Der von Sounegge

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Upodobitev pesnika v Codex Manesse

Der von Sounegge je vzdevek po imenu nepoznanega liričnega viteškega pesnika, ki je sredi 13. stoletja pisal pesmi v nemščini.

Življenje[uredi | uredi kodo]

Vzdevek oziroma priimek Der von Sounegge po navadi prevajamo kot Žovneški, kar bi pomenilo, da je pesnik pripadal rodbini, ki kasneje postane poznana z imenom Celjski grofje. Običajno je mnenje, da gre za Konrada I. ali enega od njegovih sinov Konrada II., Ulrika I., Liutpolda ali Gebharda III.[1][2][3] Vendar leta 1255 Gebharda III. najdemo kot zastopnika Žovneških, saj naj bi bili njegovi bratje še mladoletni, torej so Konrad II., Liutpold III. in Ulrik I. manj verjetni kandidati.[4] Tudi sicer je med vsemi kandidati najverjetneje prav Konrad I. istoveten z viteškim lirikom. Ta Konrad je namreč res živel sredi 13. stoletja, poleg tega pa je živel tudi pravo viteško življenje- leta 1224 sta z bratom Litupoldom II. nastopila na viteškem turnirju v Brežah, ki ga je priredil potujoči vitez in pesnik Ulrik Lichtensteinski.[2][3] Kakorkoli že- vzdevek oziroma priimek Der von Sounegge se morda sploh ne nanaša na Žovneške, ampak na lastnike koroškega gradu Ženek (Junek) v Podjuni.[5] Ohranila se je tudi pesnikova podoba- na miniaturi je naslikan z grofovsko krono (!), lovskim rogom in psi, ki so že ujeli bežečega jelena- na podobi pa je tudi nenavaden grb z vbočenim štirikotom in tak grb ni značilen za Žovneške, verjetno je fantazijskega izvora.[2][5]

Delo[uredi | uredi kodo]

Ohranile so se le tri pesmi, ki jih je v slovenščino prevedel Anton Janko,[1] in ki so bile ohranjene v Velikem Heidelberškem rokopisu.[2] V njih pesnik v nekoliko elegičnem tonu opeva svojo ljubljeno gospo, ki je zaradi visokega rodu zanj nedosegljiva.[3] Gre torej bolj za tematiko visoke duhovne ljubezni.[1] Toda obenem so pesmi tudi čutne:

Ljubezen moja sladka, ti me siliš,

da moram Nji, ljubezni vredni, peti,

in ko se skoz oči v srce mi vsiliš,

storiš, da moram le po Nji hlepeti

do dna srca, ljubezni temelja.

Edino Bog izmisliti si zna

ta ljubki smeh, ta rdeča usteca. [1]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ^ 1,0 1,1 1,2 1,3 Fugger Germadnik Romanda (2006): K zvezdam in nazaj: Ob 550-letnici smrti poslednjega grofa celjskega. Celje, Pokrajinski muzej Celje. Str. 10.
  2. ^ 2,0 2,1 2,2 2,3 Fugger Germadnik Romanda et al. (2001): Razstava Grofje Celjski (1999; Celje). Celje, Pokrajninski muzej Celje. Str. 13.
  3. ^ 3,0 3,1 3,2 Grdina Ivan (1994). Celjski knezi v Evropi. Celje, Fit-Media. Str. iv-v.
  4. ^ Orožen Janko (1971): Zgodovina Celja in okolice, 1. Del. Iz: Celjski zbornik. Celje, Kulturna skupnost v Celju. Str. 126.
  5. ^ 5,0 5,1 Habjan Vlado (1997). Mejniki slovenske zgodovine. Ljubljana, Založba 2000. Str. 64.

Viri[uredi | uredi kodo]

  • Fugger Germadnik Romanda (2006): K zvezdam in nazaj: Ob 550-letnici smrti poslednjega grofa celjskega. Celje, Pokrajinski muzej Celje.
  • Fugger Germadnik Romanda et al. (2001): Razstava Grofje Celjski (1999; Celje). Celje, Pokrajninski muzej Celje.
  • Grdina Ivan (1994). Celjski knezi v Evropi. Celje, Fit-Media.
  • Habjan Vlado (1997). Mejniki slovenske zgodovine. Ljubljana, Založba 2000.