Sezona Velikih nagrad 1937

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Sezona Velikih nagrad 1937
Predhodna: 1936 Naslednja: 1938

Sezona Velikih nagrad 1937 je bila peta sezona Evropskega avtomobilističnega prvenstva.

Poročilo[uredi | uredi kodo]

To je bilo zadnje leto pravil z maksimalno dovoljeno težo dirkalnikov 750 kg, zato sta Mercedes-Benz in Auto Union svojim vsem dirkačem omogočala bolj ali manj enakovredne pogoje. Tako Bernd Rosemeyer, kot tudi Rudolf Caracciola sta v sezoni osvojila po štiri zmage, toda Caracciola je tri od njih dosegel na prvenstvenih dirkah, Rosemeyer pa je na prvenstvenih dirkah osvojil le dve tretji mesti, tako da je naslov evropskega prvaka osvojil Caracciola.

Leta 1937 je razvoj Grand Prix dirkalnikov dosegel vrh. Novi Mercedesov dirkalnik Mercedes-Benz W125, ki je lahko razvil moč 575 KM, je bil najmočnejši Grand Prix dirkalnik vse do osemdesetih let in pričetka turbo ere v Formule 1.

Medtem ko je nemška nacistična vlada podpirala nemški moštvi s subvencijami in vojaškimi pogodbami, so francoski birokrati v posebej za to ustanovljenem komiteju odločali, kako bi porabili milijon in pol frankov, ki so se zbirali za podporo francoskemu dirkanju od leta 1934 z vse dražjimi dirkaškimi licencami in davki. Odločili so se, da bodo dali 1 milijon frankov francoskemu konstruktorju, ki bo izdelal dirkalnik po pravilih za sezono 1938, ki bo prevozil 200 km na dirkališču Autodrome de Linas-Montlhéry s povprečno hitrostjo čim večjo od 146,5 km/h do 1. septembra 1937.

Razred Grand Prix[uredi | uredi kodo]

Mercedes-Benz

Če je bila predhodna sezona 1936 za moštvo katastrofalna, pa je v sezoni 1937 moštvu šlo kot po maslu vse od začetka. Novi dirkalnik Mercedes-Benz W125 z novim 5,7 litrskim V8 motorjem s 575 KM, ki je vključeval rezultate obsežnih testiranj Uhlenhautovega novega dirkaškega oddelka, se je izkazal za zmagovalnega. Športni direktor Alfred Neubauer se je po več letih nesoglasij odpovedal Luigiju Fagioliju, ki je prestopil v Auto Union, Louis Chiron pa se je upokojil kot dirkač. Nova dirkaška naveza je tako bila: Rudolf Caracciola, Manfred von Brauchitsch in Hermann Lang kot glavni dirkači, Richard Seaman in Christian Kautz kot mlada dirkača ter Goffredo Zehender kot rezervni dirkač.

Auto Union

Moštvo je uporabljalo še vedno svoj lanski zmagovalni 6 litrski dirkalnik Auto Union Typ C z nekaj manjšimi izboljšavami. Odpustili do Achilla Varzija, v moštvo pa so želeli pripeljati Langa, ki je ostal pri Mercedesu. Zato so se odločili za Luigija Fagiolija, ki je zapustil Mercedes zaradi moštvenih ukazov, toda večji del težave ni mogel dirkati zaradi revme. Glavni dirkači so tako bili Bernd Rosemeyer, Hans Stuck ini Fagioli, mlada dirkača Ernst von Delius in Rudolf Hasse, rezervni dirkač pa Hermann Paul Müller. V drugem delu sezone se je Varzi za dve dirki vrnil v moštvo, le eno dirko pa je odpeljal Tazio Nuvolari.

Alfa Romeo

Scuderia Ferrari je bilo še vedno tovarniško dirkaško moštvo Alfe. Pred začetkom sezone so se pojavljale govorice o italjanskem sanjskem dirkaškem moštvu z Nuvolarijem, Varzijem in Fagiolijem. Na konco pa je dirkaška zasedba ostala enaka lanski, glavni dirkači so ostali Tazio Nuvolari, Giuseppe Farina in Antonio Brivio, kot rezervni ali občasni dirkači pa so se menjavali Carlo Pintacuda, Clemente Biondetti, Mario Tadini, Francesco Severi, Eugenio Siena, Carlo Felice Trossi in Raymond Sommer. René Dreyfus je Ferrari zapustil in prestopil v Maserati, kjer se je udeleževal dirk razreda Voiturette.

