Pojdi na vsebino

Papež Hormizd

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Sveti Hormizd 
Portret
Začetek papeževanja20. julij 514
Konec papeževanja6. avgust 523
PredhodnikSimah
NaslednikJanez I.
Redovi
Položaj52. papež
Osebni podatki
Rojstvo450
Frosinone[d], Zahodno Rimsko cesarstvo[1][2][3]
Smrt6. avgust 523
Rim[4]
PokopanRim
Soprogavdovec
OtrociSilverij
Svetništvo
God6. avgust
Svetnik vrimskokatoliška Cerkev
pravoslavne Cerkve
anglikanska skupnost
Luteranci
Kanonizacijarazglašalec
predtridentinsko obdobje
Catholic-hierarchy.org

Hormizd, rimski škof (papež) rimskokatoliške Cerkve, * okrog 450 Frosinone, Lacij, Zahodnorimsko cesarstvo; † 6. avgust 523 Rim, Italsko kraljestvo.

Življenjepis

[uredi | uredi kodo]

Ime Hormizd (latinsko Hormisdas) izhaja prek starogrščine (Ὁρμίσδας) iz perzijščine in pomeni dober. Vendar je rodovina papeža Hormizda verjetno izvirala iz Italije. Ime je najbrž dobil v čast izgnanega perzijskega kraljeviča Hormizda, sina perzijskega kralja Hormizda II., ki ga praznuje Rimski martirologij 8. avgusta in je bolj češčen na Zahodu kot na Vzhodu. Imeni očeta in sina papeža Hormizda pa le kažeta na to, da je imel rimski rodovnik.[5] Doma je bil iz Frosinona[6] v južnem Laciju; po nekaterih je to mesto v Kampaniji, ker obseg pokrajin ni bil skozi zgodovino vedno enak.[7]

Kot vdovec je postal diakon in duhovnik rimske Cerkve; na papeškem sedežu mu je kot sedmi sledil sin Silverij.

Papeževanje

[uredi | uredi kodo]

Da bi se izognili podobnim nevšečnostim, kot so spremljale njegovo izvolitev, je najbrž Simah izrazil še pred smrtjo, ki ga je doletela v Rimu 19. julija 514, željo glede naslednika, kajti že takoj po pogrebu so izvolili 20. julija Hormizda, ki je kot vdovec postal duhovnik.

Sprava s Carigradom

[uredi | uredi kodo]

Že takoj od začetka službe je Hormizd želel vzpostaviti ponovno cerkveno edinost s Carigradom. Dvakrat mu je spodletelo, tretjič pa se je posrečilo.

Prestrašen zaradi upora vojskovodja Vitalijana (Vitalianus) je cesar Anastazij (491-518) povabil papeža, naj pride predsedovat koncilu zedinjenja v Heraklejo [8]; ko pa sta dva škofa kot njegova odposlanca res prispela tja, je bil upor že zadušen. Cesar ju je predomislil ter ju poslal z razmajano ladjo pod močno stražo nazaj v Rim. To dejanje je sodobnik Enodij[9] označil z besedami: Graeca fides – nulla fides![10]Kmalu nato, leta 518, je cesarja zadela strela; sodobniki so videli v tem Božjo kazen.

Njegov naslednik, cesar Justin (518-527) pa je bil naklonjen katoliški veri, kakor tudi njegova mati in žena; zato je takoj po zasedbi prestola povabil papeža, naj obnovi edinost. Tudi carigrajski patriarh Janez mu je v pismu zagotovil, da bo sprejel kalcedonske in Leonove določbe. Po posvetovanju s kraljem Teodorikom je poslal pod vodstvom kapuanskega škofa Germana (Germanus) odlično odposlanstvo, ki je nosilo s sabo Hormizdov obrazec (Formula Hormizdas). V njem so bile potrjene kalcedonske in Leonove določbe, obsojeni heretiki z Akacijem vred, kakor tudi v polnosti sprejeta vera, ki jo izpoveduje Rimska Cerkev. Obrazec se je končal s priznanjem prvenstva Rima:

Zveličanje nam najbolj zagotavlja sprejemanje obrazca prave vere; zato ne smemo nikakor skreniti s poti, ki so nam jo začrtali apostolski očetje. Ne smemo spregledati besed našega Gospoda Jezusa Kristusa: »Ti si Peter; in na to skalo bom sezidal svojo Cerkev« (Mt 16,18). Iz tega sledi, da je katoliško vero vedno ohranjal neomadeževano apostolski sedež… V vsem sprejemamo prvenstvo Rimskega apostolskega sedeža in njegova določila.

