Uporabnik:ModriDirkac/Peskovnik

    Iz Wikipedije, proste enciklopedije
    Roman Empire

    • Basileía Rhōmaíōn
    Zastava ModriDirkac/Peskovnik Imperial aquila ModriDirkac/Peskovnik
    Lega ModriDirkac/Peskovnik
    Glavno mesto
    Upravljanje Semi-elective, functionally absolute monarchy
    Valuta sestertius,[n 2] aureus, solidus, nomisma

    *Rimsko cesarstvo (latinsko Imperium Romanum  [ɪmˈpɛri.ũː roːˈmaːnũː] ; Koinē Greek) je bilo obdobje po Republiki v starem Rimu . Kot država je vključevalo obsežna ozemlja okoli Sredozemskega morja v Evropi, severni Afriki in zahodni Aziji, ki so jim vladali cesarji . Od nastopa vladavine Cezarja Avgusta do obdobja vojaške anarhije v 3. stoletju je bila to politična tvorba z Italijo kot središčem provinc in mestom Rim kot glavnim mestom (27. pr. N. Št. – 286 po Kr.). Po vojaški krizi je cesarstvu vladalo več cesarjev, ki so si delili oblast nad zahodnim rimskim cesarstvom in nad vzhodnim rimskim cesarstvom (znanim tudi kot bizantinsko cesarstvo). Rim je ostal nominalno glavno mesto obeh delov do leta 476, ko so carske znake poslali v Carigrad, potem ko so "barbari", Goti pod Odoakerjevim vodstvom, zavzeli Ravenno in pozneje odstavili Romula Avgusta . Sprejem krščanstva kot državne vere Rimskega imperija leta 380 AD in padec Zahodnega rimskega imperija pod germanske kralje običajno označuje konec klasične antike in začetek srednjega veka . Te dogodke, skupaj s postopno helenizacijo vzhodnega rimskega imperija, zato zgodovinarji pojmujejo kot ločnico s srednjeveškim rimskim cesarstvom, ki je kot bizantinsko cesarstvo ostalo v vzhodnih provincah.

    Država predhodnica Rimskega imperija, Rimska republika (ki je v 6. stoletju pred našim štetjem nadomestila rimsko monarhijo ), se je v vrsti državljanskih vojn in političnih spopadov močno destabilizirala. Sredi 1. stoletja pred našim štetjem je bil Julij Cezar imenovan za večnega diktatorja in kmalu zatem, leta 44 pr. Kr., tudi umorjen Državljanske vojne in nemiri so se nadaljevali, vrhunec pa je bil zmaga Oktavijana, Cezarjevega posvojenega sina, nad Markom Antonijem in Kleopatro v bitki pri Akciju leta 31 pr. Naslednje leto je Oktavijan osvojil Ptolemajski Egipt, s čimer se je končalo helenistično obdobje, ki se je začelo z osvajanji Aleksandra Velikega Makedonskega v 4. stoletju pr. Kr. Oktavijanova moč in oblast je nato postala nedotakljiva in absolutna in leta 27 pred našim štetjem mu je rimski senat formalno podelil veliko moč in nov naslov <i id="mwZw">Avgust</i>, s čimer je postal prvi rimski cesar.

    V prvih dveh stoletjih cesarstva zgodovina beleži obdobje stabilnosti in razcveta brez primere, znano kot Pax Romana ("rimski mir"). Rim je dosegel svoj največji ozemeljski obseg med Trajanovo vladavino (AD 98–117). Obdobje je hkrati povečalo notranje težave in upad se je začel z vladavino cesarja Komoda (177-192). V 3. stoletju je cesarstvo doživelo krizo, ki je ogrozila njegov obstoj, saj sta se Galsko cesarstvo in Palmirensko cesarstvo odcepila od rimske države, vrsta kratkotrajnih cesarjev, pogosto vojakov iz legij, pa je le drug za drugim, včasih pa tudi sočasno, za kratek čas vodilo cesarstvo. Carstvo je ponovno združil cesar Avrelijan ( r . 270–275 ). V prizadevanju za njegovo utrditev je Dioklecijan leta 286 ustanovil dve ločeni cesarski središči, enega na grškem vzhodu in drugega na latinskem zahodu. Kristjani so se na vplivne položaje začeli povzpenjati v 4. stoletju, po Milanskem ediktu iz leta 313. Kmalu zatem je selitveno obdobje,v času katerega je prihajalo do obsežnih vpadov germanskih ljudstev in Hunov pod vodstvom Atile, pripeljalo do propada Zahodnega rimskega cesarstva. Z padcem Ravene pod germanske Herule in z Odoakrovo odstavitvijo Romula Avgusta leta 476 je zahodno rimsko cesarstvo dokončno propadlo. Vzhodno rimski cesar Zeno ga je formalno odpravil leta 480 po Kr. Kljub temu so nekatere države na ozemljih nekdanjega zahodnega rimskega cesarstva kasneje trdile, da so podedovale vrhovno oblast rimskih cesarjev, predvsem Sveto rimsko cesarstvo . Vzhodno rimsko cesarstvo je preživelo še eno tisočletje, dokler Konstantinopela leta 1453. niso zavzeli Turki pod vodstvom sultana Mehmeda II.

    Zaradi velikega obsega in dolžine obstoja Rimskega imperija so rimske upravne prakse in kultura močno in trajno vplivale na razvoj jezika, religije, umetnosti, arhitekture, filozofije, prava in oblik vladanja ne samo na ozemlju, ki ga je obsegalo, temveč tudi daleč preko meja. Latinski jezik Rimljanov se je razvil v romanske jezike srednjeveškega in modernega sveta, medtem ko je srednjeveška grščina postala jezik vzhodnega rimskega imperija. Sprejetje krščanstva v imperiju je privedlo do oblikovanja srednjeveškega krščanstva . Grška in rimska umetnost sta močno vplivali na italijansko renesanso . Rimska arhitekturna tradicija je služila kot osnova za romansko, renesančno in neoklasično arhitekturo, močno pa je vplivala tudi na islamsko arhitekturo . Rimsko pravo ima naslednike v mnogih današnjih pravnih sistemih, na primer v Napoleonovem zakoniku in sodobnem pravu, medtem ko so rimske republiške institucije pustile trajno zapuščino, ki je vplivala na italijanske republike mest in držav v srednjeveškem obdobju, pa tudi ZDA in druge moderne demokratične republike.

    Zgodovina[uredi | uredi kodo]

    Prehod iz republike v imperij[uredi | uredi kodo]

    Avgust pri Prvih vratih (začetek 1. stoletja n. št.)

    Rim se je začel širiti kmalu po ustanovitvi republike v 6. stoletju pred našim štetjem, čeprav se je izven italijanskega polotoka razširil šele v 3. stoletju pred našim štetjem. Upoštevaje to dejstvo, je bil "imperij" (tj. velika sila) že to že dolgo preden je dobil cesarja. [1] [2] [3] [4] Rimska republika v sodobnem smislu ni bila nacionalna država, ampak mreža mest, ki so ohranila oblast (čeprav z različno stopnjo neodvisnosti od rimskega senata ) in provinc, ki so jih upravljali vojaški poveljniki. Vladali so mu niso cesarji, ampak letno izvoljeni sodniki (predvsem rimski konzuli ) v povezavi s senatom. [5] Iz različnih razlogov je bilo 1. stoletje pred našim štetjem čas političnih in vojaških preobratov, ki so na koncu privedli do vladanja cesarjev. [6] [7] [8] Konzulova vojaška moč je temeljila na rimskem pravnem konceptu imperium, ki dobesedno pomeni "poveljevanje" (čeprav običajno v vojaškem smislu). [9] Občasno so uspešni konzuli prejeli častni naziv imperator (poveljnik) in to je izvor besede cesar (in imperij ), saj je bil ta naslov (med drugim) vedno priznan zgodnjim cesarjem. [10]

    Rim je od konca drugega stoletja pred našim štetjem trpel v dolgotrajnem nizu notranjih konfliktov, zarot in državljanskih vojn, hkrati pa močno razširil svojo moč izven Italije. To je bilo obdobje krize Rimske republike . Proti koncu te dobe, leta 44 pred našim štetjem, je bil Julij Cezar za kratek čas večni diktator, dokler ni bil umorjen . Vojaški del njegovih atentatorjev so vojaki pod vodstvom Marka Antonija in Cezarjevega posvojenega sina Oktavijana pregnali iz Rima in jo v bitki pri Filipih leta 42 pr. tudi premagali. Delitev rimskega sveta med Antonijem in Oktavijanom med seboj ni trajala dolgo in Oktavijanove sile so v bitki pri Aktiju leta 31 pr. N. Št. Premagale sile Marka Antonija in Kleopatre , s čimer se je končala zadnja vojna Rimske republike . Leta 27 pred našim štetjem so senat in prebivalci Rima naredili Oktavijanskega princepsa ("prvega državljana") s prokonzulskim imperijem, s čimer so začeli Principat (prvo obdobje rimske cesarske zgodovine, običajno od 27. pr. " Avgust " ("čaščeni"). Čeprav so stare ustavne ustanove in mehanizmi ostali v veljavi, jih je prevladala Avgustova moč. Čeprav je republika ostala v imenu, so Avgustovi sodobniki vedeli, da gre zgolj za krinko in da ima Avgust v Rimu vso pomembno oblast. [11] Ker je njegova vladavina končala stoletje državljanskih vojn in začela obdobje miru in blaginje brez primere, je bil tako ljubljen, da je dejansko, če ne de jure, prišel na oblast v vlogi kralja. V letih njegove vladavine se je pojavil nov ustavni red (delno organsko in deloma načrtno), tako da je po njegovi smrti ta novi ustavni red deloval kot prej, ko je bil Tiberij sprejet za novega cesarja.

    Pax Romana[uredi | uredi kodo]

    The so-called Five Good Emperors (from left to right): Nerva, Trajan, Hadrian, Antoninus Pius and Marcus Aurelius

    200 let, ki so se začela z Avgustovo vladavino, se tradicionalno šteje za Pax Romana ("rimski mir"). V tem obdobju je utrjevanje imperija spodbujalo stopnjo družbene stabilnosti in gospodarske blaginje, ki je Rim še nikoli ni doživel. Upori v provincah so bili redki, vendar so se "neusmiljeno in hitro" zatrli, ko so se zgodili. [12] Avgustov uspeh pri vzpostavljanju načel dinastičnega nasledstva je bil omejen s tem, da je preživel številne nadarjene potencialne dediče. Julijsko-Klavdijska dinastija je trajala še štiri cesarje - Tiberija, Kaligulo, Klavdija in Nerona -, preden je v 69. letu našega štetja popustila v nestabilnem letu štirih cesarjev, iz katerega je Vespazijan izšel kot zmagovalec. Vespazijan je postal ustanovitelj kratke dinastije Flavijev, sledila mu je dinastija Nerva – Antonin, ki je ustvarila " pet dobrih cesarjev ": Nervo, Trajana, Hadrijana, Antonina Pija in filozofsko naklonjenega Marka Avrelija .

    Padec na zahodu in preživetje na vzhodu[uredi | uredi kodo]

    Barbarske invazije so sestavljale premiki (predvsem) staro germanskih ljudstev na rimsko ozemlje. Čeprav so se severne invazije dogajale skozi življenje cesarstva, se je to obdobje uradno začelo v 4. stoletju in je trajalo več stoletij, med katerimi je bilo zahodno ozemlje pod vlado tujih severnih vladarjev, med katerimi je bil Karl Veliki . V preteklosti je ta dogodek zaznamoval prehod med klasično antiko in srednjim vekom .

    Grški zgodovinarj Dio Cassius, sodobni opazovalec, je pristop cesarja Komoda leta 180 po Kr. označil kot spust "iz zlatega kraljestva v zarjavelo in železno" [13] - znamenit komentar, ki je privedel nekatere zgodovinarje, zlasti npr. Edwarda Gibbona, da Komodovo vladavino jemljejo kot začetek propada Rimskega cesarstva . [14] [15]

    Leta 212 našega štetja je bilo v času vladavine Karakale rimsko državljanstvo podeljeno vsem svobodno rojenim prebivalcem cesarstva. Toda kljub tej gesti univerzalnosti je bila obdobje Severske dinastije burno - cesarjeva vladavina se je običajno končala z njegovim umorom ali usmrtitvijo - in po njenem propadu je Rimsko cesarstvo zajela kriza tretjega stoletja, obdobje invazij, civilnih nesoglasij, gospodarske nestabilnosti in nenazadnje tudi kuga, ki je pomorila dobršen del prebivalstva . [16] Pri opredeljevanju zgodovinskih obdobij se na to krizo včasih gleda kot na prehod iz klasične antike v pozno antiko . Avrelijan (vladal 270–275) je imperij vrnil z roba in ga utrdil. Dioklecijan je zaključil delo popolne obnove cesarstva, vendar je zavrnil vlogo princepsa in postal prvi cesar, ki je sam sebe imenoval kot domin, gospodar ali gospodar. [17] Dioklecijanova vladavina je prinesla tudi najbolj usklajeno prizadevanje imperija proti zaznani grožnji krščanstva, "Veliko preganjanju" .

    Dioklecijan je imperij razdelil na štiri regije, vsaki izmed njih pa je vladal ločen cesar, Tetrarhija . [18] Prepričan, da je odpravil motnje, ki so pestile Rim, se je skupaj s so-cesarjem odrekel prestolu in odšel preživljati ostanek življenja v današnjem Splitu, a tetrarhija je kmalu propadla. Notranji red je sčasoma obnovil Konstantin Veliki, ki je postal prvi cesar, ki se je spreobrnil v krščanstvo, in Carigrad postavil kot novo prestolnico vzhodnega cesarstva. V desetletjih dinastij Konstantin in Valentinijan je bilo cesarstvo razdeljeno po osi vzhod – zahod, z dvojima centroma moči v Konstantinoplu in Rimu. Vladavina Julijana, ki je pod vplivom svojega svetovalca Mardonija poskušal obnoviti klasično rimsko in helenistično religijo, je le za kratek čas prekinila vladavino krščanskih cesarjev. Teodozij I., zadnji cesar, ki je vladal tako na Vzhodu kot na Zahodu (glej: Bitka pri Mrzli reki, pri današnji Vipavi), je umrl leta 395 po Kr., Ko je krščanstvo postalo uradna vera imperija. [19]

    Rimsko cesarstvo leta 476

    Zahodno rimsko cesarstvo je začelo razpadati v začetku 5. stoletja, ko so germanske migracije in invazije prevladale nad zmožnostjo imperija, da asimilira migrante in se (skupaj z njimi) bori proti novim napadalcem. Rimljani so se uspešno borili proti vsem zavojevalcem, tudi proti najbolj znanemu Atili, [20] čeprav je imperij asimiliral toliko germanskih ljudstev z dvomljivo zvestobo Rimu, da je imperij začel razpadati. [21] Večina kronologij postavlja konec Zahodnega rimskega cesarstva v leto 476, ko je nemški vojskovodja Odoaker prisilil Romula Augustusa k odstopu . [22] [23] [24] S tem, ko se je Odoaker postavil pod oblast vzhodnega cesarja, namesto da bi imenoval svojega lutkovnega cesarja, se je obdobje Zahodnega imperija dejansko zaključilo. To je storil tako, da je cesarske znake (regalije) poslal vzhodnemu cesarju Zenonu, dejansko razglasil Zenona za edinega cesarja in se postavil za nominalno podrejenega. V praksi pa je Italiji tedaj vladal samo Odoaker. [25] Vzhodno rimsko cesarstvo, ki so ga poznejši zgodovinarji imenovali tudi Bizantinsko cesarstvo, je obstajalo do vladavine Konstantina XI Palaiologa . Zadnji rimski cesar je umrl v bitki 29. maja 1453 proti Mehmedu II. "Osvajalcu" in njegovim osmanskim silam v zadnji fazi obleganja Konstantinopla . Tudi Mehmed II je zase terjal naslov cesarja ali Kayser-i Rum in s tem zahteval povezavo z Rimskim cesarstvom. [26] [27]


    Rim na slovenskih tleh[uredi | uredi kodo]

    Slovensko ozemlje je bilo z vidika rimske države pomembno zlasti kot prehodna dežela, saj so preko našega ozemlja vodile glavne poti iz Italije v Podonavje in naprej na Vzhod. Kasneje je naša dežela postala pomembna tudi kot zadnja obrambna linija Italije pred prodirajočimi barbari z vzhoda.

    Rimljani so v naše kraje prodirali iz mesta Akvileja (lat. Aquileia; danes Oglej), večji del našega ozemlja pa je osvojil šele cesar Avgust, ki je s temi osvojitvami želel zavarovati Italijo in si zagotoviti ugled vojaškega poveljnika. Ustanovil je tudi prvo rimsko mestno naselbino – Emono (danes Ljubljana). V času pred prihodom Rimljanov je bil sicer pomembnejši Nauportus (danes Vrhnika), ki pa nikoli ni dobil mestnih pravic. Kasneje so mestne pravice pridobili še Celeia (Celje), Neviodunum (danes Drnovo pri Krškem) in Poetovio (danes Ptuj). Pomembna trgovska in prometna središča so bila še Castra (danes Ajdovščina), ad Pirum (danes Hrušica na Notranjskem) in Atrans (Trojane).

    Tudi upravno je bilo naše ozemlje razdeljeno na več različnih provinc: Zahodni del Slovenije je spadal pod Italijo (10. pokrajina: Venetia in Histria) s sedežem v Aquileiji, večji del osrednje Slovenije in Štajerske je sprva spadal v provinco Ilirik, po njeni razdelitvi (ok. leta 10) pa pod Panonijo, ki je imela nekaj časa prestolnico v našem Ptuju, Zahodna Štajerska pa je spadala pod provinco Norik.

