Supermarine Spitfire

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Spitfire se povezuje sem, za druge pomene glej Spitfire (razločitev)
Supermarine Spitfire (podatki za Mk Vb[1])
Ray Flying Legends 2005-1.jpg

Supermarine Spitfire
Tip: lovsko letalo
Posadka: 1
Prvi polet: 5. marec 1936
Uvedeno v službo: 1938
Proizvajalec: Supermarine, Velika Britanija
Konstruktor: Reginald Joseph Mitchell
Dolžina: 9,12 m
Razpon kril: 11,23 m
Višina: 3,86 m
Površina kril: 22,48
Teža praznega letala: 2.309 kg
MTOW: 3.000 kg
Motor: Rolls-Royce Merlin 45 s 1.470 KM 12 valjni V vrstni tekočinsko hlajeni motor
Največja hitrost: 605 km/h
Bojni dolet: 760 km
Najdaljši dolet: 1.840 km
Operativna višina: 11.300 m
Hitrost vzpona: 13,5 m/s
Obremenitev kril: 119,91 kg/m²
Mitraljezi: 4x .303" (7,69 mm)
Topovi: 2x 20 mm Hispano Suiza HS.404
Bojni tovor: 2x110 kg (na podkrilnih nosilcih)
Drugo: /
Uporaba: druga svetovna vojna
izraelska osamosvojitvena vojna


Supermarine Spitfire je bilo britansko lovsko letalo druge svetovne vojne.

Spitfire je s svojimi značilnimi tankimi eliptičnimi krili, ozkim trupom, izjemno aerodinamiko in odličnimi manevrskimi lastnostmi, nedvomno eno najbolj znanih in slavnih letal v vsej zgodovini. Svojo nalogo je kot eno zadnjih propelerskih letal, opravljalo vse do sredine petdesetih let 20. stoletja. Nebo so takrat že povsem obvladovali reaktivni lovci.[2].

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

R. J. Mitchell je kariero letalskega konstruktorja kot mlad inženir začel kmalu po prvi svetovni vojni. Snoval je športna letala, s katerimi je Supermarine sodeloval na tekmovanjih za Schneiderjev pokal. To hitrostno tekmovanje vodnih letal je osvojil kar štirikrat. Leta 1922 z dvokrilnim letečim čolnom s potisnim propelerjem Sea Lion II, leta 1927 z letalom S.5, leta 1929 z modelom S.6 in 1931 z izboljšanim modelom S.6b. Leta 1931 je Supermarine osvojil (precej kičast) Schneiderjev pokal v trajno last. Danes sta tako zmagovalno letalo Supermarine S.6b (neobnovljen) kot tudi pokal na ogled v Muzeju znanosti (Science Museum) v Londonu.

Uspehe je Mitchell dosegal s kombinacijo močnega motorja in z do skrajnosti in potankosti dodelano aerodinamično obliko svojih letal. To kombinacijo je uporabil tudi leta 1931, ko je Supermarine na povabilo letalskega ministrstva sodeloval na natečaju za novo enokrilno lovsko letalo kraljevih zračnih sil Združenega kraljestva. Priglasil se je z lovcem fiksnega podvozja, odprte kabine in z »negativnim galebjim krilom«. Opremljen je bil z močnim motorjem Rolls-Royce Goshawk s parnim hlajenjem. Letalo Supermarine Type 224, ni bilo izbrano na natečaju, ministrstvo ni bilo zadovoljno z nobenim od predstavljenih letal. Mitchell je letalo predelal. Motor Goshawk je delal velike težave, podobna polomija se je R-R ponovila še z motorjema Peregrine in Vulture.