Ferrari je še vedno dirkal s svojimi 4,1 litrskimi 12-cilindričnimi dirkalniki 12C-36, toda dirkalniki so bili popolnoma nekonkurenčni obema nemškima moštvoma, zato je Vittorio Jano izdelal novo nižjo šasijo za 4,5 litrski motor, 12C-37. S temi dirkalniki ni nastopal Ferrari, ampak lastno Alfino moštvo, Alfa Corse avgusta, toda dirkalniki niso bili uspešni, Jano pa je bil odpuščen, ker šasija ni bila dovolj trdna za dirkanje. Več dirkačev privatnikov je dirkalno z dirkalniki Alfa Romeo, tudi Sommer in Hans Rüesch.

Maserati

Maserati ni sodeloval na dirkah v sezoni 1937, saj so čakali na nova pravila s 3 litrskimi motorji v sezoni 1938. Je pa z Maseratiji dirkalo več privatnikov, tudi László Hartmann, Paul Pietsch in Luigi Soffietti, ki so nastopali z dirkalnikoma V8RI in starejšim 6C-34.

Razred Voiturette[uredi | uredi kodo]

Maserati

Maserati se je dirk ponovno udeleževal s svojim tovarniškim moštvom, za katerega so dirkali tudi Omobono Tenni, Ettore Bianco, Carlo Felice Trossi in René Dreyfus. Drugo Maseratijevo moštvo je bilo Scuderia Ambrosiana, za katero so dirkali Giovanni Lurani, Luigi Villoresi in Eugenio Mimotti. Maserati je še vedno nastopal s popularnimi dirkalniki 6CM, izdelali pa so tudi štiri dirkalnike 4CM, ki so omogočali hitrejši pospešek pri pospeševanju iz počasnih ovinkov.

ERA

Da bi se lahko kosali z Maseratijevimi dirkači, so najeli Porsche za izdelavo novega neodvisnega prednjega vzmetenja. Dirkalniki ERA C so bili opremljeni s hidravličnimi zavorami, zanesljivejšim motorjem in več ostalimi izboljšavami. Dirkači tovarniškega moštva so bili Raymond Mays, Pat Fairfield in kasneje v sezoni Arthur Dobson, več dirkačev privatnikovm pa je dirkalo s starejšim dirkalnikom ERA B.

Princ Bira

Birino privatno moštvo White Mouse je odkupilo zmagoviti dirkalnik predhodne sezone Delage 155B od Richarda Seamana. Nadgradili so ga z novo šasijo in neodvisnim vzmetenjem, toda dirkalnik ni upravičil visokih pričakovanj moštva, saj se je izkazal za popolnoma nekonkurenčnega,

Dirkači in moštva[uredi | uredi kodo]

Konstruktor Moštvo Šasija Motor Glavni dirkači Mladi dirkači Nadomestni dirkači
Mercedes-Benz Mercedes-Benz W125 5660 cm³ V8 superkompresorski Nemčija Rudolf Caracciola Združeno kraljestvo Velike Britanije in Severne Irske Richard Seaman
Švica Christian Kautz
Italija Goffredo Zehender
Nemčija Manfred von Brauchitsch
Nemčija Hermann Lang
Auto Union Auto Union Typ C 6006 cm³ V16 superkompresorski Nemčija Bernd Rosemeyer Nemčija Ernst von Delius
Nemčija Rudolf Hasse
Nemčija Hermann Paul Müller
Nemčija Hans Stuck
Italija Luigi Fagioli
Alfa Romeo Scuderia Ferrari 8C-35
12C-37
4064 cm³ V12 superkompresorski Italija Tazio Nuvolari Italija Carlo Maria Pintacuda
Italija Clemente Biondetti
Italija Mario Tadini
Italija Luigi Francesco Severi
Italija Giuseppe Farina
Italija Antonio Brivio

