Celjski grofje

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Celjski grofje
Plemiški predikatCeljski
Za druge pomene glejte Celjski grofje (razločitev).

Cêljski grôfje (nemško Grafen von Cilli) predstavljajo najbolj znano in najpomembnejšo plemiško in vladarsko rodbino, ki je imela svojo matično posest na območju današnje Slovenije. Potomci grofov Celjskih živijo še danes.[1]

Žovneški gospodje

Ostanki gradu Žovnek

Družina se prvič omenja okoli od leta 1130, ko so se imenovali kot gospodje iz Saunije (von Soune) po Savinjski dolini, od leta 1173 pa po gradu Žovnek (von Sannegg) - Žovneški gospodje. V Savinjski dolini so imeli posesti poleg Žovneka še gradove Šenek, Liebenstein in Ojstrico, zaradi česar domnevajo, da gre za stransko vejo rodu grofice Heme ali njenega moža savinjskega mejnega grofa Vilijema II.[2]

Kot prvi Žovneški se pojavi Gebhard I. s pridevnikom »Savinjski« (de Soune, nobilis de Sauna) (umrl 1173). Njegov pridevnik je tudi glavni dokaz za njegovo poreklo. Gebhard I. je nastopil kot priča v dveh listinah, prva je bila izdana okoli leta 1130, druga pa leta 1144. Dve leti kasneje 1146 se je pojavil Leopold I. (latinsko Liupoldus de Saunia). Tudi on je bil priča, mogoče brat ali sin Gebharda I. Med leti 1173 in 1253 se je velikokrat pojavil med pričami Gebhard II. Žovneški (Gebhardus (nobilis de Sunek, Suneck, Sonegge, Seunek, Sevnek)) in ta naslov je rod tudi obdržal. Enkrat je rod nastopil tudi z imenom Lemberški (de Lengenburch) - v listini, s katero so okoli leta 1235 dosmrtno zastavili odvetništvo nad gornjegrajskim samostanom njegovemu opatu. Njegovega sina pa listina imenuje z običajnim pridevnikom Žovneški. Iz te listine sledi, da je Gebhard že imel v svoji oblasti krški fevd Lemberg (med Poljčanami in Šmarjem). Gebhard II. je umrl v visoki starosti. Imel je dva sinova Konrada I. (umrl 1255), ki je bil tudi viteški pesnik [2] in Leopolda II.

Povezovanje s Habsburžani

V 14. stoletju se je, potem ko so se Žovneški povezali s Habsburžani v vojni proti Goriško-Tirolskim v bojih za češko krono, začel njihov vzpon. Po bojih za češko krono so v upravo prejeli zasedena posestva Goriško-Tirolskih v porečju Savinje. Leta 1308 so izročitvijo svojih gospostev Habsburžanom in hkratnim prejemom teh posesti nazaj v fevd postali habsburški vazali.[3]

Po izumrtju rodbine grofov Vovbrških leta 1333 so pridobili njihovo posest in s tem Celje, ki tako postane nov rodbinski sedež, hkrati pa pričnejo nakupovati posest na Kranjskem. To je bila podlaga da je dne 16. aprila 1341 cesar Ludvik Bavarski povzdignil Ulrika I. v grofa. Družina se je odslej preimenovala po Celju.[3]

Grofovsko povzdignjenje je 30. septembra 1372 potrdil še cesar Karel IV. Luksemburški.

Grofje Celjski

Friderikov stolp na Celjskem zgornjem gradu, domovanju grofov Celjskih

Zadnji Žovneški gospod in prvi Celjski grof je bil Friderik I. (umrl 1360).

Velik porast posestvi dosežejo Celjski grofje, ko je vodstvo rodbine prevzel Herman II. (okoli 1365-1435). Le-ta je leta 1396 rešil Sigismunda Luksemburškega pred smrtjo na bojnem polju, v boju s Turki pri Nikopolju; nakar se je Sigismund poročil še s Hermanovo hčerko Barbaro Celjsko (umrla 1451) okoli božiča leta 1405. Luksemburžani in Celjski so se tako povezali še krvno.