Prenovljeno letalo je dobilo uvlačljivo podvozje in zaprto kabino. Dodali so še kisikovo masko za letenje na velikih višinah. Vgradili so novi motor Rolls-Royce PV-12 (PV pomeni Private Venture). R-R je namreč ta motor zasnoval in izdelal mimo uradnega natečaja kot nadomestilo za neuspešna Goshawka in Peregrina. Pobudo zanj je dal še sam Sir Frederick Henry Royce. F. H. Royce in R. J. Mitchell sta bila tudi zasebno dobra prijatelja. Pozneje so motor preimenovali v Rolls-Royce Merlin. Imel je klasično tekočinsko hlajenje s takrat še povsem novim glikolom, danes znanim kot "antifriz". Ta je dovoljeval višje temperature hlajenja in letenje na zelo velikih višinah, kjer so temperature globoko pod ničlo. Merlin je gnal Spitfireje od Mk I do Mk IX, pozneje ga je zamenjal nov, večji motor Griffon. Rolls-Royce je z Merlinom in Griffonom zadel v polno. Danes oba motorja veljata za najuspešnejša in verjetno tudi najboljša batna letalska motorja za propelerska lovska letala v vsej letalski zgodovini.

Leta 1935 je ministrstvo ponovilo natečaj za novo lovsko letalo. Supermarine se je na natečaj odzval z izboljšanim modelom 224, ki pa je bil spet zavrnjen. Tokrat zaradi nezadostne oborožitve z le štirimi mitraljezi, ministrstvo pa je zahtevalo oborožitev z osmimi. Konstrukcija kril ni omogočala vgradnje dodatnih mitraljezov. Mitchell je zato posegel po skrajni metodi, ki se je pozneje izkazala za revolucionarno. Nastalo je izjemno lepo letalo z značilnimi, tankimi eliptičimi krili. Mitchellu je uspelo nemogoče - ustvaril je tehnično mojstrovino in obenem estetsko umetnino. Za mnoge letalske sladokusce je Spitfire najlepše letalo vseh časov.

Eliptično krilo nudi največ vzgona glede na dolžino[3], obenem pa je v njem dovolj prostora za oborožitev. Tovrstna oblika krila se tudi najbolj obnese v situacijah, ko pilot izgubi nadzor nad letalom. Letalo obdrži v obvladljivem položaju, to pa je odločilnega pomena pri ponovni vzpostavitvi nadzora. Idejo o krilu takšne oblike je Mitchell dobil od Nemcev, zgledoval se je po nemškem letalu Heinkel He 70 Blitz. To letalo je Rolls-Royce dobil v zameno za štiri motorje Rolls-Royce Kestrel. Dva od teh so Nemci uporabili za prototip Bf 109. Mitchell je to krilo za svoje letalo prilagodil in stanjšal. Ena od bistvenih izboljšav je bila rahla ukrivljenost (vzvitje) krila, ki je še dodatno pripomogla k obvladovanju letala v ostrih zavojih pri nizkih hitrostih. Izboljšava se je izkazala za dvorezen meč, saj je zaradi tankega profila krila to pri velikih hitrostih znalo delati težave. Dogajalo se je namreč, da je aerodinamična sila spremenila tok zraka okoli krilc in obrnila konico krila v napačno smer. Pozneje je preizkusni pilot Jeffrey Quill ugotovil, da to neprijetnost povzročajo s platnom prevlečena krilca. Visoke hitrosti so povzročile napihovanje platna na krilcih ("ballooning"), zato so jih prevlekli z aluminijem in težave so bile rešene. Hiba je bilo tudi podvozje, ki se je uvleklo navzven v krilo, podobno kot pri Messerschmittu Bf 109. Zato je bil kolotek ozek, letalo je bilo pri pristankih rahlo nestabilno, a še zmeraj povsem obvladljivo. Za Spitfire so morali pri Dunlopu izdelati posebno ozke pnevmatike, da so podvozje sploh lahko spravili v tanko krilo. Za "prvega mojstra Spitfira", Jamesa Edgarja "Johnnieja" Johnsona (38 zmag, njegov Spitfire je nosil oznake JE-J) in njemu podobne ase, pa to ni bila prav nobena težava.

Kljub nekaterim težavam je tako predelano letalo z imenom Supermarine Type 300 ministrstvo sprejelo pod delovnim imenom (specifikacijo) F.10/35.