    Slovensko ozemlje je imelo v rimskem času gospodarsko le obroben pomen, vseeno pa je doživelo velik gospodarski in družbeni napredek. Na to kažejo skrbno zgrajena in utrjena mesta z urejenimi vodovodi, kanalizacijami in javnimi poslopji. Velik delež mestnega prebivalstva so predstavljali odsluženi vojaki – veterani, ki so se po koncu svoje 20 letne vojaške službe naselili v naših krajih. Pomešali so se s staroselskimi prebivalci in odločilno vplivali na njihovo romanizacijo. Tudi v naših krajih so staroselci podobno kot na primer v Galiji, Romuniji in Španiji prevzeli rimske navade, običaje in predvsem latinski jezik. Veterane je rimska država včasih načrtno naseljevala v novo osvojenih pokrajinah, da bi jih čim hitreje romanizirali.

    Že v času Marka Avrelija (161) so v naše kraje prvič vdrli barbari in nasilno zaustavili razvoj. Ozemlje današnje Slovenije je odtlej vedno bolj predstavljalo zadnjo obrambno linijo Italije pred vdori tujih ljudstev. Preko našega ozemlja je potekala Claustra Alpium Iuliarum: utrjena obrambna linija z dolgim obzidjem preko skoraj celotne Slovenije in trdnjavami. Prebivalstvo na našem ozemlju je bilo vedno bolj ogroženo, ne samo s strani prodirajočih barbarov, ampak tudi s strani rimske vojske, ki je za svoje vzdrževanje potrebovala vse več sredstev.

    Geografija in demografija[uredi | uredi kodo]

    Rimsko cesarstvo je bilo eno največjih v zgodovini, s sklenjenimi ozemlji po Evropi, Severni Afriki in na Bližnjem vzhodu. [28] Latinska besedna zveza imperium sine fine ("imperij brez konca" [29] ) je izražala prepričanje, da ne čas ne prostor ne omejujeta imperija. V Vergilovi epski pesnitvii Eneida naj bi neomejeno cesarstvo Rimljanom podelilo njihovo vrhovno božanstvo, Jupiter . [30] [31] [32] [33] Ta trditev o univerzalnem gospodovanju se je obnovila in ohranila, ko je cesarstvo v 4. stoletju prešlo v krščansko verovanje. [n 3] V svojih prizadevanjih za gradnjo imperija so bili Rimljani poleg priključitve obsežnih ozemelj tudi zelo aktivni oblikovalci svojega okolja, in so neposredno spremenili površje. Na primer, posekali so celotne gozdove, da bi zagotovili dovolj lesnih virov za imperij, ki se je širil. Platon je v svoji knjigi Critias opisal krčenje gozdov: tam, kjer je bilo nekoč "gozda obilo lesa", je zdaj lahko opazovalec videl le "samo okostje zemlje". [34]

    V resnici je bila rimska širitev večinoma dosežena v času republike, čeprav so dele severne Evrope osvojili šele v 1. stoletju našega štetja, ko se je okrepil rimski nadzor v Evropi, Afriki in Aziji. V času Avgustove vladavine je bil v Rimu prvič v javnosti prikazan "globalni zemljevid znanega sveta", ki je sovpadal s sestavo najobsežnejšega dela o politični geografiji, ki je preživelo iz antike, Geografija pontskega grškega pisatelja Strabona . [35] Ko je Avgust umrl, je bil v spominskem poročilu o njegovih dosežkih ( Res Gestae ) vidno prikazana geografska katalogizacija ljudstev in krajev v cesarstvu . [36] Geografija, popis prebivalstva in natančno vodenje pisnih evidenc so bili osrednje naloge rimske cesarske uprave . [37]

    Mesta rimskega sveta v cesarskem obdobju. Vir podatkov: Hanson, JW (2016), Baza podatkov o mestih, (zbirke podatkov OXREP). Različica 1.0. ( povezava ).
    Del ruševin Hadrijanovega zidu v severni Angliji s pogledom na Crag Lough

    Carstvo je doseglo največji obseg v obdobju cesarja Trajana (vladal je 98–117) [33], ko je obsegalo površino 5 milijonov kvadratnih kilometrov. Tradicionalna ocena števila prebivalstva v višini 55-60 milijonov prebivalcev [38] je v tistem času znašala med šestino in četrtino celotnega svetovnega prebivalstva [39] in je bila do sredine 19. stoletja največja populacija katere koli enotne politične enote na Zahodu. [40] Nedavne demografske študije ocenjujejo, da je imperij populacijski vrh dosegel z 70 do 100 milijonov prebivalcev. [41] [42] Vsako od treh največjih mest v cesarstvu - Rim, Aleksandrija in Antiohija - je bilo skoraj dvakrat večje od katerega koli evropskega mesta na začetku 17. stoletja. [43]

    Kot je opisal zgodovinar Christopher Kelly:

    Then the empire stretched from Hadrian's Wall in drizzle-soaked northern England to the sun-baked banks of the Euphrates in Syria; from the great RhineDanube river system, which snaked across the fertile, flat lands of Europe from the Low Countries to the Black Sea, to the rich plains of the North African coast and the luxuriant gash of the Nile Valley in Egypt. The empire completely circled the Mediterranean ... referred to by its conquerors as mare nostrum—'our sea'.[38]

    Trajanov naslednik Hadrijan je sprejel politiko ohranjanja in ne širjenja imperija. Označili so meje (fines) , območje ( limite ) pa pričeli nadzorovati. [33] Najbolj utrjene meje so bile hkrati tudi najbolj nestabilne. [6] Hadrijanov zid, ki je v Britaniji ločil rimski svet od nenehno prisotne barbarske grožnje s severa, je glavni preživeli spomenik tega prizadevanja. [44] [45] [46] V pozni antiki so rimski strategi in arhitekti v naših krajih zgradili mogočen obrambni in zaporni sistem Claustra Alpium Iuliarum (Zapore Julijskih Alp), ki je potekal med sedanjim hrvaškim pristaniščem Reko in Posočjem. Na več strateških predelih so postavili kamnite zidove, stolpe, ponekod tudi trdnjave, katerih ostanki so vidni še danes.[47]

    Jeziki[uredi | uredi kodo]

    Rimljani so govorili latinščino, kar Vergilij poudarja kot vir rimske enotnosti in tradicije . [48] [49] [50] Do časa Aleksandra Severa (vladal 222–235) so morali biti rojstni listi in oporoke rimskih državljanov pisani v latinščini. [51] Latinščina je bila jezik zakonskih sodišč na Zahodu in vojske v celotnem cesarstvu, [52] vendar ljudem, ki so živeli na ozemljih pod rimsko oblastjo, ni bila uradno zapovedana. [53] [54] Ta politika je bila v nasprotju s politiko Aleksandra Velikega, ki je želel prebivalcem v svojem imperiju vsiliti grščino kot uradni jezik. [55] Kot posledica Aleksandrovih osvajanj je stara grščina postala skupni jezik okoli vzhodnega Sredozemlja in Male Azije. [56] Skozi balkanski polotok je potekala "jezikovna meja", ki je delila latinski zahod in grški vzhod. [57]

    Papirus iz 5. stoletja, ki prikazuje vzporedno latinsko-grško besedilo govora Cicerona [58]

    Rimljani, ki so si pridobili elitno izobrazbo, so se grščine učili kot knjižni jezik, tako da je večina mož vladajočih slojev je običajno govorila grško. [59] Julijansko-klavdijski cesarji so spodbujali visoke standarde pravilne rabe latinščine (Latinitas), jezikovnega gibanja, ki je bilo v sodobnem času opredeljeno kot klasična latinščina, in so prednostno spodbujali rabo latinščine za opravljanje uradnih poslov. [60] Klavdij je poskušal omejiti uporabo grščine in občasno odvzel državljanstvo tistim, ki jim je manjkalo znanja latinščine, vendar se je tudi v senatu pri komunikaciji z grško govorečimi veleposlaniki oprl na lastno dvojezičnost. Svetonij ga citira, ko se sklicuje na "naša dva jezika". [61]

    V vzhodnem imperiju so zakone in uradne dokumente redno prevajali v grščino iz latinščine. [62] Vsakodnevno medsebojno prepletanje obeh jezikov nakazujejo dvojezični napisi, ki včasih celo preklapljajo med grščino in latinščino. [63] [64] Potem so vse svobodno rojene prebivalce imperija leta 212 našega štetja splošno zaščitili, je velikemu številu rimskih državljanov manjkalo znanje latinščine, čeprav je latinščina ostala znak "rimskosti". [65]

    Med drugimi reformami si je cesar Dioklecijan (vladal 284–305) prizadeval obnoviti avtoriteto latinščine, grški izraz hē kratousa dialektos pa potrjuje nadaljnji položaj latinščine kot »jezika moči«. [66] V začetku 6. stoletja si je cesar Justinijan v donkihotskem prizadevanju ponovno prizadeval vzpostaviti status latinščine kot jezika prava, čeprav v njegovem času latinščina na vzhodu kot živ jezik že ni imela več nobene praktične vrednosti. [67]

    Lokalni jeziki in jezikovna zapuščina[uredi | uredi kodo]

    Dvojezični latinsko-punski napis v gledališču v Leptis Magni v rimski Afriki (današnja Libija)

    Raziskave delovanja tolmačev kažejo na nadaljnjo uporabo lokalnih jezikov, ki niso bili grščina in latinščina, zlasti v Egiptu, kjer je prevladovala koptščina, in v vojaških okoljih ob rekah Ren in Donava. Tudi rimski pravniki so skrbeli za lokalne jezike, kot so punski, galski in aramejski jezik, saj so tako zagotovili pravilno razumevanje in uporabo zakonov in priseg. [68] V afriški provinci so bili v časih cesarja Tiberija (1. stoletje našega štetja) za besedilo na kovancih uporabljeni libijsko-berberski in punski jezik. Libiško-berberski in punski napisi so se na javnih stavbah pojavili v 2. stoletju, nekateri dvojezični, z latinico. [69] V Siriji so palmirski vojaki za napise uporabljali celo svoje aramejsko narečje, kar je bila presenetljiva izjema od pravila, da je latinščina primarni jezik v vojaških enotah. [70]

    Arhiv Babatha je dober primer večjezičnosti v cesarstvu. Ti papirusi, imenovani po Židinji iz province Arabija, datirani nekako v letih od 93 do 132 našega štetja, večinoma uporabljajo aramejščino, lokalni jezik, napisan z grškimi črkami s semitskimi in latinskimi vplivi; prošnja rimskemu guvernerju pa je bila zapisana v grščini. [71]

    Prevladovanje latinščine med pismeno elito je lahko navidezno prikrilo nadaljevanje uporabe lokalno govorjenih jezikov, saj so vse kulture v rimskem imperiju pretežno temeljile na ustnem prenosu informacij. [69] Na Zahodu je latinščina, ki jo v govorjeni obliki imenujejo vulgarna latinščina, postopoma nadomeščala keltske in italske jezike, ki so bili z njo povezani s skupnim indoevropskim poreklom . Skupnost v sintaksi in besedišču je olajšala prevzem latinščine. [72] [73] [74]

    Po decentralizaciji politične moči v pozni antiki se je latinščina lokalno razvila v veje, ki so postale romanski jeziki, kot so španščina, portugalščina, francoščina, italijanščina, katalonščina in romunščina, ter veliko število manjših jezikov in narečij. Danes po vsem svetu tako živi več kot 900 milijonov ljudi, katerih materin jezik izhaja iz latinščine . [75]

    Kot mednarodni učni in literarni jezik se je raba latinščine nadaljevala do 17. stoletja kot aktivno sredstvo izražanja za namene diplomacije in za intelektualni oz. znanstvene razvoj, ki se je identificiral z renesančnim humanizmom, ter v pravnih zadevah in v Rimskokatoliški cerkevi, kjer se latinščina uporablja še danes. [76] [77]

    "Gate of Domitian and Trajan" at the northern entrance of the Temple of Hathor, and Roman Emperor Domitian as Pharaoh of Egypt on the same gate, together with Egyptian hieroglyphs. Dendera, Egypt.[78][79]

    Čeprav je grščina ostala jezik Bizantinskega cesarstva, je bila jezikovna razširjenost na vzhodu bolj zapletena. Grško govoreča večina je živela na grškem polotoku in otokih, zahodni Anatoliji, večjih mestih in nekaterih obalnih območjih. [56] Tako kot grščina in latinščina je bil tudi tračanski jezik indoevropskega izvora, tako kot tudi več danes izumrlih jezikov v Anatoliji, kar potrjujejo napisi iz cesarske dobe. [69] Albanski jezik pogosto velja za potomca ilirskega jezika, čeprav so nekateri jezikoslovci izpodbijali to hipotezo, in trdijo, da izhaja iz daškega ali tračanskega jezika. [80] (ilirski, daški in tračanski pa so morda tvorili podskupino). Različnih afroazijskih jezikov - predvsem koptskega v Egiptu ter aramejščine v Siriji in Mezopotamiji - nikoli niso nadomestili z grščino. Mednarodna raba grščine pa je bila eden od dejavnikov, ki je omogočil širjenje krščanstva, na kar kaže na primer uporaba grščine za Pavlove poslanice .

    Številna pričevanja o galskem jeziku v pozni antiki kažejo na dejstvo, da se je v njem še naprej govorilo. V drugem stoletju našega štetja je bila njegova uporaba izrecno dovoljena za nekatere uradne zadeve, [81] prerokovanje in farmakologijo. [82] Sulpicius Severus, ki je v 5. stoletju našega štetja pisal v Galliji Akvitaniji , je poročal o dvojezičnosti z galščino kot prvim jezikom . [83] O preživetju galatijskega narečja v Anatoliji, podobnega tistemu, ki so ga govorili Treveri blizu Trierja, je pričal Jerome (331–420), ki je o tem poročal iz osebnih izkušenj. [84] Večina zgodovinskih jezikoslovnih znanstvenih predpostavk ocenjuje, da se je v galskem jeziku na območju današnje Francije še vedno govorilo še sredi ali konec 6. stoletja. [85] Kljub precejšnji romanizaciji lokalne materialne kulture velja, da je galski jezik preživel in da je v stoletjih rimske vladavine Galije obstajal z govorjeno latinščino. Na galščino se je zadnjič skliceval Ciril iz Skitopolja in trdil, da je "zli duh obsedel meniha in mu zapovedal, da lahko govori samo v galščini, [86] medtem ko je zadnji o galščini v Franciji pisal Gregorij Tourski med letom 560. in 575, pri čemer je opozoril, da je bilo svetišče v Auvergni, ki se "v galskem jeziku imenuje Vasso Galatae", uničeno in požgano do tal. [87] Po dolgem obdobju dvojezičnosti je galščina na več načinov vplivala na nastajajoče galo-romanske jezike, vključno s francoščino; v primeru francoščine to vključuje izposojene besede in tujke (vključno z oui, besedo za "da"), spremembe zvoka, [88] [89] in vplivi na pridevnike ter vrstni red besed. [90] [91] [92]

    Družba[uredi | uredi kodo]

    Večgeneracijski banket, upodobljen na stenski sliki iz Pompejev (1. stoletje našega štetja)
    Širjenje Seusa pri Lacus Pelso (Blatno jezero)

    Rimsko cesarstvo je bilo izredno multikulturno in je imelo "precej osupljivo zmožnost povezovanja", da je ustvarilo občutek skupne identitete, čeprav je v svojem političnem sistemu več stoletij zajemalo zelo različna ljudstva. [93] Rimska pozornost ustvarjanju javnih spomenikov in skupnih prostorov, odprtih za vse - kot so forumi, amfiteatri, dirkališča in kopališča - je pomagala spodbujati občutek "rimskosti". [94]

    Rimska družba je imela več prekrivajočih se družbenih lestvic, ki jih sodobni koncepti "razreda" v slovenščini morda ne predstavljajo natančno. [95] Dve desetletji državljanske vojne, po zaključku katerih je Avgust prevzel izključno oblast, sta tradicionalno družbo v Rimu pustili v zmedi in potekajočih spremembah, [96] vendar pa to obdobje ni povzročilo takojšnje prerazporeditve bogastva in družbene moči. Z vidika nižjih slojev je bil družbeni piramidi zgolj dodan vrh. [97] Osebni odnosi - pokroviteljstvo, prijateljstvo (amicitia), družina, zakon - so še naprej vplivali na delovanje politike in vlade, tako kot v republiki. [98] V Neronovem času pa že ni bilo nenavadno najti nekdanjega sužnja, ki je bil bogatejši od svobodnorojenega državljana, ali jezdeca z večjim vplivom, kot je bil senator. [99]

    Zameglitev ali razpršenost bolj togih hierarhij republike je v času imperija privedla do povečane družbene mobilnosti, [100] [101] tako navzgor kot navzdol, in to v obsegu, ki je presegel katerokoli izmed drugih dobro dokumentiranih antičnih družb. [102] Ženske, osvobojenci in sužnji so tako dobili priložnost za izboljšanje svojega obstoja in možnost vplivanja na svoje življenjsko pot na načine, ki so jim bili prej manj dostopni. [103] Družbeno življenje v cesarstvu, zlasti za tiste z omejenim osebnim premoženjem, je nadalje spodbujalo širjenje prostovoljnih združenj in bratovščin ( kolegij in sodalitati ), ustanovljenih za različne namene: poklicni in trgovski cehi, veteranske skupine, verske skupnosti, pivski in gurmanski klubi, [104] zasedbe uprizoritvenih umetnosti [105] in pokopališčne skupnosti . [106]

    Pravni status[uredi | uredi kodo]

    Po mnenju pravnika Gaja je bilo bistveno razlikovanje v rimskem "zakonu oseb", da so bila vsa človeška bitja bodisi svobodna (liberi) bodisi sužnji (servi) . [107] [108] Na pravni status svobodnih oseb je lahko nadalje vplivalo tudi njihovo državljanstvo. Večina državljanov je imela omejene pravice (na primer ius Latinum , "latinska pravica"), vendar so bili upravičeni do pravnega varstva in privilegijev, ki jih niso uživali tisti, ki niso imeli državljanstva. Svobodni ljudje, ki se ne štejejo za državljane, živijo pa v rimskem svetu, so imali status peregrinov, ne-Rimljanov. [109] Leta 212 našega štetja je cesar Karakala z ediktom, imenovanim Constitutio Antoniniana, razširil državljanstvo na vse svobodno rojene prebivalce cesarstva. Ta pravni egalitarizem je sicer zahteval daljnosežno revizijo obstoječih zakonov, ki so pred tem razlikovali med državljani in nedržavljani. [110]

