Kraljevič Marko

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Kraljevič Marko
Marko Susica1.jpg
Freska Kraljeviča Marka iz leta 1370-1380, cerkev v vasi Sušica pri Skopju, Republika Makedonija.
Rojstvo 1335
Smrt 17. maj 1395
Q2237751?
Srbske države v 14. stoletju.

Marko Mrnjevčević, bolj znan kot Kraljevič Marko, * okrog 1355, † 17. maj 1395, Rovine, Vlaška, je bil srbski fevdalec, ki je vladal v obdobju 1371-1395. Po smrti očeta Vukašina v bitki na Marici je postal turški vazal. Umrl je v bitki na Rovinah leta 1395, kjer se je na turški strani boril proti vlaškemu vojvodi Mirčeji.

Vladal je delu današnje zahodne Republike Makedonije, delu Grčije z mestoma Kastoria in Florina in delu Albanije z mestom Korçë. Njegovo glavno mesto je bil Prilep.

Marko je bil turški vazal, vendar se je v srbskem in bolgarskam ljudskem izročilu ohranil kot zaščitnik in rešitelj kristjanov v zgodnjem obdobju osmanske okupacije Makedonije.

Življenjepis[uredi | uredi kodo]

Markov oče je bil srbski vladar Vukašin Mrnjavčević iz družine Mrnjavčevićev, mati Alena ali Jelena, z redovniškim imenom Eufrozina (Jevrosima), pa je bila sestra bolgarskega vojvode Momčila. Poročen je bil z Jeleno, hčerko Hlapena, srbskega vladarja Beroje in Edese v severni Grčiji, s katero ni imel znanih potomcev.

Po nenadni smrti carja Stefana Dušana leta 1355 je srbski prestol zasedel njegov sin Uroš, ki je bil star komaj osemnajst let in je bil v primerjavi z očetom zelo šibek vladar. Njegovo nemoč so izkoristili mnogi velikaši in se osamosvojili na ozemljih, ki so jih od Dušana in Uroša dobili v fevd. Carsko oblast so priznavali samo takrat, kadar jim je ustrezalo. Avgusta ali septembra leta 1365 je Uroš razdelil tudi svojo carsko oblast. Vukašinu Mrnjavčeviću je podelil naslov kralja in s tem izgubil pravico do sovladanja.

Vukašinov brat Jovan Uglješa je dobil ali enostavno uzurpiral naslov despota in zavladal v pokrajinah, ki so bile sicer pod oblastjo Dušanove soproge in Uroševe matere carice Jelene. Nekateri zgodovinski viri, na primer kronika Konstantina Mihajlovića Janičarja, ki so bile napisane konec 14. stoletja ali v prvih letih 15. stoletja, pravijo, da se je Uroš pritoževal na bahavo obnašanje obeh bratov. Poskušal je omejiti njuno samovlado in jima vsiliti vrhovno carsko oblast, od Vukašina in Uglješe pa je dobil odgovor: "Dal si nama rdeče škornje (oblast), ki jih ne boš mogel hitro in lahko sezuti".

Prva omemba Kraljeviča Marka[uredi | uredi kodo]

Prva omemba Kraljeviča Marka je verjetno napis nad južnimi vrati drenovske cerkve, zgrajene v bližini Tikveškega jezera pri Velesu v današnji Republiki Makedoniji. Napis pravi, da je bila cerkev posvečena leta 1356 "pri države Nikole z Marka, a po smrti svetorodnago cara Stefana". Tega Marka zgodovinarji istovetijo z Vukašinovim sinom.

Prva omemba v zgodovinskih dokumentih, ki se nesporno nanaša na Kraljeviča Marka, je iz leta 1361. V dokumentih Dubrovniške republike piše, da je tega leta Marko prišel v Dubrovnik kot vodja srbske delegacije, ki se kje prišla pogajat za prekinitev sovražnosti, ki so se začele leta 1359. Delegacija v mirovnih pogajanjih ni bila prav uspešna, Marko sam pa je v Dubrovniku prevzel srebro, ki ga je tam deponirala njegova družina. Pri dubrovniških oblasteh je tudi uspešno interveniral v korist nekih prizrenskih trgovcev. Markovo vodstvo srbske mirovne delegacije kaže na to, da je bil Urošev zaupnik in da ljudski pevci niso kar tako proglasili Uroša za Markovega zaščitnika. To na nek način potrjuje tudi napis na cerkvi Svete nedelje v Prizrenu, ki so ga odkrili oziroma odkopali septembra leta 1966. Napis pravi, da gre za cerkev Brezmadežne Matere Božje, ki je bila posvečena Vavedenju (Marijinemu vstopu v tempelj). Napis pravi, da je bila cerkev sezidana in poslikana "povelenijem i otkupom gospodina mladago kralja Marka" 6879. leta od stvaritve sveta. Omenjeno leto ustreza obdobju od 1. septembra 1370 do 31. avgusta leta 1371.

V srbski zgodovinski znanosti vlada prepričanje, da je v srbski državi naslov kralja nosil carjev sovladar, položaj mladega kralja pa kandidat za carjevega naslednika. Naslov mladega kralja so v času še živih očetov imeli Dragutin, Dušan in Uroš. Primer mladega kralja Marka je bil bistveno drugačen: Stefan Uroš je bil car, kralj Vukašin pa njegov zakoniti sovladar, zato Marko ni bil mladi kralj očeta Vukašina, pač pa carja Uroša. Car Uroš je za svojega najbližjega sodelavca in naslednika očitno izbral Marka kot zaupanja vrednega človeka.

O Markovem kraljevanju se ne ve prav veliko. Po smrti kralja Vukašina in carja Uroša so bile pokrajine, ki jih je nasledil, popolnoma izčrpane. Mogočni oblastniki, med katerimi je bil tudi Vuk Branković, so izkoristili brezvladje in Marku odvzeli mesti Skopje in Prizren. V tistih letih se je prav Vuk Branković izkazal za najresnejšega in najbolj temeljitega uničevalca Dušanovega in Uroševega carstva in izdajalca legitimnega Uroševega naslednika Kraljeviča Marka. Po srbskem porazu v bitki na Marici konec leta 1371 je bil Marko prisiljen priznati nadoblast osmanskega sultana. Marko v bitki na Kosovskem polju kljub temu, da je bil osmanski vazal, ni sodeloval.

O Markovem življenju je bolj malo zanesljivih podatkov. Nekaj več podatkov, ki pa tudi niso povsem zanesljivi, je znanih za obdobje pred njegovo smrtjo. V bitki na Rovinah se je Marko bojeval na osmanski strani proti vlaškemu vojvodi Mircei Starejšemu. Na osmanski strani sta se poleg Marka "proti svoji volji" bojevala tudi Stafan Lazarević in Konstantin Dejanović. Stefanov biograf Konstantin Filozof piše, da je Marko pred bitko rekel Konstantinu: "Molim k Gospodu, da bo kristjanom v pomoč, jaz pa naj bom med prvimi mrtvimi v tej vojni". Želja se mu je izpolnila. Kristjani so zmagali, Marko in Konstantin Dejanović pa sta 17. maja 1395 v bitki padla.

Marko v srbski epski poeziji[uredi | uredi kodo]

Kraljevič Marko na jugoslovanski poštni znamki, delo Ivana Meštrovića.

Kraljevič Marko je živel v času malo pred in malo po bitki na Kosovskem polju. Vladal je v letih 1371-1395 in je največja uganka srbskega narodnega epskega pesništva. V Marku so se združile stoletne izkušnje srbskega ljudstva ter vloge in usode mnogih drugih epskih junakov, ki so jih opevali pred njim in tistih, ki so jih opevali kasneje.

Srbske epske pesmi mu pripisujejo nadnaravno moč: iz drenovega lesa, ki se je sušil devet let, je lahko iztisnil vodo, njegovo orožje - buzdovan - je tehtalo 66 ok – 85 kilogramov, njegovega konja pa je lahko jezdil samo on, ker ga nihče drug ni mogel ukrotiti.

