Prežihov Voranc

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Prežihov Voranc

Prežihov Voranc (pravo ime Lovro Kuhar), slovenski pisatelj in komunistični politik, * 10. avgust 1893, Podgora, † 18. februar 1950, Maribor.

Življenje

Voranc se je rodil v revni kmečki družini v Podgori pri Kotljah, kjer je tudi končal osnovno šolo. Prežihova družina ni imela lastnega doma in svoje zemlje, zato so se selili s kmetije na kmetijo. Ker je bil najstarejši otrok, je Voranc že v zgodnjih letih gonil živino na pašo, kasneje pa je moral opravljati tudi težja poljska dela. V šoli pa je bil Voranc med najboljšimi, saj je od matere sprejel žejo po znanju, ob njenih pripovedih se je oblikoval Vorančev pripovedniški dar. Želel je iti v gimnazijo, vendar oče tega ni dovolil, saj mu je bil v veliko pomoč pri domačem delu, zato pa je šel v gimnazijo njegov brat. To je Voranca zelo prizadelo, vendar se je začel izobraževati sam. Tako je s šestnajstimi leti poslal svoje prve črtice časopisom in so bile natisnjene. Tako se je začela pisateljska pot Lovra Kuharja. Ime Prežih si je nadel po domačem imenu pri Prežihu za kmetijo, kjer je bil njegov oče najemnik, Voranc pa je domača koroška oblika imena Lovrenc ali Lovro. Na njegovo ustvarjanje so vplivali dogodki prve in druge svetovne vojne. Med prvo svetovno vojno je pobegnil iz avstro-ogrske vojske na soški fronti v Italijo in bil tam zaprt do konca vojne. Leta 1919 se je vrnil domov in se zaposlil kot delavec, nato kot uradnik v jeklarni na Ravnah. Ker je aktivno deloval v ilegalni KPJ je moral leta 1930 v emigracijo in je nato živel na Dunaju, v Parizu in Moskvi. Kot agent kominterne je potoval po Evropi, zaradi komunistične dejavnosti je bil tudi večkrat zaprt. Sčasoma je postal eden vodilnih mož KPJ. Po sporu z Josipom Brozom, novim generalnim sekretarjem KPJ, se je leta 1939 ilegalno vrnil v Slovenijo in skrivaj bival v ljubljanski okolici. Do aprila 1941, začetka druge svetovne vojne v Jugoslaviji, se je umaknil iz politike in le pisal.

Slike iz italijanskega policijskega zapora (1943)

Po ustanovitvi OF pa se je ponovno aktiviral v partijskih organih in v različnih komisijah OF. V začetku leta 1943 so ga aretirali pripadniki MVAC in ga predali Italijanom. Pri njegovih zasliševanjih so od začetka sodelovali tudi nemški zasliševalci, ki so prispeli iz Berlina. Po kapitulaciji Italije so ga Nemci odpeljali v zapor v Begunje in nato na nadaljnja zasliševanja na sedež gestapa v Berlin. Po njegovih pričevanjih naj bi mu Nemci med zasliševanji ponudili predsedniško mesto slovenske marionetne države, ki bi jo poleg Ljubljanske pokrajine in Primorske sestavljali tudi Gorenjska in Štajerska. Ponudbo je odklonil. Nato so ga poslali v koncentracijsko taborišče Sachsenhausen in januarja 1945 v Mauthausen, od koder se je po vojni vrnil v domači kraj.

Slika:Kotlje-Voranc.JPG
Vorančev kip pri Prežihovi bajti (domači hiši) nad Kotljami

Njegov brat Alojzij Kuhar je bil katoliški duhovnik in eden vodilnih politikov SLS.

Literarno ustvarjanje

Za odrasle je napisal veliko kratkih zgodb, povesti in romanov.

Romani:

Novele:

  • Samorastniki (zbirka novel iz leta 1940, kjer so zbrane novele: Boj na požiralniku, Jirs in Bavh, Vodnjak, Ljubezen na odoru, Pot na klop, Prvi spopad, Odpustki in Samorastniki)

Potopisi:

Črtice:

Zgodbe:

Pisal je tudi brošure:

  • Boj za osvoboditev in združitev slovenskega naroda,
  • Za samoodločbo slovenskega naroda,
  • O slovenskih mejah, ...

Pisal pa je tudi za radio Kričač in sodeloval pri uredništvu slovenskega zbornika.

Mladinska dela

Otrokom in mladini je namenil:

Črtice:

  • Solzice (1949), ki jih je napisal materi v spomin in so prevedene v devet jezikov.

Zgodbe:

  • Čez goro k očetu (1961), zgodba je odlomek iz potopisa Gosposvetsko polje. Potopis je bil namenjen odraslemu bralcu. Odlomek iz tega potopisa pa je leta 1961 pod naslovom Čez goro k očetu prvikrat izšel kot samostojna mladinska povest.

Literarno obdobje

Spada v obdobje socialnega realizma na Slovenskem, ki je trajal od leta 1930 do leta 1941. Socialni realizem pa spada v obdobje Književnost 20. stoletja. V to obdobje ga uvrščamo zaradi prevladujočih tem kmečkega človeka, proletariata, opisa usode malih ljudi. Predstavniki socialnega realizma so poleg Prežihovega Voranca še: Miško Kranjec, Anton Ingolič, Ciril Kosmač, Tone Seliškar, Mile Klopčič, Igo Gruden, Bratko Kreft. Dela Prežihovega Voranca so zajeta v učno snov srednjih šol, kjer obravnavanjo novelo Samorastniki, ter Boj na požiralniku, v osnovni šoli pa so v učno snov zajete Solzice.

Priznanja

Nagrade

Prežihov Voranc je za črtico Solzice prejel zvezno in Prešernovo nagrado (1950), leta 1949 pa je zanje prejel tudi Levstikovo nagrado. Takrat so te nagrade prvič podelili.

Prežihov Voranc danes

Po Prežihu nosijo danes imena šole na Jesenicah, v Srednji Bistrici, v Ljubljani, v Dolini pri Trstu, v Doberdobu, v Mariboru ter v koroških Ravnah. Tam je bila tudi ustanovljena prva bralna značka - Prežihova bralna značka, ki so ji potem sledile še druge. V Ravnah na Koroškem je študijska knjižnica in v njej je Prežihova spominska soba. Tam so zbrane vse njegove knjige in prevodi njegovih del v tuje jezike. V njej pa so shranjeni tudi rokopisi nekaterih njegovih povesti in romanov. Po njem se imenuje tudi Knjižnica Prežihov Voranc (Ljubljana - Rudnik).

Viri in literatura

Literatura:

Viri:

  • Prežihov Voranc, Solzice. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1949
  • Prežihov Voranc, Doberdob. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1979
  • Prežihov Voranc, Samorastniki. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1997
  • Prežihov Voranc, Čez goro k očetu. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1984
  • Prežihov Voranc, Tisoč in en dan. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1969

Zunanje povezave

Glej tudi

Zunanje povezave



{{subst:#if:|}} [[Kategorija:{{subst:#switch:{{subst:uc:1893}}

|| UNKNOWN | MISSING = Neznano leto rojstva {{subst:#switch:{{subst:uc:1950}}||LIVING=(živeči ljudje)}}
| #default = Rojeni leta 1893

}}]] [[Kategorija:{{subst:#switch:{{subst:uc:1950}}

|| LIVING  = Živeči ljudje
| UNKNOWN | MISSING  = Neznano leto smrti
| #default = Umrli leta 1950

}}]]