    Ženske v rimskem pravu[uredi | uredi kodo]

    Svobodno rojene rimske ženske so veljale za polnopravne državljanke po vsej republiki in cesarstvu, vendar niso imele volilne pravice, niso zasedale političnih funkcij ali služile vojske. Status državljanke matere je določal status njenih otrok, na kar kaže stavek ex duobus civibus Romanis natos ("otroci, rojeni od dveh rimskih državljanov"). [n 4] Rimljanka je vse življenje obdržala svoje družinsko ime (nomen) . Otroci so najpogosteje prevzeli očetovo ime, toda v času cesarstva so včasih ime svoje matere postavili kot del svojega imena ali ga celo uporabili kot edinega. [111]

    Left image: Roman fresco of a blond maiden reading a text, Pompeian Fourth Style (60–79 AD), Pompeii, Italy
    Right image: Bronze statuette (1st century AD) of a young woman reading, based on a Hellenistic original

    Arhaično obliko <i id="mwAxU">Manus</i> zakonske zveze, v kateri je bila ženska v pristojnosti njenega moža, so v cesarski dob iv veliki meri opustili, tako da je poročena ženska lahko obdržala lastništvo nad premoženjem, ki ga je prinesla v zakonsko zvezo. Tehnično je ostala pod očetovo zakonsko oblastjo, čeprav se je preselila v dom svojega moža, ko pa je njen oče umrl, je postala pravno samostojna. [112] Ta ureditev je bila eden od dejavnikov relativno visoke stopnje neodvisnosti, ki so jo uživale rimske ženske v primerjavi z mnogimi drugimi starodavnimi kulturami in celo v primerjavi z družbami do modernega obdobja: [113] [114] Čeprav je morala v pravnih zadevah odgovarjati očetu, je bila brez njegovega neposrednega nadzora v njenem vsakdanjem življenju [115], njen mož pa nad njo ni imel pravne moči. [116] Čeprav je bilo ženski v ponos, da je bila »ženska z enim moškim« (univira), ki se je poročila samo enkrat, ni bilo veliko stigme glede ločitve in tudi hitre ponovne poroke po izgubi moža s smrtjo ali ločitvijo. [117]

    Če je njihov oče umrl, ne da bi zapustil oporoko, so deklice imele enake dedne pravice kot fantje, . [118] [119] [120] Pravica rimske matere do lastništva premoženja in razpolaganja z njim, kot se ji je zdelo primerno, vključno s postavljanjem pogojev lastne oporoke, je imela velik vpliv na sinove, tudi ko so že bili odrasli. [121]

    V okviru Avgustovega načrta za obnovo tradicionalne morale in družbenega reda je moralna zakonodaja poskušala urediti vedenje moških in žensk kot sredstvo za spodbujanje "družinskih vrednot". Prešuštvo, ki je bilo v Republiki zasebna družinska zadeva, je postalo kaznivo dejanje [122] in na splošno opredeljeno kot nedovoljeno spolno dejanje (stuprum ), ki se je zgodilo med moškim državljanom in poročeno žensko ali med poročeno žensko in katerim koli drugim moškim kot njenim možem. Država je spodbujala rodnost: ženska, ki je rodila vsaj tri otroke, je prejela simbolične časti in višjo stopnjo pravne svobode ( ius trium liberorum ) .

    Zaradi svojega pravnega statusa državljanstva in stopnje, do katere so lahko postale samostojne, so lahko ženske imele lastnino, sklepale pogodbe in se ukvarjale s posli, [123] [124] vključno s prevozom, proizvodnjo in posojanjem denarja. Napisi po vsem cesarstvu častijo ženske kot dobrotnice pri financiranju javnih del, kar pomeni, da so lahko pridobile in razpolagale s precejšnjim premoženjem; na primer, slavolok Sergiicem je financirala Salvia Postuma, ženski del ovekovečene družine; največje stavbe na forumu v Pompejih je financirala Eumachia, Venerina svečenica. [125]

    Sužnji in zakon[uredi | uredi kodo]

    V Avgustovem času je bilo v Italiji kar 35% ljudi sužnjev, [126] zaradi česar je Rim postal ena od petih zgodovinskih "suženjskih družb", v kateri so sužnji predstavljali vsaj petino prebivalstva in so imeli pomembno vlogo v gospodarstvo. [127] Suženjstvo je bilo kompleksna institucija, ki je podpirala tradicionalne rimske družbene strukture in prispevala k ekonomski koristnosti. [128] V urbanih okoljih so sužnji poleg večine sužnjev, ki zagotavljajo usposobljeno ali nekvalificirano delovno silo v gospodinjstvih ali na delovnih mestih, lahko bili tudi strokovnjaki, kot so učitelji, zdravniki, kuharji in računovodje. Kmetijstvo in industrija, kot sta mlinarstvo in rudarstvo, sta se zanašali na izkoriščanje sužnjev. Zunaj Italije so sužnji v povprečju predstavljali od 10 do 20% prebivalstva, v rimskem Egiptu redko, na nekaterih grških območjih pa bolj koncentrirano. Širitev rimskega lastništva nad obdelovalno zemljo in industrijo bi vplivala na že obstoječe prakse suženjstva v provincah. [129] [130] Čeprav je bila institucija suženjstva v 3. in 4. stoletju pogosto obravnavana kot upadajoča, je do 5. stoletja ostala sestavni del rimske družbe. Suženjstvo je postopoma prenehalo v 6. in 7. stoletju skupaj z upadanjem urbanih središč na Zahodu in razpadom zapletenega cesarskega gospodarstva, ki je ustvarilo povpraševanje po njem. [131]

    Suženj ima pisalne table za svojega gospodarja ( relief iz sarkofaga iz 4. stoletja)

    Zakoni, ki se nanašajo na suženjstvo, so bili "izjemno zapleteni". [132] Po rimskem pravu so bili sužnji lastnina in niso imeli pravne osebnosti . Lahko so bili izpostavljeni oblikam telesnih kazni, ki se običajno ne izvajajo nad državljani, spolnemu izkoriščanju, mučenju in usmrtitvam . Sužnja po zakonu ni bilo mogoče posiliti, saj je bilo posilstvo mogoče storiti samo nad ljudmi, ki so bili svobodni; lastnika sužnja je moral posiljevalca preganjati zaradi premoženjske škode po oglejskem zakonu . [133] [134] Sužnji niso imeli pravice do zakonite zakonske zveze, imenovane conubium, vendar so bila njihova združenja včasih priznana in če sta bila oba v paru osvobojena, sta se lahko poročila. [135] Po Servilskih vojnah v obdobju republike zakonodaja pod Avgustom in njegovimi nasledniki kaže na nujno skrb za nadzor grožnje uporov z omejevanjem velikosti delovnih skupin in z lovom na ubežne sužnje. [136]

    Tehnično gledano suženj nei mogel biti lastnik lastnine, [137] vendar pa je lahko suženj, ki je posloval, dobil dostop do posameznega računa ali sklada (svojstva), ki ga je lahko uporabljal, kot da je njegov lasten. Pogoji tega računa so se razlikovali glede na stopnjo zaupanja in sodelovanja med lastnikom in sužnjem: suženj, ki je poslovno sposoben, bi lahko imel dober manevrski prostor za ustvarjanje dobička in so mu lahko dovolili, da si pridrži en del zaslužka, ki mu ga je uspelo pridobiti, zase ali za druge sužnje v njegovem gospodinjstvu. [138] V gospodinjstvu ali na delovnem mestu je pogosto obstajala hierarhija sužnjev, pri čemer bi en suženj dejansko deloval kot gospodar drugih sužnjev. [139]

    Sčasoma so sužnji pridobili višjo raven pravne zaščite, vključno s pravico do vlaganja pritožb proti svojim gospodarjem. Prodajni račun za sužnja je lahko vseboval določilo, ki je govorilo o tem, da suženj ne more biti zaposlen za prostitucijo, saj so bile prostitutke v starem Rimu pogosto sužnji. [140] Naraščajoča trgovina s sužnji evnuhi v poznem 1. stoletju našega štetja je spodbudila zakonodajo, ki je prepovedovala kastracijo sužnja proti njegovi volji "zaradi poželenja ali koristi". [141] [142]

    Rimsko suženjstvo ni temeljilo na rasni pripadnosti . [143] [144] Sužnje so črpali iz področja celotne Evrope in Sredozemlja, vključno z Galijo, Hispanijo, Nemčijo, Britanijo, Balkanom in Grčijo. . . Na splošno so bili sužnji v Italiji avtohtoni Italijani in le manjšina tujci (vključno s sužnji in osvobojenci). Delež tistih, ki so bili rojeni zunaj Italije, je na vrhuncu ocenjen le na 5% celotnega prebivalstva prestolnice. Tisti izven Evrope so bili večinoma grškega porekla, medtem ko se judovski sužnji nikoli niso popolnoma stopili z rimsko družbo in so ostali prepoznavna manjšina. Ti sužnji (zlasti tisti s poreklom izven Italije) so izkazovali višjo stopnjo umrljivosti in nižjo rodnost kot domačini, včasih pa so jih celo množično izganjali. [145] Povprečna zabeležena starost ob smrti sužnjev v mestu Rim je bila izredno nizka: sedemnajst let in pol (17,2 let za moške; 17,9 let za ženske). [146]

    V obdobju republikanske dobe širjenja Rima, ko je suženjstvo postalo vse bolj razširjeno, so bili glavni vir sužnjev vojni ujetniki. Raznolikost narodnosti med sužnji je do neke mere odražalo pripadnost vojskam, ki jih je Rim premagal v osvajalskih vojnah; na primer osvojitev Grčije je v Rim privedla številne visoko usposobljene in izobražene sužnje. S sužnji so trgovali tudi na trgih, včasih pa so jih prodajali pirati. Zapuščanje dojenčkov in zasužnjevanje med revnimi sloji so bili ostalii viri. [129] Nasprotno pa so bili Vernae "domači" sužnji, rojeni sužnjem v mestnem gospodinjstvu ali na podeželskem posestvu ali kmetiji. Čeprav niso imeli posebnega pravnega statusa, se je lastnik, ki je slabo obvladal ali ni skrbel za svoje verne, soočil z družbenim neodobravanjem, saj so veljali za del njegove družine in družinskega gospodinjstva in so v nekaterih primerih dejansko lahko otroci svobodnih moških iz teh družin. [147] [148]

    Nadarjeni sužnji, ki so imeli smisel za posel, so lahko zbrali dovolj velik znesek, ki je omogočil njihovo svobodo, ali pa so ga uporabili za opravljanje dejavnosti. Osvoboditev je postala dovolj pogosta, da je leta 2 pred našim štetjem zakon ( Lex Fufia Caninia ) omejeval število sužnjev, ki jih je lastnik lahko osvobodil po svoji volji . [149]

    Osvobojenci[uredi | uredi kodo]

    Cinerarna žara za osvobojenega Tiberija Klavdija Kriserja in dve ženski, verjetno njegovo ženo in hčerko

    Rimski imperij se je od grških mestnih držav razlikoval po tem, da so osvobojeni sužnji postali državljani. Po osvoboditvi je suženj, ki je pripadal rimskemu državljanu, užival ne samo pasivno svobodo brez osebnega lastnika, temveč tudi aktivno politično svobodo (libertas), vključno z volilno pravico. Suženj, ki je pridobil libertas, je bil libertus ("osvobojena oseba", ženska oblika liberta) v primerjavi s svojim nekdanjim gospodarjem, ki je nato postal njegov pokrovitelj ( patronus ): oba udeležena v postopku osvoboditve sta med seboj še naprej imeli dogovorne in pravne obveznosti. Na splošno so bili osvobojeni sužnji libertini, čeprav so kasnejši pisci izraza libertus in libertinus uporabljali med seboj zamenljivo. [150] [151]

    Libertin pa ni imel pravice opravljati javnih funkcij ali biti eden izmed najvišjih državnih duhovnikov, lahko pa je imel duhovniško vlogo v cesarjevem kultu. Ni se mogel poročiti z žensko iz družine senatorskega nivoja niti sam ne doseči veljavnega položaja senatorja, toda v zgodnjem cesarstvu so osvobojenci v vladni birokraciji že zasedali ključne položaje, tako da je cesar Hadrijan njihovo sodelovanje omejeval z zakonom. [151] Vsi prihodnji otroci osvobojenca so se rodili svobodni s polnimi pravicami do državljanstva.

    Vzpon uspešnih osvobojencev - bodisi s političnim vplivom na cesarsko službo bodisi z bogastvom - je značilnost zgodnjecarske družbe. O razcvetu visoko dosežene skupine osvobojencev pričajo napisi po vsem cesarstvu in njihovo lastništvo nad nekaterimi najbolj razkošnimi hišami v Pompejih, kot je hiša Vettii . Iz množice novih bogataških osvobojencev so se norčevali v liku Trimalchia v delu Satyricon, ki ga je Petronj napisal v času cesarja Nerona. Takšni posamezniki, čeprav izjemni, kažejo na naraščajočo socialno mobilnost, ki je bila možna v cesarstvu.

    Popisna lestvica[uredi | uredi kodo]

    Latinska beseda ordo (množina ordines ) se nanaša na družbeno razliko, ki je v angleščino različno prevedeno kot "razred, red, nivo", pri čemer nobena ni natančna. Eden od namenov rimskega popisa je bil določiti ordo, kateremu je posameznik pripadal. Dve najvišji ordiniji v Rimu sta bili senatorska in kvestorska. Zunaj Rima so bili dekurijoni, znani tudi kot curiales (grško bouleutai ), najvišji in vodeči ordo posameznega mesta.

    Odlomek sarkofaga, ki prikazuje Gordijana III in senatorje (3. stoletje)

    "Senator" sam v starodavnem Rimu ni bil voljena funkcija; posameznik je bil sprejet v senat, potem ko je bil izvoljen in vsaj en mandat opravljal funkcijo izvršnega sodnika . Senator je moral izpolniti tudi minimalno lastninsko zahtevo v višini 1 milijona sestercijev , obstoj česar so ugotovili med popisom . [152] [153] Cesar Neron je številnim senatorjem iz starih družin, ki so postali preveč obubožani, da bi se kvalificirali, daroval visoka denarna sredstva in s tem poskušal vplivati na njihovo naklonjenost. Niso pa se vsi moški, ki so se kvalificirali za ordo senatorius, odločili zasedati v senatu, ker je to zahtevalo pravno prebivališče v Rimu. Cesarji so prosta delovna mesta v 600-članskem telesu pogosto zapolnili po dogovoru. [154] [155] Sin senatorja je pripadal Ordo senatorius, vendar je moral sam prav tako izpolniti pogoje za članstvo v senatu. Senatorja so zaradi kršenja moralnih standardov lahko odstranili: prepovedano mu je bilo na primer poročiti se z osvobojenko ali se boriti v areni. [156]

    V Neronovem obdobju so bili senatorji še vedno predvsem iz Rima in drugih delov Italije, nekateri pa že s Pirenejskega polotoka in južne Francije; moški iz grško govorečih provinc na vzhodu so se začeli vključevati v času cesarja Vespazijana. [157] Prvi senator iz najbolj vzhodne province Kapadokije je bil sprejet pod vodstvom Marka Avrelija. [158] V času dinastije Severov (193–235) so Italijani predstavljali manj kot polovico senata. [159] V 3. stoletju je sedež v Rimu postala nepraktičen, teksti na spomenikih in zgradbah že potrjujejo obstoj senatorjev, ki so bili aktivni v politiki in darežljivi v svoji domovini (patria). [156]

    Položaj senatorja je obdajal blišč prestiža in so bili tradicionalni vladajoči razred, ki se je povzpel skozi cursus honorum, politično kariero, toda kvestorji cesarske dobe so pogosto že imeli večje bogastvo in politično moč. Članstvo v kvestorskem redu je temeljilo na premoženju; v zgodnjih obdobjih Rima so se kvestorji ali vitezi odlikovali po sposobnosti, da služijo kot konjeniški bojevniki ("javni konj"), vendar je bila konjenica v cesarstvu ločena funkcija. [n 5] Popisna ocena 400.000 sestercijev in tri generacije rojenih kot svobodni državljan Rima je osebo kvalificirala za kvestorja. [160] Popis prebivalstva leta 28 pred našim štetjem je odkril veliko število mož, ki so se kvalificirali, leta 14 našega štetja pa je bilo samo v Cadizu in Padovi registriranih tisoč konjenikov. [n 6] [161] Konjičani so se po vojaški karieri ( tres militiae ) povzpeli v visoko postavljene prefekte in prokuriste v cesarski upravi. [162] [163]

    Vzpon provincialnih moških v senatske in kvestorske redove je dokaz družbene mobilnosti v prvih treh stoletjih cesarstva. Rimska aristokracija je temeljila na konkurenci in v nasprotju s poznejšim evropskim plemstvom rimska družina ni mogla ohraniti svojega položaja zgolj z dednim nasledstvom ali lastništvom zemljišč. [164] [165] Sprejem v višje ordine je prinesel razlikovanje in privilegije, a tudi številne odgovornosti. V antiki je bilo mesto pri financiranju javnih del, prireditev in storitev (munera) odvisno od svojih vodilnih prebivalcev, ne pa od davčnih prihodkov, ki so v prvi vrsti podpirali vojsko. Za ohranjanje svojega statusa so bili potrebni ogromni osebni izdatki. [166] Dekurioni so bili tako pomembni za delovanje mest, da je v poznejšem cesarstvu, ko so se mestni sveti izčrpali, osrednja vlada spodbujala tiste, ki so se dvignili v senat, naj odstopijo svoje sedeže in se vrnejo v svoje rojstne kraje in si tam prizadevajo za ohranitev obstoječih rimskih življenjskih standardov. [167]

    V poznejšem cesarstvu so dignitas ("vreden, spoštovan"), ki so zasedali senatorski ali kvestorski položaj, še dodatno ozaljšali z nazivi, kot je vir illustris, "slavni mož". [168] Oznaka clarissimus (grško lamprotatos ) je bila uporabljena za označevanje dostojanstva nekaterih senatorjev in njihove ožje družine, vključno z ženskami. [169] "Nivoji" kvestorkeg statusa so se sčasoma raztegnili. Tisti, ki so delali v carski službi, so bili razvrščeni po plačilnem razredu ( seksagenarij, 60.000 sestercijev na leto; centenarij, 100.000; ducenarij, 200.000). Naslov eminentissimus, "najuglednejši" (grško exochôtatos ) je bil rezerviran za kvestorje, ki so bili pretorijanski prefekti . Višji kvestorski uradniki so bili na splošno perfectissimi, "najbolj ugledni" (grško diasêmotatoi ), nižji zgolj egregii, "izjemni" (grški kratistos ). [170]

    Neenaka pravičnost[uredi | uredi kodo]

    Obsojeni moški, ki ga je v areni napadel leopard (mozaik iz Tunizije iz 3. stoletja)

    Ko je republikansko načelo enakosti državljanov po zakonu izzvenelo, so simbolični in socialni privilegiji višjih slojev privedli do neformalne delitve rimske družbe na tiste, ki so si pridobili večje časti (honestiores), in na tiste, ki so bili ponižnejši (humiliores) . Na splošno so bili honestiores člani treh višjih "redov" skupaj z nekaterimi vojaškimi častniki. [171] [172] Zdi se, da je podelitev univerzalnega državljanstva leta 212 povečala konkurenčno željo višjih slojev po potrditvi njihove premoči nad drugimi državljani, zlasti v pravosodnem sistemu. [173] [174] Primer kaznovanja v odvisnosti od presoje uradno predsedujočega, upoštavaje relativno "vrednost" (Dignitas) obtožene stranke: honestior je lahko plačal le globo, če je obsojen zaradi kaznivega dejanja, za katero bi lahko humilior bil javno prebičan .

