Sezona Velikih nagrad 1936

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Sezona Velikih nagrad 1936
Predhodna: 1935 Naslednja: 1937

Sezona Velikih nagrad 1936 je bila četrta sezona Evropskega avtomobilističnega prvenstva.

Poročilo[uredi | uredi kodo]

V sezoni 1936 je na koledar dirk prvič v večji meri vplivala tudi svetovna politika. 3. oktobra 1935 so italijasnke čete vkorakale v Etiopijo, zato so 18. novembra Združeni narodi proti Italiji uvedli gospodarske sankcije. Benito Mussolini je med drugim odgovoril z bojkotom francoskih in britanskih dirk. 7. marca 1936 je Adolf Hitler vkorakal v demilitarizirano območje Porenja, 18. julija pa je izbruhnila Španska državljanska vojna. V zahodni Evropi je bila dirkaška sezona prekinjena zaradi stavk in nemirov, Velika nagrada Belgije in dirka za 24 ur Le Mansa sta bili zaradi tega odpovedani.

Sezona 1936 je bila sezona Auto Uniona in Bernda Rosemeyerja. Sedemindvajsetletni nemški dirkač je prevladoval na prvenstvenih dirkah in osvojil naslov evropskega prvaka. Sredi sezone se je poražen Mercedes-Benz umaknil iz dirk. V razredu Voiturette je prevladoval Richard Seaman v deset let starem dirkalniku Delage.

7. decembra 1935 je bilo v Zürichu zasedanje o predlogih za nova dirkaška pravila. Pogovori so šli predvsem v smer omejitve delovne prostornine motorjev na 1500 cm³, toda nobena rešitev ni bila potrjena. Drugo zasedanje je potekalo februarja 1936, ko je bil v ospredju predlog o omejitvi delovne prostornine motorjev na 4000 oziroma 2700 cm³. Odločitev je bila sprejeta šele oktobra 1936 o omejitvi delovne prostornine motorjev na 4500 oziroma 3000 cm³, toda šele za sezono 1938.

Razred Grand Prix[uredi | uredi kodo]

Mercedes-Benz

Po dveh letih konfliktov si je Alfred Neubauer želel odpustiti Luigija Fagiolija, toda moštvo si ni moglo privoščiti izgube dirkača njegovih kvalitet. Dirkaška zasedba je tako ostala nespremenjena, ob Fagioliju sta jo sestavljala še Rudolf Caracciola in Manfred von Brauchitsch ter Hermann Lang kot mladi dirkač. Caracciola je Neubauerja pozval naj v moštvo pripelje tudi svojega prijatelja Louisa Chirona namesto poškodovanega Hansa Geierja.

Kot odgovor na grožnjo s strani Auto Uniona in Alfe Romeo, je Mercedes-Benz predstavil nov 5,6 litrski V12 motor z 600 KM z imenom DAB. Šasijo je bilo potrebno predelati, da je dirkalnik z novim težjim motorjem zadostil pravilu o maksimalni masi dirkalnika 750 kg. Nov dirkalnik je imel kar 25 cm krajšo medosno razdaljo od lanskega, vseboval je tudi vzdolžni menjalnik in zadnje vzdetenje de Dion. Novi dirkalnik je bil tako majhen, da visoki von Brauchitsch v njem ni mogel normalno sedeti, zato je imel porazno sezono. Novi motor DAB se je izkazal za preveč težkega. Ko so inženirji le uspeli maso dirkalnika z vgrajenim motorjem spraviti pod dovoljeno mejo, se je dirkalnik izkazal za nevoznega zaradi neugodne porazdelitve teže. Zato so bili prisiljeni v naglici izdelati 4,7 litrsko različico lanskega motorja ME25 z 450 KM. Sezona 1936 se je izkazala za najslabšo sezono v zgodovini Mercedes-Benza. Kot odgovor na neuspeh je bil ustanovljen novi dirkaški oddelek (nemško Rennabteilung) s šefom Rudolfom Uhlenhautom, ki je prevzel dirkaško moštvo od eksperimentalnega oddelka.

