Uran

Za druge pomene glej Uran (razločitev).

Uran, ₉₂U

Uran
Izgovarjava	IPA: [urán]
Videz	srebrno kovinsko siv; korodira na zraku v plašč iz lusk črnega oksida
Standardna atomska teža Ar, std(U)	238,02891(3)
Uran v periodnem sistemu
Vodik Helij Litij Berilij Bor (element) Ogljik Dušik Kisik Fluor Neon Natrij Magnezij Aluminij Silicij Fosfor Žveplo Klor Argon Kalij Kalcij Skandij Titan (element) Vanadij Krom Mangan Železo Kobalt Nikelj Baker Cink Galij Germanij Arzen Selen Brom Kripton Rubidij Stroncij Itrij Cirkonij Niobij Molibden Tehnecij Rutenij Rodij Paladij Srebro Kadmij indij Kositer Antimon Telur Jod Ksenon Cezij Barij Lantan Cerij Prazeodim Neodim Prometij Samarij Evropij Gadolinij Terbij Disprozij Holmij Erbij Tulij Iterbij Lutecij Hafnij Tantal Volfram Renij Osmij Iridij Platina Zlato Živo srebro Talij Svinec Bizmut Polonij Astat Radon Francij Radij Aktinij Torij Protaktinij Uran (element) Neptunij Plutonij Americij Kirij Berkelij Kalifornij Ajnštajnij Fermij Mendelevij Nobelij Lavrencij Raderfordij Dubnij Siborgij Borij Hasij Majtnerij Darmštatij Rentgenij Kopernicij Nihonij Flerovij Moskovij Livermorij Tenes Oganeson Nd ↑ U ↓ (Uqh) protaktinij ← Uran → neptunij
Vrstno število (Z)	92
Skupina	n/a
Perioda	perioda 7
Blok	blok f
Razporeditev elektronov	[Rn] 5f3 6d1 7s2
Razporeditev elektronov po lupini	2, 8, 18, 32, 21, 9, 2
Fizikalne lastnosti
Faza snovi pri STP	trdnina
Tališče	1132,2 °C
Vrelišče	4131 °C
Gostota (blizu s.t.)	19,1 g/cm3
v tekočem stanju (pri TT)	17,3 g/cm3
Talilna toplota	9,14 kJ/mol
Izparilna toplota	417,1 kJ/mol
Toplotna kapaciteta	27,665 J/(mol·K)
Parni tlak P (Pa) 1 10 100 1 k 10 k 100 k pri T (°C) 2.052 2.291 2.586 2.961 3.454 4.129
Lastnosti atoma
Oksidacijska stanja	+1, +2, +3, +4, +5, +6 (amfoterni oksid)
Elektronegativnost	Paulingova lestvica: 1,38
Ionizacijske energije	1.: 597,6 kJ/mol 2.: 1420 kJ/mol
Atomski polmer	empirično: 156 pm
Kovalentni polmer	196±7 pm
Van der Waalsov polmer	186 pm
Spektralne črte Urana
Druge lastnosti
Pojavljanje v naravi	prvobitno
Kristalna struktura	​ortorombska
Hitrost zvoka tanka palica	3155 m/s (pri 20 °C)
Temperaturni raztezek	13,9 µm/(m⋅K) (pri 25 °C)
Toplotna prevodnost	27,5 W/(m⋅K)
Električna upornost	0,280 µΩ⋅m (pri 0 °C)
Magnetna ureditev	paramagnetičen
Youngov modul	208 GPa
Strižni modul	111 GPa
Stisljivostni modul	100 GPa
Poissonovo razmerje	0,23
Trdota po Vickersu	1960–2500 MPa
Trdota po Brinellu	2350–3850 MPa
Številka CAS	7440-61-1
Zgodovina
Poimenovanje	po planetu Uranu, ki nosi ime grškega boga nebes
Odkritje	Martin Heinrich Klaproth (1789)
Prva izolacija	Eugène-Melchior Péligot (1841)
Najpomembnejši izotopi Urana
Izo­top Pogos­tost Razpolovni čas (t1/2) Razpadni način Pro­dukt 232U sint. 68,9 let SF – α 228Th 233U sled 1,592×105 let SF – α 229Th 234U 0,005% 2,455×105 let SF – α 230Th 235U 0,720% 7,04×108 let SF – α 231Th 236U trace 2,342×107 let SF – α 232Th 238U 99,274% 4,468×109 let α 234Th SF – β−β− 238Pu