    Smrtna kazen, ki je bila v času Republike redka pravna kazen za svobodne moške tudi v primeru hujših zločinov [175] [176] je lahko bila hitra in sorazmerno neboleča za državljana Imperija, ki so se šteli za "bolj častne", medtem ko so bili tisti, ki bi bili ocenjeni kot manjvredni, izpostavljeni vrstam mučenja in dolgotrajnih smrti, ki so bile prej rezervirane za sužnje, na primer križanje in izpostavljanje živalim kot del iger v arenah . [177] V zgodnjem cesarstvu so tisti, ki so se spreobrnili v krščanstvo, lahko izgubili položaj honestiores, zlasti če niso hoteli izpolniti verskih vidikov svojih državljanskih odgovornosti; z kaznovanjem pa so nehote ustvarili pogoje za mučeništvo . [172] [178]

    Vlada in vojska[uredi | uredi kodo]

    Rekonstruiran Avgustov kip kot Jove z žezlom in kroglo (prva polovica 1. stoletja našega štetja). [179] Cesarski kult starega Rima je cesarje in nekatere člane njihovih družin identificiral z božansko sankcionirano oblastjo ( auctoritas ) rimske države . Obred apoteoze (imenovan tudi consecratio ) je pomenil oboževanje pokojnega cesarja in priznal njegovo vlogo očeta ljudi, podobno kot koncept duše ali grive pater familias, ki ga častijo njegovi sinovi. [180]
    Forum Gerasa ( Jerash v današnji Jordaniji ) s stolpci, ki označujejo pokrito sprehajalno pot ( stoa ) za prodajne stojnice, in polkrožni prostor za javni nastop

    Trije glavni elementi cesarske rimske države so bili centralna vlada, vojska in provincialna vlada. [181] Vojska je z vojno vzpostavila nadzor nad ozemljem, toda po tem, ko je bilo mesto ali prebivalstvo priključeno imperiju s pogodbo, se je vojaška operacija preusmerila k policijski dejavnosti: zaščiti rimskih državljanov (po letu 212 našega štetja vseh svobodno rojenih prebivalcev cesarstva), kmečkih polj, ki so jih hranila, in verskih krajev. [182] Brez sodobnih sredstev množičnega komuniciranja ali množičnega uničenja so Rimljani imeli premalo delovne sile ali drugih virov, da bi lahko svojo oblast uvedli in obdržali samo s silo. Za vzdrževanje reda, zbiranje informacij in pridobivanje prihodkov je bilo potrebno sodelovanje z lokalnimi oblastnimi elitami. Rimljani so pogosto izkoriščali notranjepolitične delitve s podpiranjem ene frakcije nad drugo: po Plutarhovem mnenju "je neskladje med posameznimi skupinamiv mestih povzročilo izgubo samouprave". [183] [184]

    Skupnosti, ki so izkazale zvestobo Rimu, so lahko ohranile lastno zakonodajo, lahko so pobirale svoje davke lokalno in so bile v izjemnih primerih celo oproščene rimskih davkov. Pravni privilegiji in relativna neodvisnost so bili spodbuda za ohranjanje dobrih odnosov z Rimom. [185] Rimska vladavina je bila tako sicer omejena, vendar je na ta način učinkovito izrabljala vire, ki so ji bili na voljo. [186]

    Osrednja vlada[uredi | uredi kodo]

    Prevlada cesarja je temeljila na utrjevanju nekaterih pristojnosti iz več republikanskih uradov, vključno z nedotakljivostjo ljudskih tribunov in avtoriteto cenzorjev za manipulacijo s hierarhijo rimske družbe. [187] Cesar si je tudi postavil osrednjo versko oblast kot Pontifex Maximus in centraliziral pravico do napovedi vojne, ratifikacije pogodb in pogajanj s tujimi voditelji. [188] Medtem ko so bile te funkcije v času Principata jasno opredeljene, so cesarjeve pristojnosti sčasoma postale manj ustavne in bolj monarhične, kar je doseglo vrhunec v prevladi . [189]

    Antonin Pij (vladal 138–161), v togi ( Hermitage Museum )

    Cesar je bil najvišja avtoriteta pri odločanju v politiki in drugih odločitvah, v zgodnjem Principatu pa naj bi bil dostopen posameznikom iz vseh družbenih slojev in se je osebno ukvarjal z uradnimi posli in prošnjami. Birokracija se je okrog njega oblikovala le postopoma. Julijansko-klavdijski cesarji so se zanašali na neformalno skupino svetovalcev, ki ni vključevala le senatorjev in kvestorjev, temveč tudi zaupanja vredne sužnje in osvobojence. [190] Po Neronu so neuradni vpliv slednjih obravnavali sumničavo in cesarjev svet (consilium) je zaradi večje preglednosti postal uradno imenovan. [191] Čeprav je senat do konca Antonijevske dinastije vodil v političnih razpravah, so v konsiliju kvestorji pridobivali vse pomembnejšo vlogo . [192] Ženske v cesarskih družinah so pogosto neposredno posegale v njegove odločitve. Plotina je vplivala tako na svojega moža Trajana kot na njegovega naslednika Hadrijana. Njen vpliv so oglaševali tako, da so objavljali njena pisma o uradnih zadevah, opredeljevali pa so jih tudi kot znak, da je cesar razumno opravljal svojo oblast in poslušal svoje ljudi. [193]

    Dostop do cesarja so državljani imeli na voljo na dnevnem sprejemu (salutatio), razvoju tradicionalnega poklona, ki ga je stranka namenila svojemu zavetniku; javnih pogostitvah v palači; in verskih obredih. Preprosti ljudje, ki jim ta dostop ni bil na voljo, so lahko na igrah na velikih prizoriščih kot skupina izrazili splošno odobravanje ali nezadovoljstvo. [194] Do 4. stoletja, ko so mestna središča začela propadati, so krščanski cesarji postali oddaljene vodstvene figure, ki so izdajale splošne odločbe in se niso več odzivali na posamezne prošnje. [195]

    Čeprav senat ni mogel storiti ničesar, razen atentata in odprtega upora, da bi se odločal v nasprotju s cesarjevo voljo, je preživel avgustovsko obnovo in razburkano Leto štirih cesarjev, in ohranil svojo simbolno politično osrednjo vlogo v času Principata. [196] Senat je legitimiral cesarjevo vladavino, cesar pa je potreboval izkušnje senatorjev kot legatov ( legati ), da bi služil kot generali, diplomati in upravniki. [197] Za uspešno kariero je bila potrebna izvedbena sposobnost in ohranjanje cesarske naklonjenosti ali čez čas morda celo več cesarjev (zaradi hitrih menjav). [164]

    Praktični vir cesarjeve moči in oblasti je bila vojska. Legionarje je plačevala cesarska zakladnica, letno pa so tudi prisegali svojo vdanost cesarju (sacramentum) . [198] Smrt cesarja je običajno zaznamovalo kritično obdobje negotovosti in krize. Večina cesarjev je še v času življenja izbrala naslednika, običajno ožjega družinskega člana ali posvojenega dediča. Novi cesar je moral hitro utrditi svoj status in avtoriteto za stabilizacijo političnega življenja. Nihče izmed cesarjev ni mogel računati na preživetje in še manj na vladanje brez naklonjenosti in zvestobe Pretorijanske garde in legij. Da bi si zagotovili zvestobo, je več cesarjev plačalo donativ, denarno nagrado. Teoretično je bil senat upravičen do izbire novega cesarja, vendar je to običajno storil glede na izbiro vojske ali pretorijancev. [197]

    Vojska[uredi | uredi kodo]

    Rimsko cesarstvo pod vodstvom Hadrijana (vladalo 117–138) prikazuje lokacijo rimskih legij, razporejenih leta 125 po Kr

    Po punskih vojnah je bila cesarska rimska vojska sestavljena iz poklicnih vojakov, ki so se prijavili za dvajset let aktivne službe in pet let nato še kot rezervisti. Prehod na poklicno vojsko se je začel v poznem obdobju republike in je bil eden od številnih globokih premikov od republikanizma, v okviru katerega je vojska obveznikov izvrševala svoje dolžnosti državljanov pri obrambi domovine v obrambi pred določeno grožnjo. Za imperialni Rim je bila vojska sama po sebi samostojna kariera oz. poklic. [199] Rimljani so svoj vojni stroj razširili z "organizacijo skupnosti, ki so jih osvojili v Italiji, v sistem, ki je ustvaril ogromne rezervoarje delovne sile za njihovo vojsko. . . Njihova glavna zahteva do vseh poraženih nasprotnikov je bila, da vsako leto zagotovijo moške za rimsko vojsko. " [200]

    Prvenstveno poslanstvo rimske vojske v času zgodnjega imperija je bilo ohranjanje Pax Romana . [201] Trije glavni rodovi vojske so bili:

    • garnizon v Rimu, ki vključuje tako pretorijance kot budnike , ki so delovali kot policija in gasilci;
    • deželna vojska, ki jo sestavljajo rimske legije in pomožniki, ki jih zagotavljajo province ( auxilia );
    • mornarica .

    Razširjenost vojaških posadk po celotnem cesarstvu je imela velik vpliv v procesu kulturne izmenjave in asimilacije, imenovane " romanizacija ", zlasti v zvezi s politiko, gospodarstvom in verovanjem. [202] Sodobno znanje o rimski vojski črpamo iz številnih virov: grška in rimska književna besedila; kovanci z vojaško tematiko; papirusi za ohranjanje vojaških dokumentov; spomeniki, kot so Trajanov steber in slavoloki, na katerih so umetniške upodobitve borcev in vojaške mehanizacije in druge opreme; arheologija vojaških pokopov, bojišč in taborišč; in napisi, vključno z vojaškimi diplomami, epitafi in posvetili. [203]

    Z obsežnimi vojaškimi reformami, ki so vključevale utrjevanje ali razpuščanje enot dvomljive zvestobe, je Avgust spremenil in uredil legije, vse do nivoja vzorca ojačitev na podplatih vojaških čevljev. Legija je bila organizirana v deset kohort, od katerih je vsaka obsegala šest centurij, centurija pa je bila sestavljena iz desetih čet ( kontubernija ) ; natančna velikost cesarske legije, ki jo je najverjetneje določila logistika, naj bi se gibala med 4.800 in 5.280 legionarjev. [204]

    Reliefna plošča iz Trajanovega stebra v Rimu, ki prikazuje gradnjo utrdbe in recepcijo daškega veleposlaništva

    Leta 9 našega štetja so germanska plemena v bitki pri Tevtoburškem gozdu uničila tri polne legije. Ta katastrofalni dogodek je zmanjšal število legij na 25. Skupno število legij se je pozneje spet povečalo in je v naslednjih 300 letih vedno malo bilo malo nad ali pod 30. [205] Vojska je imela v 1. stoletju približno 300.000 vojakov, v 2. pa manj kot 400.000, "bistveno manj" od kolektivnih oboroženih sil ozemelj, ki jih je osvojila. V cesarski vojski ni služilo več kot 2% odraslih moških, ki so živeli v cesarstvu. [206]

    Avgust je ustanovil tudi pretorijansko gardo: devet kohort, ki naj bi ohranjale javni mir, bile so stalno nameščene v Italiji. Bolje plačani kot legionarji, so pretorijci služili le šestnajst let. [207]

    Pomožnike (auxilia) so novačili med nedržavljani. Organizirani v manjše enote približno kohortne moči, so bili plačani manj kot legionarji, po 25 letih službe pa so bili nagrajeni z rimskim državljanstvom, razširjenim tudi na njihove sinove. Po Tacitu [208] je bilo približno toliko pomožnikov, kolikor je bilo legionarjev. Auxilia tako znašala okoli 125.000 ljudi, kar pomeni približno 250 pomožni polkov. [209] Rimska konjenica najstarejšega cesarstva je bila predvsem s keltskega, hispanskega ali germanskega območja. Več vidikov urjenja in opreme, na primer sedlo s štirimi rogovi, ki je keltskega izvora, kot je opozoril Arrian in nakazala arheologija. [210] [211]

    Rimska mornarica (latinsko: classis, "flota") ni pomagala le pri oskrbi in prevozu legij, ampak je pomagala tudi pri zaščiti meja ob rekah Ren in ob Donavi. Druga njena naloga je bila zaščita ključnih pomorskih trgovskih poti pred grožnjami piratov. Plula je po celem Sredozemlju, delu severnoatlantskih obal in Črnem morju . Kljub temu je redna vojska veljala za resnejšo in prestižnejšo vejo. [212]

    Oblast v provincah[uredi | uredi kodo]

    Puljska Arena na Hrvaškem je ena največjih in najbolj nedotaknjenih preostalih rimskih amfiteatrov .

    Priključeno ozemlje je v treh korakih postalo provinca: izdelava registra mest, popis prebivalstva in raziskova zemljišč. [213] Nadaljnje vladno vzdrževanje uradnih evidenc je vključevalo rojstva in smrti, transakcije z nepremičninami, davke in pravne postopke. [214] V 1. in 2. stoletju je osrednja vlada po imperiju vsako leto odposlala približno 160 uradnikov, da bi opravljali uradne posle in uresničevali rimske interese zunaj Italije. [5] Med temi uradniki so bili " rimski guvernerji ", kot jim pravimo s sodobno besedo: bodisi sodniki, izvoljeni v Rimu, ki so v imenu rimskega ljudstva upravljali senatorske province ; ali guvernerji, ponavadi kvestorskega nivoja, ki so v imenu cesarja vladali imperiju v provincah, izključenih izpod senatorskega nadzora, predvsem v rimskem Egiptu . [215] Guverner je moral biti dostopen lokalnim prebivalcem, ki jim je vladal, vendar pa jesodelavcem lahko delegiral različne naloge. [216] Njegovo osebje je bilo minimalno: njegovi uradni spremljevalci (apparitores ), vključno z liktorji, glasniki, glasniki, pisarji in telesnimi stražarji; legati, tako civilni kot vojaški, običajno kvestorskega sloja; in prijatelji, različni po starosti in izkušnjah, ki so ga neuradno spremljali.

    Drugi uradniki so bili imenovani za nadzornike državnih financ. [5] Ločitev davčne odgovornosti od pravosodja in uprave je bila reforma cesarske dobe.V obdobju Republike so lahko provincialni guvernerji in utajevalci davkov svobodneje izkoriščali lokalno prebivalstvo . [217] Kvestorskiprokuristi, katerih oblast je bila prvotno "zunajsodna in izven ustavna", so upravljali tako državno lastnino kot ogromno cesarjevo osebno lastnino ( res privata ) . [216] Ker je bilo rimskih vladnih uradnikov malo, je lahko provincial, ki je potreboval pomoč pri pravnem sporu ali kazenskem postopku, kot pomočnika poiskal katerega koli Rimljana, za katerega se je domnevalo, da ima neko uradno funkcijo, na primer prokurista ali vojaškega častnika, vključno s stotniki do nizkih stacionarjev ali pripadnikov vojaške policije. [218]

    Rimsko pravo[uredi | uredi kodo]

    Roman portraiture frescos from Pompeii, 1st century AD, depicting two different men wearing laurel wreaths, one holding the rotulus (blondish figure, left), the other a volumen (brunet figure, right), both made of papyrus

    Rimska sodišča so bila po vsem cesarstvu prvenstveno pristojna v primerih, kjer je bil eden izmed udeleženih strank rimski državljan, vendar je bilo sodnih funkcionarjev premalo , da bi v provincah enotno uvedli rimsko pravo. Večina delov vzhodnega imperija je že imela dobro uveljavljene zakonike in pravne postopke. [96] Na splošno je bila rimska politika spoštovanje mos regionis ("regionalna tradicija" ali "deželno pravo") in upoštevanje lokalnih zakonov kot vira pravnega precedensa in družbene stabilnosti. [219] Zdi se, da združljivost rimskega in lokalnega prava odraža temeljni ius gentium, "zakon držav" ali mednarodno pravo, ki velja za skupno in običajno v vseh človeških skupnostih. [220] Če so bili podatki deželnega prava v nasprotju z rimskim pravom ali običaji, so rimska sodišča obravnavala pritožbe, cesar pa je imel končno pooblastilo za odločanje. [221]

    Na Zahodu se je zakonodaja izvajala na zelo lokalizirani ali plemenski osnovi, pravice zasebne lastnine pa je bila novost rimskega obdobja, zlasti med keltskimi ljudstvi . Rimsko pravo je olajšalo pridobivanje bogastva prorimskih eliti, ki je hitro ugotovila, da so njihovi novi privilegiji ugodni, če le izkazujejo primerno lojalnost novim vrhovnim oblastnikom. [96] Razširitev splošnega državljanstva na vse svobodne prebivalce cesarstva leta 212 je zahtevala enotno uporabo rimskega prava, ki je nadomestilo lokalne zakonike, ki so veljali za nedržavljane. Dioklecijanova prizadevanja za stabilizacijo cesarstva po krizi tretjega stoletja so vključevala dve večji zakonski zbirki v štirih letih, Codex Gregorianus in Codex Hermogenianus, ki sta vodila provincialne upravnike pri določanju doslednih pravnih standardov. [222]

    Vsesplošno izvajanje rimskega prava v zahodni Evropi je privedlo do njegovega velikega vpliva na kasnejšo zahodnjaško pravno tradicijo, kar se odraža v nepretrgani uporabi latinske pravne terminologije v sodobnem pravu.

