Junkers Ju 87

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Junkers Ju 87B-1
StukaRA.jpg
Ju-87 Štuka
Tip: jurišnik - strmoglavec
Posadka: 2
Prvi polet: 1933
Uvedeno v službo: 1936
Proizvajalec: Junkers, Tretji rajh
Konstruktor: Hermann Pohlmann
Dolžina: 11,1 m
Razpon kril: 13,8 m
Višina: 3,9 m
Površina kril: 31,90m²
Teža praznega letala: 2.750 kg
MTOW: 4.250 kg
Motor: Junkers Jumo 211D s 1.100 KM vodno hlajeni V12 valjni motor
Največja hitrost: 390 km/h
Bojni dolet: 600 km
Najdaljši dolet: 600km B-1 serija do 820km D-1,D-5 serija
Operativna višina: 8.000 m
Hitrost vzpona: neznano
Obremenitev kril: neznano
Mitraljezi: dva 7,92 mm, en 7,92 mm v kupoli za pilotom
Topovi: /
Bojni tovor: ena 500 kg pod trupom, dve 50 kg pod krili
Drugo: /
Uporaba: španska državljanska vojna
druga svetovna vojna


Junkers Ju 87 »Stuka« (Sturzkampfflugzeug) (Štuka) je bil nemški jurišnik druge svetovne vojne.

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Štuka je nastala leta 1933 na zahtevo tedaj še tajnega nemškega vojnega letalstva Luftwaffe po vzorcu starega švedskega Junkersa iz leta 1928. Novega strmoglavca je najbolj zagovarjal Ernst Udet, minister za letalsko proizvodnjo rajha (do leta 1941), ko se je na obisku v ZDA navdušil nad strmoglavci ameriške mornarice in nad v Evropi tedaj še neznanim načinom strmoglavega bombardiranja. Tako je postal Ju-87 nekakšno daljinsko topništvo, ki naj bi napredujoči kopenski vojski pomagalo uničevati cilje na bojišču in v bližnjem zaledju. Pri tem so morali biti piloti štuk zelo natančni, saj so morali večkrat odvreči bombe le kakšnih sto metrov pred svojimi četami.

Zasnova[uredi | uredi kodo]

Značilnosti štuke so bile zajetne »hlače« oziroma aerodinamični pokrovi neuvlačljivega podvozja ter negativno galebje krilo. Krilo je imelo po vsej dolžini značilno Junkersovo pomožno zakrilce, ki je opravljalo vlogo krilc in zakrilc hkrati. Pod krilom so bile nameščene še aerodinamične zavore - nepogrešljive za strmoglavljanje. Funkcija teh zavor je bila zmanjšanje hitrosti pri skoraj navpičnem strmoglavljanju. S tem pa je bilo pilotu omogočeno lažje in predvsem natančnejše merjenje pri usmerjanju bombe. Petsto kilogramov težka bomba je bila nameščena pod trupom na posebnem obešalniku. Po sprožitvi se je zavrtela tako, da ni mogla zadeti vrtečega propelerja skoraj navpično postavljenega letala. Pri strmoglavem poletu je pilot na določeni višini zaslišal prediren pisk. To je bil znak, da mora odvreči bombo in se izvleči iz strmoglavega leta. Štuka pa je bila opremljena tudi z najnovejšim izumom nemškega vojnega letalstva - sireno, imenovano tudi jerihonska tromba. Poganjal jo je majhen propeler na zgornjem delu levega kolesa in je bila namenjena ustvarjanju panike med prebivalstvom, ko so štuke strmoglavo napadale mesto. S sireno je bil močno ojačan hrup motorja in se je v času bliskovite vojne izkazala za zelo učinkovito.

Uspehi letala[uredi | uredi kodo]

Štuke so prvič uporabili v španski državljanski vojni leta 1937, kjer se jih je zaradi šibke nasprotnikove (republikanske) lovske in protiletalske obrambe oprijel mit o nepremagljivosti in neverjetni natančnosti njihovega bombardiranja. Na kratko bi lahko Ju-87 opisali kot razmeroma veliko dvosedežno, težko enomotorno letalo, z zanesljivim vrstnim Junkersovim motorjem Jumo. Slaba stran Ju-87 je bil predvsem premajhen doseg, tako da ga ni bilo mogoče uporabljati v globini nasprotnikovega zaledja. Poleg tega so bile štuke uspešne le v primeru, da je sovražnik nudil le šibak zračni odpor ali pa če so jih spremljali nemški lovci. Za boj z lovskimi letali veliko so bile prepočasne, premalo okretne in prešibko oborožene. Zlata doba štuk se je končala v bitki za Britanijo, kjer so utrpele tako velike izgube, da jih je bil Göring prisiljen umakniti z bojišča. Svojo zadnjo slavo so Ju-87 doživele v prvih letih vojne na vzhodni fronti. Nemci so tam od leta 1943 za podporo kopenske vojske uporabljali novo izpeljanko Ju-87G, katere namen je bil uničevanje številnih sovjetskih tankov in je bila v ta namen oborožena z dvema protitankoskima topovoma kalibra 37 mm pod krili. Pozneje so jih zamenjali z modernejšimi jurišniki Focke Wulf Fw 190 izpeljank F in G.

Najbolj znan pilot štuke Hans Ulrich Rudel je s svojim Ju-87G uničil okoli 500 sovjetskih tankov. Kljub temu pa nove štuke niso mogle več odločilno vplivati na izid vojne na vzhodu. Nemška vojaška moč je po porazu pri Stalingradu in v letu 1943 začela počasi, a vztrajno slabeti, nasprotniki pa so se, nasprotno, okrepili. Narejenih je bilo okoli 5.700 letal Ju-87 v različnih izpeljankah. V zadnjem vojnem obdobju so jih uporabljali predvsem v nočnih napadih kjer so imele več možnosti za preživetje.

Različice[uredi | uredi kodo]

  • Ju 87A
  • Ju 87B
  • Ju 87R
  • Ju 87D
  • Ju 87G

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]