Urán (latinsko uranium) je kemični element, ki ima v periodnem sistemu simbol U in atomsko število 92. Ta težek, srebrno-bel, strupen, kovinski, naravno radioaktiven element pripada skupini aktinidov. Njegov izotop uran-235 se uporablja kot gorivo v jedrskih reaktorjih in jedrskem orožju. Uran navadno najdemo v zelo majhnih količinah v kamninah, prsti, vodi, rastlinah in živalih (vključno z ljudmi). V naravi obstaja kot uran 238 (99.2739–99.2752%), uran 235 (0.7198–0.7202%) in v zelo majhnih količinah kot uran 234 (0.0050–0.0059%). Uran razpada počasi z alfa razpadom. Razpolovni čas za uran 238 je 4.47 milijarde let, za uran 235 pa 704 milijonov let.. Uran 235 je edini material v naravi, ki se cepi (fisija). Uran 238 postane cepilen, če sprejme hitre nevtrone, ki ga transmutirajo v plutonij 239. Če sprejme torijeve nevtrone, transmutira v uran 233, ki je tudi cepilen. Oba izotopa urana sta pomembna energetska vira v jedrski tehniki, s tem da je uran 235 v naravi prisoten v relativno majhnih količinah.

Element je leta 1789 odkril Martin Heinrich Klaproth, ki ga je poimenoval po planetu Uranu. Eugène-Melchior Péligot ga je kot prvi izoliral, njegove radioaktivne lastnosti pa je leta 1896 odkril Henri Becquerel. Raziskovanje Enrica Fermija in drugih je privedlo od uporabe urana v jedrskih reaktorjih in atomski bombi.

Značilnosti

Nevtron povzroči razpad jedra U-235

V prečiščenem stanju je uran srebrno bela, šibko radioaktivna kovina. Ima trdoto po Mohsu 6, ki zadostuje za praske stekla in je približno enaka trdoti titana, rodija, mangana in niobija. Je koven material, duktilen, rahlo paramagneten, močno elektropozitiven in slab prevodnik elektrike. Uran ima zelo visoko gostoto 19.1 g/cm³, je gostejši od svinca (11.3 g/cm³), a nekoliko redkejši od volframa in zlata (19.3 g/cm³).

Kovinski uran reagira s skoraj vsemi nekovinskimi elementi (z izjemo žlahtnih plinov) in njihovimi spojinami, reaktivnost mu narašča s temperaturo. Solna in solitrna kislina ga raztapljata, vendar kisline, ki ne oksidirajo – z izjemo solne kisline – element načenjajo zelo počasi. Fino dispergiran lahko reagira z mrzlo vodo; na zraku se kovinski uran prevleče s temno plastjo uranovega oksida. Uran se iz rude pridobiva po kemični poti, pri čemer se pretvori v uranov dioksid ali druge v industriji uporabne kemične oblike.

Uran 235 je bil prvi izotop, za katerega so ugotovili, da se lahko cepi. Če uran 235 bombardiramo s počasnimi nevtroni, v večini primerov njegovi atomi razpadejo v dvoje manjših jeder, pri čemer sproščajo v jedru vezano energijo in dodatne nevtrone. Če te dodatne nevtrone absorbirajo druga jedra urana 235, pride do verižne jedrske reakcije, ki ima za posledico izbruh toplote ali (v posebnih okoliščinah) eksplozijo. V jedrskem reaktorju verižno reakcijo umetno upočasnimo in nadzorujemo s strupom za elektrone, ki absorbira nekaj prostih nevtronov. Takšni, za nevtrone vpojni materiali so pogosto sestavina reaktorskih kontrolnih palic.

Za atomsko bombo iz urana 235 je potrebnih 7 kg urana 235. Prva v vojni odvržena atomska bomba, Little Boy, je bila zasnovana na cepitvi urana, testna jedrska bomba (The Gadget) in bomba, ki je uničila Nagasaki (Fat Man), pa sta uporabljali plutonij.

Kovinski uran ima tri alotropne oblike:

• α (ortorombsko), ki je stabilna do temperature 660 °C,
• β (tetragonalno), ki je stabilna od temperature 660 °C do 760 °C,
• γ (telesno centrirano), ki je stabilna od temperature 760 °C do tališča – in v tej obliki ga je najlaže obdelovati.

Uporaba

Daleč največ urana se uporablja v jedrski tehniki za proizvodnjo električne energije ali jedrskega orožja. S popolno fisijo (cepitvijo) enega kilograma urana 235 pridobimo okrog 83 terajoulov energije (8,314×1013 joulov), kar ustreza približno 2000 tonam dizelskega goriva oziroma 3000 tonam črnega premoga. Nuklearna elektrarna Krško, ki ima toplotno moč 2000 MW (električno moč 696 MW), samo za delovanje potrebuje okrog 2,3 kg urana 235 dnevno, vendar je poraba v praksi manjša, saj cepitev urana 235 prispeva dve tretjini moči, zraven pa se cepi še plutonij 239, ki se proizvaja v reaktorju in prispeva približno tretjino moči. Pri atomskih bombah se ne cepi ves material, predvsem zaradi hitre reakcije, vendar kljub temu dobimo velikansko količino energije.

Bogatenje urana

Za uporabo v reaktorjih ali pa v atomski bombi moramo uran obogatiti – zvišati delež urana 235 z 0,72 % (v kakršnem je prisoten v naravnem uranu) na 3,7–5 %. Izjema so reaktorji CANDU, ki za gorivo uporabljajo naravni uran. Za reaktorje jedrskih podmornic, letalonosilk ali ruskih ledolomilcev je potreben visoko obogaten uran z 20–90% deležem izotopa 235. Pri reaktorjih, ki uporabljajo visokoobogateni uran, je ciklus obratovanja z enoto goriva daljši kot pri električnih jedrskih reaktorjih (kjer menjava goriva poteka na vsakih 18 mesecev), so pa zato veliko dražji za obratovanje. Za jedrsko bombo se uporablja obogaten uran z deležem izotopa 235 nad 80%.

Po bogatenju urana ostane sorazmerno veliko osiromašenega urana, sestavljenega iz urana 238, v njem ostane 0,2% urana 235, ki se ga ne izloči. Novejši jedrski reaktorji sicer omogočajo uporabo recikliranega goriva. Iz goriva, ki je že bilo uporabljeno v reaktorju, se reciklirata uran in plutonij in se z mešanjem s svežim uranom uporabita kot novo gorivo. Recikliranje izrabljenega goriva omogoča zmanjšanje radioaktivnih odpadkov, ponovno uporabo jedrskega goriva in zmanjšanje potrebe po svežem naravnem uranu. V prihodnosti pa bodo lahko osiromašeni uran uporabljali tudi v oplodnih reaktorjih (ga transmutirali v cepilne materiale) in tako uporabili tudi material, ki trenutno velja za odpadek.

Osiromašeni uran

Osiromašeni uran se zaradi velike gostote (19050 kg/m3), ki je večja od svinca, uporablja za protioklepne in protitankovske naboje. Američani so ga uporabljali za 30 mm hitrostrelno orožje Gatling in protitankovske granate v tankih M1 Abrams. Osiromašeni uran so uporabljali tudi kot oklep na istem tanku. Naboj iz osiromašenega urana se ob zadetku deformira tako, da še vedno ostane oster (ang. self-sharpening). Njegova uporaba pa predstavlja biološko nevarnost, saj naboj po zadetku zgori in se spremeni v prah, ki je nevaren, če ga vdihnemo.