    Obdavčitev[uredi | uredi kodo]

    Obdavčitev pod cesarstvom je znašala približno 5% bruto proizvoda cesarstva. [223] Običajna davčna stopnja, ki so jo plačevali posamezniki, je bila od 2 do 5%. [224] Davčni zakonik je bil v svojem zapletenem sistemu neposrednih in posrednih davkov "zmeden", nekateri davki so se plačevali v gotovini, drugi pa v naravi . Davki so lahko specifični za provinco ali vrste lastnosti, kot so ribištvo ali ribniki za izhlapevanje soli ; lahko so veljali omejen čas. [225] Pobiranje davkov je bilo utemeljeno s potrebo po vzdrževanju vojske, [39] [226] davkoplačevalci pa so včasih dobili povračilo, če je vojska zajela presežek plena. Plačilo davkov v naravi je bilo možno na manj monetiziranih območjih, zlasti tistih, ki so lahko oskrbovala žito ali druge potrebščine za vojaška taborišča. [227]

    Poosebitev reke Nil in njegovih otrok iz templja Serapis in Isis v Rimu (1. stoletje n. Št.)

    Primarni vir neposrednih davčnih prihodkov so bili posamezniki, ki so plačevali davek na podlagi ocene in davek na obseg zemlje, ki se razume kot davek na njeno proizvodnjo ali proizvodno zmogljivost. [224] Dodatne prošnje so lahko vložili tisti, ki bi bili upravičeni do določenih izjem; na primer, egiptovski kmetje so lahko polja registrirali kot poplavljena in oproščena plačila davkov, odvisno od vzorcev poplav v Nilu . [228] Davčne obveznosti so bile določene s popisom prebivalstva, ki je zahteval, da se vsak vodja gospodinjstva pojavi pred pristojnim uradnikom in mu predloži število oseb v gospodinjstvu ter računovodstvo premoženja, primernega za kmetijstvo ali bivanje, ki ga ima v lasti.

    Glavni vir prihodkov od posrednih davkov so bili portoria, carine in cestnine pri uvozu in izvozu, tudi med provincami. [224] Pri trgovini s sužnji so obračunali posebne davke. Proti koncu svoje vladavine je Avgust uvedel 4-odstotni davek na prodajo sužnjev [229] ki ga je Neron s kupca prevalil na trgovce, ki so se odzvali z dvigom cen. [230] Lastnik, ki je osvobodil sužnja, je plačal "osvoboditveni davek", izračunan v višini 5% vrednosti. [231]

    Davek na dediščino v višini 5% so odmerili, ko so rimski državljani nad določeno neto vrednostjo prepuščali premoženje komur koli, razen članom njihove ožje družine. Prihodki od davka na nepremičnine in od 1-odstotnega davka od prodaje na dražbah so bili namenjeni veteranskemu pokojninskemu skladu ( aerarium militare ) . [224]

    Nizki davki so rimski aristokraciji pomagali povečati bogastvo, ki je bilo enako ali celo preseglo prihodke centralne vlade. Cesar je včasih dopolnjeval svojo blagajno z zaplembo posesti "superbogatih", toda v poznejšem obdobju je bil odpor premožnih do plačevanja davkov eden od dejavnikov, ki so prispevali k propadu cesarstva. [39]

    Gospodarstvo[uredi | uredi kodo]

    Zelena rimska steklena skodelica, odkrita iz grobnice vzhodne dinastije Han (25–220 n. Št.) V mestu Guangxi na jugu Kitajske ; najzgodnejša rimska steklovina, najdena na Kitajskem, je bila odkrita v grobnici Zahodnega Hana v Guangzhouu, datirana v začetek 1. stoletja pred našim štetjem, in je domnevno prišla po pomorski poti skozi Južnokitajsko morje [232]

    Moses Finley je bil glavni zagovornik primitivističnega stališča, da je bilo rimsko gospodarstvo "nerazvito in premalo doseženo", in da je bilo zanj značilna samooskrba ; mestna središča, naj bi porabila več, kot so proizvedla v trgovinskem in industrijskem smislu; obrtniki z nizkim statusom; počasen razvoj tehnologije; in "pomanjkanje ekonomske racionalnosti". [233] Trenutni pogledi na to področje so bolj razčlenjeni. Teritorialna osvajanja so dovoljevala obsežno reorganizacijo rabe zemljišč, kar je povzročila kmetijski presežek in specializacijo, zlasti v severni Afriki. [234] Nekatera mesta so bila znana po določenih panogah ali trgovskih dejavnostih, obseg gradnje na urbanih območjih pa kaže na razvito gradbeno industrijo. Papirusi ohranjajo zapletene računovodske metode, ki nakazujejo elemente ekonomskega racionalizma, [235] cesarstvo pa je bilo močno monetizirano. [236] Čeprav so bila komunikacijska in transportna sredstva v antiki omejena, se je promet v 1. in 2. stoletju močno razširil, regionalna gospodarstva so povezovale kopne in morske trgovske poti . [237] Nabavne pogodbe za vojsko, ki so zajele vse dele cesarstva, so spodbujale dejavnost lokalnih dobaviteljev blizu vojaških baz ( castrum ), po vseh provincah in tudi preko njihovih meja.[238] Imperij je morda najbolje obravnavati kot mrežo regionalnih gospodarstev, ki temeljo na obliki "političnega kapitalizma", v katerem je država spremljala in urejala trgovino, da bi si zagotovila lastne prihodke. [239] Gospodarska rast, čeprav ni bila primerljiva s sodobnimi gospodarstvi, je bila večja kot v večini drugih družb pred industrializacijo .

    Družbeno je gospodarska dinamičnost v Rimskem imperiju odprla eno od možnosti družbene mobilnosti (v smislu statusa). Socialni napredek torej ni bil odvisen samo od rojstva, pokroviteljstva, sreče ali celo izrednih sposobnosti, temveč tudi od gospodarske sposobnosti posameznika. Čeprav so aristokratske vrednote prežemale tradicionalno elitistično družbo, močno težnjo k plutokratiji nakazujejo zahteve po bogastvu za popisni položaj . Ugled je bilo mogoče pridobiti pri z vlaganjem lastnega bogastva na načine, s katerim nato sposobnost ustrezno navzven tudi izkazujemo: velika podeželska posestva ali mestne hiše, trajni luksuzni predmeti, kot so dragulji in srebrnina, javne zabave, pogrebni spomeniki za družinske člane ali sodelavce in verska posvetila, kot so oltarji. Cehi (kolegiji ) in gospodarske podjetja (corpora) so posameznikom nudili pomoč do uspeha z mreženjem, izmenjavo dobrih poslovnih praks in pripravljenostjo za delo. [171]

    Valuta in bančništvo[uredi | uredi kodo]

    Zgodnje cesarstvo je že uporabljalo denar v skoraj univerzalni meri, v smislu uporabe denarja kot načina izražanja cen in dolgov . [240] Sestertius (množina sestertii, slovensko "sestercij", z okrajšavo zapisano kot HS ) je bila osnovna enota obračunske vrednosti v 4. stoletju, [241] čeprav so srebrni denarij, vreden štiri sestercije, uporabljali tudi za računovodstvo v od začetka dinastije Severov . [242] Najmanjši kovanec, ki je bil običajno v obtoku, je bil bronasti as (množina asses), ena četrtina sestercija . [243] Plemenitih kovin in ingotov se zdi, da niso obravnavali kot pecunia, "denar" in so bili uporabljeni le v obrobnih provincah za posle ali nakup nepremičnine. Rimljani v 1. in 2. stoletju so šteli kovance, namesto da bi jih tehtali - znak, da je bil kovanec cenjen zaradi samega sebe oz. zaradi izdajatelja, ne zaradi vsebnosti kovin. Ta težnja po navideznem denarju je sčasoma privedla do razvrednotenja rimskih kovancev, z negativnimi posledicami v poznejšem cesarstvu. Poenotenje denarja po vsem cesarstvu je spodbujala trgovino in povezovanje trgov . Velika količina kovinskih kovancev v obtoku je povečala ponudbo denarja za trgovanje ali varčevanje. [244]

    Denominacije valut [245]
    211 pr 14. AD 286-296 AD
    Denarij = 10 oslov Aureus = 25 denarijev Aurei = 60 na funt zlata
    Sesterce = 5 asov Denari = 16 asov Srebrniki (sodobno ime neznano) = 96 za funt srebra
    Sestercij = 2,5 as Sesterces = 4 as Bronasti kovanci (sodobno ime neznano) = vrednost neznana
    As = 1 As = 1

    Rim ni imel centralne banke, regulativa bančnega sistema pa je bila le osnovna. Banke klasične antike so običajno imele manj rezerv kot je bil znesek celotnih vlog strank. Tipična banka je imela dokaj omejen kapital in pogosto le enega lastnika, čeprav je lahko imela banka od šest do petnajst lastnikov. Seneka je domneval, da vsak, ki se ukvarja s trgovino, potrebuje dostop do posojil .

    Solidus, izdan pod Konstantinom II, in na hrbtni strani Viktorija, eno zadnjih božanstev, ki se je pojavilo na rimskih kovancih, ki se je pod krščansko vlado postopoma preoblikovalo v angela [246]

    Poklicni bankir vlog (argentarius, coactor argentarius ali v kasnejših obdobjih cesarske dobe nummularius ) je prejemal in hranil vloge za določen ali nedoločen čas ter posojal denar tretjim osebam. Senatorska elita je bila močno vključena v zasebna posojila, tako v vlogi upnikiov kot v vlogi posojilojemalcev, in je iz lastnega premoženja dajala posojila na podlagi socialnih povezav. [247] Imetnik dolga ga je lahko uporabil kot plačilno sredstvo tako, da ga je v celoti ali delno prenesel na drugo stranko, ne da bi pri tem denar zamenjal lastnika. Čeprav so včasih mislili, da v starem Rimu primanjkuje "papirnatih" ali dokumentarnih transakcij, je sistem bank po vsem cesarstvu dovoljeval tudi izmenjavo zelo velikih vsot brez fizičnega prenosa kovancev, deloma zaradi tveganj in nepriročnosti premikanja velikih količin gotovine, zlasti po morju. Znano je, da je v zgodnjem cesarstvu prišlo le do enkratnega resnega pomanjkanja posojil, posojilna kriza leta 33 našega štetja, ki je ogrozila številne senatorje; centralna vlada je rešila trg s posojilom v višini 100 milijonov HS, ki ga je cesar Tiberij dal bankam (mensae) . [248] Na splošno je razpoložljivi kapital presegal zneske, ki so jih potrebovali posojilojemalci. Centralna država si denarja ni izposojala in je brez uporabe instrumenta javnega dolga morala primanjkljaje financirati iz denarnih rezerv. [249]

    Cesarji dinastij Antonin in Severin so pod pritiski vojaških zahtev po plačah na splošno izkoriščali kovnice denarja, zlasti kovance tipa denarij . [241] Nenadna inflacija med vladavino Komoda je izredno oslabila posojilni trg. Sredi 200-ih let se je ponudba denarja za posojila naglo skrčila. Razmere med krizo tretjega stoletja - na primer zmanjšanje trgovine na daljavo, motnje v rudarstvu in fizični prenos zlatih kovancev izven imperija z napadi na sovražnike - so do leta 300 močno zmanjšali ponudbo denarja in bančni sektor . Čeprav so rimske kovnice že dolgo izdajale denar brez kritja ali se je uporabljala nadomestna valuta , so se pod Avrelijanom splošne gospodarske skrbi postale očitne in bankirji so izgubili zaupanje v kovance, ki jih je zakonito izdala centralna vlada. Kljub Dioklecijanovi uvedbi zlatega solidusa in denarnim reformam se posojilni trg cesarstva ni nikoli povrnil na nivo nekdanje trdnosti.

    Rudarstvo in metalurgija[uredi | uredi kodo]

    Pokrajina, ki je posledica rudniške tehnike ruina montium v Las Médulasu v Španiji, enem najpomembnejših rudnikov zlata v rimskem imperiju

    Glavne rudarske regije cesarstva so bili Iberski polotok (zlato, srebro, baker, kositer, svinec); Galija (zlato, srebro, železo); Britanija (predvsem železo, svinec, kositer), podonavske province (zlato, železo); Makedonija in Trakija (zlato, srebro)a in Mala Azija (zlato, srebro, železo, kositer). Obsežno intenzivno rudarstvo - naplavinska nahajališča, tudi odprti kopi in podzemno rudarstvo - je potekalo od Avgustove vladavine do zgodnjega 3. stoletja našega štetja, ko je nestabilnost cesarstva zmotila proizvodnjo. Na primer, rudniki zlata v Daciji po predaji province leta 271 Rimljanom niso bili več na voljo za izkoriščanje . Zdi se, da se je rudarstvo do neke mere vseeno nadaljevalo tudi v 4. stoletju. [250]

    Hidravlično rudarstvo, ki ga je Plinij imenoval ruina montium ("rušenje gora"), je omogočalo pridobivanje navadnih in plemenitih kovin v skorajda industrijskem obsegu. [251] Skupna letna proizvodnja železa je ocenjena na 82.500 ton . [252] [253] Letno proizvodnja bakra je ocenjena na 15.000 t, [254] in svinca na 80.000 t, [255] [256]; obe proizvodni ravni sta bili nedosegljivi do obdobja industrijske revolucije ; [257] Samo Španija je imela 40-odstotni delež v svetovni proizvodnji svinca. Visoka proizvodnja svinca je bila stranski produkt obsežnega pridobivanja srebra, ki je dosegel 200 t letno. Na vrhuncu okoli sredine 2. stoletja našega štetja je zaloga rimskega srebra ocenjena na 10.000 t, pet do desetkrat večja od kombinirane srebrne zaloge srednjeveške Evrope in kalifata okoli 800 n. št.. [258]t Kot znak obsega proizvodnje rimskih kovin se je ugotovljeno onesnaževanje zaradi svinca v grenlandski ledeni plošči v času cesarske zgodovine štirikrat povečalo in po tem spet upadlo. [259]

    Prevoz in komunikacije[uredi | uredi kodo]

    Tabula Peutingeriana (v latinščini "Peutingerjeva karta") je itinerarij, za katerega se pogosto domneva, da temelji na rimskem cursus publicus, mreži državnih cest.

    Ozemlje Rimskega cesarstvo je popolnoma obkrožilo Sredozemlje, ki so ga poimenovali "naše morje" ( mare nostrum ) . [260] Rimska jadralna plovila so plula po Sredozemlju, pa tudi po nekaterih glavnih rekah cesarstva, vključno z Guadalquivirjem, Ebrom, Rono, Renom, Tibero in Nilom. [261] Kjer je bilo mogoče, je bil zaželen prevoz po vodi, saj je bil prevoz blaga po kopnem bistveno težavnejši. [262] Vozila, kolesa in ladje kažejo na obstoj velikega števila usposobljenih lesarjev. [263]

    Kopenski promet je uporabljal napreden sistem rimskih cest, ki so jih imenovali " via ", množina "viae". Te ceste so bile v glavnem zgrajene za vojaške namene [264], služile pa so tudi gospodarskim dejavnostim npr. trgovini. Davki v naravi, ki so jih plačevale skupnosti, so krili poštno službo , t.j. zagotavljanje osebja, živali ali vozil za cursus publicus, državno poštno in prevozno službo, ki jo je ustanovil Augustus. [227] Menjalne postaje so bile nameščene ob cestah vsakih sedem do dvanajst rimskih milj in so navadno prerasle v vas ali trgovsko postojanko. [265] Mansio (množina mansiones ) je bil zasebni bencinski servis, ki ga je cesarska birokracija franšizirala za cursus publicus . Člani podpornega osebja v takem objektu so bili vodniki mul, tajniki, kovači, kolarji, veterinar ter nekaj vojaške policije in kurirji. Razdalja med mansiones je bila določena glede na to, kako daleč lahko kočija prevozi v enem dnevu. Mule, ki so jih najpogosteje uporabljali za vleko vozov so potovale približno 4 milje na uro. [266] Kot primer hitrosti prenosa informacij je npr. kurir potreboval najmanj devet dni, da je tudi v nujnem primeruiz Mainza v provinci Germania Superior prepotoval v Rim. [267] Nekatere gostilne (taverne) so poleg mansiones ponujale prenočišča ter hrano in pijačo; na enem ohranjenih zapisov o bivanju so prikazani stroški za vino, kruh, krmo mul in storitve prostitutke . [268]

    Trgovina in surovine[uredi | uredi kodo]

    Zemljevid Peripla Eritrejskega morja, grško-rimski Periplus

    Rimske province so sicer trgovale med seboj, vendar se je trgovina širila tudi zunaj meja do regij, kot so celo Kitajska in Indija . [261] Glavno trgovsko blago pri trgovini na daljavo je bilo žito. [269] Trgovina s Kitajsko je večinoma potekala po kopnem prek tranzitnih regij ob Svileni cesti; trgovina z Indijo pa je potekala tudi po morju iz egiptovskih pristanišč ob Rdečem morju . Na teh trgovskih poteh je bil konj, od katerega je bila odvisna rimska širitev in trgovina, eden glavnih prenosnih poti, po katerih so se širile bolezni. [270] Trgovsko blago so bili tudi so bili tudi oljčno olje, različna živila, garum ( ribja omaka ), sužnji, ruda in kovinski predmeti, vlakna in tekstil, les, keramika, steklovina, marmor, papirus, začimbe in materia medica, slonovina, biseri in dragi kamni. [271]