Rojstvo Spitfira[uredi | uredi kodo]

Ministrstvo je na Vickers-Armstronga, lastnika podjetja Supermarine, poslalo seznam možnih imen za letalo. Na predlog takratnega direktorja Vickers-Armstronga, Sira Roberta MacLeana, so izbrali ime Spitfire. Izraz izhaja še iz elizabetinskih časov in pomeni temperamentno in besno žensko ali dekle[4]. V podjetju so ga neuradno uporabili že za letalo F.7/30 Type 224. Po neki drugi razlagi pa pomeni orožje, ki bruha ogenj. Zanimivo je, da Mitchell imena Spitfire osebno ni preveč maral ("Spitfire was just the sort of bloody silly name they would choise."). Tu se je motil. Danes sta tako R. J. Mitchell kot njegov Spitfire za vekomaj zapisana v ne samo letalsko zgodovino.

Prototip Spitfira, K5054, je prvič poletel 5. marca 1936, štiri mesece za prototipom lovca Hawker Hurricane, z letališča Eastleigh Aerodrome pri Southamptonu. Vickersov preizkusni pilot, stotnik Joseph "Mutt" Summers je letalo testiral vse do 26. maja 1936. Nato so ga predali uradnemu centru za preizkušanje letal in orožja. Ministrstvo za obrambo je 3. junija 1936, še pred končnim poročilom centra, naročilo 310 Spitfirov (in tudi 600 Hurricanov). Javnosti so Spitfire prvič predstavili 27. junija 1936 na letališču Hendon. R. J. Mitchell je, čeprav že hudo bolan, še prisostvoval krstnemu poletu "njegovega otroka" na letališču v Eastleighu pri Southamptonu. Po Mitchellovi smrti 11. junija 1937, je razvoj Spitfira vse do konca proizvodnje zelo uspešno vodil njegov tesni sodelavec, inženir Joseph "Joe" Smith.

Piloti so neverjetno radi leteli s tem enkratnim letalom, mnogi so se za svoja življenja lahko zahvalili prav njemu. Celo slavni nemški piloti, med drugimi Werner Mölders in Adolf Galland, ki so preizkušali zajete primerke, so bili po poletih z njim izredno navdušeni. Dejali so, da s Spitfirom lahko leti vsak otrok, tako enostaven in prijeten je bil za pilotiranje. Podobno so menili tudi za Hurricane. To je bila zelo krepka zaušnica nemškim letalskim konstruktorjem. Očitno takratna nemška lovska letala niso bila niti enostavna niti prijetna za pilotiranje.

Že med 2. SV so skonsturirali njegovega naslednika z imenom Spiteful (sprva naj bi se imenoval Victor), ki pa ni imel več eliptičnih kril. Zanj so uporabili takrat novo krilo z laminarnim profilom, takšnim kot ga je imel ameriški lovec North American P-51 Mustang. Najnovejše raziskave in računalniške simulacije pa so postregle z nepričakovanimi in s sila presenetljivimi rezultati. Spitfirovo tanko eliptično krilo je v številnih lastnostih precej prekašalo tako zelo opevano Mustangovo in Spitefulovo laminarno krilo.

"Prvi mojster Spitfira" James Edgar "Johnnie" Johnson in njegova zvesta štirinožna prijateljica labradorka Sally na krilu njegovega Spitfira Mk IX. Slikano v Normandiji po uspešni invaziji leta 1944.

