Sezona Velikih nagrad 1938

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Sezona Velikih nagrad 1938
Predhodna: 1937 Naslednja: 1939

Sezona Velikih nagrad 1938 je bila šesta sezona Evropskega avtomobilističnega prvenstva.

Poročilo[uredi | uredi kodo]

Mercedes-Benz W154
Auto Union Typ D
Alfa Romeo 308
Bugatti T59

Nova pravila[uredi | uredi kodo]

Oktobra 1936 so bila sprejeta nova pravila, ki naj bi veljala v sezonah 1938, 1939 in 1940. Delovna prostornina je bila omejena med 666 in 3000 cm³ za superkompresorske motorje, za atmosferske pa med 1000 in 4500 cm³. Glede na delovno prostornino motorja je nato določena maksimalna masa dirkalnika, ki je med 450 in 850 kg, brez goriva, olja in hladilne vode. Izbira goriva je bila prosta.

Cilj pravil je bil, da bi imeli vsi dirkalniki enake možnosti za tekmovanje, toda že kmalu se je izkazalo, da so vsi konstruktorji izbrali maksimalno kapaciteto motorjev in težo dirkalnikov. Francoski proizvajalci so izračunali, da bi moralo biti razmerje med kompresijskimi in atmosferskimi motorji 1:1,75 oziroma 2,5 proti 4,5. Konstruktorji so izgubo delovne prostornine motorjev kompenzirali z višjimi obrati in razvojem superkompresorjev. Novi dirkalniki so porabili zelo veliko goriva, zato so kljub večjim rezervoarjem za gorivo potrebovali več postankov v boksih za gorivo.

Prostornina motorja Maksimalna masa
Atmosferski Superkompresorski
666 cm³ - 400,000 kg
700 cm³ - 406,555 kg
800 cm³ - 425,835 kg
900 cm³ - 445,115 kg
1000 cm³ 400,000 kg 464,395 kg
1100 cm³ 412,850 kg 483,675 kg
1200 cm³ 425,700 kg 502,955 kg
1300 cm³ 438,550 kg 522,235 kg
1400 cm³ 451,400 kg 541,515 kg
1500 cm³ 464,250 kg 560,795 kg
1600 cm³ 477,100 kg 580,075 kg
1700 cm³ 489,950 kg 599,355 kg
1800 cm³ 502,800 kg 618,635 kg
1900 cm³ 515,650 kg 637,915 kg
2000 cm³ 528,500 kg 657,195 kg
2100 cm³ 541,350 kg 676,475 kg
2200 cm³ 554,200 kg 695,755 kg
2300 cm³ 567,050 kg 715,035 kg
2400 cm³ 579,900 kg 734,315 kg
2500 cm³ 592,750 kg 753,595 kg
2600 cm³ 605,600 kg 772,875 kg
2700 cm³ 618,450 kg 792,155 kg
2800 cm³ 631,300 kg 811,435 kg
2900 cm³ 644,150 kg 830,715 kg
3000 cm³ 657,000 kg 849,995 kg
3100 cm³ 669,850 kg -
3200 cm³ 682,700 kg -
3300 cm³ 695,550 kg -
3400 cm³ 708,400 kg -
3500 cm³ 721,250 kg -
3600 cm³ 734,100 kg -
3700 cm³ 746,950 kg -
3800 cm³ 759,800 kg -
3900 cm³ 772,650 kg -
4000 cm³ 785,500 kg -
4100 cm³ 798,350 kg -
4200 cm³ 811,200 kg -
4300 cm³ 824,050 kg -
4400 cm³ 836,900 kg -
4500 cm³ 849,750 kg -

Razred Grand Prix[uredi | uredi kodo]

Mercedes-Benz

Po testiranju obeh možnosti, 4,5 in 3,0 litrskih motorjev, se je Mercedes-Benz odločil za superkompresorski 3,0 litrski V12 motor za nove dirkalnike Mercedes-Benz W154. Kot kompenzacija za manjšo delovno prostornino dirkalnikov, je bilo število prestav povečano na pet. Mercedesovo moštvo je veliko testiralo z različnimi položaji rezervoarja za gorivo, za ta namen so izdelali dve popolnoma različno oblikovani šasiji. Ferdinand Porsche je začel izdelovati 24-cilindrični 4,5 litrski atmosferski motor za primer, če bi se ta izkazal za boljšega. V dirkaški zasedbi so ostali Rudolf Caracciola, Manfred von Brauchitsch in Hermann Lang, Richard Seaman je ostal mladi dirkač, Walter Bäumer pa je bil novi rezervni dirkač.

