijev dioksid, kremen ali kvarc je skupno ime različnih oblik silicijevega oksida s kemijsko formulo SiO2. V naravi se najpogosteje pojavlja kot bolj ali manj čist kremenčev pesek, v kristalni obliki kot kamena strela in v celičnih stenah kremenčevih alg.[1][2]

Imeni kremen in kvarc sta nastali iz starih rudarskih imen. Češki rudarji so pred več stoletji trde jalove žile imenovali křem, rudarji na Saškem pa so enake žile imenovali quertz.[3]

Številni različki silicijevega dioksida so posledica prisotnosti drugih atomov v strukturi, manjših vključkov drugih mineralov ali naravne radioaktivnosti. Vijoličnemu kremenu ametistu daje barvo majhna primes ionov Fe3+, rumenemu citrinu primesi železovih hidratov, najrazličnejši sivi do rjavi čadavci in črn morijon so obarvani zaradi radioaktivnega sevanja, rožnati roževec zaradi majhne primesi titana, mlečno beli mlekovec pa zaradi vključkov tekočine in plinov. Kremen z vključki azbesta se imenuje mačje oko, okremeneli krokidolit tigrovo oko, rutilov kremen vsebuje igličaste kristale rutila, turmalinov kremen podolgovate kristale turmalinov, avanturin vključke zelene sljude ali hematita, prazem pa vključke aktinolita.[3]

Uporablja se predvsem za proizvodnjo okenskega stekla, kuhinjske, embalažne in laboratorijske steklovine, penjenega betona, portlandskega cementa, keramike, optičnih vlaken, nakita in drugih proizvodov.

Kristalna struktura[uredi | uredi kodo]

Osnovna strukturna enota silicijevega dioksida

Velika večina silikatov je zgrajena iz tetraedrov [SiO4], ki so termodinamsko najbolj stabilna oblika SiO2. Silicijev atom je vgrajen v središču tetraedra, na njegovih ogliščih pa so štirje kisikovimi atomi. Osnovni tetraedri se lahko med seboj povezujejo v nitaste, ploskovne ali prostorske strukture.

Razmerje med lomnim količnikom in gostoto nekaterih oblik SiO2.[4]

V osnovni celici α-kremena na primer centralni tetraeder deli s sosedi vse svoje štiri kisikove atome, dva ploskovno centrirana tetraedra delita po dva svoja vogalna kisikova atoma, štirje robovno centrirani tetraedri pa samo po en kisikov atom. To pomeni, da ima osnovna celica α-kremena 12 od 24 skupnih oglišč 7 tetraedrov [SiO4].( glej 3-D prikaz osnovne celice [1]).

SiO2 ima poleg amorfne oblike tudi veliko različnih kristalnih oblik – polimorfov. Vsi polimorfi, razen stishovita in vlaknatega silicijevega dioksida, so zgrajeni iz tetraedrov [SiO4], ki so na različne načine povezavi preko vrhov tetraedra. Dolžina vezi silicij-kisik je odvisna od kristalne strukture: v α-kremenu meri 161 pm, v α-tridimitu pa od 154 do 171 pm. Spreminja se tudi kót O-Si-O: najmanjši je v α-tridimitu, v katerem meri 140°, največji pa v β-tridimitu, v katerem meri do 180°. V α-kremenu meri kot 144°.[5]

Vlaknati SiO2 ima podobno strukturo kot SiS2, v kateri se verige stikajo preko robov tetraedrov. Stishovit, ki je obstojen pri večjih tlakih, ima v nasprotju z njimi strukturo rutila, v kateri ima silicij koordinacijsko število 6. Gostota stishovita je 4,287 g/cm3 in je precej višja od gostote α-kremena (2,648 g/cm3), ki je najgostejša oblika SiO2, obstojna pri nizkih tlakih.[6] Razliko v gostoti se lahko pripiše povečanju koordonacijskega števila s 4 na 6, saj so dolžine vezi v stishovitu (štiri vezi Si-O merijo 161 pm, dve pa 181 pm) večje kot v α-kremenu (161 pm).[7] Sprememba koordinacijskega števila poveča tudi ionske lastnosti vezi Si-O.[8] Še bolj pomembna je ugotovitev, da vsako odstopanje od teh standardnih parametrov povzroči mikrostrukturne razlike oziroma spremembe, ki pomenijo premik k amorfni, steklasti ali stekleni trdnini.