Kot vedno, so za letalske konstruktorje večen navdih ptice. Za eliptična krila je prve študije in izračune opravil in že leta 1906 v dveh knjigah objavil angleški multiznastvenik Frederick Williaim Lanchester. Njegovi knjigi sta bili prevedeni tudi v francoščino in nemščino. Niti v Angliji niti v Franciji nista nalleteli na posebno zanimanje. Bili sta daleč pred časom in tedanjimi pojmovanji. Drugače pa je bilo v Nemčiji. Tam so še pred koncem 1. SV začeli s poskusi in izračuni. Nemški fizik in matematik Ludwig Prandtl je lahko samo v celoti potrdil študije F. W. Lanchestra. Eliptično krilo za Spitfire je predlagal kanadski aerodinamik Beverley Strahan Shenstone. Kot je sam pozneje povedal, niso toliko posnemali krilo Heinkla 70, kot pa vgreznjene (za)kovice (flushing rivets), ki so še dodatno izboljšale že tako odlično aerodinamiko Spitfira. Shenstone je po diplomi na torontski univerzi eno leto delal v Nemčiji pri Junkersu. Tam se je verjetno seznanil z nemškimi izsledki študij eliptičnega krila. Leta 1931 ga je pri Supermarinu na delo vzel osebno R. J. Mitchell. On ni bil toliko navdušen nad njegovim znanjem gradnje kril, zato pa toliko bolj nad njegovim poznavanjem aerodinamike. V nova eliptična krila bodočega Spitfira je Mitchell z lahkoto vgradil od ministrstva zahtevanih osem strojnic. Poznavalci že dolgo vedo, pozorni opazovalci pa so opazili, da je tudi repni višinski stabilizator s krmilom v bistvu pomanjšana in zrcalna oblika prednjega krila - torej eliptičen. Po Mitchellovi smrti je Shenstone leta 1938 zapustil Supermarine.

Tipi[uredi | uredi kodo]

  • K5054
  • Mark I
  • Mark II
  • Mark III
  • Mark IV
  • Mark V
  • Mark VI
  • Mark VII
  • Mark VIII
  • Mark IX
  • Mark Tr9
  • Mark PRX
  • Mark PRXI
  • Mark XII
  • Mark XIV
  • Mark XVI
  • Mark XVIII
  • Mark PRXIX
  • Mark 21
  • Mark 22
  • Mark 24

Uporabniki[uredi | uredi kodo]

Izraelski Spitfire Mk IX
Jugoslovanski Spitfire

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Viri in opombe[uredi | uredi kodo]

  1. ^ Green, William and Swanborough, Gordon. The Great Book of Fighters. St. Paul, Minnesota: MBI Publishing, 2001. ISBN 0-7603-1194-3.
  2. ^ Morgan, Eric B. and Shacklady, Edward. Spitfire: The History. London: Key Publishing, 1992. ISBN 0-946219-10-9.
  3. ^ Carpenter, Chris. Flightwise: Part 1, Principles of Aircraft Flight. Shrewsbury, UK: AirLife, 1996. ISBN 1-85310-719-0.
  4. ^ Wikidictionary: spitfire
  5. ^ List of Spitfire I and II aircraft used by Polish Air Force squadrons (PDF file)

Bibliografija[uredi | uredi kodo]

  • Bader, Douglas (2004). Fight for the Sky: The Story of the Spitfire and Hurricane. London: Cassell Military Books. ISBN 0-304-35674-3. 
  • Bungay, Stephen (2006). The Most Dangerous Enemy - A History of the Battle Of Britain. London: Aurum. ISBN 1-85410-801-8. 
  • Deighton, Len. (1977). Fighter: The True Story of the Battle of Britain. London: Grafton. ISBN 0-7858-1208-3. 
  • Dibbs, John and Holmes, Tony. Spitfire: Flying Legend. Southampton UK: Osprey Publishing, 1997. ISBN 1-84176-005-6.
  • Flintham, Victor. Air Wars and Aircraft: A Detailed Record of Air Combat, 1945 to the Present. New York: Facts on File, 1990. ISBN 0-8160-2356-5.
  • Gueli, Marco. »Spitfire con Coccarde Italiane (Spitfire in Italian service).« Storia Militare n.62, November 1998.
  • Palfrey, Brett R. and Whitehead, Christopher. Supermarine Spitfire - History of a Legend. Royal Air Force (RAF). [1] Access date: 27 December 2006.
  • Quill. Jeffrey. Spitfire: A Test Pilot’s Story. London: Arrow Books, 1983. ISBN 0-09-937020-4.
  • Price, Alfred. The Spitfire Story. London: Silverdale Books, 1995. ISBN 1-85605-702-X.
  • Spick, Mike. Supermarine Spitfire. New York: Gallery Books, 1990. ISBN 0-8317-1403-4.

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]

Nizki prelet, Duxford, 2001