Sezona Velikih nagrad 1932

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Sezona Velikih nagrad 1932
Predhodna: 1931 Naslednja: 1933

Sezona Velikih nagrad 1932 je bila druga sezona Evropskega avtomobilističnega prvenstva.

Poročilo[uredi | uredi kodo]

V sezoni je bilo dominantno moštvo Alfa Romeo, ki je osvojilo konstruktorski naslov prvaka, med dirkači pa je izstopal Tazio Nuvolari, ki je zmagal na šestih dirkah, od tega na dveh od treh dirk evropskega prvenstva, in postal evropski prvak. Pravila so ostala enaka kot v predhodni sezoni, le da je bila minimalna dolžina dirk najvišjega tipa Grandes Épreuves znižana pa pet ur, maksimalna dolžina je bila deset ur. Prvenstvene dirke so potekale pod pravili Formula libre, kar pomeni neomejena delovna prostornina motorjev, teža dirkalnika, porab goriva in oblika šasij. Edina omejitev pri šasijah je bila maksimalna širina dirkalnika, ki je bila pri dvosedežnikih 1000 mm, pri enosedežnikih pa 800 mm. V dirkalniku je bil lahko naenkrat le en dirkač, menjave so bile dovoljene le v boksih. Pri postankih v boksih sta poleg dirkačev lahko sodelovala dva mehanika na dirkalnik. Po teh pravilih sta potekali le prvenstveni dirki za Veliko nagrado Italije in Veliko nagrado Francije, saj je bila dirka za Veliko nagrado Nemčije dolga le štiri ure, sedeminštirideset minut in dvaindvajset sekund, prvotno predvidena dirka za Velika nagrada Belgije pa je potekala pod pravili športnih dirkalnikov in ni štela za prvenstvo.

Tako so v sezoni potekale tri dirke najvišjega tipa Grandes Épreuves, ki so štele za konstruktorsko in dirkaško prvenstvo, ob teh je potekalo še enajst pomembnejših mednarodnih Grand Prix dirk, ki so bile deležne velike pozornosti medijev in gledalcev, ter na katerih so nastopali najboljši dirkači. Ob njih je potekalo še osemnajst regionalnih dirk, nekatere so imele tudi mednarodno udeležbo, toda teh dirk so se udeleževali večinoma lokalni in neuveljavljeni dirkači, organizirali so jih avtomobilistični klubi, na dirkah pa so sodelovali običajno tudi dirkalniki nižjih dirkaških razredov.

Velika nagrada Alessandrie, ki bi morala potekati 27. marca je bila odpovedana zaradi finančnih težav. Velika nagrada Belgije, ki je bila načrtovana za 10. julijja je bila odpovedana aprila. Belgijski avtomobilistični klub je kot razloge navedel neizpolnjena pričakovanja glede lanske dirke ter veliko tveganje izpeljave dirke v gospodarski krizi v istem mesecu, kot so potekale že dirke za Veliko nagrado Nemčije, Veliko nagrado Francije in 24 ur Spaja. Velika nagrada Madžarske, ki bi morala potekati 1. maja, je bila v zadnjem trenutku, konec aprila, odpovedana zaradi nepredvidenih težav pri organizaciji dirke. Velika nagrada Španije, ki bi morala potekati 25. septembra je bila odpovedana brez znanega razloga. Ker bi morala biti to četrta prvenstvena dirka, so potekali pogovori, da bi ena od drugih dirk štela za prvenstvo, toda to se ni uresničilo. Velika nagrada Mugella je bila načrtovana za 29. maja, toda zaradi neznanega razloga je bila najprej prestavljena, nato pa odpovedana.

Razred Grand Prix[uredi | uredi kodo]

Alfa Romeo

Tovarniško moštvo Societá Anonima Alfa Romeo je sezono začelo z dirkalniki Alfa Romeo Monza, na dirki za Veliko nagrado Italije pa so predstavili nove dirkalnike Alfa Romeo P3, ki so že na svoji prvi dirki moštvu prinesli zmago in se izkazali za najboljše dirkalnike sezone. Športni direktor moštva je bil Aldo Giovannini, v dirkaški zasedbi pa so bili Tazio Nuvolari, Baconin Borzacchini, Giuseppe Campari in Rudolf Caracciola, ki je uradno postal član moštva po dirki za Veliko nagrado Monaka.

