1335

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Stoletja: 13. stoletje - 14. stoletje - 15. stoletje
Desetletja: 1300.  1310.  1320.  - 1330. -  1340.  1350.  1360.
Leta: 1332 · 1333 · 1334 · 1335 · 1336 · 1337 · 1338
Področja: Književnost · Glasba · Politika · Šport · Znanost
Ljudje: Rojstva · Smrti
Ustanove: Ustanovitve · Ukinitve

1335 (MCCCXXXV) je bilo navadno leto, ki se je po julijanskem koledarju začelo na nedeljo.

Dogodki[uredi | uredi kodo]

Slovenija[uredi | uredi kodo]

  • 2. april - Po smrti koroškega vojvode Henrika VI. iz rodbine Majnhardinerjev se zaplete okoli nasledstev vojvodine Koroške, mark Kranjske in Moravske ter Tirolske grofije. Nemški kralj Ludvik IV. Wittelsbaški v skladu s skrivnim sporazumom sklenjenim s Habsburžani preda Koroško vojvodino in Kranjsko marko habsburškima vladarjema Albertu II. in Otonu IV., ki hkrati že družno vladata vojvodinama Avstrija in Štajerska. Tirolsko grofijo, ki je dedno ozemlje Majnhardinarjev oziroma Goriških grofov, podeduje hči umrlega Margareta.[1] Habsburžani tako zavladajo poleg (zgodovinski) Avstriji in Štajerski še Koroški in Kranjski. Slovensko ozemlje omenjenih dežel ostane pod avstrijsko/habsburško oblastjo do leta 1918.
Oton IV. Avstrijski - prvi Habsburžan ustoličen na Gosposvetskem polju.

Razpad Ilkanata[uredi | uredi kodo]

  • 1. december - Konec Ilkanata: ilkanatski kan Abu Said Bahadur umre brez naslednikov, kar ne vodi samo v nasledstveno krizo, pač pa razpad države na več majhnih kraljestev različnih[2] plemiških dinastij. Kljub razpadu nastopi v naslednjih dveh desetletjih še vrsta pretendentov za naziv ilkanatskega kana. Prvi v tem nizu je vezir Arpa-kan, ki je poročen s sestro umrlega kana. Ilkanat razpade na naslednje enote:
    • Čobanidi (severnozahodni Iran, nadzor vzpostavijo v ilkanatskem glavnem mestu Tabriz; perzijsko-mongolska dinastija, šiiti; do 1357);
    • Džalaridi (zahodni osrednji Iran, osrednji Irak; poturčeni potomci Mongolov; do 1432);
    • Eretnidi (vzhodna Turčija; Turkmeni; do 1381);
    • Indžuidi (južni osrednji Iran; potomci Mongolov; šiiti; do 1357);
    • Kartidi (vzhodni Iran, zahodni Afganistan, jugovzhodni Turkmenistan; perzijsko-tadžiška dinastija, suniti; do 1381);
    • Muzaffaridi (osrednji Iran; potomci Arabcev; suniti; do 1393);
    • Sarbedari (severnovzhodni Iran, zahodni Turkmenistan; sufiji oziroma red dervišev; do 1381);
    • Mameluški sultanat iz Kaira zasede obmejni tamponski pas;
    • Izpod Ilkanatskega vpliva se osamosvoji Gruzija pod vodstvom kralja Jurija V., ki izžene Mongole, hkrati pa sklene premirje z Uzbek-kanom, ki spravi kavkaško regijo ponovno pod interesno sfero Zlate horde.

Kemmu restavracija 1333-36, Japonska[uredi | uredi kodo]

  • Japonski cesar Go-Daigo razočara svoje privržence s svojim absolutizmom, ki se zgleduje po absolutizmu kitajskih cesarjev in japonskih cesarjev iz 10. stoletja. Namesto, da bi nagradil svoje samurajske privržence jih raje dodatno obdavči. Cesarjev prejšnji zaveznik Ašikaga Takaudži začne z utrjevanjem oblasti v Kamakuri.
  • 25. avgust - Kamakura: ostanki klana Hodžo izkoristijo nepazljivost Ašikage Tadajošija, starejšega brata vplivnejšega Ašikage Takaudžija, ki pa nazadnje z odločnim protinapadom reši situacijo in požene klan Hodžo nazaj v gore. Kmalu po porazu vstopi klan Hodžo v službo k cesarju Go-Daigoju.
    • Ker se ne more pravočasno umakniti pred napredovanjem klana Hodžo, Ašikaga Tadajoši umori princa Morijošija, tretjega sina cesarja Go-Daigoja, ki ga je cesar poslal, da bi vojaško oblast v Kamakuri preoblikoval v civilno.
  • jesen - Vojna med klanom Ašikaga in procesarskim klanom Nitta. Cesar Go-Daigo poziva samuraje naj se pridružijo vojski Nitta Jošidase, vladar Kamakure Ašikaga Takaudži pa da se pridružijo njegovemu klanu. Večina se jih pridruži klanu Ašikaga. 1336

Ostalo[uredi | uredi kodo]

Daulatabad je sicer bil impozantna utrdba in ključ za nadaljnji prodor Delhijskega sultanata proti jugu, vendar nič ni pomagalo, če je bila okolica skromna z vodo.
  • Lakota na Kitajskem (1333-37) in začetek epidemije Črne smrti.
  • Toskanski slikar Ambrogio Lorenzetti iz Siene dokonča delo "Maestà". V sliki so še očitni vplivi bizantinske tradicije, ki pa jih premaguje z gibčnejšo perspektivo in profiliranjem stranskih akterjev.
  • Španija: v Zaragozi je za duhovne potrebe ustanovljena šola Artes liberales[5], ki kasneje preraste v Univerzo v Zaragozi. 1542
  • Španija: kastiljski plemič Don Juan Manuel dokonča prozno kompilacijo kratkih Zgodb o grofu Lucanorju (Libro de los ejemplos del conde Lucanor y de Patronio). Zgodba o grofu Lucanorju služi zgolj za okvir niza 51 pripovedk iz različnih virov (antičnih, arabskih, ljudskih). Sedmo zgodbo je pet stoletij kasneje predelal Hans Christian Andersen v kratki zgodbi Cesarjeva nova oblačila.
  • Rusija: pravoslavni menih Sergij Radoneški se skupaj s starejšim bratom Štefanom odpravi v samoto gozda, kjer iztesata skromno bivališče in cerkvico posvečeno Sveti Trojici. Starejši brat ne zdrži v samoti, Sergij pa nadluje z asketskim življenjem, sčasoma pa se mu pridružijo drugi menihi, ki zgradijo okoli cerkvice nova bivališča. 1345

Rojstva[uredi | uredi kodo]

Smrti[uredi | uredi kodo]

Opombe[uredi | uredi kodo]

  1. ^ 1363
  2. ^ Etnično gledano gre za konglomerat turških, mongolskih, perzijskih in arabskih dinastij. Versko gledano nekatere sledijo sunizmu, druge šiizmu.
  3. ^ Poleg tega, da je druga vojna za škotsko neodvisnost spopad med Škoti in Angleži, ima predvsem značilnost državljanske vojne med Škoti
  4. ^ To je bila tudi zadnja priložnost škotskega protikralja Edvarda Balliola, da bi zavladal nad Škotsko, kajti na vidiku je nova in večja stoletna vojna, katere paralelni del postane tudi druga vojna za škotsko neodvisnost.
  5. ^ slo. Sedem svobodnih umetnosti
  6. ^ dubravniški ali florentinski

Glej tudi[uredi | uredi kodo]