Grad (grad)

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Grad
GradGrad1.jpg  *
Stanje Gradu leta 2008
LegaGrad 191, Grad
Občina Grad
Koordinati46°48′0″N 16°5′46″E / 46.80000°N 16.09611°E / 46.80000; 16.09611Koordinati: 46°48′0″N 16°5′46″E / 46.80000°N 16.09611°E / 46.80000; 16.09611
ArhitektJosef Hueber (1751)
Uradno ime: Grad - Grad
Razglasitev6. oktober 1999
evid. št.159[1]
Grad (grad) se nahaja v Slovenija
Grad (grad)
Geografska lega: Grad, Slovenija

Grad Grad (nekoč Gornjelendavski grad, madžarsko Felsőlendvai vár) stoji v istoimenskem naselju Grad na Goričkem. Je najobsežnejši grajski kompleks na Slovenskem in ima po legendi 365 sob. V gradu so ogromne kleti, ki so služile za različen namen. Grad stoji na trdni skali vulkanskega porekla ali bazaltnem tufu, ki je vgrajen v temelje enega največjih gradov na Slovenskem. Na zahodni strani, zunaj poslopja je v grajskem parku globok vodnjak, vklesan v živo skalo in zasut. Na spodnjem dvorišču je zbiralnik deževnice, zavarovan s ploščo, ki je odigral pomembno vlogo v času obleganj in napadov.

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Začetek gradnje gradu še ni natanko določen. Po arheoloških raziskavah naj bi na tem mestu že v 11. stoletju stal bergfried ali bivalno-obrambni grad, ko so Madžari po porazu z vojsko nemškega cesarstva leta 995 po njihovem prihodu v Panonijo z organizacijo svoje države v t.i, županije utrjevala obrambno linijo proti Germanom. Po izročilu bi naj grad zgradili templarji ali ivanovci kot postojanko na križarskih pohodih, vendar se listine, ki bi to potrdile niso ohranile.

Kralj Andrej II. podeli fevd Lyndwo Nikolaju iz Železnega leta 1208, ko je tu stoloval grof Nikolaj Amadejec iz Železnega (1208-1269). Prva omemba gradu Limbuh je iz leta 1271. 1275 Kralj Ladislav IV. potrdi posest Amadéju iz rodbine Gutkeled. 1307– 1342 Nikolaj iz rodbine Amadé Gudkeled razširi posest do reke Mure (Belmura z Mursko Soboto). 1363 Omemba kastelanov iz Gornje Lendave (castellanus de Fullyndua). 1365– 1366 Rodbina Széchy dobi in prevzame posest od kralja Ludvika I. Anžuvinca. 1391 Kralj Sigismund podeli Széchyjem patronat nad opatijo Monošter.1415 Prva omemba kot Felseu-Lendva. 1535 Umre Štefan, zadnji moški potomec gornjelendavske veje rodbine Széchy. 1570 Gornjo Lendavo prevzame Tomaž III. Széchy iz družinske veje Rimaszéch ter si jo deli z Marijo Magdaleno iz gornjelendavske veje in njenim soprogom.

Széchy-ji so v 16. stoletju razširjali protestantizem, leta 1607 del Széchyjeve posesti po poroki pripade rodbini Batthyány. Leta 1669 so lastniki gradov Gornja Lendava in Murska Sobota Peter, Gašper in Jurij Széchy de Rimaszéch. 1685 umre zadnji moški potomec rodbine Széchy, Peter V. Leta 1689 je lastnik delov posesti postane po poroki rodbina Nádasdy in leta 1730 postane lastnik gospostva Gornja Lendava z gradom grof Leopold Nádasdy. 1836 Na gradu je umrl madžarski skladatelj klasične dobe Johannes Spech. 1856 Grad kupi princ Moritz Joseph Johann Dietrichstein. 1864 Grad kupi Edvard Almásy in leta 1867 se na gradu se rodi Jurij Almásy, znani zoolog, etnograf in raziskovalec Azije.

