Sezona Velikih nagrad 1939

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Sezona Velikih nagrad 1939
Predhodna: 1938 Naslednja: 1940-1945

Sezona Velikih nagrad 1939 je bila sedma in zadnja sezona Evropskega avtomobilističnega prvenstva.

Poročilo[uredi | uredi kodo]

Svetovna politična situacija je močno vplivala na dirkaški svet v sezoni 1939. Že zgodaj v sezoni je Benito Mussolini prepovedal nastop italijanskih dirkačev na francoskih dirkah zaradi francoskega sodelovanja v španski državljanski vojni in ostalih sporov med državama. Vse italijanske dirke so potekale pod pravili Voiturette za dirkalnike z delovno prostornino motorjev do 1,5 litra. Dejstvo, da je Mercedes-Benz predstavil svoj dirkalnik za dirke Voiturette, W165, izdeloval pa je tudi Auto Union, nakazuje, da bi v začetku štiridesetih let 1,5 litrski dirkalniki prevzeli razred Grand Prix, če ne bi dirkanja prekinila Druga svetovna vojna. Zaradi vojne nista bili izpeljani uveljavljeni dirki za Veliko nagrado Italije in Veliko nagrado Doningtona, načrtovana pa je bila tudi prva dirka za Veliko nagrado Züricha na dirkališču Schwamendingen. Odpovedani sta bili tudi dirki za Veliko nagrado Dunaja in Veliko nagrado Bangkoka.

Mercedes-Benz je bil še vedno v prednosti v primerjavi z ostalimi moštvi, njegov glavni izzivalec je ostal Auto Union, med tem, ko sta se italijanski moštvi Alfa Romeo in Maserati osredotočili na dirke razreda Voiturette. Ob prekinitvi sezone je nemška avtomobilistična zveza za evropskega prvaka razglasila Hermanna Langa, čeprav je bil na lestvici prvenstvenih dirk na prvem mestu Hermann Paul Müller, ki je neuradni evropski prvak. Sezono je zaznamovala tudi smrtna nesreča najboljšega britanskega dirkača tistega obdobja, Richarda Seamana, na dirki za Veliko nagrado Belgije.

Razred Grand Prix[uredi | uredi kodo]

Mercedes-Benz

Moštvo je nastopalo še vedno z dirkalnikom Mercedes-Benz W154, ki je imel novo boj aerodinamično šasijo in prerazporejen rezervoar za gorivo, zaradi česar je bil sto kilogramov lažji. Največja pridobitev pa je bil nov dvostopenjski superkompresor v motorju, ki je imel zato 30 KM več. Za boljše hlajenje zavor je moštvo razvilo nove zavorne bobne z integriranim hlajenjem. Nov motor M163 je bil razvit pozno v sezoni. Glavna dirkaška zasedba se ni spremenila, sestavljali so jo Rudolf Caracciola, Manfred von Brauchitsch, Hermann Lang in Richard Seaman, Hans Hartmann in Heinz Brendel pa sta bila rezervna dirkača.

Auto Union

Moštvo je še naprej razvijalo svoje dirkalnike Auto Union Typ D, motorju so dodali dvostopenjski kompresor. V drugem delu sezone je imel dirkalnik najboljšo lego na stezi od vseh moštev. V moštvu je ostal Tazio Nuvolari, ostali glavni dirkači so bili Hans Stuck, Rudolf Hasse in Hermann Paul Müller. Motociklistični dirkač Georg Meier je bil mladi dirkač, Ulrich Bigalke pa nadomestni dirkač.

Alfa Romeo

Moštvo je naredilo manjše izboljšave na dirkalnikih Tipo 308, Tipo 312 in Tipo 316. Razvijali so tudi nov 16-cilindrični dirkalnik Tipo 162, ki pa zaradi vojne ni bil nikoli uporabljen na dirki. Giuseppe Farina je ostal edini dirkač v moštvu Alfa Corse, Raymond Sommer pa je na nekaj dirkah nastopil kot privatnik.

