Pojdi na vsebino

Papež Zaharija

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Sveti Zaharija OSB
Škofija3. december 741 (izvoljen)
Začetek papeževanja10. december 741 (posvečen)
Konec papeževanja22. marec 752
PredhodnikGregor III.
NaslednikŠtefan Izvoljeni (tudi Štefan II.)
Redovi
Položaj91. papež
Osebni podatki
Rojstvo679[1]
Santa Severina[d], Bizantinsko cesarstvo
Smrt15. marec 752[2]
Rim, Bizantinsko cesarstvo
PokopanCerkev sv. Petra v Rimu
NarodnostGrk
Staršioče Polihron (Grk)
Svetništvo
God22. marec
Svetnik vrimskokatoliška Cerkev
pravoslavne Cerkve
anglikanska skupnost
luteranci
Kanonizacijapredtridentinsko obdobje
Catholic-hierarchy.org

Zaharija, papež Rimskokatoliške cerkve in svetnik; * 679 Santa Severina (Kalabrija, Bizantinsko cesarstvo); † 22. marec 752, Rim (Bizantinsko cesarstvo).

Življenjepis

[uredi | uredi kodo]

Že dolgo je Bizantinsko cesarstvo svojim posestvom v Italiji samo predpisovalo visoke davke, a obrambe zoper Langobarde jim ni nudilo. V Zaharijevem času pa je Sveti sedež dobil nepričakovano in obilno pomoč od tiste strani, od katere jo je najmanj pričakoval.

Povezava s Franki

[uredi | uredi kodo]

V Frankovskem kraljestvu že poldrugo stoletje niso več vladali stvarno Merovingi, ki so bili kraljevskega rodu, ampak majordomi iz hiše Karolingov [3]: Pipin Landeni in Pipin, Karel Martel in od 741 naprej zaradi nizke postave imenovani Pipin Mali. Zadnji »kralj v senci« je bil Hilderik III; toda že za časa njegovega življenja so dvorjaniki klicali za kralja Pipina Malega. On je poslal papežu vprašanje: »Kdo naj bo pravzaprav frankovski kralj?« V Eginhardovi kroniki beremo tole:

»K papežu v Rim so poslali würzburškega škofa Burkarda in St. Deniškega kaplana Fulrada. Vprašanje se je glasilo: Ali naj bo kralj tisti, ki v frankovskem kraljestvu nosi le naslov, ali pa naj bo tisti, ki stvarno vlada. Tega leta (751) so imenovali po priporočilu papeža Zaharija Pipina za frankovskega kralja.«

Skoraj isto beremo tudi v Fontanellejski kroniki s tem dodatkom:

«Kralja Hilderika, ki je izhajal iz rodovine Merovingov, so odstavili, obrili in zaprli v samostan svetega Omerja (Saint Audomer). Naslednje leto so njegovega sina Teodorika posvetili v našem samostanu za duhovnika.«

O pristnosti poročila se strokovnjaki še danes prepirajo, saj o tako pomembni zadevi ni ostala nobena izvirna listina.[4]

Zaharija se je torej odločil za načelo prikladnosti: kralj naj bo tisti, ki ima v rokah resnično oblast in ki si prizadeva za blaginjo vseh ljudi. Po tem načelu je državni zbor 751 namesto Hilderika izbral Pipina za kralja vseh Frankov.

Okoli leta 745 je Borut, knez karantanskih Slovencev, z bavarsko pomočjo premagal Obre , moral pa je priznati podložnost frankovskim kraljem. Za njim je 748/749 zavladal Gorazd ki je kot talec na Bavarskem prejel krst in tako bil prvi slovenski krščanski knez. 751/752 mu je sledil Hotimir. Papež Zaharija je določil, naj Karantanija v cerkvenem oziru spada pod Salzburg[5].[6]

Papež Zaharija je umrl v Rimu dne 28. novembra 752. in je in je pokopan v cerkvi svetega Petra v Vatikanu.

Njegov god obhaja katoliška Cerkev dne 22. marca.

Opombe in viri

[uredi | uredi kodo]
  1. Catalogue of the Library of the Pontifical University of Saint Thomas Aquinas
  2. Enciclopedia dei Papi — 2000.
  3. Merovinge bi lahko slovenili po zgledu na druge kraljevske ali kneževske rodovine kot Merovinci, Karolinge pa kot Karolinci (npr. Celjski, Anžuvinci…
  4. F. Chobot. A pápák története. str. 121 in 122.
  5. Salzburg imenujejo starejši slovenski viri samo Solnograd
  6. M. Benedik. Papeži od Petra do Janeza Pavla II. str. 74 in 75.
  7. F. Chobot. A pápák története. str. 122.

Nadaljnje branje

[uredi | uredi kodo]
  • B. Bangha: Katolikus lexikon I-IV, A magyar kultúra kiadása, Budapest 1931–1933.
  • M. Benedik: Papeži od Petra do Janeza Pavla II., Mohorjeva družba Celje 1989.
  • O. Bitschnau: Das Leben der Heiligen Gottes. 2. izdaja. Einsiedeln, New-York, Cincinnati und St. Louis; Karl & Nikolaus Benziger 1883.
  • F. Chobot: A pápák története. Pátria, Rákospalota 1909.
  • C. L. Dedek: Szentek élete II, Pallas irodalmi és nyomdai részvénytársaság, Budapest 1900.
  • I. Diós (s sodelavci): A szentek élete. Szent István Társulat, Budapest 1984.
  • A. Franzen: Pregled povijesti Crkve, Kršćanska sadašnjost – Glas koncila, Zagreb 1970. (po: Kleine Kirchengeschichte, Herder-Bücherei Bd. 237/238. Freiburg i. B. 1968 (2. izdaja).
  • J. Gruden in J. Mal: Zgodovina slovenskega naroda. Družba svetega Mohorja v Celovcu 1910.
  • J. Holzer: Die Geschichte der Kirche in 100 Reportagen. Niederösterreichisches Pressehaus, St. Pölten 1979, 1. Auflage.
  • Leto svetnikov I-IV (M. Miklavčič in J. Dolenc), Zadruga katoliških duhovnikov v Ljubljani (1968-1973).
  • Lexikon für Theologie und Kirche I-X, 2. Auflage, Herder, Freiburg im Breisgau 1930-1938.
  • F. Rihar: Marija v zarji slave (Šmarnice), Družba svetega Mohorja v Celovcu 1909.
  • A. Schütz: Szentek élete az év minden napjára I-IV, Szent István-Társulat, Budapest 1932–1933.
  • F. X. Seppelt –K. Löffler: Papstgeschichte von den Anfängen bis zur Gegenwart. Josef Kösel&Friedrich Pustet, München 1933.
  • A. Strle, Vera Cerkve, Dokumenti cerkvenega učiteljstva. Mohorjeva družba, Celje 1977.
  • M. Vogel: Szentek élete II, (Prevedel v madžarščino A. Karl). Wajdits Nándor, Budapest (pred) 1900.
  • Zgodovina krščanstva. Prevod: Uroš Kalčič. Ljubljana: Državna založba Slovenije v sodelovanju s Tiskovnim društvom Ognjišče. 1992. str. 688. COBISS 29084160. ISBN 86-341-0644-6. (izvirnik: The history of Christianity, Revised edition copyright 1990 Lion Publishing).

Glej tudi

[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave

[uredi | uredi kodo]
Nazivi Rimskokatoliške cerkve
Predhodnik: 
Gregor II.
Papež
731–741
Naslednik: 
Štefan (tudi Štefan II.