    Čeprav je bila večina provinc sposobna proizvajati vino, so bile izdelki iz izbranih regij bolj cenjeni, vino pa je bilo tudi osrednji del trgovine. Pomanjkanje vin ordinaire je bilo redko. [272] [273] Glavni dobavitelji za mesto Rim so bile zahodna obala Italije, južna Galija, regija Tarraconensis v Hispaniji in Kreta. Aleksandrija, drugo največje mesto, je uvažalo vino iz Laodiceje v Siriji in na Egejskem morju. [274] Na maloprodajni ravni so gostilne ali posebne vinoteke (vinaria) prodajale vino po vrču za pijačo in po čaši v njihovih prostorih, pri čemer so cenovni razredi odražali kakovost. [275]

    Delo in poklici[uredi | uredi kodo]

    Delavci v trgovini za predelavo blaga na sliki iz fulonike Veranius Hypsaeus v Pompejih

    Napisi beležijo 268 različnih poklicev v mestu Rim in 85 v Pompejih. [206] Obstoj strokovnih združenj ali trgovinskih cehov (collegia) je potrjen za široko paleto poklicev, vključno z ribiči (piscatores), trgovci s soljo (salinatores), trgovci z oljčnim oljem (olivarii), zabavljačiv (scaenici), trgovci z govedom (pecuarii), zlatarji (aurifices ), teamsterji (asinarii ali muliones) in kamnoseki (lapidarii) . Ti so včasih precej specializirani: en kolegij v Rimu je bil strogo omejen na obrtnike, ki so delali v lesu iz slonovine in citrusov. [171]

    Dela, ki so jih opravljali sužnji, spadajo v pet splošnih kategorij: domača, z napisi, ki beležijo vsaj 55 različnih gospodinjskih opravil; cesarska ali javna služba ; mestne obrti in storitve; kmetijstvo; in rudarstvo. Obsojenci so večino dela opravljali v rudnikih ali kamnolomih, kjer so bile razmere vsesplošno surove. [276] V praksi je bilo malo delitve dela med sužnji in svobodnimi [96] večina delavcev pa je bila nepismena in brez posebnih veščin. [277] Največ navadnih delavcev je bilo zaposlenih v kmetijstvu: v italijanskem sistemu industrijskega kmetovanja ( latifundije ) so bili to morda večinoma sužnji, toda upoštevaje celotno cesarstvo je bilo suženjsko kmetovanje kot delež celotnega verjetno manj pomembno kot druge oblike odvisnega dela, ki so ga opravljali prebivalci, ki tehnično niso bili zasužnjeni.

    Proizvodnja blaga in oblačil je bila eden glavnih vir zaposlovanja. Tako s blagom kot z končnimi oblačili so trgovali med ljudstvi cesarstva, katerih izdelki so bili pogosto poimenovani po njih ali določenem mestu, precej kot modna "znamka" . [278] Boljše konfekcije so izvažali poslovneži ( pogajalci ali trgovci ), ki so bili pogosto premožni prebivalci proizvodnih območij. [279] Končana oblačila so lahko prodajali na drobno njihovi prodajni zastopniki, ki so potovali do potencialnih strank, ali vestiarii, trgovci z oblačili, ki so bili večinoma osvobojeni; ali pa so jih lahko uporabljali trgovci. V Egiptu so lahko proizvajalci tekstila vodili uspešna mala podjetja, ki so zaposlovala vajence, svobodne delavce, ki so si služili plače, in sužnje. [280] Suknjarji (fullones ) in izdelovalci barv (coloratores) so imeli svoje cehe. [281] Centonarii so bili cehovski delavci, ki so se specializirali za proizvodnjo tekstila in recikliranje starih oblačil v ponovno uporabne nove kosovne izdelke . [n 7]

    Rimski lovci med pripravami, postavljanjem pasti in aktivnim lovom v bližini Tarraca

    BDP in razdelitev dohodka[uredi | uredi kodo]

    Ekonomski zgodovinarji se med izračunom bruto domačega proizvoda rimskega gospodarstva v obdobju Principata razlikujejo. V vzorčnih letih 14, 100 in 150 AD so ocene BDP na prebivalca od 166 do 380 HS . Ocenjuje se, da je BDP na prebivalca v Italiji od 40 [282] do 66% višji kot v preostalem delu cesarstva zaradi davčnih prenosov iz provinc in koncentracije elitnega dohodka v osrčju. Kar zadeva Italijo, "ni dvoma, da so nižji sloji Pompejev, Herkulaneja in drugih provincialnih mest Rimskega cesarstva uživali visok življenjski standard, kakršnega v zahodni Evropi ni bilo več do 19. stoletja našega štetja". [283]

    V ekonomskem modelu Scheidel – Frisen je skupni letni dohodek, ki ga je ustvaril Imperij, skoraj 20 milijard HS, približno 5% pa jih pridobi centralna in lokalna vlada. Gospodinjstva v elitnih zgornjih 1,5% prebivalstva so bila deležna približno 20% dohodka. Naslednjih 20% dohodka je prejelo približno 10% prebivalstva, ta del družbe lahko označimo za neelitno sredino. Preostala "velika večina" 88,5 % prebivalsva je sicer ustvarila več kot polovico celotnega dohodka, vendar je na nivoju posameznika živela blizu roba preživetja . [284]

    Arhitektura in inženiring[uredi | uredi kodo]

    Amfiteatri rimskega cesarstva
    Gradnja Flavijskega amfiteatra, bolj znanega kot Kolosej (Italija), se je začela v času vladavine Vespazijana.

    Glavni rimski prispevki k arhitekturi so bili lok, obok in kupola . Tudi po več kot 2000 letih nekatere rimske zgradbe še vedno stojijo, deloma zaradi prefinjenih metod izdelave cementa in betona . [285] [286] Rimske ceste veljajo za najnaprednejše ceste, zgrajene do začetka 19. stoletja. Sistem cest je olajšal premike vojaških enot, komunikacije in trgovino. Ceste so bile odporne proti poplavam in drugim nevarnostim za okolje. Tudi po razpadu centralne vlade so nekatere ceste ostale uporabne več kot tisoč let.

    Rimski mostovi so bili med prvimi velikimi in trajnejšimi mostovi. Zgrajeni so (bili) iz kamna z osnovno konstrukcijo loka, precej se je uporabljal beton. Največji rimski most je bil Trajanov most čez spodnjo Donavo. Most je zgradil Apolodor iz Damaska in je več kot tisočletje ostal najdaljši most, ki je bil zgrajen tako v celotnem razponu med bregovoma kot v skupni dolžini. [287] [288] [289]

    Rimljani so zgradili številne jezove in umetna jezera ter nadzemne in podzemne zbiralnike za vodo, na primer jez Subiaco, od katerih sta dva napajala Anio Novus, enega največjih vodovodov v Rimu. Samo na območju Iberskega polotoku so zgradili 72 jezov, po cesarstvu pa jih je znanih še veliko, nekateri so še vedno v uporabi. Iz rimske Britanije je znanih več zemeljskih jezov, vključno z dobro ohranjenim primerom iz Longovicium ( Lanchester ).

    Vodovod Pont du Gard, ki prečka reko Gardon v južni Franciji, je na Unescovem seznamu svetovne dediščine .

    Rimljani so zgradili številne vodovode, "akvedukte" . Preživela razprava Frontinusa, ki je bil kot curator aquarum (komisar za vodo) v času cesarja Nerve, odraža upravni pomen, ki je bil namenjen zagotavljanju oskrbe z vodo. Zidani kanali so vodili vodo iz oddaljenih izvirov in rezervoarjev po natančnem naklonu, samo z uporabo gravitacije; z uporabo sifonov so premoščali doline, ali pa zgradili večkilometrske podzemne predore - vodonosnike . Ko je voda prešla skozi vodovod, so jo zbirali v rezervoarjih in nato po svinčenih ali lončenih ceveh dovajali do javnih vodnjakov, kopališč, stranišč ali proizvodnih lokacij. [290] Glavna vodovoda v mestu Rim sta bila Aqua Claudia in Aqua Marcia . [291] Kompleksni sistem, zgrajen za oskrbo Konstantinopla, je vseboval najbolj oddaljeno oskrbo z več kot 120 km oddaljenega izvira po več kot 336 km dolgi vijugasti poti. [292] Rimski akvadukti so bili zgrajeni izredno trdno in trajno ter v skladu s tehnološkimi standardi, ki jih ni bilo mogoče izenačiti do moderne dobe. [293] Rimljani so akvadukte uporabljali tudi v obsežnih rudarskih dejavnostih po imperiju, na mestih, kot sta Las Medulas in Dolaucothi v Južnem Walesu . [294]

    Pri gradnji javnih kopališč so uporabljali izolirno zasteklitev (ali "dvojno zasteklitev"). Elitna domovanje v hladnejših podnebjih so lahko imela vgrajen hipokaust, obliko centralnega ogrevanja (viden npr. v primeru ostankov rimske hiše v današnji Ljubljani. Rimljani so bili prva kultura, ki je sestavila vse bistvene sestavne dele mnogo kasnejšega parnega stroja, ko je Hero zgradil aeolipile . Z ročico in sistemom ojnic so bili poznani vsi elementi za izdelavo parnega stroja (ki so ga izumili šele leta 1712) - Herojev aeolipile (ustvarja parno moč), valj in bat (v kovinskih črpalkah), nepovratni ventili (v vodnih črpalkah ), zobniki (v vodnih mlinih in urah) .

    Vsakodnevno življenje[uredi | uredi kodo]

    Mestna pokrajina iz vile Boscoreale (60. let n. Št.)

    Mesto in država[uredi | uredi kodo]

    V starodavnem svetu je bilo mesto pojmovano kot središče, ki spodbuja civilizacijo, saj je bilo "pravilno zasnovano, urejeno in okrašeno". [295] Avgust se je v Rimu lotil obsežnega gradbenega programa, podpiral javne predstavitve umetnosti, ki so izražale novo cesarsko ideologijo, in mesto preuredil v soseske ( vici ), ki so bile na lokalni ravni opremljene z javnimi službami, kot npr. s policijo in gasilskimi službami. [296] Eden osrednjih pomnikov avgustovske velikopotezne arhitekture v Rimu je območje Campus Martius, odprt prostor zunaj mestnega središča, ki je bilo v zgodnjih časih namenjeno konjeniškemu športu in telesnemu treningu za mlade. Tam se je nahajal Oltar avgustovskega miru ( Ara Pacis Augustae ) in obelisk, ki so ga pripeljali iz Egipta in ki je predstavljal kazalec ( gnomon ) horologa . Campus je s svojimi javnimi vrtovi postal za obisk eden najprivlačnejših mestnihpredelov .

    Grki so že od zgodnjega obdobja vplivali na načrtovanje mesta in urbani način življenja, [297] v vzhodnem cesarstvu pa je rimska vladavina pospešila in oblikovala lokalni razvoj mest, ki so že imela močan helenistični značaj. Mesta, kot so Atene, Afrodizija, Efez in Gerasa, so nekatere vidike mestnega načrtovanja in arhitekture spremenila v imperialne ideale, hkrati pa so izrazila svojo individualno osebnost in lokalno preteklost. [298] [299] Na območjih zahodnega cesarstva, naseljenih s keltsko govorečimi ljudstvi, je Rim spodbujal razvoj mestnih središč s kamnitimi templji, forumi, monumentalnimi vodnjaki in amfiteatri, pogosto na ali v bližini mest že obstoječih obzidanih naselij, znanih kot oppida . [300] [301] Urbanizacija v rimski Afriki se je razširila na grška in punska mesta ob obali. [265]

    Aquae Sulis v Bathu v Angliji: arhitekturne značilnosti nad nivojem stebrov so kasnejša rekonstrukcija.

    Mreža mest po celotnem cesarstvu ( coloniae, municipija, civites ali po grško poleis ) je bila v času Pax Romana glavna povezovalna sila imperija. [302] Rimljane iz 1. in 2. stoletja našega štetja je cesarska propaganda spodbujala k "vzgoji navad miru". [295] [303] Kot je ugotovil klasicist Clifford Ando:

    Večino kulturnih pripomočkov, popularno povezanih s cesarsko kulturo - javni kult in njegove igre ter državljanske pogostitve, tekmovanja za umetnike, govornike in športnike, pa tudi financiranje velike večine javnih stavb in javno razstavo umetnosti - so financirali zasebniki, katerih izdatki so v zvezi s tem pomagali upravičiti in utrditi njihovo ekonomsko moč ter pravne in pokrajinske privilegije. [304]

    Tudi krščanski polemik Tertulijan je izjavil, da je bil svet ob koncu 2. stoletja bolj urejen in dobro obdelan kot v prejšnjih obdobjih: "Povsod so hiše, povsod ljudje, povsod res publica, skupna država, povsod življenje." [305] Propad mest in urbanega načina življenja v 4. stoletju, ko premožni sloji niso več zmogli ali niso želeli podpirati javnih del, je bil eden od vidnejših znakov neizbežnega razpada imperija. [306]

    Javna stranišča (latrinae) v kraju Ostia Antica

    V mestu Rim je večina ljudi živela v večnadstropnih stanovanjskih zgradbah ( insulae ), ki so bile pogosto umazane ognjene pasti. Javne zgradbe - kot so kopeli ( terme ), stranišča, splakovana a s tekočo vodo (latrinae), priročno nameščene bazeni ali dovršeni vodnjaki ( nymphea ), ki dovajajo svežo vodo, [301] in obsežne zabave, kot so dirke z kočijami in gladiatorski boji - so bili namenjeni predvsem navadnim ljudem, ki so živeli v otokih . [307] Podobne objekte so zgradili v mestih po vsem cesarstvu, nekatere najbolje ohranjene rimske ostaline pa so danes vidne v Španiji, Turčiji, južni Franciji in severni Afriki.

    Javna kopališča so opravljala higienske, družbene in kulturne funkcije. [308] Kopanje je bilo v središču vsakodnevnega druženja v poznih popoldanskih urah pred večerjo. [309] Rimska kopališča so bila sestavljena iz vrsta sob, ki so nudile skupno kopanje pri treh temperaturah, z različnimi stopnjami udobja. Kopališča so lahko vključevala tudi sobo za vadbo in vadbo z utežmi, savno, piling spa (kjer so olja z masaažo vtirali v kožo in jih nato strgali s telesa z strigil ), igrišče za žogo ali zunanji bazen. Kopeli so ogrevale hipokausti : tla so bila zgrajena nad kanali z vročim zrakom, ki so krožno dovajali toploto. [310] Mešano golo kopanje v zgodnjem cesarstvu ni bilo nenavadno, čeprav so nekatera kopališča morda za moške in ženske nudila ločene prostore ali ure obiska. Javna kopališča so bila del urbane kulture tudi po provincah, vendar so konec 4. stoletja zasebne kadi začele nadomeščati skupno kopanje. Kristjanom so svetovali, naj hodijo v kopališče zaradi zdravja in čistoče, ne zaradi užitka, hkrati pa naj bi se izogibali igram ( ludi ), ki so bile del verskih praznikov, ki so jih imeli za "poganske". Tertulijan pravi, da so sicer kristjani ne samo uporabljali kopališča, ampak so v celoti sodelovali v trgovini in družbi. [311]

    Rekonstruiran peristilni vrt na podlagi Hiše Vettii

    Bogate družine iz Rima so imele običajno dve ali več hiš, mestno hišo (domus , množino domūs) in vsaj eno luksuzno hišo (vilo) zunaj mesta. Domus je bil enodružinska hiša v zasebni lasti in je bil lahko opremljen z zasebnim kopliščem (balneum) [310], vendar ni bil kraj za umik iz javnega življenja. [312] Čeprav nekatere soseske v Rimu kažejo večjo koncentracijo razkošnejših hiš, bogati niso živeli v ločenih enklavah. Njihove hiše naj bi bile vidne in dostopne. Atrij je služil kot sprejemna dvorana, v kateri so se paterfamilias (vodje gospodinjstva) vsako jutro srečevali s strankami, od bogatih prijateljev do revnejših vzdrževanih družin, ki so prejemale dobrodelne darove. [296]Domus je bil hkrati tudi središče družinskih verskih obredov, in je vseboval svetišče in podobe družinskih prednikov . [313] Hiše so bile nameščene na prometnih javnih cestah, pritlične prostore, ki so gledali na ulico, so pogosto oddali v najem kot trgovine ( tabernae ) . [314] Poleg kuhinjskega vrta (v Insulae so te lahko nadomestili z okenskimi koriti) so mestne hiše običajno opremili tudi s peristilom, urejenim vrtom, ki je med zidove pripeljal elemente narave. [315] [316]

    Ptice in vodnjak v vrtnem okolju z oscilami (visečimi maskami) [317] nad njim, na sliki iz Pompejev

    Nasprotno od domusa pa je bila vila pobeg pred mestnim vrvežem in v literaturi predstavlja življenjski slog, ki uravnoteži civilizirano zasledovanje intelektualnih in umetniških interesov ( otium ) s spoštovanjem do narave in kmetijskega cikla. [318] Idealna vila je nudila lep razgled in je bila arhitekturno skrbno načrtovana [319] Lahko je stala na kot osrednje poslopje delujočem posestvu ali v "letoviškem mestu", ki so se nahajala ob morski obali, kot sta npr. Pompeji in Herculaneum .