Velike nagrade[uredi | uredi kodo]

Prvenstvene dirke[uredi | uredi kodo]

Št Velika nagrada Dirkališče Datum Zmag. dirkač Zmag. moštvo Poročilo
1 Belgija Velika nagrada Belgije Spa-Francorchamps 11. julij Nemčija Rudolf Hasse Auto Union Poročilo
2 Nemčija Velika nagrada Nemčije Nürburgring 25. julij Nemčija Rudolf Caracciola Mercedes-Benz Poročilo
3 Monako Velika nagrada Monaka Monaco 8. avgust Nemčija Manfred von Brauchitsch Mercedes-Benz Poročilo
4 Švica Velika nagrada Švice Bremgarten 22. avgust Nemčija Rudolf Caracciola Mercedes-Benz Poročilo
5 Italija Velika nagrada Italije Monza 12. september Nemčija Rudolf Caracciola Mercedes-Benz Poročilo

Pomembnejše neprvenstvene dirke[uredi | uredi kodo]

Velika nagrada Dirkališče Datum Zmag. dirkač Zmag. moštvo Poročilo
Italija Velika nagrada Valentina Parco Valentino 18. april Italija Antonio Brivio Alfa Romeo Poročilo
Italija Velika nagrada Neaplja Posillipo 25. april Italija Giuseppe Farina Alfa Romeo Poročilo
Združeno kraljestvo Velike Britanije in Severne Irske Campbell Trophy Brooklands 1. maj Tajska Princ Bira Delage Poročilo
Italija Velika nagrada Tripolija Mellaha 9. maj Nemčija Hermann Lang Mercedes-Benz Poročilo
Finska Eläintarhanajot Eläintarharata 9. maj Švica Hans Rüesch Alfa Romeo Poročilo
Belgija Velika nagrada Frontieresa Chimay 16. maj Švica Hans Rüesch Alfa Romeo Poročilo
Nemčija Avusrennen AVUS 30. maj Nemčija Hermann Lang Mercedes-Benz Poročilo
Italija Velika nagrada Superbe Genova 30. maj Italija Carlo Felice Trossi Alfa Romeo Poročilo
Romunija Velika nagrada Bukarešte Bukarešta 30. maj Švica Hans Rüesch Alfa Romeo Poročilo
Brazilija Velika nagrada Ria de Janeira Gávea 6. junij Italija Carlo Maria Pintacuda Alfa Romeo Poročilo
Nemčija Eifelrennen Nürburgring 13. junij Nemčija Bernd Rosemeyer Auto Union Poročilo
Italija Velika nagrada Milana Milano 20. junij Italija Tazio Nuvolari Alfa Romeo Poročilo
Združene države Amerike Vanderbilt Cup Roosevelt Field 5. julij Nemčija Bernd Rosemeyer Auto Union Poročilo
Portugalska Velika nagrada Vila Reala Vila Real 25. julij Portugalska Vasco do Sameiro Alfa Romeo Poročilo
Italija Coppa Acerbo Pescara 15. avgust Nemčija Bernd Rosemeyer Auto Union Poročilo
Portugalska Velika nagrada Estorila Estoril 15. avgust Portugalska Manuel de Oliveira Ford Poročilo
Združeno kraljestvo Velike Britanije in Severne Irske Junior Car Club 200 mile race Donington Park 28. avgust Združeno kraljestvo Velike Britanije in Severne Irske Arthur Dobson ERA Poročilo
Češkoslovaška Velika nagrada Masaryka Brno 26. september Nemčija Rudolf Caracciola Mercedes-Benz Poročilo
Združeno kraljestvo Velike Britanije in Severne Irske Velika nagrada Doningtona Donington Park 2. oktober Nemčija Bernd Rosemeyer Auto Union Poročilo
Združeno kraljestvo Velike Britanije in Severne Irske Mountain Championship Brooklands 16. oktober Švica Hans Rüesch Alfa Romeo Poročilo
Finska Kalastajatorpanajo Helsinki 31. oktober Finska Karl Ebb Mercedes-Benz Poročilo

