Vought F4U Corsair

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
F4U Corsair
Obnovljen F4U Corsair s sodobnimi oznakami Marinskega zbora (USMC).
Vloga kopensko in palubno lovsko letalo in lovski bombnik
Izvor Združene države Amerike
Proizvajalec/-ci Chance Vought
Krstni polet 29. maj 1940
Uveden 28. december 1942
Upokojen 1979 (Honduras)
Glavni uporabniki Vojna mornarica Združenih držav Amerike (USN)
Marinski zbor Združenih držav Amerike (USMC)
Kraljeva vojna mornarica (RN)
Kraljeve zračne sile Nove Zelandije (RNZAF)
Izdelovan 1942-1953
Število izdelanih 12.571
Izpeljanke Goodyear F2G Corsair
Slika letala, ki jasno kaže posebnost - »negativno galebje krilo«, s katerim so rešili težavo velikega propelerja in s tem zahtevane oddaljenosti propelerja od tal.

Chance Vought F4U Corsair (Križar) je bilo ameriško kopensko in palubno lovsko letalo, ki je bilo v uporabi v drugi svetovni vojni in tudi še v korejski vojni.

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Povpraševanje po tem letalu je kmalu preseglo Voughtove proizvodne zmogljivosti, zato sta letalo začeli izdelovati tudi tovarni Goodyear in Brewster: Goodyearovi so nosili oznako FG, Brewsterjevi F3A. Od prve izdelave prototipa za Vojno mornarico ZDA leta 1940 do zaključne serije leta 1953 za Francijo so izdelali vsega skupaj 12.571 F4U Corsairjev [1] v 16 ločenih različicah. To je bilo najdlje časa proizvajano propelersko lovsko letalo v zgodovini ZDA (1942-1953).[2][3][4]

Poleg North American P-51 Mustanga, Republic P-47 Thunderbolta in Grumman F6F Hellcata, z zadnjima dvema si je delil enak motor, je bilo eno glavnih ameriških lovskih letal. Bil je, tako kot P-47, dobesedno zgrajen okoli tega motorja. Corsairja so sredi leta 1943 prvi začeli uporabljati v Marinskem zboru (USMC), po uvedbi zložljivih kril, pa tudi še Vojna mornarica Združenih držav Amerike (USN). Sledile so še Kraljeva vojna mornarica (RN) in Kraljeve zračne sile Nove Zelandije (RNZAF), pozneje pa tudi francoska mornarica in ostale manjše sile vse do leta 1960. Zelo hitro je postal najbolj uporabljan mornariški lovski bombnik druge svetovne vojne. Nekateri japonski piloti so ga obravnavali kot najnevarnejšega ameriškega lovca.[5] Ameriška mornarica je izračunala razmerje med zmagami in izgubljenimi letali 11:1.[6] Poleg tega da je bil izvrsten lovec, se je Corsair izkazal tudi kot odličen lovski bombnik. V tej vlogi so ga uporabljali še v korejski vojni in v francoskih kolonialnih vojnah v Indokini in Alžiriji.[7]

Visoka pristajalna hitrost ter manjko zložljivih kril sta na začetku ovirali njegovo uporabo kot palubnega letala. Na letalonosilkah so ga začeli uporabljati šele v drugi polovici leta 1944, in še to šele potem, ko so britanski piloti iznašli povsem nov način polkrožnega pristajanja. S tem so omilili težave z omejeno vidljivostjo zaradi dolgega nosa letala.[8]

Njegova glavna značilnost "negativno galebje krilo", je bilo nujno potrebno zaradi ogromnega propelerja, ki je v premeru meril rekordnih 4,06 m. Poleg tega so razvili še posebni vzmetni nogi glavnega podvozja, ki sta se med pristankom podaljšali za 10 palcev (25,4 cm) in se obenem še zavrteli za četrt obrata (90°). Podobno podvozje je imel tudi F6F Hellcat, pred njima pa tudi Curtissova lovca P-36 Hawk in P-40 Warhawk-

Corsair je med letom oddajal zanj značilen žvižgajoč zvok, ki je še dodatno strašil (podobno kot nemška "štuka"). Zaradi tega so ga imenovali »žvižgajoča smrt« (»The whistling death«).

Zanimiva je tudi razlaga oznake F4U. Za Američane takrat še nova oznaka za lovca F (Fighter) namesto P (Pursuit), številka 4 se izgovarja enako kor beseda for (zate, za vas) in črka U, ki se izgovarja enako kot beseda you (ti, vi). Tako naj bi oznaka F4U pomenila Fighter for You (lovec zate - za pilota, lovec za vas - za letalstvo). Besedna igra, ki se danes v angleščini množično uporablja.

S tem letalom je od sredine leta 1943 pa vse do sestrelitve 3. januarja leta 1944 letel tudi sloviti letalski as Marinskega zbora, Greg(ory) H. "Pappy" Boyington (MoH).

Letalo v medijih[uredi | uredi kodo]

Letalo ima eno izmed vlog (»Kapitan«) v Disneyevem animiranem filmu Avioni (Airplanes, 2013).[9][10]

Specifikacije (F4U-4)[uredi | uredi kodo]

Podatki iz http://www.wwiiaircraftperformance.org/f4u/jt259.html

Splošne karakteristike

Zmogljivost

  • Maks. hitrost: 453 mph (395 kn, 731 km/h)
  • Doseg: 897 mi (602 nmi (1.115 km))
  • Višina leta: 41,500ft (12.649 m)
  • Hitrost vzpenjanja: 3,870 ft/min (19,7 m/s)

Oborožitev

  • Strelno orožje:
  • Rakete: osem 5 in (12.7 cm) raket in/ali
  • Bombe: 4.000 lb (1.800 kg)

Viri[uredi | uredi kodo]

  1. ^ Shettle 2001, str. 107.
  2. ^ O'Leary 1980, str. 116.
  3. ^ Donald 1995, str. 244.
  4. ^ Wilson 1996.
  5. ^ Jablonski 1979, str. 171.
  6. ^ Donald 1995, str. 246.
  7. ^ Pilot's Manual 1979, Uvod.
  8. ^ O'Leary 1980, str. 111.
  9. ^ "Airplanes Official Web Site". Disney. Pridobljeno dne 27.1.2014. 
  10. ^ "Avioni". Kolosej kinematografi. Pridobljeno dne 27.1.2014. 

Literatura[uredi | uredi kodo]

  • Donald, David, ed. American Warplanes of World War II. London: Aerospace Publishing. 1995. ISBN 1-874023-72-7.
  • Jablonski, Edward. Airwar. New York: Doubleday & Co., 1979. ISBN 0-385-14279-X.
  • O'Leary, Michael. United States Naval Fighters of World War II in Action. Poole, Dorset, UK: Blandford Press, 1980. ISBN 0-7137-0956-1.
  • Pilots Manual for F4U Corsair. Appleton, Wisconsin: Aviation Publications, 1977 (reprint). ISBN 0-87994-026-3.
  • Shettle, M.L. Marine Corps Air Stations of World War II. Bowersville, Georgia: Schaertel Publishing Co., 2001. ISBN 0-9643388-2-3.
  • Wilson, Randy. "From Bent-winged Bird to Whistling Death." The Dispatch. Midland, Texas: Confederate Air Force, 1996.

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]

V angleškem jeziku: