Klor

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
žveploklorargon
F
Cl
Br  
 
 
Cl-TableImage.png
Splošno
Ime, znak, število klor, Cl, 17
Kemijska vrsta halogeni
Skupina, perioda, blok 17 (VIIA), 3, p
Gostota, trdota 3,214 kg/m3 (273 K), NA
Izgled rumenkasto zelen
Cl,17.jpg
Lastnosti atoma
Atomska teža 35,5 a. e. m.
Polmer atoma (izračunan) 100 pm (79) pm
Kovalentni polmer 99 pm
van der Waalsov polmer 175 pm
Elektronska konfiguracija [Ne]3s2 3p5
e-na energijski nivo 2, 8,7
Oksidacijska stanja (oksid) ±1,3,5,7 (močna kislina)
Zgradba mreže ortorombno
Fizikalne lastnosti
Agregatno stanje plin (nemagneten)
Tališče 171,6 K (-150,52 °F)
Vrelišče 239,11 K (-29,002 °F)
Molarna prostornina 17,39 ×10−6 m3/mol
Izparilna toplota 10,2 kJ/mol
Talilna toplota 3,203 kJ/mol
Parni tlak 1300 Pa
Hitrost zvoka ni podatka
Razne lastnosti
Elektronegativnost 3,16 (Paulingova lestvica)
Specifična toplota 480 J/(kg · K)
Električna prevodnost ni podatka
Toplotna prevodnost 0,0089 W/(m·K)
1. ionizacijski potencial 1251,2 kJ/mol
2. ionizacijski potencial 2298 kJ/mol
3. ionizacijski potencial 3822 kJ/mol
4. ionizacijski potencial 5158,6 kJ/mol
5. ionizacijski potencial 6542 kJ/mol
6. ionizacijski potencial 9362 kJ/mol
7. ionizacijski potencial 11018 kJ/mol
8. ionizacijski potencial 33604 kJ/mol
9. ionizacijski potencial 38600 kJ/mol
10. ionizacijski potencial 43961 kJ/mol
Najstabilnejši izotopi
izo NA t1/2 DM DE MeV DP
35Cl 75,77% Cl je stabilen z 18 nevtroni
36Cl {sint.} 301,000 let Beta-
epsilon
0,709
1,142
36Ar
36S
37Cl 24,23 % Cl je stabilen z 20 nevtroni
Če ni označeno drugače, so
uporabljene enote SI in standardni pogoji.

Klór (latinsko chlorum) je kemični element, ki ima v periodnem sistemu simbol Cl in atomsko število 17. Ta plin je halogen iz 17. skupine, zelenkasto rumen, dvainpolkrat težji od zraka, z močnim vonjem. Do izuma prvih plinskih mask se je masovno uporabljal na bojiščih v prvi svetovni vojni, kjer je imela njegova uporaba velik psihološki učinek na moralo vojakov. Pozneje so njegovo uporabo na bojnem polju zamenjali bolj učinkoviti bojni strupi, npr. iperit, ki ima to lastnost, da se vpija skozi kožo. Je močan oksidant, belilo, in dezinfekcijsko sredstvo. V stiku z natrijem se burno spaja v natrijev klorid (navadno sol). Človeško telo vsebuje klor v oblikah soli in sicer 1,2g na kilogram telesne teže. Poznamo več vrst klorovih soli, kot najbolj znana je natrijev klorid, bolje poznana kot kuhinjska sol ali navadna sol.

Kot sestava kuhinjske soli in drugih spojin ga je v naravi dovolj in je kot mikronutrient potreben za večino oblik življenja - kloridni ion je kot oksidant ključen element membranskega potenciala vzdražnih celic;[1] v rastlinah je poleg tega kot eden treh najpomembnejših kofaktorjev udeležen v fotosistemu II, enem od dveh kemičnih kompleksov, ki poganjata fotosintezo.[2]

Pomembne lastnosti[uredi | uredi kodo]

Čisti kemični element ima fizikalno obliko dvoatomskega zelenega plina Cl2. Ime klor izhaja iz grškega chloros, ki pomeni zeleno. Za človeka je strupen.

Ta element je član halogenske vrste, ki tvori soli, in ga lahko iz kloridov izločimo z oksidacijo ter pogosteje tudi z elektrolizo. Klor je zelenkasto-rumen plin, ki zlahka reagira s skoraj vsemi drugimi elementi. Pri 10 °C en liter vode raztopi 3,10 litra klora, pri 30 °C pa le še 1,77 litra.

Spojine klora in ogljika[uredi | uredi kodo]

Veliko število organskih klorovih spojin je narejenih umetno. Pomembni so kloralkani, kloralkeni in klorove arome. Spojine so uporabljane predvsem kot topila, hladilne tekočine, hidravlična olja, sredstva za zaščito rastlin ali kot snovi za izdelavo zdravil.

Med spojine klora in ogljika spadajo tudi nekatere zelo strupene, dolgo obstojne ter biološko akumulativne spojine. Prvih dvanajst strupenih snovi, tako imenovanih Ducat umazanih, katere so omenjene v Stockholmski konvenciji, so vse brez izjeme organokloridi.

Pridobivanje[uredi | uredi kodo]

Klor industrijsko pridobivajo z Downovim procesom. Postopek je principelno enak kot pri elektrolizi, razlika je samo v tem, da natrijev klorid segrejejo na 800 °C, preden skozenj spustijo električni tok

\mbox{2NaCl} \rightarrow \mbox{2Na} + \mbox{Cl}_2

Ko elektrika steče skozi talino, se ta razcepi na anodni in katodni strani kot natrij in klor. Klor ujamejo, ga ohladijo in akumulirajo, natrij pa kot staljena kovina odteče. Naprava je sestavljena iz treh elektrod - dveh negativnih, ki se vrtita in odstranjujeta nastali natrij, ter velike ogljikove anode, na katero se nalaga klor.

Laboratorijsko se Klor navadno pridobiva z reakcijo kalijevega permanganata in klorovodikove kisline:

\mbox{2KMnO}_4 + \mbox{10HCl} \rightarrow \mbox{5Cl}_2 + \mbox{K}_2\mbox{O} + \mbox{MnO}

Sklici in opombe[uredi | uredi kodo]

  1. ^ Kimball, John W. »Excitable Cells« Kimball's Biology Pages. Pridobljeno 6.9.2010.
  2. ^ Hänscha, Robert & Mendel Ralf R. (2009). "Physiological functions of mineral micronutrients (Cu, Zn, Mn, Fe, Ni, Mo, B, Cl)". Current Opinion in Plant Biology 12 (3): 259–266. doi:10.1016/j.pbi.2009.05.006. 

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]

Varnostni list tekočega klora