Radon

86 astat ← radon → - Xe ↑ Rn ↓ Uuo Celotna preglednica
Splošno
Ime, simbol, vrstno število	radon, Rn, 86
Kemijska vrsta	žlahtni plini
Skupina, perioda, blok	18, 6, p
Izgled	brezbarven
Relativna atomska masa	(222) g/mol
Elektronska konfiguracija	[Xe] 4f14 5d10 6s2 6p6
e- na lupino	2, 8, 18, 32, 18, 8
Fizikalne lastnosti
Agregatno stanje	plin
Tališče	202 K (-71 °C, -96 °F)
Vrelišče	211,3 K (-61,7 °C, -79,1 °F)
Talilna toplota	3,247 kJ/mol
Izparilna toplota	18,10 kJ/mol
Toplotna kapaciteta	(25 °C) 20,786 J/(mol·K)
Parni tlak P/Pa 1 10 100 1 k 10 k 100 k pri T/K 110 121 134 152 176 211
Lastnosti atoma
Kristalna struktura	kubični ploskovno-centriran
Oksidacijska stanja	0
Elektronegativnost	ni podatka (Paulingova lestvica)
Ionizacijski potenciali	1.: 1037 kJ/mol
Atomski polmer (izr.)	120 pm
Kovalentni polmer	145 pm
Razne lastnosti
Magnetna urejenost	nemagneten
Toplotna prevodnost	(300 K) 3,61 mW/(m·K)
CAS število	10043-92-2
Pomembni izotopi
Glavni članek: Izotopi radona izo NA t1/2 DM DE (MeV) DP 211Rn sint. 14,6 h ε 2,892 211At α 5,965 207Po 222Rn 100 % 3,824 d α 5,590 218Po
Viri

Radon je kemični element, ki ima v periodnem sistemu simbol Rn in atomsko število 86. Ta radioaktivni žlahtni plin nastane z razpadom radija; radon je eden najtežjih plinov in škodljiv zdravju. Najbolj stabilni izotop, Rn-222, ima razpolovno dobo 3,8 dni in se ga uporablja v radioterapiji. Povzroča pljučnega raka.

Čeprav je bil radon odkrit že v začetku prejšnjega stoletja, so prve povezave med njegovimi potomci in [pljučni rak|pljučnim rakom] nastale šele v šestdesetih letih. Zgodba o kancerogenosti tega plina sega že v 16. stoletje, ko so v Nemčiji in na Češkem številni rudarji umirali za tako imenovano »Schneberg krankheit«. Visoka umrljivost rudarjev zaradi pljučnih bolezni se je nadaljevala tudi v 19. stoletju. Še v času druge svetovne vojne so v prid večjim dobičkom pri proizvodnji opreme za vojaške namene pospeševali delo v rudnikih urana in popolnoma zanemarili kakršnokoli zaščito pred radioaktivnostjo.

Šele leta 1956 so se na Švedskem začele sistematične raziskave na tem področju. V prvem obdobju so avtorji v glavnem poročali o koncentraciji radona in njegovih razpadnih produktov v zraku delovnega in bivalnega okolja. Sledilo je obdobje iskanja in pojasnjevanja vzrokov povišanih koncentracij. Slovenija je geološko heterogena dežela in zato zanimiva za meritve koncentracije radona. Prvič so se s tem problemom soočili leta 1969 v zvezi z rudnikom urana v Žirovskem vrhu. Kasneje so ugotovili povišane koncentracije tudi v rudniku živega srebra v Idriji, rudniku svinca in cinka v Mežici, medtem ko so bile vrednosti v premogovnikih nižje zaradi učinkovitega prezračevanja. Meritve so prešle v podzemne jame, pri čemer so v nekaterih delih namerili do 20 kBqm-3. V Postojnski jami je koncentracija radona v območju od 2 so 4 kBqm-3, kar je za obiskovalca prispevek k letni dozi okrog 2 %, zaposleni pa morajo biti pod stalnim radiološkim nadzorom. Poleg meritev, ki potekajo v slovenskih zdraviliščih, so se leta 1986 pričele meritve radona v bivalnem okolju, pri čemer so se osredotočili predvsem na slovenske šole, vrtce in okrog 900 naključno izbranih stanovanj. V Sloveniji do zdaj nimamo uradno določenih omejitev glede koncentracije radona v bivalnem in delovnem okolju, zato načeloma sledimo priporočilo ICRP (International Commission on Radiological Protection), ki dovoljuje koncentracijo radona v zraku bivalnega okolja od 200 do 600 Bqm-3 in od 500 do 1500 Bqm-3 v delovnem okolju.