Pri normalnih pogojih je edina stabilna oblika SiO2 α-kremen. Naravni SiO2 je pogosto onečiščen in zato različno obarvan.

Oba minerala, ki sta obstojna pri visokih temperaturah, kristobalit in tridimit, imata manjšo gostoto in lomni količnik kot kamena strela. Ker je kemijska sestava vseh polimorfov enaka, je razlika v gostoti lahko posledica samo povečanja razdalj med atomi v visokotemperaturnih mineralih. Pojav je pogost tudi v mnogih drugih snoveh, ker so atomi zaradi večjih vibracijskih energij pri višjih temperaturah bolj oddaljeni drug od drugega.

Visokotlačni minerali seifertit, stishovit in koezit na drugi strani imajo v primerjavi z α-kremenom višje gostote in lomne in količnike, kar je verjetno posledica večje zgoščenosti atomov oziroma kristalne strukture, do katere pride med njihovim nastajanjem.

Ena od oblik kristaliničnega SiO2 je faujazit, ki nastane z dealuminacijo ultra stabilnega zeolita Y z majhno vsebnostjo natrija s kombinirano kislinsko in termično obdelavo. Nastali produkt vsebuje preko 99% visoko kristaliničnega SiO2 in ima zelo veliko specifično površino (preko 800 m2/g). Faujazitski SiO2 ima zelo visoko kislinsko in termično obstojnost, saj obdrži visoko stopnjo kristaliničnosti celo pri kuhanju v koncentrirani klorovodikovi kislini.[9]

Talina SiO2 ima nekaj nenavadnih fizikalnih lastnosti, ki so podobne lastnostim tekoče vode: negativni temperaturni razteznostni koeficient, maksimum gostote in minimum specifične toplote.[10]

Če se molekularni silicijev monoksid (SiO) kondenzira v atmosferi argona in ohladi s helijem in kisikovimi atomi, ki nastajajo z mikrovalovno razelektritvijo, nastane molekularni SiO2 z linearno strukturo. V reakciji izoliranega dimernega silicijevega monoksida (Si2O2) s kisikom nastane dimerni (SiO2)2. V dimernem silicijevem dioksidu je eden od kisikovih atomov vgrajen med silicijeva atoma. Kót Si-O-Si meri 94°, dolžina vezi pa 164,6 pm. Dolžina vezi v končnem Si-O je 150,2 pm. Dolžina vez Si-O v skupini -SiO2 na drugi strani molekule je 148,3 pm, kar je nekaj manj kot v α–kremenu, kjer meri 161 pm. Energija vezi je ocenjena na 621,7 kJ/mol.[11]

Kristalne oblike SiO2[5]
Oblika Kristalna simetrija,
Pearsonov simbol,
št. skupine
Opombe Kristalna struktura
α-kremen trigonalna
hP9, P3121, št. 152[12]
Spiralne verige, ki dajejo posameznim monokristalom optično aktivnost.
α-kremen se pri 846 K pretvori v β-kremen.
A-quartz.png
β-kremen heksagonalna
hP18, P6222, št. 180[13]
Zelo soroden z α-kremenom (kot Si-O-Si meri 155°) in optično aktiven. Pri 1140 K se pretvori v β-tridimit. B-quartz.png
α-tridimit ortorombska
oS24, C2221, št. 20[14]
Pri normalnem tlaku je metastabilen. A-tridymite.png
β-tridimit heksagonalna
hP12, P63/mmc, št. 194[14]
Zelo soroden z α-tridimitom. Pri 2010 K se pretvori v β-kristobalit. B-tridymite.png
α-kristobalit tetragonalna
tP12, P41212, št. 92[15]
Pri normalnem tlaku je metastabilen. A-cristobalite.png
β-kristobalit kubična
cF104, Fd3m, št. 227[16]
Zelo soroden z α-kristobalitom. Tali se pri 1978 K. B-cristobalite.png
faujazit kubična
cF576, Fd3m, št. 227[17]
Kletke sodalita povezane s heksagonalnimi prizmami. 12-členski obroč tvori pore. Faujazitska struktura.[9] Faujasite structure.svg
melanoflogit kubična
cP*, P4232, št. 208)[4]
ali
tetragonalna
P42/nbc[18]
Obroči Si5O10 in Si6O12. Mineral ima v intersticijah vedno ogljikovodike.[19] MelanophlogiteStucture si.png
keatit tetragonalna
tP36, P41212, št. 92[20]
Obroči Si5O10, Si4O14 in Si8O16. Sintetiziran iz steklastega kremena in alkalij 600–900K in 40–400 MPa. Keatite si.png
moganit monoklinska
mS46, C2/c, št. 15[21]
Obroči Si4O8 in Si6O12. Moganite si.png
koezit monoklinska
mS48, C2/c, št. 15[22]
Obroči Si4O8 in Si8O16. Coesite.png
stishovit tetragonalna
tP6, P42/mnm, št. 136[23]
Eden od najgostejših (skupaj s seifertitom) polimorfov kremena. Šestštevno kordiniran Si (podobno kot v rutilu). Stishovite.png
poststishovit ortorombska
oP12, Pnc2, št. 30[24]
Poststishovite si.png
vlaknati ortorombska
oI12, Ibam, št. 72[25]
Zgrajen iz verig, ki si delijo robove, podobno kot SiS2. SiS2typeSilica.png
seifertit ortorombska
oP, Pbcn[26]
Eden od najgostejših (skupaj s stishovitom) polimorfov kremena. Nastaja pri tlaku nad 40 GPa.[27] SeifertiteStructure si.png