Z dirkalniki Alfe Romeo je dirkalo tudi moštvo Scuderia Ferrari, toda le s starejšimi dirkalniki Alfa Romeo Monza. Za Ferrari so v sezoni dirkali Antonio Brivio, Piero Taruffi, Pietro Ghersi, Eugenio Siena in Gianfranco Comotti. Na eni oziroma dveh dirkah sta za Ferrari nastopila tudi Alfina dirkača Borzacchini in Nuvolari.

Maserati

Tovarniško moštvo je nastopalo z dirkalniki Maserati M26, Maserati 8C-2500 in Maserati V5. V dirkaški zasedbi so bili Luigi Fagioli, Amedeo Ruggeri in René Dreyfus, od februarja tudi švicarski dirkač Carlo Pedrazzini. Po dirki Avusrennen je Dreyfus zapustil moštvo, nadomestila sta ga Ernesto Maserati in Giovanni Minozzi. Po smrti Alfierija Maseratija v začetku marca je vodenje tovarne in moštva prevzel Ernesto Maserati.

Bugatti

Tovarniško moštvo je še vedno nastopalo z dirkalnikoma Bugatti T51 in Bugatti T54. Prvi zaradi pomanjkanja moči motorja ni bil konkurenčen za najvišja mesta, drugi pa je bil opremljen z močnim 5,0 litrskim motorjem, toda še vedno je bil slabo vodljiv. Glavna dirkača moštva sta bila Louis Chiron in Achille Varzi, rezervna dirkača pa Albert Divo in Guy Bouriat.

Dirkači in moštva[uredi | uredi kodo]

Tovarniška moštva[uredi | uredi kodo]

Moštvo Konstruktor Šasija Motor Dirkači
Italija Societá Anonima Alfa Romeo Alfa Romeo Monza
P3
2,6 L vrstni-8
2,9 L vrstni-8
Italija Tazio Nuvolari
Italija Baconin Borzacchini
Italija Giuseppe Campari
Nemčija Rudolf Caracciola
Italija Officine Alfieri Maserati Maserati 26M
8C-2500
V5
2,8 L vrstni-8 Italija Luigi Fagioli
Italija Amedeo Ruggeri
Francija René Dreyfus
Švica Carlo Pedrazzini
Italija Ernesto Maserati
Italija Giovanni Minozzi
Francija Automobiles Ettore Bugatti Bugatti T51
T54
2,3 L vrstni-8
4,9 L vrstni-8
Monako Louis Chiron
Italija Achille Varzi
Francija Albert Divo
Francija Guy Bouriat

Neodvisna moštva[uredi | uredi kodo]

Moštvo Konstruktor Šasija Motor Dirkači
Italija Scuderia Ferrari Alfa Romeo Monza
P3
2,6 L vrstni-8
2,9 L vrstni-8
Italija Antonio Brivio
Italija Piero Taruffi
Italija Pietro Ghersi
Italija Eugenio Siena
Italija Gianfranco Comotti
Italija Tazio Nuvolari
Italija Baconin Borzacchini
Švica Scuderia Villars-Waldthausen Alfa Romeo Monza 2,3 L vrstni-8 Švica Julio Villars
Švica Karl Waldthausen
Italija Premoli Bugatti Maserati Bugatti T51 3,0 L vrstni-8 Maserati Italija Luigi Premoli
Italija Biondetti Speciale Bugatti T51 2,5 L vrstni-8 Maserati Italija Clemente Biondetti

Dirkači privatniki[uredi | uredi kodo]

Moštvo Konstruktor Šasija Motor
Nemčija Heinrich-Joachim von Morgen Mercedes SSKL 7,0 L vrstni-6
Nemčija Hans Stuck Bugatti T35B, T51, T54 2,3 L vrstni-8
Francija René Dreyfus Bugatti T51 2,3 L vrstni-8

