Čeprav je bil radon odkrit že v začetku prejšnjega stoletja, so prve povezave med njegovimi potomci in pljučnim rakom nastale šele v šestdesetih letih. Zgodba o kancerogenosti tega plina sega že v 16. stoletje, ko so v Nemčiji in na Češkem številni rudarji umirali za tako imenovano »Schneberg krankheit«.
Visoka umrljivost rudarjev zaradi pljučnih bolezni se je nadaljevala tudi v 19. stoletju. Še v času druge svetovne vojne so v prid večjim dobičkom pri proizvodnji opreme za vojaške namene pospeševali delo v rudnikih urana in popolnoma zanemarili kakršnokoli zaščito pred radioaktivnostjo.
Šele leta 1956 so se na Švedskem začele sistematične raziskave na tem področju.
V prvem obdobju so avtorji v glavnem poročali o koncentraciji radona in njegovih razpadnih produktov v zraku delovnega in bivalnega okolja. Sledilo je obdobje iskanja in pojasnjevanja vzrokov povišanih koncentracij. Slovenija je geološko heterogena dežela in zato zanimiva za meritve koncentracije radona. Prvič so se s tem problemom soočili leta 1969 v zvezi z rudnikom urana v Žirovskem vrhu. Kasneje so ugotovili povišane koncentracije tudi v rudniku živega srebra v Idriji, rudniku svinca in cinka v Mežici, medtem ko so bile vrednosti v premogovnikih nižje zaradi učinkovitega prezračevanja. Meritve so prešle v podzemne jame, pri čemer so v nekaterih delih namerili do 20 kBqm-3. V Postojnski jami je koncentracija radona v območju od 2 so 4 kBqm-3, kar je za obiskovalca prispevek k letni dozi okrog 2 %, zaposleni pa morajo biti pod stalnim radiološkim nadzorom. Poleg meritev, ki potekajo v slovenskih zdraviliščih, so se leta 1986 pričele meritve radona v bivalnem okolju, pri čemer so se osredotočili predvsem na slovenske šole, vrtce in okrog 900 naključno izbranih stanovanj.
V Sloveniji do zdaj nimamo uradno določenih omejitev glede koncentracije radona v bivalnem in delovnem okolju, zato načeloma sledimo priporočilo ICRP (International Commission on Radiological Protection), ki dovoljuje koncentracijo radona v zraku bivalnega okolja od 200 do 600 Bqm-3 in od 500 do 1500 Bqm-3 v delovnem okolju.