Auto Union

Pred začetkom sezone je v moštvu vladala zmeda. Hans Stuck je bil odpuščen, glavni dizajner Ferdinand Porsche je zapustil moštvo, glavni zvezdnik moštva Bernd Rosemeyer pa se je smrtno ponesrečil v začetku leta. Robert Eberan von Eberhorst je zasnoval 3,0 litrski V12 superkompresorski dirkalnik Auto Union Typ D za nova pravila. Ob začetku sezone sta bila glavna dirkača Rudolf Hasse in Hermann Paul Müller, Christian Kautz mladi dirkač, Ulrich Bigalke in Eward Kluge pa rezervna dirkača. Kasneje je v moštvo prestopil Tazio Nuvolari, vrnil se je tudi Stuck.

Alfa Romeo

1. januarja 1938 je bil dirkaški oddelek Alfa Romeo, Scuderia Ferrari, razpuščen. Tovarniško moštvo je nastopalo ponovno pod imenom Alfa Corse, Enzo Ferrari je ostal športni direktor, Wilfredo Ricard pa je bil glavni konstruktor. Slednji je izdelal nov dirkalnik po zgledu lanskega Alfa Romeo 12C-37, z boljšim oprijemom s stezo. Izdelali so tudi tri različne 3,0 litrske motorje, straight-8, V12 in V16, zaradi česar so trpeli ostali razvojni programi. Tazio Nuvolari, Alfin glavni dirkač, je zapustil moštvo po prvi dirki, Antonio Brivio se je upokojil, tako da so bili glavni dirkači Giuseppe Farina, Mario Tadini in Carlo Pintacuda, Clemente Biondetti, Eugenio Siena, Emilio Villoresi in Raymond Sommer pa so nastopali občasno. Sredi sezone se je moštvu pridružil tudi Jean-Pierre Wimille.

Maserati

V začetku leta 1938 je tovarno prevzel premožni industrialist Adolfo Orsi in jo premaknil v Modeno. Njegov sin Omer Orsi je postal športni direktor, bratje Maserati pa so ostali v moštvo s pogodbo za deset let. Tovarniško Maseratijevo moštvo se je na dirke vrnilo z novim 3,0 litrskih dirkalnikom Maserati 8CTF, ki se je izkazal za zelo hitrega, saj se je lahko kosal s hitrostjo dirkalnikov obeh nemških moštev, toda bil je zelo krhek. V dirkaški zasedbi so bili Carlo Felice Trossi, Goffredo Zehender, Luigi Villoresi in Achille Varzi.

Delahaye

Moštvo Ecurie Bleue je bilo poltovarniško moštvo za Delahaye, ki je razvil nov 4,5 litrski V12 motor za dirkalnik Delahaye 155. V dirkaški zasedbi sta bila René Dreyfus in Gianfranco Comotti. Moštvo se je med sezono borilo za subvencijo francoskega avtomobilskega združenja. Ker to ni uspelo, so se preselili v Monako in bojkotirali dirko za Veliko nagrado Francije.

Bugatti

Leta 1937 je moštvo prejelo 400.000 frankov subvencije od komiteja Fonds de Course za nadaljnji razvoj. Razvili so nov 3,0 litrski motor, ki je temeljil na motorju dirkalnika 50B. S tem motorjem so opremili dirkalni s šasijo T59, zato se je dirkalnik imenoval T59/50B3. Edini dirkač moštva je bil še vedno Jean-Pierre Wimille.

Talbot

V začetku leta 1938 je Tony Lago napovedal razvoj 3,0 litrskega V16 motorja za dirkanje in takoj prejel subvencijo 600.000 frankov od komiteja Fonds de Course. Takega motorja niso nikoli izdelali, so pa povečali prostornino 4,0 litrskega motorja športnih dirkalnikov na 4,5 litra. Začeli so z razvojem dveh novih modelov dirkalnikov, med tem pa so dirkali s predelano šasijo športnega dirkalnika Talbot T150C.

Razred Voiturette[uredi | uredi kodo]

Alfa Romeo

7. avgusta 1938 se je Alfa Romeo vrnila na dirke tipa Voiturette z novim 8-cilindričnim dirkalnikom Alfa Romeo 158. Z njimi je nastopalo le tovarniško moštvo Alfa Corse, v dirkaški zasedbi so bili Emilio Villoresi, Clemente Biondetti, Francesco Severi, Raymond Sommer in kot testni dirkač še Attilio Marinoni.

Maserati

Po prevzemu s strani Adolfa Orsija, se je moštvo posvečalo tako razredu Grand Prix, kot tudi Voiturette. Nastopali so z novimi različicami dirkalnikov 4CM in 6CM z novim vzmetenjem in izboljšano šasijo. Za tovarniško moštvo so nastopali Aldo Marazza, Carlo Felice Trossi in Giovanni Rocco. Luigi Villoresi je sezono začel v moštvu Scuderia Ambrosiana, kasneje pa je tudi on prestopil v tovarniško moštvo. Z Maseratiji je dirkalo tudi več dirkačev privatnikov, tudi Paul Pietsch in Armand Hug, ki je dosegel dve zmagi.

