Supermarine Spitfire

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Spitfire se povezuje sem, za druge pomene glej Spitfire (razločitev)
Supermarine Spitfire (podatki za model Vb[1])
Ray Flying Legends 2005-1.jpg

Supermarine Spitfire
Tip: lovsko letalo
Posadka: 1
Prvi polet: 5. marec 1936
Uvedeno v službo: 1938
Proizvajalec: Supermarine, Velika Britanija
Konstruktor: R. J. Mitchell
Dolžina: 9,12 m
Razpon kril: 11,23 m
Višina: 3,86 m
Površina kril: 22,48
Teža praznega letala: 2.309 kg
MTOW: 3.000 kg
Motor: en 12 valjni vrstni vodnohlajeni Rolls-Royce Merlin 45, 1.470 KM
Največja hitrost: 605 km/h
Bojni dolet: 760 km
Najdaljši dolet: 1840 km
Operativna višina: 11.300 m
Hitrost vzpona: 13,5 m/s
Obremenitev kril: 119.91 kg/m²
Mitraljezi: 4x .303 (7,62 mm)
Topovi: 2x 20 mm Hispano Suiza HS.404
Bojni tovor: 2x110 kg (na podkrilnih nosilcih)
Drugo: /
Uporaba: druga svetovna vojna
izraelska osamosvojitvena vojna


Supermarine Spitfire je bilo britansko lovsko letalo druge svetovne vojne.

Spitfire je s svojimi značilnimi tankimi eliptičnimi krili, ozkim trupom, izjemno aerodinamiko in odličnimi manevrskimi sposobnostmi, nedvomno eno od najbolj znanih in prepoznavnih letal druge svetovne vojne, svojo nalogo pa je to letalo kot eno zadnjih propelerskih letal opravljalo vse do sredine petdesetih let 20. stoletja, ko so nebo že prevzeli novi reaktivni lovci in bombniki [2].

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

R.J. Mitchell je začel svojo kariero letalskega konstruktorja kmalu po prvi svetovni vojni, ko je začel snovati enokrilna športna letala, s katerimi se je vključil v tekmovanja za Schneiderjev pokal. To hitrostno tekmovanje vodnih letal je osvojil kar štirikrat; leta 1922 z letalom Sea Lion II, leta 1927 z letalom S 5, leta 1929 z modelom S 6 in 1931 z izboljšanim modelom S-6b. Svoje uspehe je dosegel s kombinacijo močnega motorja in z do skrajnosti dodelano aerodinamično obliko svojih letal.

To kombinacijo je uporabil tudi leta 1931, ko je na zahtevo letalskega ministrstva vstopil v natečaj za novo enokrilno lovsko letalo kraljevih zračnih sil Združenega kraljestva. K natečaju se je priglasil z lovcem fiksnega podvozja, odprte kabine in obrnjenim »galebjim krilom«, opremljenim z močnim motorjem Rolls-Royce Goshawk, ki je imel parno hlajenje. Letalo, poimenovano Supermarine Tip 224 ni bilo izbrano na natečaju, ministrstvo pa ni bilo zadovoljno z nobenim od predstavljenih letal. Mitchell nad tem ni obupal in je začel letalo dodelovati in prenavljati. Poleg tega je motor Rolls Royce Goshawk povzročal velike težave.

Prenovljen Spitfire je dobil uvlačljivo podvozje in zaprto kabino, Mitchell pa je v kabino dodal še kisikovo masko za letenje na velikih višinah, in letalo je opremil z novim motorjem Rolls-Royce PV-12, ki se je kasneje preimenoval v Rolls-Royce Merlin. Merlin je imel klasično tekočinsko hlajenje s takrat povsem novim glikolom, ki je dovoljeval višje temperature hlajenja. Ta motor je kasneje poganjal modele od Mk I do Mk IX, kasneje pa ga je zamenjal nov motor, Rolls Royce Griffon.

Leta 1935 je ministrstvo ponovilo natečaj za novo lovsko letalo. Supermarine se je na natečaj odzvall z izboljšano različico Modela 224, ki pa je bil tudi tokrat zavrnjen. Tokrat ga je ministrstvo zavrnilo zaradi nezadostne ognjene moči. Letalo je bilo namreč opremljeno samo s štirimi mitraljezi, ministrstvo pa je zahtevalo oborožitev z najmanj osmimi. Mitchellova konstrukcija krila ni omogočala vstavitve dodatnih mitraljezov, zaradi česar je moral konstruktor poseči po skrajni metodi, ki se je kasneje izkazala za revolucionarno. Ustvaril je izjemno lepo letalo z eliptičimi krili.