Dirkaško prvenstvo[uredi | uredi kodo]

Poz Dirkač BEL Belgija NEM Nemčija MON Monako ŠVI Švica Italija Toč
1 Nemčija Rudolf Caracciola 1 2 1 1 13
2 Nemčija Manfred von Brauchitsch Ret 2 1 3 Ret 15
3 Nemčija Hermann Lang 3 7 2 2 19
= Švica Christian Kautz 4 6 3 6 Ret 19
5 Nemčija Hans Stuck 2 Ret 4 4 9 20
6 Francija Raymond Sommer 5 Ret 7 8 27
7 Nemčija Rudolf Hasse 1 5 Ret 28
= Nemčija Bernd Rosemeyer 3 Ret Ret 3 28
= Italija Tazio Nuvolari 4 5 7 28
= Italija Giuseppe Farina Ret 6 Ret Ret 28
11 Madžarska László Hartmann Ret Ret 9 29
12 Švica Hans Rüesch 8 8 Ret 31
13 Italija Vittorio Belmondo 12 10 32
14 Nemčija Hermann Paul Müller Ret Ret 5 33
15 Združeno kraljestvo Velike Britanije in Severne Irske Richard Seaman Ret 4 34
= Italija Clemente Biondetti Ret Ret 34
17 Italija Luigi Soffietti Ret Ret 35
= Italija Carlo Felice Trossi Ret 8 35
= Nemčija Paul Pietsch Ret 10 35
20 Združeno kraljestvo Velike Britanije in Severne Irske Kenneth Evans 9 36
= Madžarska Ernõ Festetics 10 36
= Italija Attilio Marinoni 11 36
= Italija Giovanni Minozzi Ret Ret 36
= Italija Goffredo Zehender 5 36
= Italija Carlo Maria Pintacuda 9 36
= Italija Luigi Fagioli 7 36
= Italija Achille Varzi 6 36
28 Švica Henri Simonet Ret 37
= Švica Adolfo Mandirola Ret 37
30 Italija Franco Cortese Ret 38
= Nemčija Ernst von Delius Ret 38
= Italija Giovanbattista Guidotti Ret 38
33 Italija Francesco Severi Ret 39
= Italija Renato Balestrero Ret 39
= Italija Edoardo Teagno Ret 39
= Italija Antonio Brivio Ret 39
= Švica Max Christen Ret 39
Poz Dirkač BEL Belgija NEM Nemčija MON Monako ŠVI Švica Italija Toč
Barva Rezultat Točke
Zlata Zmagovalec 1
Srebrna Drugi 2
Bronasta Tretji 3
Zelena Prevozil več kot 75% dirke 4
Modra Prevozil med 50% in 75% 5
Vijolična Prevozil med 25% in 50% 6
Rdeča Prevozil manj kot 25% dirke 7
Črna Diskvalificiran 8
Prazna Ni dirkal (DNP) 8

Reference[uredi | uredi kodo]

  • Etzrodt, Hans. "Grand Prix Winners 1895-1949 : Part 3 (1934-1949)". The Golden Era of Grand Prix Racing (angleščina). Pridobljeno dne 5. avgusta 2007.
  • Leif Snellman and Hans Etzrodt. "1937". The Golden Era of Grand Prix Racing (angleščina). Pridobljeno dne 5. avgusta 2007.
  • Galpin, Darren. "1937 Grands Prix". The GEL Motorsport Information Page (angleščina). Pridobljeno dne 5. avgusta 2007.
Sezone Velikih nagrad (Odebeljeno Svetovno konstruktorsko prvenstvo in Evropsko avtomobilistično prvenstvo)
1906  • 1907  • 1908  • 1909  • 1910  • 1911  • 1912  • 1913  • 1914  • 1915  • 1916  • 1919  • 1920  • 1921  • 1922  • 1923  • 1924  • 1925  • 1926
1927
 • 1928  • 1929  • 1930  • 1931  • 1932  • 1933  • 1934  • 1935  • 1936  • 1937  • 1938  • 1939  • 1940-1945  • 1946  • 1947  • 1948  • 1949