Slušna prizadetost

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje

Slušna prizadetost pomeni, da oseba ne more več tako dobro slišati kot mlada oseba brez težav s sluhom.

Gluhost je nesposobnost dojemanja zvočnih dražljajev iz zunanjega sveta. Naglušnost pomeni oslabljen sluh. Okvara sluha je poklicna bolezen. Gluhi in naglušni ljudje imajo okvare, ki zajemajo uho, njegove strukture in funkcije, povezane z njim.

Gluhost[uredi | uredi kodo]

Gluha oseba ima najtežjo izgubo sluha, pri kateri ojačanje zvoka ne koristi. Povprečna izguba sluha na frekvencah 500, 1000 in 2000 hertzov je 91 decibelov in več.

Glede na gluhost se razlikujejo:

  • osebe z najtežjo izgubo sluha (91 dB in več): oseba z najtežjo izgubo sluha ni sposobna slišati in razumeti govora, četudi je ojačan. Oseba ne more v celoti sprejemati govora, niti s slušnim aparatom. Pogosta je istočasna prizadetost vedenja, orientacije v času in prostoru, prilagajanja vedenja okoliščinam in prizadetost pri pridobivanju znanja.
  • osebe s popolno izgubo sluha: oseba s popolno izgubo sluha ne loči niti dveh jakosti zvoka niti ne dveh frekvenc, ni sposobna slišati ali razumeti govora, četudi je ojačan. Oseba ne more sprejemati govora niti s slušnim aparatom. Pri njej je prisotna prizadetost sporazumevanja, razumevanja in poslušanja govora ter druge vrste prizadetosti poslušanja. Pogosta je istočasna prizadetost vedenja, orientacije v času in prostoru, prilagajanja vedenja okoliščinam in prizadetost pri pridobivanju znanja.

Naglušnost[uredi | uredi kodo]

Naglušen človek ima povprečno izgubo sluha na frekvencah 500, 1000 in 2000 hercev (Hz), manj kot 91 decibelov (dB) in ima resne težave pri poslušanju govora in pri govorni komunikaciji. Naglušnost pomeni zoženje slušnega polja in zato delno moti sporazumevanje s pomočjo govora. Glede na naglušnost se razlikujejo:

  • osebe z lažjo izgubo sluha (26-40 dB): oseba ima težjo ali težko izgubo sluha na enem ušesu ter lažjo ali brez izgube na drugem ušesu. Lahko ima tudi lažjo obojestransko izgubo sluha. Pri njej je lahko prizadeto sporazumevanje in poslušanje govora. Prisotne so lahko tudi druge vrste prizadetosti poslušanja. Oseba je ovirana v orientaciji.
  • Osebe z zmerno izgubo sluha (41-55 dB): oseba ima lahko obojestransko zmerno izgubo sluha, popolno izgubo sluha na enem ušesu, lažjo izgubo ali je brez izgube na drugem oziroma ima težko izgubo sluha na enem ušesu in zmerno, lažjo ali nima izgube na drugem. Pri osebi je lahko prizadeto sporazumevanje, poslušanje govora, lahko so prisotne tudi druge vrste prizadetosti poslušanja. Oseba je ovirana v orientaciji in telesni neodvisnosti.
  • Osebe s težjo izgubo sluha (56-70 dB): oseba ima težjo obojestransko izgubo sluha ali težko izgubo sluha na enem ušesu in težjo izgubo sluha na drugem. Pri osebi je prizadeto sporazumevanje, razumevanje govora in poslušanje govora. Oseba s težjo izgubo sluha je ovirana v orientaciji, pri vključevanju v družbo in pri telesni neodvisnosti.
  • Osebe s težko izgubo sluha (71-90 dB): oseba ima popolno izgubo sluha na enem ušesu in težko izgubo sluha na drugem ušesu oziroma težko obojestransko izgubo sluha. Pri osebi je prisotna prizadetost sporazumevanja, predvsem razumevanja in poslušanja pogovora. Pogosta je istočasna prizadetost vedenja, prilagajanja vedenja okoliščinam,prizadetost pri pridobivanju znanja. Oseba je ovirana v orientaciji, telesni neodvisnosti in pri vključevanju v družbo.

Okvara sluha[uredi | uredi kodo]

Okvara sluha
Klasifikacija in zunanji viri

Mednarodni simbol za gluhost
MKB-10 H90-H91
MKB-9 389
DiseasesDB 19942
MeSH D034381
Medicinsko preverjanje sluha

Okvara sluha je poklicna bolezen, ki nastane zaradi dolgotrajne izpostavljenosti hrupu v delovnem okolju. Človeško uho zazna frekvence tonov različno dobro. Zaznavanje je najboljše v področju frekvenc 500 do 5000 Hz. Izrazito poudarjeno pa je zaznavanje tonov v okolici 4000 Hz. Okvara nastane pri osemurni izpostavljenosti hrupu ki presega 85 dBA. Novejša EU zakonodaja pa predpostavlja mejo hrupa na 80 dBA.

Škodljivi učinki[uredi | uredi kodo]

Škodljivi učinki zvoka so odvisni od:

  • akustičnih dejavnikov: jakosti zvoka (dBA), frekvence (Hz), trajanja zvoka, spektralne sestave zvoka, variacij v frekvenci zvoka, variacij v jakosti zvoka
  • neakustičnih dejavnikov: vsebine zvoka, individualne občutljivosti, preteklih izkušenj, aktivnosti poslušalca, letnega časa, dobe dneva, vrste prostora

Štiri ravni škodljivosti[uredi | uredi kodo]

od 40 do 65 dBA: povzroča psihične motnje, utrujenost, razdražljivost, nelagodje, slabši spanec

od 65 do 85 dBA: neskladje delovanja posameznih organov: povišana srčna frekvenca, krvni tlak in krvni sladkor, napetost v mišicah, motnje prekrvavitve, ravnotežja in vidnih funkcij

od 85 do 120 dBA: okvare sluha

  • akutne poškodbe: mehanska okvara slušnega organa, je ozdravljiva, nastane pri izpostavljevosti za krajši čas
  • kronična poškodba: degeneracija in odmrtje čutnic slušnega organa, trajna okvara, nastane pri dolgotrajni izpostavljenosi

nad 120 dBA: že po krajšem času se pojavita nelagodje in bolečina.

Posledice[uredi | uredi kodo]

Hrup zmanjša produktivnost, kjer je potrebna koncentracija in pozornost, lahko pa tudi poveča varnost pri delu, ki je monotona ali pri nočnem delu. Pomembno je, da delavci poznajo škodljivost izpostavljenosti hrupu in vedo, da posledice ne nastopijo takoj, da hrup prizadane njihovo precizno koordinacijo, podaljša njihov reakcijski čas, zmanjša ostrino percepcije, vpliva na njihovo presojo, razpoložljivost in uspešnost pri delu.

Preprečevanje[uredi | uredi kodo]

Na mestu nastanka ugašamo razne naprave katerih delovanje ni nujno potrebno.

Na poti širjenja postavimo zvočno izolacijo.

Mesto ogrožene osebe uporaba osebnih varovalnih sredstev.

Viri[uredi | uredi kodo]

  • Marjan Bilban: medicena dela
  • (Ur. L. RS št.: 105/05, 34/08): uredba o mejnih vrednostih hrupa
  • URL: http://www.cilizadelo.si/