Zaradi zaslug pri Nikopolju je Sigismund Hermanu II. že leta 1397 podelil mesto Varaždin in gospostvi Vinico (Podravina) in Vrbovec (Zagorje) ter leta 1399 še grofijo Zagorje in jim v titulaturi dodal še naziv zagorski grofje. Leta 1405 Celjski grofje pridobijo še Medmurje s Čakovcem ter naslednje leto - 1407 - upravo nad zagrebško škofijo in zagrebškim Gradcem. Leta 1406 je Sigismund imenoval Hermana II. za slavonskega in hrvaško-dalmatinskega bana (tako je Herman II. postal kraljev zastopnik z močjo regenta v celotnem hrvaškem kraljestvu). Ko je leta 1408 Sigismund ustanovil nov viteški red Zmajev red, sta bila Herman II. in njegov sin Friderik II. (umrl 1454) poleg srbskega despota Štefana Lazarevića na vrhu podpisnikov tega novega reda.

2. aprila 1415 jim je cesar podelil nov grad Pliberk s pripadajočim posestvom, a so Celjani ta grad pustili Habsburžanom (ti so ga imeli v lasti od leta 1361, ko je izumrla Aufensteinska rodbina) zaradi nevarnosti izbruha vojne. 11. aprila 1415 je Sigismund podelil Celjskim tudi pravico do krvnega sodstva v Celjski grofiji (v bistvu je potrdil samo pravico, ki so jo imeli že okoli 30 let). 28. aprila 1418 pa so Celjski grofje dobili celotno dediščino izumrle rodbine ortenburških grofov (z njimi so podpisali leta 1377 obojestransko pogodbo o dedovanju v primeru izumrtja rodbine (po moški strani); tako so dobili grofiji Ortenburg in Strmec na Koroškem, kranjsko posestvo in vse njihove nazive in pravice. Osamosvajanje Celjskih grofov je napredovalo v letu 1423, ko so bili povzdvignjeni v neposredne državne gospode, leta 1431 pa je Sigismund podelil Celjskim grofom pravico do kopanja in obdelovanja rude v vseh njihovih gospostvih. Herman II. je 13. oktobra 1435 umrl.

Državni knezi, pokneženi grofje

Stanovi Svetega rimskega cesarstva; Celjski upodobljeni med državnimi grofi
Stanovi Svetega rimskega cesarstva; Celjski upodobljeni med državnimi grofi
Sigismund Luksemburški in Barbara Celjska na koncilu v Kostanzi
Grofje Celjski v Strukturi cesarstva Schedlove Nürnberške kronike (Liber Chronicarum) iz leta 1493, (spodaj desno)

Po poskusu v letu 1430 je 30. novembra 1436 cesar Sigismund Luksemburški grofe Celjske povzdignil v državni kneze Rimsko-nemškega cesarstva, jih tako razvezal odvisnosti od Habsburžanov in omogočil nastanek Celjske kneževine. Grofiji Celje in Ortenburg-Sternberg Strmec sta bili razglašeni za praporna fevda. Prav tako so dobili pravico do lastnega ograjnega sodišča v Celju, novčni in rudniški regal in pravico do naziva visokorodni (nemško hochgeboren)

Dedna pogodba

Marca 1437 so sklenili dedno pogodbo z Goriškimi grofi, 29. junija istega leta pa še desetletno vojaško zvezo s hrvaškimi Frankopani. Zatem je istega leta - 1437 - sledila krajša vojna med Celjani in krškim škofom Janezom Schallermannom, v kateri so bili požgani številni gradovi, posestva, polja in povzročena velika škoda do marca 1438. Premirje so podpisali 23. avgusta 1440.

Po vojni so Habsburžani priznali Celjanom njihov položaj v deželi, a so Celjski morali priznati oblast kneza notranjeavstrijskih dežel. Ta poravnava med Celjani in Habsburžani je vsebovala tudi obojestransko dedno pogodbo v letu 1443.[4]

Prizadevanja za regentstvo

Sigismund Luksemburški je nasledstvo cesarske krone, Ogrske, Češke ter Zgornje in Spodnje Avstrije zagotovil svojemu zetu Albrehtu V., ki je postal rimsko-nemški kralj Albreht II., a razmeroma mlad umrl še pred rojstvom svojega prvega sina Ladislava.

Celjani so imeli, kot že rečeno, trdne sorodstvene zveze z Luksemburžani, ki so na prelomu 15. stoletja v rokah držali cesarsko krono.

