Klor
Klor | |||||||||||||||||||||||
---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|
Izgovarjava | IPA: [ˈkloːr] | ||||||||||||||||||||||
Videz | bledo rumen-zelen plin | ||||||||||||||||||||||
Standardna atomska teža Ar, std(Cl) | [; 35,446] običajno: 35,457 35,45 | ||||||||||||||||||||||
Klor v periodnem sistemu | |||||||||||||||||||||||
| |||||||||||||||||||||||
Vrstno število (Z) | 17 | ||||||||||||||||||||||
Skupina | skupina 17 (halogeni) | ||||||||||||||||||||||
Perioda | perioda 3 | ||||||||||||||||||||||
Blok | blok p | ||||||||||||||||||||||
Razporeditev elektronov | [Ne] 3s2 3p5 | ||||||||||||||||||||||
Razporeditev elektronov po lupini | 2, 8, 7 | ||||||||||||||||||||||
Fizikalne lastnosti | |||||||||||||||||||||||
Faza snovi pri STP | plin | ||||||||||||||||||||||
Tališče | (Cl2) −101,5 °C | ||||||||||||||||||||||
Vrelišče | (Cl2) −34,04 °C | ||||||||||||||||||||||
Gostota (pri STP) | 3,2 g/L | ||||||||||||||||||||||
v tekočem stanju (pri TV) | 1,5625 g/cm3[1] | ||||||||||||||||||||||
Kritična točka | 143,8 °C, 7,991 MPa | ||||||||||||||||||||||
Talilna toplota | (Cl2) 6,406 kJ/mol | ||||||||||||||||||||||
Izparilna toplota | (Cl2) 20,41 kJ/mol | ||||||||||||||||||||||
Toplotna kapaciteta | (Cl2) 33,949 J/(mol·K) | ||||||||||||||||||||||
Parni tlak
| |||||||||||||||||||||||
Lastnosti atoma | |||||||||||||||||||||||
Oksidacijska stanja | −1, +1, +2, +3, +4, +5, +6, +7 (močno kisel oksid) | ||||||||||||||||||||||
Elektronegativnost | Paulingova lestvica: 3,16 | ||||||||||||||||||||||
Ionizacijske energije |
| ||||||||||||||||||||||
Kovalentni polmer | 102±4 pm | ||||||||||||||||||||||
Van der Waalsov polmer | 175 pm | ||||||||||||||||||||||
Spektralne črte klora | |||||||||||||||||||||||
Druge lastnosti | |||||||||||||||||||||||
Pojavljanje v naravi | prvobitno | ||||||||||||||||||||||
Kristalna struktura | ortorombska | ||||||||||||||||||||||
Hitrost zvoka | 206 m/s (plin, pri 0 °C) | ||||||||||||||||||||||
Toplotna prevodnost | 8,9×10 W/(m⋅K) −3 | ||||||||||||||||||||||
Električna upornost | >10 Ω⋅m (pri 20 °C) | ||||||||||||||||||||||
Magnetna ureditev | diamagnetik[2] | ||||||||||||||||||||||
Magnetna susceptibilnost | −40,5·10−6 cm3/mol[3] | ||||||||||||||||||||||
Številka CAS | Cl2: 7782-50-5 | ||||||||||||||||||||||
Zgodovina | |||||||||||||||||||||||
Odkritje in prva izolacija | Carl Wilhelm Scheele (1774) | ||||||||||||||||||||||
kot element je smov prepoznal | Humphry Davy (1808) | ||||||||||||||||||||||
Najpomembnejši izotopi klora | |||||||||||||||||||||||
| |||||||||||||||||||||||
Klór (latinsko chlorum) je kemični element, ki ima v periodnem sistemu simbol Cl in vrstno število 17, masno pa 35,45. Nahaja se v 3. periodi, zato ima 3 lupnine. Ta plin je halogen iz 17. skupine, zelenkasto rumen, dvainpolkrat gostejši od zraka, z močnim vonjem. Do izuma prvih plinskih mask se je masovno uporabljal na bojiščih v prvi svetovni vojni, kjer je imela njegova uporaba velik psihološki učinek na moralo vojakov. Pozneje so njegovo uporabo na bojnem polju zamenjali bolj učinkoviti bojni strupi, npr. iperit, ki ima to lastnost, da se vpija skozi kožo. Je močan oksidant, belilo, in dezinfekcijsko sredstvo. V stiku z natrijem se burno spaja v natrijev klorid (navadno sol). Človeško telo vsebuje klor v oblikah soli in sicer 1,2g na kilogram telesne mase. Poznamo več vrst klorovih soli, kot najbolj znana je natrijev klorid, bolje poznana kot kuhinjska sol ali navadna sol.