Auto Union

Auto Union je sezono 1936 začel s svojim novim dirkalnikom Auto Union Typ C z izboljšanim V16 motorjem z delovno prostornino 6000 cm³, ki je lahko proizvajal 520 KM. V več pogledih je bila izboljšana tudi vodljivost dirkalnika, tudi z uporabo limited slip diferenciala ZF. Karl Feuereissen je prevzel mesto športnega direktorja od Willyja Walba. Dirkaško zasedbo so sestavljali Hans Stuck, Achille Varzi in Bernd Rosemeyer ter Rudolf Heydel, Ernst von Delius in Rudolf Hasse kot mladi dirkači. Moštvo pa sta zapustila Paul Pietsch in Hermann zu Leiningen.

Alfa Romeo

Alfa Romeo je še vedno izdelovala dirkalnike 8C-35 z novimi V12 motorji z delovno prostornino 4100 cm³, ki ga je poimenovala 12C/36. V Scuderii Ferrari je kot prvi dirkač ostal Tazio Nuvolari, kot tudi Antonio Brivio, Carlo Pintacuda in Mario Tadini. René Dreyfus je razvijal talbotove športne dirkalnike, toda se je vrnil v moštvo pred dirko za Veliko nagrado Deauvilla okoli polovice sezone. Carlo Felice Trossi, ki je bil športni direktor Scuderie od leta 1932 je dal odpoved in prestopil v Maserati. Novi moštveni dirkač je postal Giuseppe Farina, ki je zapustil privatno moštvo Gina Rovera.

Maserati

Gino Rovere je leta 1936 postal direktor Maseratija. Scuderia Subalpina se je preimenovala v Scuderio Torino, ki je za Trossija pripravila nov dirkalnik V8RI. Športni direktor moštva je bil Giorgio Ambrosini. Med sezono niso veliko delali na razvoju dirkalnika V8RI, le delovno prostornino motorja so dvignili na 4700 cm³. Starejši dirkalniki Maserati 8CM niso bili več konkurenčni za najvišja mesta, konec sezone je Maserati popolnoma ustavil ves razvoj dirkalnikov do uveljavitve novih pravil za sezono 1938.

Bugatti

Bugatti je razvijal lažjo različico svojega dirkalnika Bugatti T59/T50 z motorjem z delovno prostornino 4700 cm³, toda že zastarelo šasijo in vzmetenjem. Jean-Pierre Wimille je ostal edini redni dirkač moštva.

Razred Voiturette[uredi | uredi kodo]

Maserati

Scuderia Torino je še vedno nastopala z dirkalniki 4C-1500 do dirke Eifelrennen, ko so bili pripravljeni novi dirkalniki Maserati 6CM. Dirkalnik je spominjal na miniaturno verzijo dirkalnika V8RI z neodvisnim vzmetenjem in aerodinamično šasijo. Dirkalnik po moči ni bil konkurenčen dirkalniku ERA B, toda z dirkači, kot sta bila Trossi in Omobono Tenni, je moštvo doseglo nekaj zmag na domačih dirkah.

ERA

Dirkaško zasedbo tovarniškega moštva so sestavljali Raymond Mays, Marcel Lehoux, Earl Howe in Pat Fairfield, sedem dirkalnikom ERA B pa je bilo prodano privatnikom. Z njimi so dirkali tudi Princ Bira, Reggie Tongue in Nicholas Embiricos. Po uspešni predhodni sezoni, je bila sezona 1936 za moštvo ERA slabše. Dirkalniki so se izkazali za nezanesljive, tudi zaradi slabe priprave dirkalnikov s strani same tovarne.

Richard Seaman

Giulio Ramponi, ki je pripravljal dirkalnik za Richarda Seamana, je prepričal slednjega, da naj namesto z dirkalnikom ERA nastopa raje s starejšim dirkalnikom Delage 155B, s katerim je nekoč dirkal tudi Earl Howe, še prej v sezoni 1927 pa je tovarniškemu moštvu prinesel naslov Svetovnega konstruktorskega prvenstva. Ta poteza je bila za mnoge poznavalce presenečenje, toda izkušeni Ramponi je napravil dobro potezo, kajti dirkalnik Delage, ki so mu znižali maso za 120 km in mu namestili nov kompresorski motor, se je izkazal za dominantni dirkalnik sezone.