Ladislav Posmrtni je bil vnuk Barbare Celjske in po očetu Habsburžan ter dedič Ogrske, Češke krone in vojvodine Avstrije, zato je Ulrik II. kot Ladislavov bližnji sorodnik (bratranec Ladislavove matere) leta 1452 dobil skrbništvo nad otrokom. Tako so Celjani pridobili oblast v vojvodini Avstriji, po letu 1456 pa še kraljevo namestništvo na Ogrskem.[5]

Umor v Beogradu, izumrtje moške linije Celjskih

Domišljijska podoba Ulrika II. Celjskega iz časov okrog leta 1700; neznani avtor, olje na platnu, Hrvaški zgodovinski muzej, Zagreb

Ulrik II. v naslednjih letih skrbi za Ladislavove interese, še posebej je aktiven na Ogrskem, kjer madžarski veljaki Ladislavu oporekajo dedno pravico po prestolu. Celjan tako pride v odkrit spor z družino Hunyadi (oče János (Ivan) Hunyadi, sinova Ladislav in Matija, poznejši kralj Matija Korvin), ki se zanj tragično konča, saj je leta 1456 v Beogradu žrtev atentata.

Z umorom Ulrika II. Celjskega, 9.novembra 1456 v Beogradu, je celjska rodbina izgubila zadnjega moškega člana in celjsko posest so po krajši vojni prevzeli Habsburžani. Čeprav je ob izumrtju vodja rodbine nosil knežji naziv, se Celjske v sodobnem zgodovinopisju tradicionalno omenja z nižjim, grofovskim nazivom, katerega so imeli dlje (od leta 1341 do 1436; 95 let), medtem ko so bili knezi 20 let (med 1436 in 1456).

Poreklo in nacionalno-politični značaj

Približno ozemlje Celjskih grofov na sredi 15.stoletja, vključno s cerkvenimi fevdi

Poreklo Žovneških svobodnih gospodov, oziroma kasnejših Celjskih grofov, ni točno znano. Askvinci so se v 11. stoletju nahajali približno na istem območju, kjer v 12. stoletju srečamo Savinjske oziroma Žovneške gospode, zato se domneva o askvinskem poreklu zdi najbolj verjetna.[6] To je danes prevladujoče mnenje, po Pirchegerju pa je bil začetnik Žovneških neki Preslav, ki nosi slovansko ime.[7] V preteklosti so iz Celjskih grofov skušali narediti slovenske vladarje. Po Orožnu naj bi bili potomci karantanskih slovenskih prednikov.[8] Navezani bi lahko bili na tradicijo karantanske državnosti, od katere je ostala le še sled: ustoličenje na Gosposvetskem polju (do 1414), posamezne slovenske fevdne prisege, nižja samouprava in nižje sodstvo kosezov in drugih kmetov na celjskem območju: Teharje s pripadniki v Savinjski dolini in v gričevju med Savinjsko in Šaleško dolino, Trnovlje, Kotlje, samouprava gornikov vinogradnikov; župani - sicer gospoščinski poverjeniki. Iz vrst podložnega ljudstva je kdaj kdo prišel na višji družbeni položaj. Jezik, ki je v srednjem veku užival najvišji ugled, je bil jezik cerkve, srednjeveška latinščina. V latinščini so pisali listine do približno leta 1300, nato pa v nemščini.[navedi vir] Slovensko je govorilo ljudstvo. Poznejše stanje dokazuje, da tudi višji družbeni sloji v srednjem veku niso mogli shajati brez slovenščine. V 16. stoletju je na primer vlada zahtevala od poveljnika Vojne krajine, da razume slovenski jezik. [navedi vir] Narodna zavest se je na Slovenskem začela prebujati šele pod vplivom humanizma in reformacije, iz ozkega kroga je že prehajala v širši slovenski okvir.