ERA

ERA je porabila večino sredstev za dirkalnik razreda Grand Prix. Ker se je izkazalo, da dirkalnik ne bi bil konkurenčen, so se jeseni 1938 odločili, da dirkalnik ERA E dokončajo za razred Voiturette. V moštvu je bilo dovolj denarja le za nadgradnjo enega dirkalnika ERA C, ki je bil poimenovan ERA D. Moštvo White Mouse Stable je kupilo dirkalnik ERA C za Princa Biro, z dirkalniki je dirkalo še več privatnikov, tudi Arthur Dobson, Reggie Tongue in od sredine sezone še Johnnie Wakefield.

Dirkači in moštva[uredi | uredi kodo]

Konstruktor Moštvo Šasija Motor Glavni dirkači Mladi dirkači Nadomestni dirkači
Mercedes-Benz Daimler-Benz AG W154 3000 cm³ V12
superkompresorski
Nemčija Rudolf Caracciola Združeno kraljestvo Velike Britanije in Severne Irske Richard Seaman Nemčija Walter Bäumer
Nemčija Manfred von Brauchitsch
Nemčija Hermann Lang
Auto Union Auto Union AG Typ D 3000 cm³ V12
superkompresorski
Nemčija Hermann Paul Müller Švica Christian Kautz Nemčija Ulrich Bigalke
Nemčija Eward Kluge
Nemčija Rudolf Hasse
Italija Tazio Nuvolari
Nemčija Hans Stuck
Alfa Romeo Alfa Corse Tipo 308
Tipo 312
Tipo 316
3000 cm³ straight-8/V12/V16
superkompresorski
Italija Giuseppe Farina Italija Clemente Biondetti
Italija Eugenio Siena
Italija Emilio Villoresi
Italija Raymond Sommer
Italija Mario Tadini
Italija Carlo Maria Pintacuda
Francija Jean-Pierre Wimille
Maserati Officine A. Maserati 8CTF 3000 cm³ Straight-8
superkompresorski
Italija Carlo Felice Trossi
Italija Goffredo Zehender
Italija Luigi Villoresi
Italija Achille Varzi
Delahaye Ecurie Bleue 155 4500 cm³ V12
atmosferski
Francija René Dreyfus
Italija Gianfranco Comotti
Bugatti Automobiles E. Bugatti T59/50B3 4500 cm³ V12
atmosferski
Francija Jean-Pierre Wimille
Talbot Talbot Darracq T150C 4500 cm³ V12
atmosferski
Francija Philippe Étancelin
Francija René Carrière

Velike nagrade[uredi | uredi kodo]

Prvenstvene dirke[uredi | uredi kodo]

Št Velika nagrada Dirkališče Datum Zmag. dirkač Zmag. moštvo Poročilo
1 Francija Velika nagrada Francije Reims-Gueux 3. julij Nemčija Manfred von Brauchitsch Mercedes-Benz Poročilo
2 Nemčija Velika nagrada Nemčije Nürburgring 24. julij Združeno kraljestvo Velike Britanije in Severne Irske Richard Seaman Mercedes-Benz Poročilo
3 Švica Velika nagrada Švice Bremgarten 21. avgust Nemčija Rudolf Caracciola Mercedes-Benz Poročilo
4 Italija Velika nagrada Italije Monza 11. september Italija Tazio Nuvolari Auto Union Poročilo

Pomembnejše neprvenstvene dirke[uredi | uredi kodo]

Velika nagrada Dirkališče Datum Zmag. dirkač Zmag. moštvo Poročilo
Francija Grand Prix de Pau Pau 10. april Francija René Dreyfus Delahaye Poročilo
Združeno kraljestvo Velike Britanije in Severne Irske Campbell Trophy Brooklands 18. april Tajska Princ Bira ERA Poročilo
Irska Velika nagrada Corka Carrigrohane 23. april Francija René Dreyfus Delahaye Poročilo
Italija Velika nagrada Tripolija Mellaha 15. maj Nemčija Hermann Lang Mercedes-Benz Poročilo
Brazilija Velika nagrada Gávee Gávea 29. maj Brazilija Arthur Nascimento Alfa Romeo Poročilo
Belgija Velika nagrada Frontieresa Chimay 5. junij Francija Maurice Trintignant Bugatti Poročilo
Brazilija Velika nagrada Ria de Janeira Gávea 12. junij Italija Carlo Maria Pintacuda Alfa Romeo Poročilo
Italija Coppa Ciano Montenero 7. avgust Nemčija Hermann Lang Mercedes-Benz Poročilo
Italija Coppa Acerbo Pescara 15. avgust Nemčija Rudolf Caracciola Mercedes-Benz Poročilo
Združeno kraljestvo Velike Britanije in Severne Irske Junior Car Club 200 mile race Brooklands 27. avgust Združeno kraljestvo Velike Britanije in Severne Irske Johnny Wakefield ERA Poročilo
Združeno kraljestvo Velike Britanije in Severne Irske Mountain Championship Brooklands 15. oktober Združeno kraljestvo Velike Britanije in Severne Irske Raymond Mays ERA Poročilo
Združeno kraljestvo Velike Britanije in Severne Irske Velika nagrada Doningtona Donington Park 22. oktober Italija Tazio Nuvolari Auto Union Poročilo