Kot sestava kuhinjske soli in drugih spojin ga je v naravi dovolj in je kot mikronutrient potreben za večino oblik življenja - kloridni ion je kot oksidant ključen element membranskega potenciala vzdražnih celic;[4] v rastlinah je poleg tega kot eden treh najpomembnejših kofaktorjev udeležen v fotosistemu II, enem od dveh kemičnih kompleksov, ki poganjata fotosintezo.[5]
Pomembne lastnosti
[uredi | uredi kodo]Čisti kemični element ima fizikalno obliko dvoatomskega zelenega plina Cl2. Ime klor izhaja iz grškega chloros, ki pomeni zeleno. Za človeka je strupen.
Ta element je član halogenske vrste, ki tvori soli, in ga lahko iz kloridov izločimo z oksidacijo ter pogosteje tudi z elektrolizo. Klor je zelenkasto-rumen plin, ki zlahka reagira s skoraj vsemi drugimi elementi. Pri 10 °C en liter vode raztopi 3,10 litra klora, pri 30 °C pa le še 1,77 litra.
Spojine klora in ogljika
[uredi | uredi kodo]Veliko število organskih klorovih spojin je narejenih umetno. Pomembni so kloralkani, kloralkeni in klorove arome. Spojine so uporabljane predvsem kot topila, hladilne tekočine, hidravlična olja, sredstva za zaščito rastlin ali kot snovi za izdelavo zdravil.
Med spojine klora in ogljika spadajo tudi nekatere zelo strupene, dolgo obstojne ter biološko akumulativne spojine. Prvih dvanajst strupenih snovi, tako imenovanih »ducat umazanih«, ki so omenjene v Stockholmski konvenciji, so vse brez izjeme organokloridi.
Pridobivanje
[uredi | uredi kodo]Klor industrijsko pridobivajo z Downovim procesom. Postopek je v osnovi enak kot pri elektrolizi, razlika je samo v tem, da natrijev klorid segrejejo na 800 °C, preden skozenj spustijo električni tok.
Ko elektrika steče skozi talino, se ta razcepi na anodni in katodni strani kot natrij in klor. Klor ujamejo, ga ohladijo in akumulirajo, natrij pa kot staljena kovina odteče. Naprava je sestavljena iz treh elektrod - dveh negativnih, ki se vrtita in odstranjujeta nastali natrij, ter velike ogljikove anode, na katero se nalaga klor.
Laboratorijsko se Klor navadno pridobiva z reakcijo kalijevega manganata in klorovodikove kisline:
Sklici in opombe
[uredi | uredi kodo]- ↑ Chlorine, Gas Encyclopaedia, Air Liquide
- ↑ Magnetic susceptibility of the elements and inorganic compounds, in Lide, D. R., ur. (2005). CRC Handbook of Chemistry and Physics (86th izd.). Boca Raton (FL): CRC Press. ISBN 0-8493-0486-5.
- ↑ Weast, Robert (1984). CRC, Handbook of Chemistry and Physics. Boca Raton, Florida: Chemical Rubber Company Publishing. str. E110. ISBN 0-8493-0464-4.
- ↑ Kimball, John W. »Excitable Cells Arhivirano 2010-09-08 na Wayback Machine.« Kimball's Biology Pages. Pridobljeno 6.9.2010.
- ↑ Hänscha, Robert & Mendel Ralf R. (2009). »Physiological functions of mineral micronutrients (Cu, Zn, Mn, Fe, Ni, Mo, B, Cl)«. Current Opinion in Plant Biology. Zv. 12, št. 3. str. 259–266. doi:10.1016/j.pbi.2009.05.006. ISSN 1369-5266.
Zunanje povezave
[uredi | uredi kodo]- Klor (video), University of Nottingham