Kremenčevo steklo[uredi | uredi kodo]

Glavni članek: Steklo.
Amorfna struktura steklastega SiO2, prikazana v dveh dimenzijah. Molekule SiO2 imajo na lokalnem nivoju še vedno strukturo tetraedrov [SiO4], v širšem smislu pa struktura ni urejena. Na sliki je vsak silicijev atom povezan s samo tremi kisikovimi atomi. Četrti kisikov atom je vezan nad ravnino ali pod njo in zaradi boljše preglednosti ni prikazan.

Če se talina silicijevega dioskida ohladi dovolj hitro, ne kristalizira, ampak se strdi kot steklo. Teperatura steklastega prehoda čistega SiO2 je okrog 1600 K (1330 °C). Lokalna atomska zgradba čistega kremenčevega stekla je enaka kot v večini drugih kristaliničnih polimorfov in ima obliko tetraedra. Razlika med steklom in kristali je v povezavi teh tetraedrskih enot. V kremenčevem steklu tetraedri ne tvorijo ponovljive mreže, vsi kisikovi atomi pa povezujejo samo po dva sosednja tetraedra. Čeprav struktura stekla na večjih razdaljah ni ponovljiva, je kljub temu značilno urejena na razdaljah, ki daleč presegajo dolžino vezi. Primer takšne ureditve je tvorjenje obročev, sesavljenih iz šestih tetraedrov [SiO4].[28]

Kemija[uredi | uredi kodo]

Pirogeni silicijev dioksid s specifično površino 380 m2/g
Optična vlakna iz zelo čistega silicijevega dioksida

Silicijev dioksid nastaja v reakciji silicija s kisikom. Pri sobnih pogojih nastaja na zraku na površini silicija približno 1 nm debela plast tako imenovanega nativnega oksida. Pri višjih temperaturah in v drugih okoljih lahko nastane kontrolirano debel sloj silicijevega oksida. Pri temperaturah med 600 in 1200 °C na primer potekata tako imenovani suha ali mokra oksidacija s kisikom oziroma vodo.[29] Debelina silicija, ki se pretvori v oksid, je približno 44% debeline sloja nastalega oksida.[29]

Za nanašanje sloja silicijevega oksida obstajajo tudi druge metode, med njimi:[30]

  • Nizkotemperaturna oksidacija silana:
SiH4 + 2 O2 → SiO2 + 2 H2O.
  • Razgradnja tetraetil ortosilikata (TEOS) pri 680–730 °C:
Si(OC2H5)4 → SiO2 + 2 H2O + 4 C2H4.
  • Naparevanje TEOS pri približno 400 °C s pomočjo plazme:
Si(OC2H5)4 + 12 O2 → SiO2 + 10 H2O + 8 CO2

Pirogeni silicijev dioksid ali "kremenčev dim" je zelo finozrnata oblika SiO2, ki se pripravlja z zgorevanjem SiCl4 v s kisikom bogatem plamenu ogljikovodika:[6]