Dirkači in moštva[uredi | uredi kodo]

Konstruktor Moštvo Šasija Motor Glavni dirkači Mladi dirkači
Mercedes-Benz Mercedes-Benz W25 (36) 4730 cm³/5577 cm³ V8/V12
superkompresorski
Nemčija Rudolf Caracciola Nemčija Hermann Lang
Monako Louis Chiron
Nemčija Manfred von Brauchitsch
Italija Luigi Fagioli
Auto Union Auto Union Typ C 6006 cm³ V16
superkompresorski
Nemčija Bernd Rosemeyer Nemčija Ernst von Delius
Nemčija Hans Stuck Nemčija Rudolf Hasse
Italija Achille Varzi Nemčija Rudolf Heydel
Alfa Romeo Scuderia Ferrari 8C-35
12C/37
3822 cm³/4064 cm³ V8/V12
superkompresorski
Italija Tazio Nuvolari Italija Carlo Maria Pintacuda
Italija Carlo Maria Pintacuda Italija Giuseppe Farina
Italija Antonio Brivio Italija Mario Tadini
Maserati Scuderia Torino V8RI 4200 cm³ Straight-8
superkompresorski
Italija Carlo Felice Trossi
Bugatti Bugatti 59/50 4972 cm³ Straight-8
superkompresorski
Francija Jean-Pierre Wimille

Koledar dirk[uredi | uredi kodo]

Prvenstvene dirke[uredi | uredi kodo]

Št Velika nagrada Dirkališče Datum Zmag. dirkač Zmag. moštvo Poročilo
1 Monako Velika nagrada Monaka Monaco 13. april Nemčija Rudolf Caracciola Mercedes-Benz Poročilo
2 Nemčija Velika nagrada Nemčije Nürburgring 26. julij Nemčija Bernd Rosemeyer Auto Union Poročilo
3 Švica Velika nagrada Švice Bremgarten 23. avgust Nemčija Bernd Rosemeyer Auto Union Poročilo
4 Italija Velika nagrada Italije Monza 13. september Nemčija Bernd Rosemeyer Auto Union Poročilo

Pomembnejše neprvenstvene dirke[uredi | uredi kodo]

Dirka Dirkališče Datum Zmag. dirkač Zmag. moštvo Poročilo
Francija Grand Prix de Pau Pau 1. marec Francija Philippe Étancelin Maserati Poročilo
Italija Velika nagrada Tripolija Mellaha 10. maj Italija Achille Varzi Auto Union Poročilo
Finska Eläintarhanajot Eläintarharata 10. maj Norveška Eugen Bjørnstad Alfa Romeo Poročilo
Francija Velika nagrada Tunisa Kartagina 17. maj Nemčija Rudolf Caracciola Mercedes-Benz Poročilo
Belgija Velika nagrada Frontieresa Chimay 31. maj Nizozemska Eddie Hertzberger MG Poročilo
Španija Velika nagrada Penya Rhina Montjuic Park 7. junij Italija Tazio Nuvolari Alfa Romeo Poročilo
Brazilija Velika nagrada Ria de Janeira Gávea 7. junij Italija Vittorio Coppoli Bugatti Poročilo
Nemčija Eifelrennen Nürburgring 14. junij Nemčija Bernd Rosemeyer Auto Union Poročilo
Madžarska Velika nagrada Madžarske Budimpešta 21. junij Italija Tazio Nuvolari Alfa Romeo Poročilo
Italija Velika nagrada Milana Milan 28. junij Italija Tazio Nuvolari Alfa Romeo Poročilo
Brazilija Velika nagrada Sao Paula Sao Paulo 12. julij Italija Carlo Maria Pintacuda Alfa Romeo Poročilo
Francija Velika nagrada Deauvilla Deauville 19. julij Francija Jean-Pierre Wimille Bugatti Poročilo
Portugalska Velika nagrada Vila Reala Vila Real 26. julij Portugalska Vasco do Sameiro Alfa Romeo Poročilo
Italija Coppa Ciano Livorno 2. avgust Italija Carlo Maria Pintacuda
Italija Tazio Nuvolari
Alfa Romeo Poročilo
Italija Coppa Acerbo Pescara 15. avgust Nemčija Bernd Rosemeyer Auto Union Poročilo
Združeno kraljestvo Velike Britanije in Severne Irske Junior Car Club 200 mile race Donington Park 29. avgust Združeno kraljestvo Velike Britanije in Severne Irske Richard Seaman Delage Poročilo
Italija Coppa Edda Ciano Lucca 6. september Italija Mario Tadini Alfa Romeo Poročilo
Italija Velika nagrada Modene Modena 21. september Italija Tazio Nuvolari Alfa Romeo Poročilo
Združeno kraljestvo Velike Britanije in Severne Irske Velika nagrada Doningtona Donington Park 3. oktober Švica Hans Rüesch
Združeno kraljestvo Velike Britanije in Severne Irske Richard Seaman
Alfa Romeo Poročilo
Združene države Amerike Vanderbilt Cup Roosevelt Field 12. oktober Italija Tazio Nuvolari Alfa Romeo Poročilo
Združeno kraljestvo Velike Britanije in Severne Irske Mountain Championship Brooklands 17. oktober Združeno kraljestvo Velike Britanije in Severne Irske Raymond Mays ERA Poročilo
Argentina Velika nagrada Buenos Airesa Costanera 18. oktober Argentina Carlos Arzani Alfa Romeo Poročilo