Dirkaško prvenstvo[uredi | uredi kodo]

Poz Dirkač FRA Francija NEM Nemčija ŠVI Švica ITA Italija Toč
1 Nemčija Rudolf Caracciola 2 2 1 3 8
2 Nemčija Manfred von Brauchitsch 1 Ret 3 Ret 15
3 Nemčija Hermann Lang 3 Ret 10 Ret 17
4 Združeno kraljestvo Velike Britanije in Severne Irske Richard Seaman 1 2 Ret 18
5 Italija Tazio Nuvolari Ret 9 1 20
= Nemčija Hans Stuck 3 4 Ret 20
= Nemčija Hermann Paul Müller 4 Ret Ret 20
8 Italija Giuseppe Farina Ret 5 2 21
9 Francija René Dreyfus 5 8 24
= Italija Pietro Ghersi 8 5 24
11 Francija Jean-Pierre Wimille Ret 7 Ret 25
12 Italija Piero Taruffi Ret 6 Ret 26
13 Italija Clemente Biondetti Ret 4 27
14 Francija René Carrière 4 28
= Švica Christian Kautz Ret Ret Ret 28
= Nemčija Rudolf Hasse Ret Ret 28
= Nemčija Paul Pietsch 6 28
= Italija Renato Balestrero 7 28
= Italija Franco Cortese 9 28
= Francija Raph 11 28
= Italija Emilio Romano 12 28
= Švica Max Christen 13 28
= Italija Edoardo Teagno 14 28
24 Francija Philippe Étancelin Ret 29
= Združeno kraljestvo Velike Britanije in Severne Irske Arthur Hyde Ret 29
26 Švica Adolfo Mandirola Ret 30
= Italija Giovanni Minozzi Ret 30
= Italija Luigi Villoresi Ret 30
= Italija Goffredo Zehender Ret 30
= Italija Vittorio Belmondo Ret 30
31 Francija Eugène Chaboud Ret 31
= Švica Toulo de Graffenried Ret 31
= Italija Franco Comotti Ret 31
= Nemčija Herbert Berg Ret 31
= Madžarska Jstván de Sztriha Ret 31
36 Italija Carlo Felice Trossi DSQ 32
Poz Dirkač FRA Francija NEM Nemčija ŠVI Švica ITA Italija Toč
Barva Rezultat Točke
Zlata Zmagovalec 1
Srebrna Drugi 2
Bronasta Tretji 3
Zelena Prevozil več kot 75% dirke 4
Modra Prevozil med 50% in 75% 5
Vijolična Prevozil med 25% in 50% 6
Rdeča Prevozil manj kot 25% dirke 7
Črna Diskvalificiran 8
Prazna Ni dirkal (DNP) 8

Reference[uredi | uredi kodo]

  • Etzrodt, Hans. »Grand Prix Winners 1895-1949 : Part 3 (1934-1949)«. The Golden Era of Grand Prix Racing (v angleščini). Pridobljeno 5. avgusta 2007.
  • Leif Snellman and Hans Etzrodt. »1938«. The Golden Era of Grand Prix Racing (v angleščini). Pridobljeno 5. avgusta 2007.
  • Galpin, Darren. »1938 Grands Prix«. The GEL Motorsport Information Page (v angleščini). Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 29. septembra 2007. Pridobljeno 5. avgusta 2007.
Sezone Velikih nagrad (Odebeljeno Svetovno konstruktorsko prvenstvo in Evropsko avtomobilistično prvenstvo)
1906  • 1907  • 1908  • 1909  • 1910  • 1911  • 1912  • 1913  • 1914  • 1915  • 1916  • 1919  • 1920  • 1921  • 1922  • 1923  • 1924  • 1925  • 1926
1927
 • 1928  • 1929  • 1930  • 1931  • 1932  • 1933  • 1934  • 1935  • 1936  • 1937  • 1938  • 1939  • 1940-1945  • 1946  • 1947  • 1948  • 1949