Molibden

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
niobijmolibdentehnecij

Cr

Mo
W
  

Mo-TableImage.png
Splošno
Ime, znak, število molibden, Mo, 42
Kemijska vrsta prehodne kovine
Skupina, perioda, blok 6 (VIB), 5 , d
Gostota, trdota 10280 kg/m3, 5,5
Izgled sivkasto kovinski
Mo,42.jpg
Lastnosti atoma
Atomska teža 95,94 a. e. m.
Atomski polmer 145 pm
Kovalentni polmer 145 pm
van der Waalsov polmer ni znan
Elektronska konfiguracija [Kr]4d55s1
e- na energijski nivo 2, 8, 18, 13, 1
Oksidacijska stanja (oksid) 2,3,4,5,6 (močna kislina)
Zgradba mreže telesno središčna kubična
Fizikalne lastnosti
Agregatno stanje trdno (__)
Tališče 2896 K (4753 °F)
Vrelišče 4912 K (8382 °F)
Molarna prostornina 9,38 ×10−6 m3/mol
Izparilna toplota 598 kJ/mol
Talilna toplota 32 kJ/mol
Parni tlak 3,47 Pa pri 3000 K
Hitrost zvoka __ m/s pri __ K
Razne lastnosti
Elektronegativnost 2,16 (Paulingova lestvica)
Specifična toplota 250 J/(kg · K)
Električna prevodnost 18,7 106/(m·ohm)
Toplotna prevodnost 138 W/(m·K)
1. ionizacijski potencial 684,3 kJ/mol
2. ionizacijski potencial 1560 kJ/mol
3. ionizacijski potencial 2618 kJ/mol
4. ionizacijski potencial 4480 kJ/mol
Najstabilnejši izotopi
izo NA t1/2 DM DE MeV DP
93Mo {sint.} 4000 y ε 0,405 93Nb
99Mo {sint.} 65,94 h β 1,357 99Tc
100Mo {sint.} 1E19 let β 3,034 100Ru
92Mo 14,84 % Mo je stabilen s 50 nevtroni
94Mo 9,25 % Mo je stabilen z 52 nevtroni
95Mo 15,92 % Mo je stabilen s 53 nevtroni
96Mo 16,68 % Mo je stabilen s 54 nevtroni
97Mo 9,55 % Mo je stabilen s 55 nevtroni
98Mo 24,13 % Mo je stabilen s 56 nevtroni
Če ni označeno drugače, so
uporabljene enote SI in standardni pogoji.

Molibdén je kemični element, ki ima v periodnem sistemu simbol Mo in atomsko število 42. Molibden je prehodna kovina. Čista kovina je srebrnkasto bele barve in zelo trdna, ter ima enega od najvišjih vrelišč od vseh čistih elementov. V majhnih količinah je molibden učinkovit za jačanje jekla. Pomemben je tudi v prehrani rastlin in ga najdemo v določenih encimih, vključno s ksantin oksidazo.

Biokemija[uredi | uredi kodo]

Najpomembnejšo vlogo v živih organizmih ima molibden kot kovinski heteroatom v aktivnem mestu različnih encimov.[1] Je esencialni element za vse aerobne organizme, kjer je sestavni del več kot petdesetih, večinoma bakterijskih, encimov, pomembnih zlasti za presnovo dušikovih in žveplovih spojin. Pri bakterijah in rastlinah je vgrajen v encima nitrat-reduktazo in nitrogenazo, ki omogočata redukcijo nitratov do nitritov in redukcijo elementnega dušika do amonijevih ionov, ki je energijsko zelo potratna in v običajnih pogojih brez učinkovitega katalizatorja ne poteka. Pri sesalcih in ljudeh je molibden prisoten v treh encimih: ksantinoksidazi, aldehid-oksidazi in sulfit-oksidazi. Za vse omenjene encime je značilno, da katalizirajo eno- ali dvoelektronske redoks reakcije, ki so pogosto sklopljene med seboj. Molibden je z izjemo nitrogenaz, kjer je vključen skupaj z železovimi (III) in sulfidnimi ioni v kofaktor molibdoferedoksin, v vseh encimih prisoten kot edini kovinski ion, vgrajen v specifični triciklični molibdenski kofaktor. Motnje v biosintezi molibdenskega kofaktorja, ki so posledica mutacije genov za ustrezne encime, so znane tudi pri ljudeh in so nezdružljive z življenjem.[2]

Količine v telesu in vnos[uredi | uredi kodo]

V človeškem telesu je okoli 0,07 mg molibdena na kilogram telesne teže.[3] Višje koncentracije so v jetrih in ledvicah.[4]

Povprečni dnevni vnos molibdena znaša med 0,12 in 0,2424 mg, odvisno od vsebnosti v zaužiti hrani.[5] V svinjskih, ovčjih in govejih jetrih ga je okoli 1,5 ppm, drugi viri z znatno vsebnostjo molibdena so še grah, jajca, sončnična semena, pšenična moka, leča, kumare in žita.[6] Molibdena, zlasti v obliki molibdatnih ionov, zaužijemo z vsakodnevno prehrano bistveno več, kot ga potrebuje organizem, zato dodajanje molibdenovih spojin osnovni prehrani ni smiselno. Pri ljudeh razen v enem dokumentiranem primeru namreč niso znani primeri pomanjkanja samega elementa, prav tako pa pri koncentracijah, ki smo jim vsakodnevno izpostavljeni, niso bili opaženi specifični toksični učinki.[2]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ^ Mendel, Ralf R. (2013). "Chapter 15 Metabolism of Molybdenum". V Banci, Lucia (Ed.). Metallomics and the Cell. Metal Ions in Life Sciences 12. Springer. doi:10.1007/978-94-007-5561-10_15. ISBN 978-94-007-5560-4.  electronic-book ISBN 978-94-007-5561-1 Predloga:Issn electronic-Predloga:Issn
  2. ^ 2,0 2,1 Obreza A. (2008). Molibden kot pomemben element v sledovih. Farmacevtski vestnik, letnik 59, številka 1, str. 16-20.
  3. ^ Holleman, Arnold F.; Wiberg, Egon (2001). Inorganic chemistry. Academic Press. str. 1384. ISBN 0-12-352651-5. 
  4. ^ Considine, Glenn D., ur. (2005). "Molybdenum". Van Nostrand's Encyclopedia of Chemistry. New York: Wiley-Interscience. str. 1038–1040. ISBN 978-0-471-61525-5. 
  5. ^ Coughlan, M. P. (1983). "The role of molybdenum in human biology". Journal of Inherited Metabolic Disease 6: 70–77. doi:10.1007/BF01811327. PMID 6312191. 
  6. ^ Emsley, John (2001). Nature's Building Blocks. Oxford: Oxford University Press. str. 262–266. ISBN 0-19-850341-5. 

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]