Grad Rifnik

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Ostanki gradu med letoma 1910 in 1925

Grad Rifnik (nemško Raicheneck, Reichenekk, Reichenegg) je grad, katerega mogočne razvaline ležijo na strmem skalnatem griču na severnem pobočju istoimenskega hriba južno od trškega naselja Šentjur pri Celju nad domačijo Koroščevih.

Zgodovina [uredi]

Grad so prvič omenjali leta 1163 kot krška fevdalna posest. Na gradu so gospodovali Rifniški vitezi (sprva krški, pozneje celjski vazali). Nato so ga imeli v fevdu Žovneški do leta 1281, ko se mu je odpovedal Gebhard III. Žovneški in so upravljalci postali vitezi Ploštajnski. Leta 1326 se omenja kot »vest Reichenekk« v listini, ki priča, da je Viljem Vrbovški ob poroki s hčerko Leopolda Ploštajnskega (Blomenstein) dobil stolp pri Rifniku. Od leta 1359 so imeli grad v fevdu Celjski grofje, ki so ga leta 1400 dobili v last od krških škofov. Martin II. Rifniški je stopil v službo Celjskih grofov, ki so mu grad podelili v najem. Hči Martina II. Rifniškega Katarina Fürstenfelder je leta 1426 prodala polovico gradu, katerega je podedovala od svoje nečakinje Beatrix, Erazmu Liechtenbergerju, grajskemu upravitelju celjskih grofov. Ko je Liechtenberger umrl, so posest delili, rifniško gospoščino pa so leta 1456 dobili neposredno od krškega škofa njegovi sinovi. Po smrti zadnjega Liectenbergerja Franca so grad leta 1541 podedovali njegovi sorodniki Sauraui, ostala dediščina pa je prišla v druge roke. Gospoščina se je v naslednjem stoletju povsem razdrobila, njen največji del pa je prešel na Blagovno (Reifenstein) pri Šentjurju. Med letom 1403 in 1458 je večkrat omenjen dvor pod grajskim hribom , ki je obsegal šest domcev in mlin in ga je leta 1418 imel Mert Rifniški.

Ljudsko izročilo pravi, da so grad leta 1635 opustošili uporni kmetje, vendar to ni dokumentirano. Vendar so ga v drugi polovici 17. stoletja že opustili, saj je na upodobitvi v Vischerjevi topografiji večidel že razkrit.

Viri [uredi]

  • Ivan Stopar, Gradovi na Slovenskem, Cankarjeva založba, 1987, ISBN 86-361-0280-4
  • Ivan Stopar, Grajske stavbe v vzhodni Sloveniji - Med Kozjanskim in porečjem Save, Viharnik, Ljubljana, 1993, ISBN 961-6057-00-6
  • Ivan Stopar, Razvoj srednjeveške grajske arhitekture na slovenskem štajerskem, Slovenska matica Ljubljana, 1977 (COBISS)

Glej tudi [uredi]