1333

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Stoletja: 13. stoletje - 14. stoletje - 15. stoletje
Desetletja: 1300.  1310.  1320.  - 1330. -  1340.  1350.  1360.
Leta: 1330 · 1331 · 1332 · 1333 · 1334 · 1335 · 1336
Področja: Književnost · Glasba · Politika · Šport · Znanost
Ljudje: Rojstva · Smrti
Ustanove: Ustanovitve · Ukinitve

1333 (MCCCXXXIII) je bilo navadno leto, ki se je po julijanskem koledarju začelo na petek.

Dogodki[uredi | uredi kodo]

  • Začetek Črne smrti: na Kitajskem se začne več zaporednih let lakote (1333-37), ki pogubi 6 milijonov ljudi. Lakota telesno močno oslabi prebivalstvo in pripravi teren za ti. Črno smrt, katastrofalen izbruh kuge, ki ji sledi nedolgo za tem.[1]

Vojna Genko, Japonska[uredi | uredi kodo]

Ostanki zidu družinskega svetišča v Kamakuri, kjer je storilo samomor sepuku več kot 800 članov klana Hodžo.
  • Z otoka Oki, kamor je bil izgnan, pobegne odstavljeni cesar Go-Daigo, ki začne potem s pomočjo privržencev zbirati vojsko za obračun s šogunatom, oziroma regentskim klanom Hodžo. ↓
  • 23. maj → V spopad se vključita še Go-Daigoju naklonjena klana Ašikaga in Nita. Prvi klan zavzame cesarsko prestolnico Kjoto, drugi zavzame prestolnico klana Hodžo Kamakuro. Sepuku stori več kot 800 samurajev klana Hodžo, vključno z regentom Hodžom Takatokijem. S tem se konča več kot stoletje dolgo ti. obdobje šogunata Kamakura (1192-1333) in začne kratko prehodno obdobje ti. Kemmu restavracije (1333-1336), ko poskuša cesar Go-Daigo ponovno vrniti cesarsko hišo na oblast.
  • 7. julij - Bivši cesar Go-Daigo odstavi cesarja Kogona in ponovno postane cesar.
  • 25. september - Umre marionetni šogun princ Morikuni, ki se je po padcu Kamakure pomenišil. Kratko obdobje Kemmu restavracije zaznamuje odstonost šogunata, zato je de facto nosilec oblasti cesar Go-Daigo. 1335

Druga vojna za škotsko neodvisnost[uredi | uredi kodo]

  • začetek leta - Na meji med Anglijo in Škotsko vlada izredno stanje. Škotski regent Archibald Douglas[2] vse upe stavi na obrambo obmejnega pristanišča Berwick-upon-Tweeda.
  • Angleži in proangleški Razlaščeni[3] prično oblegati Berwick-upon-Tweed. Škoti jih napadejo, s tem pa dobi Edvard III. casus belli, da se sam poda na sever Anglije.
  • 8. junij - Manjša angleška flota prežene Škote z otoka Man v Irskem morju. Otok Man so si Škoti priključili po krajši vojni z Norvežani (1266).
  • 19. julij - Bitka pri Halidon Hillu: angleška vojska pod vodstvom kralja Edvarda III. odločujoče porazi škotsko vojsko, ki jo vodi regent Archibald Douglas. Škoti so ponovno številčnejši, a morajo zaradi razmočenega terena razjahati. Škotske pešake in suličarje nato Angleži zlahka dotolčejo z dolgim lokom, preživele pa pokonča ali ujame viteška konjenica. V bitki pade cvet škotskega nižjega plemstva, več kot 4.000 vitezov, potem ko je bilo visoko plemstvo dotolčeno že leto poprej. Preživi jih zgolj peščica. Po zmagi se Edvard III. vrne nazaj na jug in pusti Balliolu, da opravi z ostanki odpora. 1334
  • 9. avgust - Angleški kralj Edvard III. se odpove kakršnim koli zahtevam do žepne otočne kraljevine Man. V zahvalo za dotedanjo pomoč za kralja Mana prizna grofa Salisburyja Williama Montaguja.

Ostalo[uredi | uredi kodo]

Titularna kraljevina Arles, del Svetega rimskega cesarstva, ki pa je, kakor cesarstvo, obstajala samo v nazivni obliki.
  • Dofen[4] Vienneja Guiges VIII. pade v bitki med obleganjem neke utrdbe v Savoji. Nasledi ga brat Humbert II.
  • SRC: rimsko-nemški cesar Ludvik IV. Wittelsbaški se po avanturi v Italiji obrne na že dolgo zanemarjeno Kraljestvo Arles, ki geografsko pokriva zahodne Alpe od osrednje Švice do obale Sredozemskega morja. Krono kralja Arlesa, ki je hkrati zgodovinska krona burgundskih kraljev, ponudi novemu viennoiškemu dofenu Humbertu II., ki pa jo prijazno zavrne. 1365
  • Švica: v mestu Luzern je dokončan lesen most čez reko Reuss Kapellbrücke.

Rojstva[uredi | uredi kodo]

Smrti[uredi | uredi kodo]

Opombe[uredi | uredi kodo]

  1. Ni gotovo katero leto, vsekakor pa Črna smrt sledi izbruhu lakote.
  2. Brat umrlega škotskega generala Jamesa Douglasa, ki se je po zmagi nad Angleži odpravil na križarsko vojno in umrl v Španiji.
  3. The Disinherited
  4. naziv grofov Albona

Glej tudi[uredi | uredi kodo]