Dirkaško prvenstvo[uredi | uredi kodo]

Poz Dirkač MON Monako NEM Nemčija ŠVI Švica ITA Italija Toč
1 Nemčija Bernd Rosemeyer Ret 1 1 1 10
2 Nemčija Hans Stuck 3 2 3 Ret 15
3 Italija Tazio Nuvolari 4 Ret Ret 2 17
4 Italija Achille Varzi 2 2 Ret 19
5 Francija Raymond Sommer 7 9 Ret 21
6 Nemčija Rudolf Caracciola 1 Ret Ret 22
7 Italija Antonio Brivio 5 3 23
= Italija Carlo Felice Trossi Ret 8 7 23
= Nemčija Ernst von Delius 6 3 23
10 Nemčija Manfred von Brauchitsch Ret 7 Ret 24
= Nemčija Rudolf Hasse 4 5 24
= Nemčija Hermann Lang Ret 4 24
= Francija René Dreyfus Ret Ret 4 24
14 Francija Jean-Pierre Wimille 6 Ret Ret 26
= Italija Luigi Fagioli Ret 5 Ret 26
= Italija Giuseppe Farina Ret Ret Ret 26
17 Italija Pietro Ghersi 8 Ret 27
18 Združeno kraljestvo Velike Britanije in Severne Irske William Grover-Williams 9 28
= Francija Philippe Étancelin Ret Ret 28
= Monako Louis Chiron Ret Ret 28
= Nova Zelandija Thomas Cholmondeley-Tapper 10 28
= Italija Francesco Severi Ret 28
= Italija Carlo Maria Pintacuda 5 28
= Italija Piero Dusio 6 28
25 Italija Clemente Biondetti Ret Ret 29
26 Nizozemska J. Walter Rens Ret 30
= Združeno kraljestvo Velike Britanije in Severne Irske Earl Howe Ret 30
28 Italija Eugenio Siena Ret 31
= Italija Mario Tadini Ret 31
= Združeno kraljestvo Velike Britanije in Severne Irske Richard Seaman Ret 31
= Čile Juan Zanelli Ret 31
= Švica Jacques de Rham Ret 31
Poz Dirkač MON Monako NEM Nemčija ŠVI Švica ITA Italija Toč
Barva Rezultat Točke
Zlata Zmagovalec 1
Srebrna Drugi 2
Bronasta Tretji 3
Zelena Prevozil več kot 75% dirke 4
Modra Prevozil med 50% in 75% 5
Vijolična Prevozil med 25% in 50% 6
Rdeča Prevozil manj kot 25% dirke 7
Črna Diskvalificiran 8
Prazna Ni dirkal (DNP) 8

Reference[uredi | uredi kodo]

  • Etzrodt, Hans. "Grand Prix Winners 1895-1949 : Part 3 (1934-1949)". The Golden Era of Grand Prix Racing. Pridobljeno dne 5. avgusta 2007.
  • Leif Snellman and Hans Etzrodt. "1936". The Golden Era of Grand Prix Racing. Pridobljeno dne 5. avgusta 2007.
  • Galpin, Darren. "Velike nagrade sezone 1936". The GEL Motorsport Information Page. Pridobljeno dne 5. avgusta 2007.
Sezone Velikih nagrad (Odebeljeno Svetovno konstruktorsko prvenstvo in Evropsko avtomobilistično prvenstvo)
1906  • 1907  • 1908  • 1909  • 1910  • 1911  • 1912  • 1913  • 1914  • 1915  • 1916  • 1919  • 1920  • 1921  • 1922  • 1923  • 1924  • 1925  • 1926
1927
 • 1928  • 1929  • 1930  • 1931  • 1932  • 1933  • 1934  • 1935  • 1936  • 1937  • 1938  • 1939  • 1940-1945  • 1946  • 1947  • 1948  • 1949