1872 Grad kupi grof Teodor Széchenyi.1919 jeastnik gradu grof Béla Batthyány. 1929 Grad kupi podjetnik in lastnik Prekmurske banke v SHS Geza Hartner iz Murske Sobote. Po njegovi smrti grad deduje njegov posinovljenec Ferdinand Hartner. Med 2. svetovno vojno so bili v gradu nastanjeni sovjetski vojaki. Po vojni je bil nacionaliziran, v njem je potekla predvojaška vzgoja, v kleteh je imela zaloge kmetijska zadruga. Kasneje so se prostori v gradu bili na voljo socialno šibkim stanovalcem. Ti grad niso zmogli vzdrževati, zato je kmalu začel propadati. Leta 1992 je bila sprožena pobuda za rabo gradu v vlogi središča Trideželnega parka Goričko-Raab-Őrség. V času pridruževanja Slovenije in Madžarske Evropski uniji je bil oblikovan program pomoči SI-HU-AT s katerim je vsaka država bila deležna sredstev za ustanovitev svojega dela parka. Grad se je pričel obnavljati leta 1995. Sledilo več faz obnove, ki so se v grobem bila zaključila leta 2010.

1. septembra 2005 je v obnovljenih prostorih pričel delovati Javni zavod Krajinski park Goričko, ki ga je ustanovila vlada Republike Slovenije in mu predala v upravljanje grad in grajski park ter javno pooblastilo za upravljanje Krajinskega parka Goričko. Decembra 2016 je bil končan postopek vračanja nepremičnine dedinji Elizabeti Würth s sklepom vrhovnega sodišče Slovenije, ki ji je dodelilo vračilo v obliki odškodnine, medtem ko je grad Grad dokončno postal last državna last.

Oblika gradu[uredi | uredi kodo]

Končna oblika gradu je nastajala v več fazah. Dele, ki so nastali v srednjem veku najdemo v severozahodnem delu notranjega dvorišča, ki pa je zasuto z zemljo. V času gotika je nastal stanovanjski del. V srednjem veku bi naj nastali tudi kletni prostori in grajske ječe. V renesansi so sezidali dve stelski lini in visok obrambni stolp, ki ima 4 metre debele stene. Končno podobo je grad dobil v 16. - 18. stoletju. Tako je nastal sklenjen obod poligonalnega tlorisa, ki ima nekje tri nadstropja ponekod pa dve. Notranja stran gradu je obdana z arkadnimi hodniki. Ob vznožju stopnišča na južni strani stoji poškodovan kamniti kip z napisom Valentinus. Posebnost notranjega dvorišča je dvignjen zahodni del z ostanki gradnje iz srednjega veka, ko j. V gradu so dali zgraditi tudi polkrožno kapelo, v kateri je deloval Mikloš Küzmič, prvi prekmurski protestantski duhovnik.

Zanimivosti[uredi | uredi kodo]

Okoli gradu se razteza park, zgrajen v angleškem stilu. V njem najdemo stare tulipanovce, ki so med najstarejšimi v Sloveniji, rdeče bukve in hraste, sofore in druga drevesa, ki še danes lepšajo podobo parka.

Okoli gradu se spleta več legend. Ena izmed njih je legenda o graščaku, ki je želel krono letečega zmaja. Znana pa je tudi legenda o graščakovem sinu in vrtnarjevi hčeri, ki pa se ni končala srečno. Kot pravi ustno izročilo, naj bi grad postavili templjarji.

Del prostorov je odprt za javnost. Na voljo je poročna dvorana, urejene so lončarska, kovaška in kolarska delavnice ter nekaj etnoloških zbirk. V gradu je manjša prodajalna spominkov.

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. "Opis enote nepremične kulturne dediščine, evidenčna številka 159". Pregledovalnik Registra nepremične kulturne dediščine. Ministrstvo RS za kulturo.

Viri[uredi | uredi kodo]

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]