SiCl4 + 2 H2 + O2 → SiO2 + 4 HCl

Amorfni silicijev dioksid, silikagel, nastaja z nakisanjem raztopine natrijevega silikata, pri čemer nastane želatinasta oborina, ki se nato spere in dehidrira. Nastali produkt je brezbarven mikroporozen silicijev dioksid.[6]

Silicijev dioksid ima največjo topnost v vodi pri temperaturah okrog 340 °C.[32] To lastnost se izkorišča za rast monokristalov kremena v hidrotermalnem procesu, v katerem se naravni kremen raztopi v pregreti vodi v tlačni posodi, ki je na vrhu nekoliko hladnejša. Na ta način lahko v 1-2 mesecih zrastejo kristali z maso 1,5 – 1 kg.[5] Monokristali so vir zelo čistega silicijevega dioksida za elektronsko industrijo.[6]

V reakciji silicijevega dioksida s fluorom nastaneta SiF4 in O2. Drugi halogeni (Cl2, Br2, I2) so mnogo manj reaktivni:[6]

Silicijev dioksid reagira s fluorovodikovo kislino (HF), pri čemer nastaja heksaflourosilicijeva kislina:[5]

SiO2 + 6 HF → H2SiF6 + 2 H2O

HF se uporablja za odstranjevanje ali jedkanje silicijevega dioksida v industriji polprevodnikov.

Silicijev dioksid se raztaplja v vročih koncentriranih alkalijah in talinah hidroksidov:[6]

SiO2 + 2 NaOH → Na2SiO3 + H2O

Silicijev dioksid reagira z bazičnimi kovinskimi oksidi na primer z Na2O, K2O, PbO, ZnO ali zmesmi oksidov in tvori silikate in stekla.[5] V reakciji z Na2O na primer lahko nastanejo natrijev ortosilikat, natrijev silikat in stekla, odvisno od razmerja reaktantov:[6]

2 Na2O + SiO2 → Na4SiO4
Na2O + SiO2 → Na2SiO3
(0,25–0,8) Na2O + SiO2 → steklo

Gospodarsko pomembna so na primer natrijevo (okensko) steklo, borosilikatno steklo (ognjeodporna in laboratorijska posoda) in svinčevo steklo (brušeno in nebrušeno kristalno steklo).

V reakciji silicijevega dioksida s silicijem pri visokih remperaturah nastaja silicijev monoksid:

SiO2 + Si → 2 SiO (plin)

Biološki silicijev dioksid[uredi | uredi kodo]

Silicijev dioksid je v biološkem svetu precej pogost. Pojavlja se v bakterijah, enoceličnih organizmih, rastlinah in živalih (nevretenčarjih in vretenčarjih). V teh okoljih ima mineral pogosto izjemne fizikalne lastnosti, na primer trdnost, trdoto in žilavost. V živih organizmih mineral kristalizira iz nenasičenih in nevtralnih raztopin pri nizkih temperaturah 0 – 40 °C. Nastajanje minerala poteka v celičnih stenah organizma ali izven njih v specifičnih kemijskih reakcijah, v katere so vključene maščobe, beljakovine in ogljikovi hidrati.

Vpliv na zdravje[uredi | uredi kodo]

Kremenčev pesek, osnovna surovina za proizvodnjo stekla

Vdihavanje fino uprašenega kristaliničnega silicijevega dioksida tudi v zelo majhnih količinah (maksimalna dopustna koncentracija na delovnem mestu je 0,15 mg/m3 [33]) sčasoma povzroči silikozo, bronhitis ali raka, ker se prah odlaga v pljučih, jih stalno draži in zmanjšuje njihovo kapaciteto. Silicijev dioksid se v pljučih ne raztopi ali kako drugače izloči, zato pomeni potencialno nevarnost predvsem za rudarje, delavce v industriji šamota, stekla in cementa, livarstvu itd. Amorfnega silicijevega dioksida, na primer pirogenega, ne štejejo med povzročitelje silikoze,[34] čeprav lahko v nekaterih primerih tudi on povzroči neozdravljive poškodbe pljuč.[35] Zakonske omejitve izpostavljenosti kremenčevemu prahu glede silikoze ne delajo med kristaliničnim in amorfnim silicijevim dioksidom nobenih razlik.

Silicijev dioksid je v vseh drugih pogledih inerten in neškodljiv. Pri zaužitju ni strupen, ne sprošča nobenih škodljivih plinov, je netopen, neprebavljiv in nima nobene hranilne vrednosti.