    Program obnove mest v času cesarja Avgusta in rast rimskega prebivalstva na kar milijon meščanov je spremljala nostalgija po podeželskem življenju, izražena v umetnosti. Poezija je hvalila idealizirano življenje kmetov in pastirjev. Notranjost hiš je bila pogosto okrašena z naslikanimi vrtovi, vodnjaki, pokrajinami, rastlinskim okrasjem [319] živali, zlasti ptice in morsko življenje, pa so bile dovolj natančno prikazane, da jih sodobni preučevalci včasih lahko prepoznajo po vrstah. [320] Avgustovski pesnik Horace je v svoji basni o mestni in podeželski miški, ki so jo pogosto pripovedovali kot otroško zgodbo, z nežno satiro obravnaval različnost mestnih in podeželskih vrednot. [321] [322] [323]

    Na bolj praktični ravni je centralna vlada aktivno podpirala razvoj kmetijstva . [324] Pridelava hrane je bila glavna prednostna naloga rabe zemljišč. [325] Večje kmetije (latifundije) so dosegle ekonomijo obsega, ki je s pomočjo presežkov hrane lahko hranila življenje v mestih in njihovo bolj specializirano delitev dela. Mali kmetje so imeli koristi od razvoja lokalnih trgov v mestih in trgovskih središčih. Kmetijske tehnike, kot sta kolobarjenje in selektivna vzreja, so se razširile po celotnem imperiju, novi poljščine pa so prenašali iz ene province v drugo, na primer grah in zelje v Britanijo. [326]

    Vzdrževanje cenovno dostopne oskrbe s hrano v Rimu je postalo glavno politično vprašanje v pozni republiki, ko je država državljanom, ki so se zanj prijavili, začela zagotavljati žitno oskrbo (Cura Annonae). [324] Dolo je dobilo približno 200.000–250.000 odraslih moških v Rimu, kar je znašalo približno 33 kg mesečno, letno skupaj približno 100.000 ton pšenice, predvsem s Sicilije, severne Afrike in Egipta. [327] Dola je stala vsaj 15% državnih prihodkov, izboljšala pa je življenjske pogoje in družinsko življenje med nižjimi sloji,[328] hkrati pa subvencionirala bogate, tako da je delavcem omogočila, da so večji del zaslužka porabili za vino in oljčno olje, izdelke s posestev razreda zemljiških lastnikov.

    Stojnica za kruh, iz pompejske stenske slike

    Žitni odmerek je imel tudi simbolično vrednost: potrdil je cesarjev položaj univerzalnega dobrotnika in pravico vseh državljanov, da sodelujejo pri "sadovih osvajanj". [324] Annona, javne ustanove in razkošne zabave so omilile sicer skromne življenjske razmere rimskih nižjih slojev in preprečevale socialne nemire. Satirik Juvenal pa je " kruh in iger " (panem et circenses) videl kot simbol izgube politične svobode iz časov Rimske republike: [329] [330]

    Javnost je že zdavnaj odvrgla svoje skrbi: ljudje, ki so nekoč podeljevali poveljstva, konzulate, legije in vse drugo, se zdaj zanje ne menijo več in nestrpno hrepenijo le po dveh stvareh: kruhu in igrah. [331]

    Hrana in prehranjevanje[uredi | uredi kodo]

    V večini stanovanj v Rimu ni bilo kuhinj, čeprav so ognjišče lahko uporabljali za osnovne jedi. [332] [333] Pripravljena hrana je bila naprodaj v pivnicah in barih, gostilnah in stojniahe hrane ( tabernae, cauponae, popinae, thermopolia ). [334] Hrana za s seboj in restavracijska strežba sta bila namenjena nižjim slojem; visoko kuhinjo pa je bilo mogoče najti le v zasebnih večernih zabavah stranke v uglednih hišah s kuharjem (archimagirus) in usposobljenim kuhinjskim osebjem, [335] ali na banketih družbenih klubov (collegia ). [336]

    Večina ljudi je zaužila vsaj 70% dnevnih kalorij v obliki žit in stročnic . [337] Puls ( kaša ) je veljal za prvotno hrano Rimljanov. [338] [339] Osnovno žito so lahko pripravili s sesekljano zelenjavo, koščki mesa, sirom ali zelišči, in tako pripravili jedi, podobne današnji polenti ali rižoti . [340]

    Ostijska taberna za hrano in pijačo; na bledi poslikavi pulta so naslikana jajca, oljke, sadje in redkev. [341]

    Mestno prebivalstvo in vojska so svoje žito raje uživali v obliki kruha. [337] Mline in komercialne pekarne so običajno združevali v pekovskih otokih. [342] Do vladavine Avrelijana je država začela razdeljevati anono kot dnevni obrok kruha, pečenega v državnih proizvodnih obratih; temu so dodali oljčno olje, vino in svinjino. [324] [343] [344]

    Pomen dobre prehrane za zdravje so že takrat prepoznali zdravniki, kot je Galen (2. stoletje našega štetja), katerega razprave so vključevale tudi tekst O ječmenovi juhi. Na poglede na prehrano so vplivale miselne šole, kot je humoralna teorija . [345]

    Rimska literatura se je osredotočala na jedilne navade višjih slojev, [346] pri katerih je večerja ( cena ) imela pomembno družabno funkcijo. [347] Goste so pogostili v lepo urejeni jedilnici ( triklinij ), pogosto s pogledom na peristilni vrt. Jedci so poležavali na kavčih, naslonjen na levi komolec. Najpozneje v obdobju pozne republike, če ne že prej, so ženske obedovale, slonele in pile vino skupaj z moškimi. [348]

    Najbolj znan opis rimskega obroka je verjetno Trimalchiova večerja v Satirikonu, izmišljena ekstravaganca, ki tudi med najbogatejšimi sloji ni dosti spominjala na resničnost. [349] Pesnik Martial opisuje bolj verodostojno večerjo, začenši z gustatio ("okušanje" ali "predjed"), ki je bila solata, sestavljena iz listov sleza, solate, sesekljanega pora, mete, rukole, skuše, okrašene z ruto, narezanimi jajci, in mariniranimi junečjimi prašniki. Glavna jed so bili sočni kosi kozlička, fižola, zelenice, piščanca in ostankov šunke, čemur je sledila sladica iz svežega sadja in staranega vina. [350] Latinski izraz za večerjo s polnim jedilnikom je bil ab ovo usque mala, "od jajca do jabolk", kar ustreza angleškemu " od juhe do oreščkov ". [351]

    Knjižno zbirko rimskih receptov pripisujejo Apiciusu, avtorju za številnih antičnih tekstov, ki so postali sinonim za " gurmanstvo ". [352] Rimski "gurmani" so si privoščili divjad, kokoši, kot sta pav in flamingo, velike ribe ( cipelj je bil posebej cenjen) in školjke . Luksuzne sestavine so tudi iz daljnih krajev cesarstva, od partovske meje do Gibraltarske ožine, pripeljali z ladjami. [353]

    Prefinjeno kuhinjo bi lahko s časovno oddaljenostjo obravnavali kot znak civilizacijskega napredka ali kot simbol dekadentnega propada. [354] Zgodnji cesarski zgodovinar Tacit je v svojem času primerjal neskromno razkošje rimske mize s preprostostjo germanske prehrane s svežim divjim mesom, svežim sadjem in sirom, ki ga niso umazale uvožene začimbe in dodelane omake. [355] Zaradi pomena posesti v rimski kulturi so pridelki - žita, stročnice, zelenjava in sadje - najpogosteje veljali za bolj civilizirano obliko hrane kot meso. Sredozemske osnovne sestavine prehrane v obliki kruha, vina in olja je poveličevalo rimsko krščanstvo, medtem ko je uživanje mesa po germanskem običaju postalo znamenje poganstva, [356] saj je bilo lahko rezultat žrtvovanja živali .

    Nekateri filozofi in kristjani so se uprli telesnim zahtevam in iskanju užitka v hrani ter post postavili za vzor. [357] Zaradi splošnega nazadovanja razmer v cesarstvu je hrana na splošno postala enostavnejša, saj se je mestno prebivalstvo na Zahodu skrčilo, trgovske poti pa so se začele prekinjati. Bogati so se umaknili v bolj omejeno samooskrbo svojih podeželskih posesti. Ker je bil urbani življenjski slog povezan z dekadenco, je Cerkev formalno zavračala požrešnost, [358] lov in pašništvo pa so predstavili kot preprost, krepostni način življenja. [356]

    Šport in javne igre[uredi | uredi kodo]

    Stenska slika s prikazom športnih nemirov v amfiteatru v Pompejih, ki so privedli do prepovedi boja gladiatorjev v mestu [359] [360]

    Ko se je Juvenal pritožil, da je rimsko ljudstvo svojo politično svobodo zamenjalo za "kruh in igre", je imel v mislih državno dobavljeno žito in circene, prireditve, ki so jih izvajali v zabaviščnem prostoru, v latinščini poimenovanem circus . Največje tovrstno prizorišče v Rimu je bil Circus Maximus, kraj konjskih dirk, dirk s kočijami, konjeniške igre Troja, uprizorjenega lova na zveri ( venationes ), atletskih tekmovanj, gladiatorskih bojev in zgodovinskih uprizoritvev. Že od nekdaj so v času več verskih praznikov prirejali igre ( ludi ), predvsem dirke s konji in kočijami (ludi circenses) . [361] Čeprav je njihova zabavna vrednost ponavadi zasenčila verski pomen, so dirke ostale del arhaičnih verskih obredov, ki so se nanašali na kmetijstvo, posvetitev in krog rojstva in smrti. [n 8]

    V času Avgustove vladavine so javne igre prirejali 77 dni v letu; do vladavine Marka Avrelija se je število dni povečalo na 135. [362] Pred cirkuškimi igrami je potekala parada ( pompa circensis ), ki se je končala na prizorišču. [363] Tekmovalne prireditve so potekale tudi na manjših prizoriščih, kot sta amfiteater, ki je postal značilno rimsko prizorišče, in stadion. Atletika v grškem slogu je vključevala tekmovanje v teku, boks, rokoborbo in pankratij. [364] V inženirsko zapleteno izvedenih ogromnih bazenih so uprizarjali vode predstave, kot so lažni morski boj ( naumachia ) in obliko "vodnega baleta". [365] Državno podprte gledališke prireditve ( ludi scaenici ) so se odvijale na tempeljskih stopnicah, v velikih kamnitih gledališčih ali v manjših zaprtih gledališčih, ki so jih imenovali odeum . [366]

    Zmagovalec v kočiji s štirimi konji

    Cirkusi so bili največja zgradba, ki so jo redno gradili v rimskem svetu, [367] čeprav so imeli Grki v svoji arhitekturni tradiciji za podobno rabo namenjen hipodrom . Flavijski amfiteater, bolj znan kot Kolosej, je postal redno prizorišče krvnih športov v Rimu, potem ko se ga odprli leta 80 našega štetja. Cirkuške konjske dirke so se izvajale pogosteje. [368] Circus Maximus v Rimu (prizorišče dirk) je lahko sprejel okoli 150.000 gledalcev, Kolosej pa približno 50.000 s prostorom za stojišča za približno 10.000 več. [369] Številni rimski amfiteatri, cirkusi in gledališča, zgrajeni v mestih zunaj Italije, so danes vidni kot ruševine. [370] Lokalna vladajoča elita je bila odgovorna za financiranje iger in prireditev v arenah, kar je tako izboljšalo njihov status kot tudi izčrpalo njihova sredstva. [177]

    Fizična ureditev amfiteatra je predstavljala ustroj rimske družbe: cesar je predsedoval v svoji bogati loži; senatorji in konjeniki, ki so gledali z ugodnih sedežev, rezerviranih zanje; ženske, ki sedijo v oddaljenosti od dogajanja; sužnji na najslabših mestih, vsi ostali pa so namestili nekje vmes. [371] [372] [373] Množica je lahko zahtevala izid z žvižganjem ali navijanjem, toda cesar je imel zadnjo besedo. Igre so lahko hitro postala prizorišča socialnih in političnih protestov, cesarji pa so za zadušitev nemirov med množico morali včasih uporabiti silo; najbolj razvpiti so bili nemiri leta 532, ko so vojaki pod Justinijanom pobili tisoče protestnikov. [374] [375] [376] [377]

    Mozaik Zliten iz jedilnice v današnji Libiji prikazuje vrsto prizorišč arene: od zgoraj glasbeniki, ki igrajo rimsko <i id="mwCb4">tubo</i>, orgle za vodno cev in dva roga ; šest parov gladiatorjev z dvema sodnikoma; štirje zverji ; in trije obsojenci na zveri [378]

    Ekipe kočij so bile znane po barvah, ki so jih nosile, modri in zeleni pa so bili najbolj priljubljeni. Zvestoba navijačev je bila močna in je včasih prerasla v športne izgrede . [375] [379] [380] Dirke so bile nevarne, toda vozniki vozov so bili med najbolj slavnimi in dobro plačanimi športniki. [381] Ena od zvezd športa je bil Diocles iz Lusitanije (današnja Portugalska), ki je 24 let dirkal z vozovi in zaslužil kar 35 milijonov sestercev. [382] [374] Tudi konji so imeli svoje oboževalce in ti so se jih spominjali v umetnosti in napisih, včasih tudi poimensko. [383] [384] Zasnova rimskih cirkusov je bila takšna, da nobena ekipa ni imela nepoštene prednosti, hkrati pa naj bi oblika zmanjševala trke vpreg ( naufragia, "brodolomi") [385] [386] ki pa so bili v neznansko veselje množic kljub temu še vedno pogosti. [387] [388] Dirke so obdržale čarobno auro z zgodnjim povezovanjem s htoničnimi verskimi obredi: cirkuške podobe so veljale za zaščitne ali srečonosne, na mestu dirkališč so bile pokopane tablice prekletnic, vozniki pa so bili pogosto osumljeni čarovništva. [389] [390] [391] [392] Dirke z vozovi so se v bizantinskem obdobju nadaljevale pod cesarskim sponzorstvom, vendar je upad mest v 6. in 7. stoletju privedel do njihovega propada. [367]

    Rimljani so domnevali, da so gladiatorske igre nastala s pogrebnimi igrami in žrtvovanji, v katerih so bili izbrani ujetni bojevniki prisiljeni v boj, ki naj bi obeležil smrt plemenitih Rimljanov. Nekateri najzgodnejši slogi gladiatorskih bojev so imeli etnične oznake, kot so " traški " ali "galski". [346] [393] [394] Uprizorjeni boji so se šteli za munera, "storitve, daritve, dobrote", ki so se sprva razlikovali od prazničnih iger (ludi) .

    V svoji 40-letni vladavini je Avgust naročil izvedbo osmih gladiatorskih predstav, v katerih se je skupno borilo 10.000 mož, ter 26 uprizorjenih lovov na zveri, ki so povzročili smrt 3500 živali. [395] [396] [397] Ob odprtju Koloseja je cesar Tit predstavil 100 dni prireditev v areni, v enem dnevu pa je tekmovalo 3000 gladiatorjev. [370] [398] [399] Na rimsko navdušenje nad gladiatorji kaže široka množica upodobitev na mozaikih, stenskih poslikavah, svetilkah in celo risbah z grafiti.

    Gladiatorji so bili izurjeni borci, ki so lahko bili sužnji, obsojenci ali brezplačni prostovoljci. [400] Smrt ni bila nujen ali celo zaželen rezultat na tekmah med temi visoko usposobljenimi borci, katerih usposabljanje je predstavljalo drago in dolgotrajno naložbo. [399] [401] [402] Nasprotno pa so bili noxii obsojenci na areno z malo ali nič usposabljanja, pogosto neoboroženi in brez pričakovanja preživetja. Fizično trpljenje in ponižanje se je štelo za primerno in pravično povračilo za zločine, ki so jih storili. [177] Te usmrtitve so bile včasih uprizorjene ali kot predstavljene kot ponovitve mitov ali dogodkov iz rimske zgodovine, amfiteatri pa so bili opremljeni z dodelanimi odrskimi stroji za ustvarjanje posebnih učinkov. [403] [404] Tertullian je menil, da smrti v areni niso nič drugega kot oblečena oblika človeške žrtve . [405] [406] [407]

    Sodobni učenjaki so ugotovili, da je užitek, ki so ga Rimljani uživali v "gledališču življenja in smrti" [408], eden najtežje razumljivih in razložljivih vidikov njihove civilizacije. [409] [410] Plinij Mlajši je gladiatorske igre racionaliziral kot koristne za ljudi, na način "da jih navdihne za častne rane in prezira smrt, tako da izkaže ljubezen do slave in željo po zmagi tudi v telesih sužnjev in zločincev". [411] [412] Nekateri Rimljani, kot je Seneka, so bili kritični do surovih spektaklov, vendar so našli vrlino v pogumu in dostojanstvu poraženega borca in ne v zmagi [413] - drži, ki je svoj najboljši izraz našla pri kristjanih, ki so jih mučili v areni. Tudi mučeniška literatura ponuja "podrobne, resnično bujne opise telesnega trpljenja" [414] in je včasih postala priljubljena zvrst, ki se je včasih ni ločilo od izmišljenih zgodb. [415] [416] [417] [418] [419] [420]

    Osebni trening in športne igre[uredi | uredi kodo]

    Fantje in dekleta, ki igrajo igre z žogo (relief iz Louvra iz 2. stoletja)

    V množini se ludi skoraj vedno nanaša na obsežne predstave z velikim številom gledalcev. Edinstveni ludus, "predstava, igra, šport, vadba", je imel širok spekter pomenov, kot so "besedna igra", "gledališka predstava", "družabna igra", "osnovna šola" in celo "šola za usposabljanje gladiatorjev" (kot v Ludusu Magnusu, največjem tovrstnem vadbenem centru v Rimu). [421] [422]

    Dejavnosti za otroke in mladino so vključevale vrtenje obročev in kosti ( astragali ali "jacks"). Otroški sarkofagi pogosto prikazujejo igranje iger. Dekleta so imela punčke, običajno dolge od 15 do 16  cm , s spojenimi okončinami, izdelane iz materialov, kot so les, terakota, zlasti pa iz kosti in slonovine . [423] Igre z žogo vključujejo trigon, ki je zahteval spretnost, in harpastum, bolj grob šport. [424] Hišni ljubljenčki se pogosto pojavljajo na otroških spominih in v literaturi, vključujejo pa ptice, pse, mačke, koze, ovce, zajce in gosi. [425]

    Tako imenovani mozaik "bikini deklice" iz vile del Casale, rimska Sicilija, 4. stoletje

    Po obdobju pubertete je bila večina fizične vadbe za moške vojaške narave. Campus Martius v Rimu je bil prvotno vadbeno polje, kjer so mladi moški razvijali spretnosti konjeništva in bojevanja. Tudi lov je veljal za primerno zabavo. Po Plutarhovem poročanju konzervativni Rimljani niso odobravali atletike v grškem slogu, ki je sama promovirala lepo telo, in so obsojali Neronova prizadevanja za izvedbo gimnastičnih iger na grški način. [426]

    Nekatere ženske so se usposabljale za telovadke in plesalke, redkeje pa za gladiatorke . Znameniti mozaik "bikini deklice" prikazuje mlade ženske, ki se ukvarjajo z umetelnimi vadbami, ki bi jih lahko primerjali z ritmično gimnastiko . [n 9] [427] Ženske so na splošno spodbujali k ohranjanju zdravja z dejavnostmi, kot so igranje žoge, plavanje, hoja, glasno branje (kot dihalna vaja), vožnja v vozilih in potovanja. [428]

    Kamnita igralna deska iz Afrodisije : deske so lahko tudi iz lesa, z luksuznimi različicami iz dragih materialov, kot je slonovina; igralni kosi ali pulti so bili iz kosti, stekla ali poliranega kamna in so lahko obarvani ali imajo oznake ali slike [429]

    Ljudje vseh starosti so igrali družabne igre, v katerih sta se dva igralca pomerilia med seboj, med drugim latrunculi ("napadalci"), strateško igro, v kateri so nasprotniki usklajevali gibanje in zajemanje več igralnih kosov, ter XII skripte ("Twelve Marks"), ki vključujejo kocke in razporejanje kosov na mrežo črk ali besed. [430] Igra, imenovana alea (kocka) ali tabula (deska), s katero je bil razvpito zasvojen cesar Klavdij, je bila morda podobna backgammonu s skodelico kocke (pyrgus) . [429] Kockanje kot oblika iger na srečo je bilo vprašljivega slovesa, je pa bilo priljubljena zabava med decembrskim festivalom Saturnalije s karnevalskim vzdušjem, ko so postale družbena pravila bolj sproščena.