Uran v Sloveniji

V Sloveniji so med letoma 1981 in 1990 kopali uranovo rudo v rudniku urana v Žirovskem vrhu, od leta 1984 so proizvajali tudi uranov koncentrat. Do prenehanja del so izkopali 633.000 ton uranove rude in proizvedli 452 ton uranovega oksida v obliki rumene pogače. Leta 1992 so rudnik zaprli, odtlej pa razgrajujejo naprave in dekontaminirajo okolico.

Izpostavljenost človeka

Človek je uranu (ali radioaktivnim potomcem, kot je radon) izpostavljen z vdihavanjem prahu v zraku in uživanjem kontaminirane hrane in vode. Količina urana v zraku je tipično zelo majhna; izpostavljenost je povečana za delavce v tovarnah, kjer se proizvajajo fosfatna gnojila, ter prebivalce okolice objektov, kjer se proizvajajo ali testirajo jedrska orožja, modernih bojišč, kjer so se uporabljala orožja z osiromašenim uranom, termoelektrarn na premog ter objektov za izkop in predelavo uranove rude. Izpostavljenost radonu je povečana v hišah in drugih zgradbah nad nahajališči urana (bodisi naravnih ali odlagališčih žlindre).

Večina zaužitega urana se izloči s prebavo. Če je zaužiti uran vezan v netopno obliko, kot je uranov oksid, se ga absorbira le 0.5%, absorpcija bolj topnega iona uranil pa doseže tudi 5%. Vodotopne uranove spojine po navadi hitro zapustijo telo, netopne spojine pa ne, še posebej, če se kot prah vnesejo v pljuča, zato predstavljajo resnejše tveganje. Uran, ki vstopi v krvni obtok, se kopiči v kostnem tkivu zaradi uranove afinitete do fosfatov. Uran se ne absorbira preko kože, alfa delci, nastali ob razpadu urana, tudi ne prodrejo skozi kožo.

Učinki in previdnostni ukrepi

Izpostavljenost uranu lahko vpliva na normalno delovanje ledvic, možganov, jeter, srca in ostalih organov, saj je kljub šibki radioaktivnosti uran strupena kovina in reproduktivni toksin. Radiološki efekti so večinoma krajevni, ker ima alfa sevanje, glavni razpadni kanal ²³⁸U, zelo kratek doseg in ne predre kože. V raziskavah na laboratorijskih živalih so ugotovili, da ioni uranil (UO₂²⁺), ki so med drugim v uranovem trioksidu ali uranil nitratu ter ostalih 6-valentnih uranovih spojinah, povzročajo genetske napake in napake imunskega sistema. Čeprav ni dokazanih primerov, da je izpostavljenost naravnemu ali osiromašenemu uranu neposredno povezana z rakom pri ljudeh, je izpostavljenost uranu in njegovim razpadnim produktom, zlasti radonu, že dolgo znana kot resna nevarnost zdravju. Izpostavljenost stronciju 90, jodu 131 in ostalim cepitvenim produktom ni povezana z izpostavljenostjo uranu, lahko pa do nje pride med medicinskimi postopki ali pri iztrošenem jedrskem gorivu.

Podobno je tudi z nenamerno izpostavljenostjo visoki koncentraciji uranovega heksafluorida - čeprav je pri vdihavanju tega plina prišlo do smrtnih žrtev, smrti povezujejo z nastankom zelo strupene fluorovodikove kisline in uranil fluorida in ne s samim uranom. Fino mlet uran v kovinski obliki predstavlja požarno nevarnost, saj je samovnetljiv; majhna zrnca se samodejno vžgejo na zraku že pri sobni temperaturi.