Velike nagrade[uredi | uredi kodo]

Prvenstvene dirke[uredi | uredi kodo]

Št Velika nagrada Dirkališče Datum Zmag. dirkač Zmag. moštvo Poročilo
1 Italija Velika nagrada Italije Monza 5. junij Italija Tazio Nuvolari Alfa Romeo Poročilo
2 Francija Velika nagrada Francije Reims-Gueux 3. julij Italija Tazio Nuvolari Alfa Romeo Poročilo
3 Nemčija Velika nagrada Nemčije Nürburgring 17. julij Nemčija Rudolf Caracciola Alfa Romeo Poročilo

Pomembnejše neprvenstvene dirke[uredi | uredi kodo]

Velika nagrada Dirkališče Datum Zmag. dirkač Zmag. moštvo Poročilo
Francija Velika nagrada Tunisa Kartagina 3. april Italija Achille Varzi Bugatti Poročilo
Monako Velika nagrada Monaka Monaco 17. april Italija Tazio Nuvolari Alfa Romeo Poročilo
Italija Velika nagrada Rima Littorio 24. april Italija Luigi Fagioli Maserati Poročilo
Francija Velika nagrada Orana Arcone 24. april Francija Jean-Pierre Wimille Bugatti Poročilo
Združeno kraljestvo Velike Britanije in Severne Irske British Empire Trophy Brooklands 30. april Združeno kraljestvo Velike Britanije in Severne Irske John Cobb Delage Poročilo
Italija Targa Florio Madonie 8. maj Italija Tazio Nuvolari Alfa Romeo Poročilo
Finska Eläintarhanajot Eläintarharata 8. maj Švedska Per-Viktor Widengren Mercedes-Benz Poročilo
Belgija Velika nagrada Frontieresa Chimay 15. maj Belgija Arthur Legat Bugatti Poročilo
Francija Velika nagrada Provanse Nîmes 16. maj Poljska Stanislas Czaykowski Bugatti Poročilo
Francija Velika nagrada Nîmesa Nîmes 16. maj Francija Benoit Falchetto Bugatti Poročilo
Nemčija Avusrennen AVUS 22. maj Nemčija Manfred von Brauchitsch Mercedes-Benz Poročilo
Španija Velika nagrada Casablance Anfa 22. maj Francija Marcel Lehoux Bugatti Poročilo
Nemčija Eifelrennen Nürburgring 29. maj Nemčija Rudolf Caracciola Alfa Romeo Poročilo
Francija Velika nagrada Torvilliersa Troyes 29. maj Francija Robert Gauthier Bugatti Poročilo
Francija Velika nagrada Pikardije Péronne 5. junij Francija Philippe Étancelin Alfa Romeo Poročilo
Poljska Velika nagrada Lvova Lvov 19. junij Nemčija Rudolf Caracciola Alfa Romeo Poročilo
Francija Velika nagrada Lorene Nancy 26. junij Francija Jean-Pierre Wimille Alfa Romeo Poročilo
Francija Velika nagrada Dieppeja Dieppe 24. julij Monako Louis Chiron Bugatti Poročilo
Francija Velika nagrada Nice Nice 31. julij Monako Louis Chiron Bugatti Poročilo
Italija Coppa Ciano Montenero 31. julij Italija Tazio Nuvolari Alfa Romeo Poročilo
Italija Coppa Acerbo Pescara 14. avgust Italija Tazio Nuvolari Alfa Romeo Poročilo
Francija Grand Prix du Comminges Saint-Gaudens 14. avgust Italija Goffredo Zehender Alfa Romeo Poročilo
Francija Velika nagrada La Baule La Baule 17. avgust Združeno kraljestvo Velike Britanije in Severne Irske William Grover-Williams Bugatti Poročilo
Češkoslovaška Velika nagrada Masaryka Brno 4. september Monako Louis Chiron Bugatti Poročilo
Združeno kraljestvo Velike Britanije in Severne Irske Mountain Championship Brooklands 10. september Združeno kraljestvo Velike Britanije in Severne Irske Malcolm Campbell Sunbeam Poročilo
Italija Velika nagrada Monze Monza 11. september Nemčija Rudolf Caracciola Alfa Romeo Poročilo
Francija Velika nagrada Antibesa Garoupe 11. september Francija Benoit Falchetto Bugatti Poročilo
Francija Velika nagrada Marseilla Miramas 25. september Francija Raymond Sommer Alfa Romeo Poročilo
Finska Munkkiniemenajo Helsinki 25. september Švedska Per-Viktor Widengren Alfa Romeo Poročilo