Preučevanje vpliva povečane vsebnosti silicijevega dioksida v pitni vodi je po petnajstih letih pokazalo, da verjetno zmanjšuje nevarnost demence. Študija je odkrila, da se s povečanjem zaužitja silicijevega dioksida v pitni vodi za 10 mg/dan nevarnost demence zmanjša za 11%.[36]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ^ Iler, R.K. (1979). The Chemistry of Silica. Plenum Press. ISBN 047102404X. 
  2. ^ Lynn Townsend White, Jr. (1961). "Eilmer of Malmesbury, an Eleventh Century Aviator: A Case Study of Technological Innovation, Its Context and Tradition". Technology and Culture (Society for the History of Technology) 2 (2): 97–111. doi:10.2307/3101411. 
  3. ^ 3,0 3,1 R. Vidrih, Svet mineralov, Tehniška založba Slovenije, Ljubljana (2002), str. 52-53.
  4. ^ 4,0 4,1 Skinner B.J., Appleman D.E. (1963). "Melanophlogite, a cubic polymorph of silica" (PDF). American Mineralogist 48: 854–867. 
  5. ^ 5,0 5,1 5,2 5,3 5,4 Holleman, A. F.; Wiberg, E. (2001), Inorganic Chemistry, San Diego: Academic Press, ISBN 0-12-352651-5 Napaka pri navajanju: Neveljavna oznaka <ref>; sklici poimenovani Wiberg.26Holleman so definirani večkrat z različno vsebino (glej stran pomoči).
  6. ^ 6,0 6,1 6,2 6,3 6,4 6,5 6,6 Greenwood, N.N., Earnshaw, A. (1984), Chemistry of the Elements, Oxford: Pergamon, str. 393–99, ISBN 0-08-022057-6 Napaka pri navajanju: Neveljavna oznaka <ref>; sklici poimenovani Greenwood so definirani večkrat z različno vsebino (glej stran pomoči). Napaka pri navajanju: Neveljavna oznaka <ref>; sklici poimenovani Greenwood so definirani večkrat z različno vsebino (glej stran pomoči).
  7. ^ Wells A.F. (1984). Structural Inorganic Chemistry. Oxford Science Publications. ISBN 0-19-855370-6. 
  8. ^ Kirfel, A.; Krane, H. G.; Blaha, P.; Schwarz, K.; Lippmann, T. (2001). "Electron-density distribution in stishovite, SiO2: a new high-energy synchrotron-radiation study". Acta Crystallographica A 57: 663. doi:10.1107/S0108767301010698. 
  9. ^ 9,0 9,1 J. Scherzer (1978). "Dealuminated faujasite-type structures with SiO2/Al2O3 ratios over 100". Journal of Catalysis 54: 285. doi:10.1016/0021-9517(78)90051-9.  Napaka pri navajanju: Neveljavna oznaka <ref>; sklici poimenovani fau so definirani večkrat z različno vsebino (glej stran pomoči).
  10. ^ Shell, Scott M.; Pablo G., Debenedetti; Athanassios Z., Panagiotopoulos (2002). "Molecular structural order and anomalies in liquid silica" (PDF). Phys. Rev. E 66: 011202. doi:10.1103/PhysRevE.66.011202. 
  11. ^ Peter Jutzi, Ulrich Schubert (2003). Silicon chemistry: from the atom to extended systems. Wiley-VCH. ISBN 3527306471. 
  12. ^ Lager G.A., Jorgensen J.D., Rotella F.J. (1982). "Crystal structure and thermal expansion of a-quartz SiO2 at low temperature". Journal of Applied Physics 53: 6751–6756. doi:10.1063/1.330062. 
  13. ^ Wright A.F., Lehmann M.S. (1981). "The Structure of Quartz at 25 and 590 °C Determined by Neutron Diffraction". Journal of Solid State Chemistry 36: 371–380. doi:10.1016/0022-4596(81)90449-7. 
  14. ^ 14,0 14,1 Kuniaki Kihara, Matsumoto T., Imamura M. (1986). "Structural change of orthorhombic-I tridymite with temperature: A study based on second-order thermal-vibrational parameters". Zeitschrift fur Kristallographie 177: 27–38. doi:10.1524/zkri.1986.177.1-2.27. 
  15. ^ Downs R.T., Palmer D.C. (1994). "The pressure behavior of a cristobalite" (PDF). American Mineralogist 79: 9–14. 