Zadostno zaščito pri rokovanju z uranom v kovinski obliki predstavljajo rokavice. Z uranovim koncentratom se rokuje in se ga shranjuje tako, da ni nevarnosti za zaužitje ali vdihovanje.

Uran v okolju

Uran je šibko radioaktiven in ima dolg razpolovni čas (4.468 milijarde let za izotop uran 238). Njegov biološki razpolovni čas (povprečni čas, potreben, da človeško telo izloči polovico količine urana v telesu) znaša približno 15 dni. Ker pa je uran strupena kovina, lahko izpostavljenost uranu vpliva na normalno delovanje ledvic, možganov, jeter, srca in drugih organov. Uporaba osiromašenega urana (OU) za strelivo je kontroverzna zaradi morebitnih dolgoročnih vplivov na zdravje.

Uran v naravi

Uran je v naravi prisoten v majhnih deležih v skalah, tleh in vodi. Je element z najvišjim vrstnim številom, ki ga na Zemlji v naravi najdemo v znatnih količinah. Po navedbah Znanstvenega komiteja ZN za vplive atomskega sevanja se običajna koncentracija urana v tleh giblje med 300 μg/kg do 11.7 mg/kg.

Uran velja za pogostejšega, kot so berilij, antimon, kadmij, zlato, živo srebro, srebro ali volfram, in približno enako pogostega kot kositer, arzen ali molibden. Nahaja se v mnogih mineralih, kot so uraninit (najbolj pogosta uranova ruda), otunit, uranofan, torbernit in kofinit. Znatne koncentracije urana je najti tudi v nekaterih virih fosfatov in mineralih, kot so lignit in monacitni pesek (iz teh virov se uran pridobiva komercialno).

Morska voda vsebuje približno 3.3 ppb masnega deleža urana ali 3.3 mikrograma na liter morske vode. Uran(VI) tvori vodotopne karbonatne komplekse. Preučevali so tudi že možnosti pridobivanja urana iz morske vode.

Viri urana

Rudarjenje in mletje rude

Sprva pri pridobivanju in mletju uranove rude niso bili pozorni na nevarnost radioaktivnosti, zato so bili delavci izpostavljeni visokim koncentracijam sevanja. Konvencionalni mlini za uranovo rudo ustvarjajo radioaktivne odpadke v obliki jalovin, ki vsebujejo uran, radij in polonij. Kopanje urana torej vodi k neizogibnemu radioaktivnemu onesnaženju okolja v obliki trdnih, tekočih in plinastih odpadkov. Vdihavanje radona je v štiridesetih in petdesetih letih dvajsetega stoletja povzročilo močan porast pljučnega raka pri delavcih v podzemnih rudnikih urana.

V tem obdobju so jalovine tudi nekaznovano izpuščali v vodne vire in jih s tem onesnaževali. Tako je, denimo, radij, ki se je izpral iz jalovin urana v ZDA, onesnažil tisoče kilometrov porečja reke Kolorado. Med letoma 1966 in 1971 so v več tisoč stanovanjskih hišah in poslovnih zgradbah na Koloradski planoti zaznali nenavadno visoke koncentracije radona in ugotovili, da so bile zgrajene neposredno na uranovih jalovinah.

Kovina

Osiromašeni uran (OU) je uporaben zaradi velike gostote 19.1 g/cm3 (68.4% gostejši kot svinec). Uporablja se za protiuteži v letalih, zaščito pred sevanjem v medicinski terapiji z obsevanjem in opremi za industrijsko radiografijo ter za transport radioaktivnih materialov. V vojaške namene se uporablja za protioklepne izstrelke in zaščitne plošče.

Ker uran pronica v zrak in vodo, lahko uporaba streliva z osiromašenim uranom povzroči ekološki problem onesnaženja podtalnice.

Izgorevanje

Raziskave izpostavljenosti aerosolom osiromašenega urana kažejo, da se produkti pri izgorevanju hitro usedejo iz zraka in imajo lahko vplive na prebivalstvo samo v krogu nekaj kilometrov.