Maserati

Moštvo se je popolnoma posvetilo dirkam tipa Voiturette, zato dirkalnik Maserati 8CTF ni bil deležen izboljšav. Moštvo se je udeležilo le dirke za Veliko nagrado Nemčije z Luigijem Villoresijem in Paulom Pietschem, kjer se je ponovno pokazalo, da je dirkalnik hiter, toda preveč krhek. Po dirki so dirkalnike prodali moštvu Ecurie Lucy O'Reilly Schell, en dirkalnik pa je kupil ameriški dirkač Wilbur Shaw, ki je z njim zmagal na dirki Indianapolis 500.

Delahaye

Moštvo Ecurie Lucy O'Reilly Schell je nastopali z dirkalniki Delahaye 145 in Delahaye 155 z dirkačema Renéjem Dreyfusom in Raphom, v drugem delu sezone pa so dirkalnike zamenjali z Maseratiji 8CTF.

Talbot

Moštvo je predstavilo nova 4,5 litrska dirkalnika MD 90 in MC 90, s katerima so dirkali Philippe Étancelin, René Le Bègue in René Carrière.

Bugatti

Jean-Pierre Wimille je občasno nastopal z dirkalnikom T59/50B3, čeprav se je moštvo posvetilo predvsem dirkam športnih dirkalnikov.

Razred Voiturette[uredi | uredi kodo]

Mercedes-Benz

Moštvo je odgovorilo na italijanske načrte o dirkah tipa Voiturette z 1,5 litrskimi V8 dirkalniki Mercedes-Benz W165, ko so jih začeli načrtovati novembra 1938, izdelan pa je bil aprila 1939. Kontrukcija dirkalnika se je opirala na dirkalnik Mercedes-Benz W154, prvi izdelan dirkalnik pa je bil preizkušen v Hockenheimu. Drugi drikalnik pa je bil izdeal na poti na dirki za Veliko nagrado Tripolija. Čeprav je moštvo nastopilo le na tej dirki, pa sta Hermann Lang in Rudolf Caracciola z dvojno zmago šokirala italijanska moštva.

Alfa Romeo

Moštvo je še izboljšalo zanesljivost dirkalnikov Alfa Romeo 158. Alfa Corse je zadržala status najboljšega moštva razreda Voiturette. Na dirki za Veliko nagrado Švice je v dežju Giuseppe Farina vodil več krogov in z dirkalnikom 158 zadrževal za sabo nemške dirkalnike razreda Grand Prix. Poleg Farine so bili v moštvu še Clemente Biondetti, Francesco Severi in Carlo Pintacuda, v sezoni pa sta se smrtno ponesrečila Emilio Villoresi in Nando Aldrighetti.

Maserati

Moštvo je izdelalo nov dirkalnik, 4-cilindrični Maserati 4CL, ki je bil predstavljen na dirki za Veliko nagrado Tripolija, ko je Luigi Villoresi nastopil z različico dirkalnika z aerodinamično šasijo. Ob njem so bili v moštvu še Carlo Felice Trossi, Giovanni Rocco in Franco Cortese, uspešen pa je bil tudi John Wakefield kot privatnik. Dirkalnike Maserati 4CM in Maserati 6CM pa sta uporabljali privatni moštvi Scuderia Ambrosiana in Scuderia Torin ter več privatnikov.

ERA

Moštvo je aprila 1939 predstavilo nov dirkalnik ERA E. Po začetnih težavah, zaradi katerih je bil dirkalnik umaknjen z več dirk, je z njim debitiral Arthur Dobson. Raymond Mays je zapustil tovarniško moštvo in nastopal z dirkalnikom ERA D kot privatnik. Ostali vidnejši privatniki so bili Princ Bira, Earl Howe, Peter Whitehead, Bob Ansell, Con Pollock in Peter Aitken.