  16. ^ Wright A.F., Leadbetter A.J. (1975). "The structures of the b-cristobalite phases of SiO2 and AlPO4". Philosophical Magazine 31: 1391–1401. doi:10.1080/00318087508228690. 
  17. ^ Hriljac J.A., Eddy M.M., Cheetham A.K., Donohue J.A., Ray G.J. (1993). "Powder Neutron Diffraction and 29Si MAS NMR Studies of Siliceous Zeolite-Y". Journal of Solid State Chemistry 106: 66–72. doi:10.1006/jssc.1993.1265. 
  18. ^ Nakagawa T, Kihara K, Harada K (2001). "The crystal structure of low melanophlogite". American Mineralogist 86: 1506. 
  19. ^ Rosemarie Szostak (1998). Molecular sieves: Principles of Synthesis and Identification. Springer. ISBN 0751404802. 
  20. ^ Shropshire J., Keat P.P., Vaughan P.A. (1959). "The crystal structure of keatite, a new form of silica". Zeitschrift fur Kristallographie 112: 409–413. doi:10.1524/zkri.1959.112.1-6.409. 
  21. ^ Miehe G., Graetsch H. (1992). "Crystal structure of moganite: a new structure type for silica". European Journal of Mineralogy 4: 693. 
  22. ^ Levien L., Prewitt C.T. (1981). "High-pressure crystal structure and compressibility of coesite" (PDF). American Mineralogist 66: 324–333. 
  23. ^ Smyth J.R., Swope R.J., Pawley A.R. (1995). "H in rutile-type compounds: II. Crystal chemistry of Al substitution in H-bearing stishovite" (PDF). American Mineralogist 80: 454–456. 
  24. ^ Belonoshko A.B., Dubrovinsky L.S., Dubrovinsky N.A. (1996). "A new high-pressure silica phase obtained by molecular dynamics" (PDF). American Mineralogist 81: 785. 
  25. ^ Weiss A.; Weiss, Armin (1954). "Zur Kenntnis der faserigen Siliciumdioxyd-Modifikation". Zeitschrift fuer Anorganische und Allgemeine Chemie 276: 95–112. doi:10.1002/zaac.19542760110. 
  26. ^ Dera P, Prewitt C T, Boctor N Z, Hemley R J (2002). "Characterization of a high-pressure phase of silica from the Martian meteorite Shergotty". American Mineralogist 87: 1018. 
  27. ^ Seifertite at Mindat
  28. ^ Elliot, S.R. (1991). "Medium-range structural order in covalent amorphous solids". Nature 354. 
  29. ^ 29,0 29,1 Sunggyu Lee (2006). Encyclopedia of chemical processing. CRC Press. ISBN 0824755634. 
  30. ^ Robert Doering, Yoshio Nishi (2007). Handbook of Semiconductor Manufacturing Technology. CRC Press. ISBN 1574446754. 
  31. ^ A.B.D. Nandiyanto; S.-G Kim; F. Iskandar; and K. Okuyama (2009). "Synthesis of Silica Nanoparticles with Nanometer-Size Controllable Mesopores and Outer Diameters". Microporous and Mesoporous Materials 120 (3): 447–453. doi:10.1016/j.micromeso.2008.12.019. 
  32. ^ Fournier R.O., Rowe J.J. (1977). "The solubility of amorphous silica in water at high temperatures and high pressures" (PDF). American Mineralogist 62: 1052–1056. 
  33. ^ http://www.codex-x.de/uploads/tx_dddownloadmatrix/NC_150__VARNOSTNI_LIST_01.pdf
  34. ^ "Toxicological Overview of Amorphous Silica in Working Environment" (PDF). 
  35. ^ "Subchronic inhalation toxicity of amorphous silicas and quartz dust in rats". 
  36. ^ Rondeau, V; Jacqmin-Gadda, H; Commenges, D; Helmer, C; Dartigues, Jf (2009). "Aluminum and silica in drinking water and the risk of Alzheimer's disease or cognitive decline: findings from 15-year follow-up of the PAQUID cohort.". American journal of epidemiology 169 (4): 489–496. PMC 2809081. PMID 19064650. doi:10.1093/aje/kwn348.