Združene države Amerike so priznale, da so zabeležili preko 100 incidentov, kjer so bili člani vojske ZDA zadeti s strelivom z osiromašenim uranom in je bilo neznano število vojakov izpostavljenih osiromašenemu uranu z vdihavanjem njegovih produktov pri izgorevanju.

Korozija

Pri koroziji urana v vodnih raztopinah, bogatih s silicijevim dioksidom, nastajata tako uranov dioksid kot uranov trioksid.

V čisti vodi v prvem tednu nastaja schoepit {(UO2)8O2(OH)12.12(H2O)}, po štirih mesecih pa studtit {(UO2)O2·4(H2O)}.

Uran reagira z vodo tako, da tvori vodik, uranov dioksid ter 2-9% uranovega hidrida. Pomembno je omeniti, da je hitrost korozije zaradi vode precej večja kot korozija zaradi kisika okoli 100 °C. V kislem okolju (pH vrednosti pod 2) se hitrost korozije pri 100 °C močno zniža, prav tako pa hitrost pada z zviševanjem pH vrednosti nad 7. Obsevanje z žarki gama ne vpliva dosti na hitrost korozije.

Kisik zavira korozijo urana zaradi vode.

Jedrski odpadki

Izrabljeno gorivo (uranov dioksid) je zelo slabo topno v vodi in sprošča uran (in fizijske produkte) še počasneje kot borosilikatno steklo v stiku z vodo.

S pomočjo postopka PUREX lahko iz iztrošenega goriva s ponovno uporabo pridobijo večino urana v gorivu. Poleg urana, ki ga niso mogli izločiti v postopku, odpadki vsebujejo še preostali plutonij in nekatere aktinide, ki s časom razpadajo in tako povečujejo koncentracijo urana v odpadkih. Ta proces traja več sto in tisoč let.

Vplivi na zdravje

Vodotopne uranove soli so strupene, vendar ne toliko kot druge težke kovine, na primer svinec in živo srebro. Vodotopne uranove soli najbolj prizadenejo ledvice in se kljub izločanju z urinom ob trajni izpostavljenosti lahko nabirajo v njih. Svetovna zdravstvena organizacija je določila mejno vrednost za dnevni vnos vodotopnih uranovih soli za splošno populacijo na 0.5 μg/kg telesne teže (35 μg za 70 kg težkega odraslega): izpostavljenost do te vrednosti ne vodi k znatnim poškodbam ledvic.

Uran (VI) tvori komplekse s karbonati, zato se v primeru zastrupitve kot protistrup uporabljajo hidrogenkarbonati. Kot alternativa se v ta namen lahko uporabi tiron (natrijev 4,5-dihidroksibenzen-1,3-disulfonat).

Ljudje

Glej tudi: Uran § Izpostavljenost človeka

Rak

Leta 1950 so v ZDA izvedli celovito preiskavo rudarjev v rudnik urana, zaključke pa so objavili leta 1962, kar je bila prva objava statistične korelacije med rakom in kopanjem urana.

Izpostavljenost osiromašenemu uranu

Glej tudi: Osiromašeni uran

Uporaba osiromašenega urana (OU) za strelivo je kontroverzna zaradi morebitnih dolgoročnih vplivov na zdravje. Izpostavljenost uranu, ki je strupena kovina, lahko ogrozi normalno delovanje ledvic, možganov, jeter, srca in mnogih ostalih organov. Aerosol, ki nastane pri trkih in vžigih streliva z OU, lahko onesnaži prostrana območja okoli mesta trka, zaradi česar lahko pride do vdihavanja omenjenega aerosola. Med tri tedenskim obdobjem spopadov v Iraku leta 2003 je bilo uporabljeni 1000-2000 ton streliva z OU.