Dirkači in moštva[uredi | uredi kodo]

Konstruktor Moštvo Šasija Motor Glavni dirkači Nadomestni dirkači
Mercedes-Benz Daimler-Benz AG W154 3000 cm³ V12
superkompresorski
Nemčija Rudolf Caracciola Nemčija Walter Bäumer
Nemčija Hans Hartmann
Nemčija Heinz Brendel
Nemčija Manfred von Brauchitsch
Nemčija Hermann Lang
Združeno kraljestvo Velike Britanije in Severne Irske Richard Seaman
Auto Union Auto Union AG Typ D 3000 cm³ V12
superkompresorski
Italija Tazio Nuvolari Nemčija Ulrich Bigalke
Nemčija Georg Meier
Nemčija Hans Stuck
Nemčija Rudolf Hasse
Nemčija Hermann Paul Müller
Alfa Romeo Alfa Corse Tipo 308
Tipo 312
Tipo 316
3000 cm³ straight-8/V12/V16
superkompresorski
Italija Giuseppe Farina
Francija Raymond Sommer
Maserati Officine A. Maserati 8CTF 3000 cm³ Straight-8
superkompresorski
Italija Luigi Villoresi
Nemčija Paul Pietsch
Delahaye Ecurie Lucy O'Reilly Schell 145
155
4500 cm³ V12
atmosferski
Francija René Dreyfus
Francija Raph
Bugatti Automobiles E. Bugatti T59/50B3 4500 cm³ V12
atmosferski
Francija Jean-Pierre Wimille
Talbot Talbot Darracq MD 90
MC 90
4500 cm³ V12
atmosferski
Francija Philippe Étancelin
Francija René Le Bègue
Francija René Carrière

Velike nagrade[uredi | uredi kodo]

Prvenstvene dirke[uredi | uredi kodo]

Št Velika nagrada Dirkališče Datum Zmag. dirkač Zmag. moštvo Poročilo
1 Belgija Velika nagrada Belgije Spa-Francorchamps 25. junij Nemčija Hermann Lang Mercedes-Benz Poročilo
2 Francija Velika nagrada Francije Reims-Gueux 9. julij Nemčija Hermann Paul Müller Auto Union Poročilo
3 Nemčija Velika nagrada Nemčije Nürburgring 23. julij Nemčija Rudolf Caracciola Mercedes-Benz Poročilo
4 Švica Velika nagrada Švice Bremgarten 20. avgust Nemčija Hermann Lang Mercedes-Benz Poročilo

Pomembnejše neprvenstvene dirke[uredi | uredi kodo]

Velika nagrada Dirkališče Datum Zmag. dirkač Zmag. moštvo Poročilo
Francija Grand Prix de Pau Pau 2. april Nemčija Hermann Lang Mercedes-Benz Poročilo
Združeno kraljestvo Velike Britanije in Severne Irske Road Championship Brooklands 10. april Združeno kraljestvo Velike Britanije in Severne Irske Arthur Dobson ERA Poročilo
Francija Velika nagrada Pariza Montlhéry 7. maj Francija Jean-Pierre Wimille Bugatti Poročilo
Finska Eläintarhanajot Eläintarharata 14. maj Švedska Adolf Westerblom Alfa Romeo Poročilo
Nemčija Eifelrennen Nürburgring 21. maj Nemčija Hermann Lang Mercedes-Benz Poročilo
Belgija Velika nagrada Frontieresa Chimay 28. maj Francija Maurice Trintignant Bugatti Poročilo
Romunija Velika nagrada Bukarešte Bukarešta 25. junij Nemčija Hans Stuck Auto Union Poročilo
Francija Velika nagrada Rempartsa Angouleme 30. julij Francija Raymond Sommer Alfa Romeo Poročilo
Združeno kraljestvo Velike Britanije in Severne Irske Campbell Trophy Brooklands 7. avgust Združeno kraljestvo Velike Britanije in Severne Irske Raymond Mays ERA Poročilo
Kraljevina Jugoslavija Velika nagrada Beograda Beograd 3. september Italija Tazio Nuvolari Auto Union Poročilo
Brazilija Velika nagrada Gávee Gávea 29. oktober Brazilija Manuel de Teffé Maserati Poročilo

