Papež Bonifacij II.

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
 Bonifacij II. 
Papež Bonifacij II.
Papež Bonifacij II.
Začetek papeževanja22. september 530
Konec papeževanja17. oktober 532
PredhodnikFeliks IV.
NaslednikJanez II.
NasprotnikDioskur 22. september 530 - 14. oktober 530
Redovi
Položaj55. papež
Osebni podatki
RojstvoBonifacij
datum neznan
Rim
Smrt17. oktober 532
Rim
PokopanRim cerkev svetega Petra
NarodnostVzhodni Got (Ostrogot)
Staršioče: Sigibuld ali Sigisbald (Vzhodni Got)
Prejšnji položajarhidiakon
Drugi papeži z imenom Bonifacij
Catholic-hierarchy.org

Bonifacij II. , rimski škof, (papež) rimskokatoliške Cerkve, * 490 Rim, Lacij, Italija (Italsko kraljestvo); † 17. oktober 532 Rim, Italsko kraljestvo.

Življenjepis[uredi | uredi kodo]

Papež Bonifacij II. prvi papež stare krščanske dobe, ki ni bil prištet k svetnikom

Bonifacij[1], sin germanskega oziroma gotskega očeta Sigisbalda (ali Sigibulda), je bil v cerkveni službi že od zgodnje mladosti. Za vladanja Feliksa IV. je bil arhidiakon ter je imel vplivne zveze med cerkvenimi in civilnimi oblastniki.[2]

Bonifacij II. je vladal od 17. septembra 530 do 17. oktobra 534 in je bil že od mladega zvest v cerkveni službi. Njegov predhodnik Feliks ga je celo tako zelo cenil, da ga je med hudo boleznijo za papeža določil še za svojega življenja in mu izročil palij pod pogojem, da mu ga vrne, če bo ozdravel. Pod kaznijo izobčenja je zahteval od vernikov in duhovščine, da sprejmejo Bonifacija za naslednika apostola Petra.

Proti njemu pa je kljub temu že istega dne izvolila Bizancu naklonjena skupina, ki je imela podporo v senatu, Dioskura, ki pa je umrl že 14. oktobra 530. Ko je papež Bonifacij potrdil odloke oranške sinode 529, so dobili veljavo cerkvenih kanonov v zvezi z naukom o milosti zoper semipelagijanstvo. Ponovno je branil pravice Apostolskega sedeža nad Ilirikom, ki si jih je prilaščal carigrajski patriarh.

Kljub temu, da je tudi on že za življenja pred rimskim klerom imenoval za svojega naslednika Gota Vigilija, je moral zaradi hudega nasprotovanja to listino sežgati.[3]

“Anno Domini”[uredi | uredi kodo]

V njegovem času je rimski opat Dionizij Mali (Dionyzius Exiguus) izdal knjigo “Liber de paschate” (Velikonočno knjigo), v kateri ureja obvezni velikonočni bogoslužni krog in leto Jezusovega rojstva postavlja v leto 784 od utemeljitve mesta Rima. Papež Bonifacij je glede na to spremenil štetje let v Julijanskem koledarju iz Ab Urbe Condita v Anno Domini[4]. Na ta način se je začelo krščansko štetje let (Aera Christiana), ki ga je počasi (za znanstveno področje) sprejel ves svet.[5]

Pomagal je urediti cerkveno organizacijo v Afriki, ki so jo skoraj popolnoma uničili Vandali.[6]

Smrt in češčenje[uredi | uredi kodo]

Ni prištet med svetnike. Pokopali so ga v cerkvi svetega Petra v Vatikanu.

Ocena[uredi | uredi kodo]

  • Papež Bonifacij II. je bil prvi Vzhodni Got (=Ostrogot) in torej prvi German (oziroma Nemec) na papeškem prestolu.
  • »Liber Pontificalis« poveličuje njegovo velikodušnost do revežev. V njegovem času je Sveti sedež zapadel v hude dolgove, ki jih je po eni strani povzročila papeževa prevelika darežljivost, po drugi strani pa slabe letine.[7]

Viri[uredi | uredi kodo]

  • B. Bangha: Katolikus lexikon I-IV, A magyar kultúra kiadása, Budapest 1931–1933.
  • M. Benedik: Papeži od Petra do Janeza Pavla II., Mohorjeva družba Celje 1989.
  • F. Chobot: A pápák története. Pátria, Rákospalota 1909.
  • A. Franzen: Pregled povijesti Crkve, Kršćanska sadašnjost – Glas koncila, Zagreb 1970. (po: Kleine Kirchengeschichte, Herder-Bücherei Bd. 237/238. Freiburg i. B. 1968 (2. izdaja).
  • J. Holzer: Die Geschichte der Kirche in 100 Reportagen. Niederösterreichisches Pressehaus, St. Pölten 1979, 1. Auflage.
  • Lexikon für Theologie und Kirche I-X, 2. Auflage, Herder, Freiburg im Breisgau 1930-1938.
  • J. Richards: The Popes and the Papacy in the Early Middle Ages, 476-752. Routledge and Kegan Paul, London 1979.
  • F. X. Seppelt –K. Löffler: Papstgeschichte von den Anfängen bis zur Gegenwart. Josef Kösel&Friedrich Pustet, München 1933.

Opombe[uredi | uredi kodo]

  1. ime Bonifacij, Bonifatius je latinskega izvora: bonus=dober, facere=delati in pomeni slovensko dobrodelnik, dobrodelnež
  2. »Pope Boniface II«. Catholic Encyclopedia New Advent. Pridobljeno 13. oktobra 2012.
  3. F. X. Seppelt. Lexikon für Theologie und Kirche II. str. 457.
  4. “Ab Urbe Condita” slovenimo z “od osnutka mesta Rima”; “Anno Domini“ (latinsko oziroma angleško: A.D.) pa slovenimo: “leta Gospodovega”, “po Kristusovem rojstvu” (po Kr. r.), po Kristusu (po Kr.) oziroma “po našem štetju” (po n. št.)
  5. F. Chobot. A pápák története. str. 59.
  6. »Boniface II«. Defending the faith. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 2. junija 2013. Pridobljeno 21. decembra 2012.
  7. F. Chobot. A pápák története. str. 86.

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]

Nazivi Rimskokatoliške cerkve
Predhodnik: 
Feliks IV.
Papež
530-532
Naslednik: 
Janez II.