Eliptično krilo nudi največ vzgona glede na dolžino[3], hkrati pa je v njem dovolj prostora za oborožitev. Tovrstna oblika krila se tudi najbolj obnese v situacijah, ko pilot izgubi nadzor nad letalom, saj letalo obdrži v obvladljivem položaju, to pa je odločilnega pomena pri ponovni vzpostavitvi nadzora. Idejo o krilu takšne oblike je Mitchell dobil od Nemcev. Zgledoval se je namreč po nemškem letalu Heinkel He 70, pri čemer je krilo svojega letala malce prilagodil in tudi stanjšal. Ena od bistvenih izboljšav je bila rahla ukrivljenost krila, ki je še dodatno pripomogla k obvladovanju letala v ostrih zavojih pri nizkih hitrostih. Ta izboljšava pa se je izkazala za dvorezni meč, saj je zaradi tankega prereza krila le-to pri velikih hitrostih znalo delati težave. Pogosto se je namreč dogajalo, da je aerodinamična sila na usmerjevalna krilca povzročila takšno spremembo toka zraka okoli krilc, da je sila laminarnega toka obrnila konico krila v napačno smer. Hiba je bilo tudi podvozje, ki je narekovalo uvlek glavnih pristajalnih koles navzven v krilo, podobno kot pri Messerschmittovemu Bf-109, zato je bil kolotek ozek, letalo pa pri pristankih rahlo nestabilno. Za Spitfire so morali pri Dunlopu skonstruirati posebno tanke pnevmatike. A vse to za kasnejšega "prvega mojstra Spitfira", Jamesa Edgarja "Johnnya" Johnsona (38 zračnih zmag, njegov Spitfire je vedno nosil oznake JE-J)) in njemu podobnim pilotom, ni bilo prav nobena težava.

Kljub nekaterim težavem je tako predelano letalo z imenom Tip 300 ministrstvo sprejelo pod delovnim imenom F.10/35.

Rojstvo Spitfira[uredi | uredi kodo]

Ministrstvo je na Vickers-Armstrong, lastnika podjetja Supermarine, poslalo seznam možnih imen za letalo, na koncu pa so na predlog takratnega direktorja Vickers-Armstronga, Sir Roberta MacLeana sprejeli ime Spitfire. Izraz izhaja iz elizabetanskih časov in pomeni temperamentno in pobesnelo žensko ali dekle[4], v podjetju pa so ga neuradno uporabili že za prvotno letalo F.7/30 Tip 224. Po drugi verziji pa pomeni tudi orožje, ki bljuje ogenj, kar je to sicer čudovito lepo letalo tudi bilo. Zanimivo je tudi, da Mitchell imena Spitfire osebno ni preveč maral.

Prototip Spitfira, K5054, je prvič poletel 5. marca 1936, le nekaj mesecev za prototipom lovca Hawker Hurricane z letališča Eastleigh Aerodrome v Southamptonu. Preizkusni pilot Vickersa, stotnik J. Mutt Summers je letalo testiral do 26. maja 1936, nato pa ga je predal v preizkušanje uradnemu centru za preizkušanje letal in orožja. Ministrstvo za obrambo je še pred končnim poročilom centra naročilo 310 letal, Spitfire pa so javnosti prvič predstavili 27. junija 1936 na letališču Hendon. R. J. Mitchell je, čeprav že hudo bolan, še prisostvoval krstnemu poletu "njegovega otroka" na letališču v Eastleighu pri Southamptonu. Po Mitchellovi smrti 11. junija 1937 je razvoj Spitfira vse do konca proizvodnje vodil inženir Joseph "Joe" Smith.

Piloti so neverjetno radi leteli s tem letalom, mnogi so se za svoja življenja lahko zahvalili prav njemu. Celo slavni nemški piloti (med drugimi tudi Werner Moelders in Adolf Galland), ki so preizkušali, po zasilnih pristankih popravljene primerke, so bili po poletih navdušeni in so dejali, da s Spitfirom lahko leti vsak otrok, tako enostaven in prijeten je bil za pilotiranje. Podobno so menili tudi za Hurricane. To je bila krepka zaušnica za nemške konstruktorje, saj očitno takratna nemška lovska letala niso bila lahka in enostavna za pilotiranje.

Že med 2. SV so skonsturirali njegovega naslednika z imenom Spiteful, ki ni imel več tako značilnih eliptičnih kril, ampak so uporabili takrat novo krilo z laminarnim profilom, kot ga je imel sloviti ameriški lovec North American P-51 Mustang. Zadnje raziskave in računalniške simulacije pa so postregle s presenetljivim rezultatom, da je tanko eliptično krilo Spitfira prekašalo tako opevano Mustangovo in Spitefulovo laminarno krilo.