Glede dejanske akutne in kronične toksičnosti OU so polemike tudi v zdravstveni stroki. Več raziskav z laboratorijskimi glodavci in kultiviranimi celicami meni, da lahko kronična izpostavljenost vodi k levkemiji ter vpliva na genetske, razmnoževalne in nevrološke sposobnosti. Epidemiološki povzetek leta 2005 je zaključil, da so epidemiološki podatki skladni s povečano verjetnostjo prirojenih okvar pri potomcih oseb, izpostavljenih OU. Svetovna zdravstvena organizacija 8WHO) na drugi strani trdi, da pri ljudeh niso zabeležili posledic za razmnoževanje, razvoj in povišane incidence raka zaradi izpostavljenosti OU. Dr. Keith Baverstock, nekdanji regionalni svetovalec za sevanje in javno zdravje, se z njihovim poročilom ne strinja, saj meni, da niso upoštevali možnih dolgoročnih vplivov OU na človeško telo.

Prirojene okvare

Večina znanstvenih raziskav ni odkrila povezave med uranom in prirojenimi okvarami, nekatere pa vseeno trdijo, da obstajajo statistične korelacije glede nepravilnosti pri razmnoževanju med vojaki, izpostavljenimi OU, in ostalimi.

Zaključek ene izmed raziskav je, da so epidemiološki podatki konsistentni s povečanim tveganjem za prirojene okvare pri otrocih oseb, izpostavljenih OU. Okoljevarstvene skupine in ostali so izrazili zaskrbljenost zaradi vplivov OU na zdravje. Nekateri ljudje nasprotujejo uporabi osiromašenega urana, še posebej v strelivu, zaradi njegove mutagenosti, teratogenosti pri miših, nevrotoksičnosti in domnevne karcinogenosti. Dodatno jih skrbi tudi pronicanje urana iz neeksplodiranega streliva v podtalnico.

Nekateri viri so pripisali povečanje verjetnosti za prirojene napake otrok veteranov Zalivske vojne in Iračanov zaradi vdihavanja OU. V študiji iz leta 2001, ki je zajela 15000 veteranov iz Zalivske vojne in 15000 kontrolnih veteranov, so ugotovili, da so bile prirojene napake pri otrocih veteranov Zalivske vojne 1.8 (očetje) in 2.8 (matere) pogostejše kot pri kontrolni skupini. Izsledki preiskava enot Velike Britanije so podobni, veterani Zalivske vojne so poročali o 50% večjem tveganju za prirojene napake kot ostali veterani. V preiskavi so zaključili, da niso našli dokaza o povezavi med bojevanjem v Zalivski vojni in povečanim tveganjem za splav, kromosomske napake in prirojenimi sindromi. Povezave, ki so jih opazili, so temeljile na pričanjih vojakov, ki pa so lahko pristranska. Pri vojakinjah ni bilo nobenega dokaza za povečano tveganje za splav.

Živali

Uran ima citotoksičen, genotoksičen in karcinogen vpliv na živali. Študije poročajo o reproduktivnih okvarah in ostalih zdravstvenih težavah pri glodavcih, žabah in drugih živalih. Ugotovile so tudi, da so za glodavce in žabe vodotopne oblike urana teratogene.

Bakterijska biokemija

Nekatere bakterije in protobakterije kot so Geobacter in Burkhilderia fungorum (sev Rifle) lahko zmanjšujejo vsebnost urana v zemlji in podtalnici, saj pretvarjajo vodotopen uran U(VI) v U(IV), ki tvori zelo slabo topne komplekse.

Obnašanje v tleh

Za zmanjšanje izpiranja urana v tleh se predlagata dve metodi. Prva temelji na dodajanju minerala (apatita) v tla, druga pa na dodajanju hranljive snovi, kot na primer acetata. To bi omogočilo bakterijam, da reducirajo U(VI) v U(IV) in s tem močno zmanjšajo topnost urana. Uran se v šotastih tleh pogosto veže v huminske kisline, kar tudi zmanjša izpiranje urana v podtalnico.

Zunanje povezave

• Rudnik urana Žirovski vrh