Hawker Tempest

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Hawker Tempest (podatki za Mk V)
Hawker Tempest ExCC.jpg
Tip: lovsko letalo
Posadka: 1
Prvi polet: 2. september 1942
Uvedeno v službo: 1943
Proizvajalec: Hawker, Združeno kraljestvo
Dolžina: 10,26 m
Razpon kril: 12,49 m
Višina: 4,90 m
Površina kril: 28 m²
Teža praznega letala: 4.195 kg
MTOW: 5.170 kg
Motor: Napier Sabre IIB tekočinsko hlajeni 24 valjni H-motor ( v bistvu dva 12-valjna bokserja eden nad drugim) z 2.400 KM . Namesto klasičnih ventilov je imel posebne drsne srajčke, ki so bile med steno valjev in bati.
Največja hitrost: 700 km/h na višini 5.180 m
Bojni dolet: 2.465 km z dodatnimi rezervoarji
Operativna višina: 11.125 m
Hitrost vzpona: 23,9 m/s
Obremenitev kril: 184,86 kg/m²
Topovi: 4 x 20 mm Mark II Hispano
Bojni tovor: do 454 kg bomb ali
Drugo: 8 x 76 mm (3") raket
Uporaba: druga svetovna vojna


Hawker Tempest (Vihar) je bilo britansko lovsko letalo druge svetovne vojne. Podjetje Hawker je, pod vodstvom Sydneya Camma, zasnovalo novo lovsko letalo na osnovi lovca Hawker Typhoon. Tempest je postal eno najmočnejših lovskih letal druge svetovne vojne. V uporabi je ostal vse do petdesetih let 20. stoletja.

Zgodovina letala[uredi | uredi kodo]

Britanci so z lovcem Typhoon dobili dokaj dobro lovsko letalo, vendar pa so zaradi določenih pomanjkljivosti tega modela, potrebovali sodobnejše lovsko letalo. Ameriški izsledki laminarnega toka so povečali vzgon in omogočili večje hitrosti.

Tako so začeli pri Hawkerju preizkušati to novo tehniko. Sprva so letalu namenili daljša krila kot pri Typhoonu, vendar so jih pozneje skrajšali. Hispanove topove so pomaknili globlje v krilo, ki je zato dobilo značilno tanko elipsasto obliko, podobno Spitfire-ju.

Nova izboljšava je bila prestavitev hladilnikov izpod motorja v krila, kar je še dodatno izboljšalo aerodinamiko in zvišalo hitrost Tempestu. Prestavitev hladilnikov pa je povzročila izgubo prostora za rezervoarje za gorivo, ki so jih zato namestili v trup pred pilotsko kabino. S tem so lahko povečali tudi kapaciteto rezervoarjev, kar je letalu omogočalo velik dolet.

Sprememb je bilo deležno tudi podvozje, ki je bilo višje in nameščeno širše zaradi visoke pristajalne hitrosti letala. Pnevmatike so bile izdelane posebej za to letalo, saj so morale biti ožje od klasičnih, da so se prilegale v krilo.

Letalo se je izkazalo za izjemno okretno in zanesljivo v zraku, še posebej na nizkih višinah. Zaradi velike pristajalne hitrosti pa je bilo za neizkušene pilote lahko nevarno. Prvi prototip je poletel 2. septembra 1942, redna proizvodnja se je začela v začetku leta 1943 z modelom Tempest V. Prototipi modelov I, II (omenjen v nadaljevanju), III in IV so bili sicer izdelani, vendar proizvodnja ni nikoli stekla. Tempest III, opremljen z motorjem Griffon 85, je pozneje postal prototip za naslednje Hawkerjevo letalo, Hawker Sea Fury.

Izvedenke[uredi | uredi kodo]

Tempest V[uredi | uredi kodo]

Tempest V. je bil prvi serijski Tempest, ki je prišel v enote RAF šele aprila 1944. Sprva so letalo uporabljali kot lovsko / jurišno letalo. Pozneje, ob nemških napadih na London z letečimi bombami V-1, pa so ta letala zaradi visoke hitrosti v nižjih zračnih plasteh uporabljali za boj proti tej nevarnosti. Tako je bilo največ raket V-1 uničenih ravno s tem tipom letala. Poleg tega pa je bil Tempest V v boju z nemškimi reaktivnimi lovci Messerschmitt Me 262 Schwalbe eno najbolj uspešnih zavezniških letal.

Tempest II[uredi | uredi kodo]

To izvedenko velja omeniti, ker je bila edini prototip, opremljen z zvezdastim motorjem Bristol Centaurus. Nastal je na podlagi izsledkov z zaplenjenimi nemškimi lovci Focke-Wulf Fw 190. Letalo je bilo namenjeno za boj na Pacifiku proti Japonski, vendar od 452 izdelanih lovcev, nobeden ni okusil akcije. Po vojni jih je Velika Britanija nekaj prodala Indiji in nekaj Pakistanu.

Tempest VI[uredi | uredi kodo]

Zadnja različica, Tempest VI. je bila opremljena z motorjem Sabre V. z 2.340 KM. Izdelali so 142 letal, ki so jih pozneje uporabljali za šolska letala in letala za vleko zračnih tarč. To je bilo tudi zadnje britansko lovsko propelersko letalo v uporabi. Zadnje primerke so »upokojili« leta 1953.

Uporabniki[uredi | uredi kodo]

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]