Tudi prejšnje papeško odposlanstvo je nosilo s seboj v Carigrad enak obrazec, ki so ga ilirski in španski škofje že pred dvema letoma podpisali. Tokrat pa so odposlanstvo v Carigradu sprejeli z vsemi častmi: 28. marca 518 so v cesarski palači zbrani škofje in oblastniki podpisali Hormizdov obrazec, nakar so se v procesiji napotili v baziliko Hagija Sofija, kjer je bilo toliko obhajil kot še nikoli poprej; mnogi so jokali od veselja in nazdravljali papežu in cesarju. Obrazec je kasneje širom cesarstva podpisalo skupno 2500 škofov. Tako je bil končan prvi 35-letni vzhodni cerkveni razkol, ko cesar ni izvajal oblastiželjnosti ter nasilja nad Cerkvijo, škofov pa ni vodila strahopetnost, prilizovanje in častihlepnost. Ponekod pa so se zedinjenju upirali: zlasti Aleksandrija je še vedno nasprotovala Kalcedonu.[11][12]

Dela

[uredi | uredi kodo]

Papež Hormizd je naročil opatu Dioniziju (Dionysius Exiguus) prevod iz grščine v latinščino določbe vzhodnega cerkvenega zakonika, da bi jih v Rimu pravilneje razumeli. Nezvestemu solunskemu škofu Doroteju (Dorotheus) je odvzel naslov apostolskega vikarja. Pogosto si je dopisoval z arleškim škofom Cezarijem (Caesarius) in viennskim nadškofom Avitom (Avitus). Arleškemu samostanu je podelil pravico, da ustanavlja nove samostane, kateri mu bodo podrejeni. To je prva znana izvzetost (exemptio) samostana izpod škofovske oblasti. [13]

Smrt in češčenje

[uredi | uredi kodo]
Papežu Hormizdu je uspelo odpraviti 35-letni Akacijev razkol

Umrl je v Rimu. Pokopan je pri Svetem Petru.[14] Njegov god je 6. avgusta. Prej so praznovali njegov god 11. avgusta.[15]

Viri

[uredi | uredi kodo]
  • B. Bangha: Katolikus lexikon I-IV, A magyar kultúra kiadása, Budapest 1931–1933.
  • M. Benedik: Papeži od Petra do Janeza Pavla II., Mohorjeva družba Celje 1989.
  • F. Chobot: A pápák története. Pátria, Rákospalota 1909.
  • A. Ender: Die Geschichte der Katholischen Kirche, Denziger, Einsiedeln-Waldshut-Köln (Denziger Brothers NewYork-Cincinnati-Chicago) 1900.
  • A. Franzen: Pregled povijesti Crkve, Kršćanska sadašnjost – Glas koncila, Zagreb 1970. (po: Kleine Kirchengeschichte, Herder-Bücherei Bd. 237/238. Freiburg i. B. 1968 (2. izdaja).
  • J. Holzer: Die Geschichte der Kirche in 100 Reportagen. Niederösterreichisches Pressehaus, St. Pölten 1979, 1. Auflage.
  • Lexikon für Theologie und Kirche I-X, 2. Auflage, Herder, Freiburg im Breisgau 1930-1938.
  • J. Marx: Lehrbuch der Kirchengeschichte, 8. Auflage, G.m.b.H., Trier 1922.
  • J. Richards: The Popes and the Papacy in the Early Middle Ages, 476-752. Routledge and Kegan Paul, London 1979.
  • F. X. Seppelt –K. Löffler: Papstgeschichte von den Anfängen bis zur Gegenwart. Josef Kösel&Friedrich Pustet, München 1933.

Opombe

[uredi | uredi kodo]
  1. ↑ http://www.almanachdegotha.org/id132.html
  2. ↑ http://www.translationdirectory.com/sense_of_life/article_en_0301.php
  3. ↑ http://www.theguardian.com/news/datablog/2013/feb/13/popes-full-list
  4. ↑ http://pastsearch-archaeo-history.co.uk/on-this-day/august/
  5. ↑ Jeffrey Richards. Popes and the Papacy in the Early Middle Ages, 476-752. str. 242.
  6. ↑ Frosinone leži 75 km jugovzhodno od Rima ter se je imenoval v rimskem času latinsko Frùsino
  7. ↑ »St. Hormisdas«. Defending The Faith. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 6. avgusta 2011. Pridobljeno 11. aprila 2012.
  8. ↑ Herakleja (Herakleia Lynkestis) je ležala v antiki v južnem predmestju mesta Bitolja v današnji Makedoniji
  9. ↑ Enodij – Felix Ennodius Magnus – je bil škof v Paviji, govornik, pesnik in cerkveni zgodovinar (474-521)
  10. ↑ Grška vera - nikakršna vera!
  11. ↑ F. Chobot. A pápák története. str. 83.
  12. ↑ F. X. Seppelt–K. Löffler. Papstgeschichte von den Anfängen bis zur Gegenwart. str. 45.
  13. ↑ F. Chobot. A pápák története. str. 84.
  14. ↑ »Pope Saint Hormisdas«. History.com. Pridobljeno 29. oktobra 2011.
  15. ↑ »St. Hormisdas 514-523 AD«. New Catholic Dictionary. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 6. avgusta 2011. Pridobljeno 11. aprila 2012.

Glej tudi

[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave

[uredi | uredi kodo]
Wikimedijina zbirka ponuja več predstavnostnega gradiva o temi: Papež Hormizd.
Nazivi Rimskokatoliške cerkve
Predhodnik: 
Simah 		Papež
514-523 		Naslednik: 
Janez I.
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Papež_Hormizd&oldid=6299530«