Dirkaško prvenstvo[uredi | uredi kodo]

Poz Dirkač ITA Italija FRA Francija NEM Nemčija Toč
1 Italija Tazio Nuvolari 1 1 2 4
2 Italija Baconin Borzacchini 3 2 3 8
3 Nemčija Rudolf Caracciola NC 3 1 9
4 Francija René Dreyfus 5 5 4 12
5 Monako Louis Chiron Ret 4 Ret 17
= Francija Albert Divo 6 Ret 17
7 Italija Luigi Fagioli 2 18
8 Italija Amedeo Ruggeri 8 Ret 19
9 Italija Giuseppe Campari 4 20
= Italija Pietro Ghersi 7 20
= Italija Eugenio Siena 9 20
= Združeno kraljestvo Velike Britanije in Severne Irske William Grover-Williams 6 20
= Italija Goffredo Zehender 7 20
= Francija Pierre Félix 8 20
= Združeno kraljestvo Velike Britanije in Severne Irske Earl Howe 9 20
16 Francija Marcel Lehoux Ret Ret Ret 21
= Italija Achille Varzi Ret Ret 21
= Italija Luigi Premoli 10 21
= Francija Philippe Étancelin Ret 21
= Francija Max Fourny Ret 21
= Francija Jean-Pierre Wimille Ret 21
22 Italija Luigi Castelbarco Ret 23
= Francija Jean Gaupillat Ret 23
= Nemčija Hans Lewy Ret 23
= Nemčija Paul Pietsch Ret 23
Poz Dirkač ITA Italija FRA Francija NEM Nemčija Toč
Barva Rezultat Točke
Zlata Zmagovalec 1
Srebrna Drugi 2
Bronasta Tretji 3
Zelena Prevozil več kot 75% dirke 4
Modra Prevozil med 50% in 75% 5
Vijolična Prevozil med 25% in 50% 6
Rdeča Prevozil manj kot 25% dirke 7
Črna Diskvalificiran 8
Prazna Ni dirkal (DNP) 8

Reference[uredi | uredi kodo]

  • Etzrodt, Hans. "Grand Prix Winners 1895-1949 : Part 2 (1919-1933)". The Golden Era of Grand Prix Racing. Pridobljeno dne 4. avgusta 2007.
  • Leif Snellman in Hans Etzrodt. "1932". The Golden Era of Grand Prix Racing. Pridobljeno dne 5. avgusta 2007.
  • Galpin, Darren. "Velike nagrade sezone 1932". The GEL Motorsport Information Page. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 2018-10-07. Pridobljeno dne 4. avgusta 2007.
  • racing-database.com. "Golden Era Races - 1932". Racing Database (angleščina). Pridobljeno dne 3. februarja 2009.
Sezone Velikih nagrad (Odebeljeno Svetovno konstruktorsko prvenstvo in Evropsko avtomobilistično prvenstvo)
1906  • 1907  • 1908  • 1909  • 1910  • 1911  • 1912  • 1913  • 1914  • 1915  • 1916  • 1919  • 1920  • 1921  • 1922  • 1923  • 1924  • 1925  • 1926
1927
 • 1928  • 1929  • 1930  • 1931  • 1932  • 1933  • 1934  • 1935  • 1936  • 1937  • 1938  • 1939  • 1940-1945  • 1946  • 1947  • 1948  • 1949