Tipi[uredi | uredi kodo]

  • K5054
  • Mark I
  • Mark II
  • Mark III
  • Mark IV
  • Mark V
  • Mark VI
  • Mark VII
  • Mark VIII
  • Mark IX
  • Mark Tr9
  • Mark PRX
  • Mark PRXI
  • Mark XII
  • Mark XIV
  • Mark XVI
  • Mark XVIII
  • Mark PRXIX
  • Mark 21
  • Mark 22
  • Mark 24

Uporabniki[uredi | uredi kodo]

Izraelski Spitfire Mk IX
Zastava Avstralije Avstralija
Zastava Belgije Belgija
Flag of Burma (1948-1974).svg Burma
Zastava Kanade Kanada
Flag of the Republic of China.svg Kitajska
Flag of Czechoslovakia.svg Češkoslovaška
Zastava Danske Danska
Flag of Egypt (1922–1958).svg Egipt
Zastava Francije Francija
Flag of German Reich (1935–1945).svg Tretji rajh
Flag of Greece (1822-1978).svg Grčija
Flag of Hong Kong 1959.svg Hong Kong
Zastava Indije Indija
Irska zastava Irska
Izraelska zastava Izrael
Zastava Italije Italija
Zastava Nizozemske Nizozemska
Zastava Nove Zelandije Nova Zelandija
Zastava Norveške Norveška
Jugoslovanski Spitfire
Zastava Poljske Poljska[5]
Zastava Portugalske Portugalska
Flag of the Philippines.svg Filipini
Flag of Rhodesia.svg Rodezija
Flag of South Africa 1928-1994.svg Južnoafriška republika
Flag of the Soviet Union.svg Sovjetska zveza
Zastava Švedske Švedska
Flag of Syria (1932-1958; 1961-1963).svg Sirija
Zastava Tajska Tajska
Zastava Turčije Turčija
Zastava Velike Britanije Združeno kraljestvo
Zastava Združenih držav Amerike ZDA
Zastava Jugoslavije Jugoslavija

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Viri in opombe[uredi | uredi kodo]

  1. ^ Green, William and Swanborough, Gordon. The Great Book of Fighters. St. Paul, Minnesota: MBI Publishing, 2001. ISBN 0-7603-1194-3.
  2. ^ Morgan, Eric B. and Shacklady, Edward. Spitfire: The History. London: Key Publishing, 1992. ISBN 0-946219-10-9.
  3. ^ Carpenter, Chris. Flightwise: Part 1, Principles of Aircraft Flight. Shrewsbury, UK: AirLife, 1996. ISBN 1-85310-719-0.
  4. ^ Wikidictionary: spitfire
  5. ^ List of Spitfire I and II aircraft used by Polish Air Force squadrons (PDF file)
  • Bader, Douglas. Fight for the Sky: The Story of the Spitfire and Hurricane. London: Cassell Military Books, 2004. ISBN 0-304-35674-3.
  • Bungay, Stephen. The Most Dangerous Enemy - A History of the Battle Of Britain. London: Aurum, 2006. ISBN 1-85410-801-8.
  • Deighton, Len. Fighter: The True Story of the Battle of Britain. London: Grafton 1977. ISBN 0-7858-1208-3.
  • Dibbs, John and Holmes, Tony. Spitfire: Flying Legend. Southampton UK: Osprey Publishing, 1997. ISBN 1-84176-005-6.
  • Flintham, Victor. Air Wars and Aircraft: A Detailed Record of Air Combat, 1945 to the Present. New York: Facts on File, 1990. ISBN 0-8160-2356-5.
  • Gueli, Marco. »Spitfire con Coccarde Italiane (Spitfire in Italian service).« Storia Militare n.62, November 1998.
  • Palfrey, Brett R. and Whitehead, Christopher. Supermarine Spitfire - History of a Legend. Royal Air Force (RAF). [1] Access date: 27 December 2006.
  • Quill. Jeffrey. Spitfire: A Test Pilot’s Story. London: Arrow Books, 1983. ISBN 0-09-937020-4.
  • Price, Alfred. The Spitfire Story. London: Silverdale Books, 1995. ISBN 1-85605-702-X.
  • Spick, Mike. Supermarine Spitfire. New York: Gallery Books, 1990. ISBN 0-8317-1403-4.

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]

Nizki prelet, Duxford, 2001