Iz današnje perspektive je potrebno zavzeti bolj nevtralno stališče. V času, ko se je slovenska narodna identiteta šele oblikovala, so nacionalisti potrebovali nacionalno mitologijo, podlago zanjo pa so našli tudi v vzponu Celjskih grofov. Predpostavili so, da so bili uspešni, razvojno usmerjeni, drzni in bojeviti Celjski grofje (vse to so lastnosti, ki jih je mlademu narodu še primanjkovalo) slovenskega/slovanskega porekla, in celo to, da so poroke in povezave z zahodnim delom Balkana, predstavljale poskus ustvarjanja nekakšne jugoslovanske države.[9] Čeprav so bili ti pogledi zavrnjeni, so v negotovih razmerah v času pred drugo svetovno vojno in pred slovensko osamosvojitvijo Celjskim pripisali tudi slovensko državotvornost.[9] Dejstvo pa je, da so pred pojavom moderne narodnostne identitete tudi v naših krajih prevladovale regionalne oziroma deželne identitete.[10] Posebnost slovenskih dežel je bila, da se je plemstvo oblikovalo med germanskim in slovanskim svetom; plemiške družine so pogosto prihajale iz nemških dežel, a so zaradi slovanskega zaledja in karantanske tradicije vsaj do konca 15. stoletja postajale dvojezične.[11] Kot povzpetniški plemiči so Žovneški oziroma Celjski gotovo čislali uporabo nemškega jezika: že sredi 13. stoletja je neki Der von Sounegge, če je slednji res bil Žovneški gospod, pisal trubadurske lirične pesmi v nemškem jeziku. Ko je Ana Celjska, nečakinja Hermana II. 150 let kasneje prišla na poljski dvor, ni znala drugega jezika kakor nemško (seveda iz zornega kota Poljakov).[12] Toda na drugi strani najdemo Ulrika II. Žovneškega, ki je leta 1306 svoje kmete poučeval kako omejiti škodo, ki so jo prinašali roji kobilic, torej je z njimi verjetno govoril slovansko.[13] Ulrikova pravoslavna žena Katarina je po drugi strani še v 15. stoletju goriškemu grofu Lenartu napisala slovansko pismo v cirilici, pri čemer se je Lenart te pisave lahko priučil le v času bivanja na dvoru Celjskih, kjer so tedaj bivali tudi pravoslavni duhovniki.[12] Iz vidika deželne identitete in uporabe slovanskega in germanskega jezika izvorno poreklo Celjskih grofov (ki se ga sploh ne da z gotovostjo določiti) izgubi na pomenu, saj se po svoji dvojezičnosti in srednjeveški identiteti niso v ničemer razlikovali od večine ostalega plemstva na tleh današnje Slovenije. Najverjetneje se niso imeli ne za Slovence (to je arhaičen izraz za Slovane) in ne za Nemce, ampak so bili kakor pravi Grdina predvsem sebi lastni.[12]

Genealogija Celjskih

Za genealogijo Celjskih glej spodaj.

 
Gebhard I.
(~1130 - 1144 (1173)
 
Liutpold I.
( ~1146)
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
Gebhard II. Žovneški
(1173 - 1227)
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
Konrad I. Žovneški
(† pred 1255)
∞ Zofija grofica Pfannberško-Pegavsko		Liutpold II. Žovneški
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
Gebhard III. Žovneški
( † 1291)		Konrad II. Žovneški
(† 1262)		Ulrik I. Žovneški
(† ~1265)		Liutpold III. Žovneški
(~1255 † 1286)
∞ Margareta Vovbrška († ~1308)		Zofija
(† 1264)
∞ Friderik Ptujski († 1288)		Jera
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
Ulrik II. Žovneški
(~1255 † ~1316)
∞ 1. Ana Strmška
∞ 2. Katarina Vovbrška
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
Friderik I. Celjski
(~1300 † 1359/60)
-Celjski grof (od 1341)
(začetnik grofov Celjskih)[4]
∞ 1. Ana Vovbrška
∞ 2. Diedmut Walseejska
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
Ulrik I.
(~1331 - 1368)
-Celjski grof (1360-1368)
∞ Adelajda		Katarina
∞ Albreht IV. Goriški		Herman I.
(~1333 - 1385)
-Celjski grof (do 1385)
∞ Katarina Kotromanić		Ana
∞ Oto IV. Ortenburški
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
Viljem
(~1361 - 1392)
-Celjski grof
∞ Ana Poljska		Herman II.
(~1365 - 1435)
-Celjski grof
∞ Ana
(grofica Schaunberška)		Hans († 1372)
∞ Margareta Pfannberška
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
Ana
∞ Vladislav II. Jagiello, kralj Poljske		Ludvik (1387 - 1417)
posinovljen iz rodu Ortenburških		Friderik II. (1379 - 1454)
-Celjski knez
∞ 1. Elizabeta Frankopanska
∞ 2. Veronika Deseniška		Herman III. (1380 - 1426)
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
Hans
(nezakonski, a legaliziran)		Friderik III. († kot otrok)Ulrik II. (1406 - 1456)
-Celjski knez
Konec Celjskih grofov
 