Dirkaško prvenstvo[uredi | uredi kodo]

Poz Dirkač BEL Belgija FRA Francija NEM Nemčija ŠVI Švica Toč
1 Nemčija Hermann Paul Müller Ret 1 2 4 12
2 Nemčija Hermann Lang 1 Ret Ret 1 14
3 Nemčija Rudolf Caracciola Ret Ret 1 2 17
4 Nemčija Manfred von Brauchitsch 3 Ret Ret 3 19
= Italija Tazio Nuvolari Ret Ret Ret 5 19
6 Nemčija Rudolf Hasse 2 Ret Ret 20
= Francija René Dreyfus 7 4 8 20
8 Nemčija Georg Meier Ret 2 Ret 22
9 Francija Raymond Sommer 4 5 Ret 23
= Nemčija Hans Stuck 6 Ret 10 23
11 Francija Robert Mazaud 5 6 24
= Francija George de Montbressieux 9 5 24
13 Italija Giuseppe Farina Ret 7 25
14 Nemčija Paul Pietsch 3 Ret 26
15 Francija René Le Bègue 3 27
16 Francija Louis Gérard 6 28
= Francija Philippe Étancelin 4 28
= Italija Luigi Chinetti 8 28
= Nemčija Leonhard Joa 7 28
= Nemčija Hans Hartmann 6 28
= Italija Clemente Biondetti 9 28
= Združeno kraljestvo Velike Britanije in Severne Irske Kenneth Evans 11 28
= Združeno kraljestvo Velike Britanije in Severne Irske John Wakefield 12 28
= Združeno kraljestvo Velike Britanije in Severne Irske Robert Ansell 13 28
25 Združeno kraljestvo Velike Britanije in Severne Irske Richard Seaman Ret 29
= Švica Adolfo Mandirola Ret DSQ 29
= Švica Toulo de Graffenried Ret 29
28 Francija Yves Matra Ret 30
= Italija Luigi Villoresi Ret 30
30 Združeno kraljestvo Velike Britanije in Severne Irske Raymond Mays Ret 31
= Nemčija Heinz Brendel Ret 31
= Italija Giovanni Rocco Ret 31
Poz Dirkač BEL Belgija FRA Francija NEM Nemčija ŠVI Švica Toč
Barva Rezultat Točke
Zlata Zmagovalec 1
Srebrna Drugi 2
Bronasta Tretji 3
Zelena Prevozil več kot 75% dirke 4
Modra Prevozil med 50% in 75% 5
Vijolična Prevozil med 25% in 50% 6
Rdeča Prevozil manj kot 25% dirke 7
Črna Diskvalificiran 8
Prazna Ni dirkal (DNP) 8

Reference[uredi | uredi kodo]

  • Etzrodt, Hans. "Grand Prix Winners 1895-1949 : Part 3 (1934-1949)". The Golden Era of Grand Prix Racing (angleščina). Pridobljeno dne 5. avgusta 2007.
  • Leif Snellman and Hans Etzrodt. "1939". The Golden Era of Grand Prix Racing (angleščina). Pridobljeno dne 5. avgusta 2007.
  • Galpin, Darren. "1939 Grands Prix". The GEL Motorsport Information Page (angleščina). Pridobljeno dne 5. avgusta 2007.
Sezone Velikih nagrad (Odebeljeno Svetovno konstruktorsko prvenstvo in Evropsko avtomobilistično prvenstvo)
1906  • 1907  • 1908  • 1909  • 1910  • 1911  • 1912  • 1913  • 1914  • 1915  • 1916  • 1919  • 1920  • 1921  • 1922  • 1923  • 1924  • 1925  • 1926
1927
 • 1928  • 1929  • 1930  • 1931  • 1932  • 1933  • 1934  • 1935  • 1936  • 1937  • 1938  • 1939  • 1940-1945  • 1946  • 1947  • 1948  • 1949