Grad Lož

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Ruševine gradu nad naseljem Lož na Valvasorjevi upodobitvi iz leta 1679

Grad Lož (nemško Laas ), od katerega so do danes ostale le razvaline, je stal v Loški dolini nad sedanjim trškim naseljem Lož na Notranjskem.

Grad Lož so sredi 12. stoletja pozidali oglejski patriarhi, ki so ga dali v fevd grofom Vovbrškim. Grad in gospostvo se v listinah omenja pod naslednjimi imeni: Los, Lous, Lose, Losch. Za njimi so ga imeli v fevdu njihovi sorodniki grofje Strmški iz Strmca na Koroškem. Leta 1244 se je patriarhu zaradi finančne zagate Vovbržanov posrečilo pridobiti Lož z vsem pripadajočim. Leta 1269 je omenjen prvi loški gastald ali upravitelj. Njegove funkcije so bile gospodarsko-upravne, nadzorne in sodne. Posebej je bil odgovoren za pravilno pobiranje dajatev in davščin. Po letu 1296 se kmalu pojavijo glavarji.

Med letoma 1306 in 1308 je Lož protipravno zasedel goriški grof Henrik, nato ga je patriarh podelil v fevd kranjskemu deželnemu glavarju grofu Majnhardu Ortenburškemu. Leta 1342 je patriarh podelil grad v Ložu z vsemi pravicami in sodstvom v fevd Hermanu, Juriju Werdenstainu. Ta pa je še istega leta prodal grad Lož z odvetništvom in deželskim sodiščem Ortenburžanom. Po uboju patriarha Bertranda leta 1350, so loško gospostvo dobili Habsburžani in ga imeli v lasti do leta 1366. Tega leta je oglejski patriarh Lož podelil svojemu zavezniku goriškemu grofu Henriku, ta pa ga je leta 1368 podelil Janezu Šteberškemu, ki je postal zaveznik patriarha Markvarda. Patriarh je podelil Ortenburškemu grofu Frideriku v fevd gradove Ortnek, Poljane, Kostel in Čušperk, loškega gradu pa med te darove ni hotel vključiti. Vseeno pa so si Ortenburžani tudi nad Ložem lastili skoraj popolno oblast tudi, ko ga je posedovala rodbina von der Dürr (1390-1410).

Po letu 1418 je grad Lož z gospostvom z dedovanjem pripadel v last Celjskih grofov vse do leta 1456, ko je rod izumrl. V vojni med Celjani in Habsburžani so slednji napadli trg Lož, ki so ga v drugem naskoku sicer zavzeli, ne pa tudi gradu. V last Habsburžanom loško gospostvo ponovno pride torej leta 1456, ko ga v zakup dobi Martin Snitzenpawmer, ki ga je že imel v zakupu že v času Celjanov. Za njim je leta 1460 postal loški zakupnik Herman Ravbar. Tržaški škof Antonio de Goppo je leta 1461 vso zakupnino od Ravbarja odkupil. Naslednji zakupniki loškega gospostva so bili gospodje Hallerji in potem gradiščani Coraduzzi.

V drugi polovici 16. stoletja in v začetku 17. stoletja so imeli grad Lož in loško gospostvo v zakupu naslednji gospodje: od leta 1574 Karel Jurij pl. Hoffer, Erazem Borše, Franc Šajer, brata Krištof in Franc Moškon. Zadnji loški zakupnik je bil Wolf Paradeiser. Leta 1635 je grad Lož in loško gospostvo ter graščino Snežnik kupil knez Janez Anton Eggenberg in sedež loškega gospostva prenesel na grad Snežnik, grad Lož pa pustil propadanju. Leta 1669 je gospoščine Lož, Snežnik in Postojno kupil grof Janez Vajkard Turjaški (Auersperg). Grad Lož je potem kmalu dokončno propadel v današnje razvaline, ki jih domačini imenujejo tudi Pusti grad.

Viri[uredi | uredi kodo]

  • Janez Šumrada, »Nekaj iz srednjeveške zgodovine Loža in okolice«, NL I, 1977.
  • Ivan Stopar, »Gradovi na Slovenskem«, Ljubljana, 1987, ISBN 86-361-0280-4

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]