Katarina Branković
nominalna Celjska kneginja
(1456 do 1458)		Margareta († 1480)
∞ 1.Herman, grof Montfortski
∞ 2. Vladislav, vojvoda iz Tešna
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
Herman IV. († 1452)Jurij († 1443)Elizabeta II. († 1455)
∞ zaročena z Ladislavom Hunyadijem		Barbara Celjska († 1451)
∞ Sigismund Luksemburški († 1437)
(rimsko-nemški cesar)		Ana (* 1384)
∞ Nikolaj II. Gorjanski
(palatin Ogrske)		Elizabeta (* 1382)
∞ Henrik V. Goriški

Posestva in gradovi celjske rodbine

Celjski zgornji grad

Posestva na Štajerskem

Prejeti v hipoteko/zastavo

Posestva na Kranjskem

Posestva na Koroškem

Posestva na Hrvaškem

Z darilnimi listinami iz 14. avgusta 1397 in 27. januarja 1399 je ogrski kralj Sigismund grofu Hermanu II. podaril celotno Zagorsko grofijo s številnimi posestvi, med drugimi:

Opombe in sklici

  1. ↑ Sitar, S.(1999). Str. 68.
  2. ↑ 2,0 2,1 Enciklopedija Slovenije II, 1988, f. 12 (COBISS)
  3. ↑ 3,0 3,1 Enciklopedija Slovenije II, 1988, f. 13 (COBISS)
  4. ↑ 4,0 4,1 Enciklopedija Slovenije II, 1988, f. 14 (COBISS)
  5. ↑ Enciklopedija Slovenije II, 1988, f. 15 (COBISS)
  6. ↑ Fugger Germadnik (2006), str. 4-5.
  7. ↑ Orožen (1971), str. 114.
  8. ↑ Orožen (1971), str. 259.
  9. ↑ 9,0 9,1 Fugger Germadnik (2006), str. 16.
  10. ↑ Primerjaj z: Makarovič (2008), str. 14.
  11. ↑ Habjan (1997), str. 46-51.
  12. ↑ 12,0 12,1 12,2 Grdina (1994), str. XXXIV.
  13. ↑ Habjan (1997), str. 51.

Viri

  • Fugger Germadnik, Rolanda (2006). K zvezdam in nazaj: Ob 550-letnici smrti poslednjega grofa celjskega. Celje: Pokrajinski muzej Celje. COBISS 229647616. ISBN 961-6411-06-3.
  • Grdina, Igor (1994). Celjski knezi v Evropi. Celje: Fit-Media. COBISS 7628089.
  • Habjan, Vlado (1997). Mejniki slovenske zgodovine. Društvo 2000. COBISS 71736064. {{navedi knjigo}}: Prezrt neznani parameter |locatuion= (pomoč)
  • Kos, Dušan (2005). Vitez in grad : vloga gradov v življenju plemstva na Kranjskem, slovenskem Štajerskem in slovenskem Koroškem do začetka 15. stoletja. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU. COBISS 219524608. ISBN 961-6500-82-1.
  • Makarovič, Gorazd (2008). Ko še nismo bili Slovenci in Slovenke: Novoveške etnične identitete pred slovensko narodno zavestjo. Ljubljana: Slovenska matica. COBISS 239883008. ISBN 978-961-213-173-9.
  • Mlinar, Janez (2005). Podoba Celjskih grofov v narativnih virih. Ljubljana: Oddelek za zgodovino Filozofske fakultete. COBISS 223533312. ISBN 961-237-135-0.
  • Mlinarič, Jože (1998). Celjani in njihov odnos do samostanov (v Zbornik mednarodnega simpozija Celjski grofje, Stara tema – nova spoznanja izd.). Celje: Pokrajinski muzej Celje. COBISS 9169160.
  • Orožen, Janko (1971). Zgodovina Celja in okolice, 1. del (v Celjski zbornik izd.). Celje: Kulturna skupnost v Celju. COBISS 3285761.
  • Sitar, Sandi (1999). Sto pričevanj o slovenski zgodovini. Ljubljana: Prešernova družba.
  • Štih, Peter (1996). Celjski grofje, vprašanje njihove deželnoknežje oblasti in dežele Celjske (v Grafenauerjev zbornik izd.). Ljubljana: SAZU, ZRC SAZU, Filozofska fakulteta; Maribor: Pedagoška akademija. COBISS 3141474.

Zunanje povezave

Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Celjski_grofje&oldid=2813770«