Pesmi govorijo tudi o njegovih viteškem obnašanju: kljub občasnim izbruhom je ostal zaščitnik revnih in nemočnih, varuh zakona in reda, včasih tudi v svojo škodo. V eni od pesmi objokuje smrt albanskega roparja Muse, ki ga je sam ubil. V drugi pesnitvi je stopil na stran pravičnega srbskega vladarja Uroša, čeprav je bila odločitev v nasprotju s koristmi njegovega očeta. Pravijo, da se je po izumu strelnega orožja odločil umreti, ker "zdaj lahko vsak strahopetec (od daleč) ubije junaka". Po smrti naj bi samo zaspal in čakal na čase, ko ga bodo spet potrebovali, kar je pogost motiv v slovanski mitologiji in zelo spominja na našega kralja Matjaža. Markov konj Šarac je bil neukrotljiv in zelo podoben svojemu gospodarju, s katerim sta si delila celo vino. Markova žena-zaščitnica je bila gozdna vila Ravijojla.

Markova mati Jevrosima je bila sestra bolgarskega vojvode Momčila. V srbski epski poeziji je prikazana kot simbol pravičnosti, moralnosti in krščanskih vrednot. Markov oče Vukašin se je najprej zagledal v Momčilovo ženo Vidosavo in Vidosava mu je pomagala ubiti Momčila. Jevrosima je poskušala preprečiti bratov uboj, vendar ji to ni uspelo in Vidosava ji je za kazen ostrigla dolge lase, simbol srednjeveške ženske lepote. Ko si je Vukašin ogledoval mrtvo Momčilovo telo, je pripomnil, da je bil Momčilo spoštovanja vreden mož in rekel: "Če je (Momčilova žena) izdala takšnega junaka, Bog ve kaj bo storila meni!" Vukašin se je zato odločil za Jevrosimo, izdajalko Vidosavo pa je dal v skladu s takratnimi navadami razčetveriti s štirimi konji.

Kasneje se je govorilo, da je Marko bolj podoben svojemu stricu Momčilu kot svojemu očetu Vukašinu.

Marko v bolgarski epski poeziji[uredi | uredi kodo]

Bolgarske legende pravijo, da so se ob Markovem rojstvu pojavile tri sojenice in mu prerokovale, da bo postal junak in da bo na kraljevskem prestolu zamenjal svojega očeta. Ko je kralj Volkašin to slišal, je vrgel košaro s sinom v reko, da bi se ga znebil. Marka rešila gozdna vila Vila in postala njegova krušna mati. Z njenim mlekom je dobil tudi nadnaravno moč.

V bolgarski epski poeziji je prikazan podobno kot v srbski, se pravi kot borec za svobodo proti Turkom. Imel je krilatega konja Šarkolija in polsestro gozdno vilo Gjuro. V bolgarske legende so vključeni pomembni fragmenti poganske slovanske mitologije in verovanj, čeprav so epi nastajali od 14. pa vse do 18. stoletja. Večina legend in pripovedi je nastala v jugozahodnem delu države.

Marko v sodobni literaturi[uredi | uredi kodo]

Jovan Sterija Popović je leta 1948 napisal tragedijo Sanje Kraljeviča Marka (San Marka Kraljevića), katere osrednji motiv je speči Marko.

Radoje Domanović je napisal satirično zgodbo Kraljevič Marko drugič med Srbi (Kraljević Marko po drugi put među Srbima), v kateri je Bog izpolnil Markovo željo in ga obudil v življenje, da bi pomagal Srbom, ki so ga stoletja klicali na pomoč. Zgodba prikazuje Srbe kot nevredne svojih prednikov in junakov.

Marko je naslovni junak kratke zgodbe Markov nasmeh (Marko's Smile), ki jo je napisala Marguerite Yourcenar in je del knjige Orientalne povesti (Oriental Tales). Marko je v njeni zgodbi nenavadno pogumen in vztrajen, istočasno pa sebičen in neusmiljen in se ne bori za nikakršne ideale.

Boris Starešina je leta 2006 napisal knjigo Kraljevič Marko – Nadnaravni ciklus (Marko Kraljević — Natprirodni ciklus), ki je parodija na srbsko epsko poezijo. V Starešinovih pesnitvah se Marko bojuje z izvenzemeljskimi bitji, samuraji, kanibali, pra-prednikom Supermana in drugimi sovražniki.

Viri[uredi | uredi kodo]

  • Jovan Deretić, Srpska narodna epika, Beograd (2000)

Glej tudi[uredi | uredi kodo]