    Oblačila[uredi | uredi kodo]

    V statusno zavedni družbi, kakršna je bila Rimsko cesarstvo, so oblačila in osebni okraski sogovorniku nedvoumno sporočali namige o bontonu interakcije z nosilcem. [431] Nošenje pravilnih oblačil naj bi odražalo urejeno družbo v dobrem stanju. [432] Toga je bila značilno nacionalno oblačilo rimskega moškega, vendar je bilo težko in nepraktično, nosilo se je predvsem za izvajanje političnih poslov in verskih obredov ter za obisk sodišča. [433] [434] Oblačila, ki so jih Rimljani običajno nosili, so bila temna ali barvita, najpogostejša moška oblačila, ki jih je bilo moč vsakodnevno videti po provincah, pa so bile tunike, plašči in v nekaterih pokrajinah hlače . [435] Študije o tem, kako so se Rimljani oblačili v vsakdanjem življenju, ovira pomanjkanje neposrednih dokazov, saj lahko portretiranje prikazuje osebo v oblačilih s simbolično vrednostjo (npr. v svečanih oblačilih), preživeli tekstil iz tega obdobja pa je redek. [436] [437]

    Ženske s stenske poslikave v Vili skrivnosti v Pompejih

    Osnovno oblačilo za vse Rimljane, ne glede na spol ali bogastvo, je bila preprosta tunika z rokavi. Dolžina se je razlikovala glede na uporabnika: moška je dosegla sredino goleni, vojaška je bil nekoliko krajša; ženska je padla do stopal, otroška pa do kolena. [438] Tunike revnih ljudi in delovnih sužnjev so bile narejene iz grobe volne v naravnih, dolgočasnih odtenkih, pri čemer je bila dolžina določena z vrsto dela, ki so ga opravljali. Drobnejše tunike so bile narejene iz lahke volne ali platna. Moški, ki je pripadal senatorskemu ali konjeniškemu redu, je nosil tuniko z dvema vijoličnima črtama (clavi), vtkanima navpično v tkanino: širši kot je trak, višji je status uporabnika. Preko tunike so lahko nosili druga oblačila.

    Imperialna toga je bila "večja količina" v obliki polkrožne bele volne, ki je ni bilo mogoče obleči in oviti brez pomoči. [433] Quintilian v svojem delu podrobno opisuje, kako bi moral javni govornik prilagoditi svoje geste glede na svojo togo. [432] [434] [439] V umetnosti je toga prikazana z daljšim koncem, potopljenim med stopala, globoko ukrivljenim pregibom spredaj in čebulico z zavihkom na sredini. Draperije so sčasoma postale bolj zapletene in strukturirane, tkanina pa je v poznejših obdobjih tvorila tesen zvitek čez prsni koš. [440] Togo praetexta, z vijolično ali rdečevijolično črto, ki je predstavljala nedotakljivost, so nosili otroci, ki niso bili polnoletni, sodniki kure in državni duhovniki. Samo cesar je lahko nosil povsem vijolično togo (toga picta) . [441]

    Claudius wearing an early Imperial toga (see a later, more structured toga above), and the pallium as worn by a priest of Serapis,[442] sometimes identified as the emperor Julian

    V 2. stoletju so pogosto upodobljeni cesarji in vladajoča moška elita, ko nosijo pallij, prvotno grški plašč ( himation ), tesno napet okoli telesa. V paliju so upodobljene tudi ženske. Tertulijan je menil, da je pallij primerno oblačilo tako za kristjane, v nasprotju s togo, kot za izobražene ljudi, saj je bil povezan s filozofi. [432] [434] [443] Do 4. stoletja je togo bolj ali manj nadomestil palij kot oblačilo, ki je poosebljalo družbeno enotnost. [444]

    Rimski stili oblačil so se sčasoma spreminjali, čeprav ne tako hitro kot danes. [445] V obdobju dominata so oblačila, ki so jih nosili vojaki in vladni birokrati, postala zelo okrašena, na tunike in ogrinjala pa so bili napleteni tkani ali vezeni trakovi (clavi) in krožne okrogle obrobe (orbiculi). Ti dekorativni elementi so bili sestavljeni iz geometrijskih vzorcev, stiliziranih rastlinskih motivov in v bolj dodelanih primerih človeških ali živalskih figur. [446] Uporaba svile se je povečala in dvorjani poznejšega imperija so nosili dodelane svilene halje. Militarizacija rimske družbe in upadanje kulturnega življenja, ki temelji na urbanih idealih, je vplivalo na navade oblačenja: težke pasove v vojaškem slogu so nosili birokrati in vojaki, togo pa opustili. [447]

    Umetnost[uredi | uredi kodo]

    Poroka Zephyrus in Chloris (54–68 n. Št., Pompejski četrti slog ) v poslikanih arhitekturnih ploščah iz Casa del Naviglio

    Ljudje, ki so obiskvali ali živeli v Rim ali v mestih po vsem imperiju, so vsak dan videvali umetnost v različnih slogih in oblikah . Javna ali uradna umetnost - vključno s kiparstvom, spomeniki, kot so zmagovalni stebri ali slavoloki in ikonografija na kovancih - se pogosto analizira glede na njen zgodovinski pomen ali kot izraz imperialne ideologije. [448] [449] V cesarskih javnih kopališčih si je tudi manj premožen državljan lahko ogledoval stenske slike, mozaike, kipe in notranjo dekoracijo, ki so bili pogosto zelo kakovostni. [450] V zasebni sferi predmeti, narejeni za verske posvetitve, pogrebne spomine, domačo rabo in trgovino, kažejo različne stopnje umetniške kakovosti in spretnosti. [451] Premožni člani družbe so svoje spoštovanje do kulture obeleževali s slikarstvom, kiparstvom in dekorativnimi umetnostmi na svojem domu - čeprav se nekatera prizadevanja sodobnim gledalcem in nekaterim starodavnim poznavalcem zdijo bolj naporna kot okusna. [452] Grška umetnost je močno vplivala na rimsko tradicijo in nekateri najbolj znani primeri grških kipov so znani le iz rimskih cesarskih kopij in občasnih opisov v grškem ali latinskem literarnem viru. [453]

    Kljub visoki vrednosti umetniških del so imeli tudi znani umetniki med Grki in Rimljani nizek družbeni ugled, saj so ti imeli umetnike, obrtnike in obrtnike za ročne delavce. Hkrati pa so prepoznavali raven spretnosti, potrebne za kakovostno delo, in ta spretnost celo veljala za božanski dar. [454]

    Portretiranje[uredi | uredi kodo]

    Two portraits circa 130 AD: the empress Vibia Sabina (left); and the Antinous Mondragone, one of the abundant likenesses of Hadrian's famously beautiful male companion Antinous

    Portreti, ki so preživel predvsem v obliku kiparskih upodobitev, je bila najbolj pogosta oblika umetnosti v dobi cesarstva. Portreti v avgustovskem obdobju kažejo mladostne in klasične razsežnosti, ki se kasneje razvijejo v mešanico realizma in idealizma. [455] Za republikanske portrete je bil značilen verodostojni pristop "bradavic in vsega", toda že v 2. stoletju pred našim štetjem so včasih za upodabljanje zmagovitih osvajalskih generalovuveljavljali grško načelo o junaški goloti . [456] Cesarski portretni kipi so glavo prikazovali kot zrelo, celo skorjasto, na vrhu golega ali polkrožnega telesa, ki je gladko in mladostno s popolno mišično strukturo; portretno glavo so pogosto celo dodali telesu, ustvarjenemu za drug namen. [457] Oblečeno v togo ali vojaške oznake telo sporoča rang ali področje delovanja, ne pa lastnosti posameznika. [458]

    Ženske iz cesarjeve družine so bile pogosto upodobljene oblečene kot boginje ali božje poosebitve, kot je Pax ("Mir"). Portretiranje v slikarstvu predstavljajo predvsem portreti mame iz Fajuma, ki prikazujejo egiptovsko in rimsko tradicijo spominjanja na mrtve z realističnimi slikarskimi tehnikami cesarstva. Portretna skulptura iz marmorja je bila obarvana in čeprav so sledovi barve stoletja preživeli le v sledovih, fayumski portreti razlagajo, zakaj so se starodavni literarni viri čudili realizmu umetniških upodobitev. [459]

    Bronasti Pijani satir, izkopan v Herkulaneju in razstavljen v 18. stoletju, je poznejšim kiparjem vzbudil zanimanje za podobne "brezskrbne" teme. [460]

    Kiparstvo[uredi | uredi kodo]

    Primerov rimskega kiparstva je preživelo veliko, čeprav pogosto v poškodovanem ali razdrobljenem stanju, vključno s samostoječimi kipi in kipci iz marmorja, brona in terakote ter reliefi iz javnih zgradb, templjev in spomenikov, kot so Ara Pacis, Trajanov steber in Titov slavolok . Niše v amfiteatrih, kot je Kolosej, so bile prvotno napolnjene s kipi, [461] [462] in negovan vrt nikakor ni bil popoln brez kipov. [463]

    V svetiščih so bili razstavljene kultne upodobitve božanstev, pogosto delo slovitih kiparjev. [464] Religioznost Rimljanov je spodbujala izdelavo okrašenih oltarjev, majhnih predstavitev božanstev za gospodinjsko svetišče ali zaobljube in druge predmete za posvečevanje v svetiščih. Božanski in mitološki liki so dobivali tudi posvetne, šaljive in celo nespodobne upodobitve. 

    Na sarkofagu Ludovisi, primeru bojnih prizorov, pogostih v krizi tretjega stoletja , Rimljani in Goti, ki se zvijajo in izkazujejo čustveno plat, napolnijo površino na popolnoma antiklasični način [465]

    Sarkofagi[uredi | uredi kodo]

    Za obdobje od 2. do 4. stoletja [1] so značilni izredno izrezljani marmornati in apnenčasti sarkofagi [466] ki jih je preživelo vsaj 10.000 . [467] Čeprav so najpogosteje prikazovali mitološke prizore, [468] relief sarkofaga imenujejo "najbogatejši posamezni vir rimske ikonografije" [469] in lahko prikazuje tudi pokojnikovo poklicno ali življenjsko pot, vojaške prizore in druge predmete. Iste delavnice so proizvajale sarkofage z judovskimi ali krščanskimi podobami. [470]

    Primavera iz Stabiae, morda boginja Flora

    Slika[uredi | uredi kodo]

    Veliko tega, kar je znano o rimskem slikarstvu, temelji na notranji dekoraciji zasebnih domov, še posebej ohranjenih z izbruhom Vezuva leta 79 našega štetja v Pompejih in Herkulaneju. Poleg okrasnih robov in plošč z geometrijskimi ali rastlinskimi motivi, stenske poslikave prikazujejo prizore iz mitologije in gledališča, pokrajine in vrtove, rekreacijo in javne igre, delo in vsakdanje življenje ter odkrito pornografijo . Ptice, živali in morsko življenje so pogosto upodobljeni do realističnih podrobnosti. 

    Edinstven vir judovskega figurativnega slikarstva v času cesarstva je sinagoga v mestu Dura-Europos, ki so jo poimenovali "Pompeji sirske puščave" [n 10] Sinagoga je pokopana in ohranjena sredi 3. stoletja, potem ko so mesto uničili Perzijci . [471] [472]

    Mozaik[uredi | uredi kodo]

    Talni mozaik Neptunovo zmagoslavje iz afriškega mesta Proconsularis (današnja Tunizija), ki praznuje kmetijski uspeh z alegorijami letnih časov, rastlinjem, delavci in živalmi, ki so v sobi vidni z več vidikov (pozno 2. stoletje) [473]

    Mozaiki so med najbolj trajnimi rimskimi okrasnimi umetninami in jih najdemo na površinah tal in drugih preživelih arhitekturnih značilnostih, kot so stene, obokani stropi in stebri. Najpogostejša oblika je mozaik v mozaikih, oblikovan iz enotnih kosov ( tesserae ) materialov, kot sta kamen in steklo. [474] Mozaike so običajno izdelovali na kraju samem, včasih pa so jih sestavili in poslali kot že pripravljene plošče. Mozaično delavnico je vodil mojster umetnik (Pictor), ki je delal z dvema stopnjama pomočnikov. [475]

    Figurativni mozaiki si s slikarstvom delijo številne teme in v nekaterih primerih upodabljajo vsebino v skoraj enakih kompozicijah . Čeprav se geometrijski vzorci in mitološki prizori pojavljajo po vsem cesarstvu, se izražajo tudi lokalne posebnosti. V severni Afriki, ki je še posebej bogat vir mozaikov, so lastniki stanovanj pogosto izbirali prizore življenja na svojih posestvih, lova, kmetijstva in lokalnih divjih živali. [473] Obilni in pomembni primeri rimskih mozaikov prihajajo tudi iz današnje Turčije, Italije, južne Francije, Španije in Portugalske. Tako je npr. iz Antiohijeznanih je več kot 300 mozaikov iz 3. stoletja. [476]

    Opus sectile je sorodna tehnika, pri kateri se ploščat kamen, običajno obarvan marmor, natančno razreže v oblike, iz katerih nastanejo geometrijski ali figurativni vzorci. Ta težja tehnika je bila zelo cenjena in je v 4. stoletju postala še posebej priljubljena za luksuzne površine, katerih obilen primer je bazilika Junija Bassa . [477]

    Dekorativne umetnosti[uredi | uredi kodo]

    Dekorativna umetnost za luksuzne potrošnike je vključevala fino keramiko, srebrne in bronaste posode in pripomočke ter steklovino. Izdelava lončenine običajne kakovosti je bila pomembna za trgovino in zaposlovanje, prav tako steklarska in kovinsko predelovalna industrija. Uvoz je spodbudil nova regionalna proizvodna središča. Južna Galija je postala vodilni proizvajalec drobnejše keramike z rdečim sijajem ( terra sigillata ), ki je bila v Evropi v 1. stoletju najpogostejše trgovsko blago . [478] Za pihanje stekla so Rimljani menili, da izvira iz Sirije v 1. stoletju pred našim štetjem, v 3. stoletju pa sta Egipt in Porenje postala znana po finem steklu. [479] [480]

    Igralske umetnosti[uredi | uredi kodo]

    V rimski tradiciji, v precejšnji meri izposojeni od Grkov, so literarno gledališče izvajale moške skupine, ki so uporabljale obrazne maske s pretirano mimiko, ki je občinstvu omogočalo, da "vidi", kako se počuti lik. Takšne maske so bile občasno tudi specifične za določeno vlogo, igralec pa je lahko nato igral več vlog zgolj s preklapljanjem mask. Ženske vloge so igrali moški v drag preobleki ( travesti ). Tradicija rimskega literarnega gledališča je v latinski literaturi še posebej dobro zastopana s tragedijami Seneke . Vendar okoliščine, v katerih so bile izvedene Senekine tragedije, niso jasne; znanstvena ugibanja segajo od minimalno uprizorjenih branj do celotnih produkcijskih podvigov. Bolj kot literarno gledališče je bilo žanrsko kljubujoče gledališče mimus, v katerem so se prepletali vnaprej zapisani scenariji in prosta improvizacija, tvegani jezik in šale, seksualni prizori, akcijske sekvence in politična satira, skupaj s plesnimi vložki, žongliranjem, akrobacijami, hojo po napeti vrvi, striptizom, in plesočimi medvedi . [481] [482] [483] Za razliko od literarnega gledališča so mimus igrali brez mask in v igranju spodbujali stilski realizem. Ženske vloge so izvajale ženske, ne moški. [484] Mimus je bil povezan z žanrom, imenovanim pantomimus, zgodnja oblika baleta, ki ni vseboval govorjenega dialoga. Pantomimus je združil izrazni ples, instrumentalno glasbo in zapet libreto, pogosto mitološki, ki je lahko bil tragičen ali komičen. [485] [486]

    Moška gledališka skupina, ki se pripravlja na maskirano predstavo na mozaiku Hiše tragičnega pesnika

    Čeprav sta v rimski kulturi včasih veljala za tuji prvini, sta bila glasba in ples v Rimu prisotna že od najstarejših časov. [487] Glasba je bila običajna na pogrebih; na golenico (grško aulos ), leseno pihalo, so igrali ob žrtvovanjih, da bi preprečili slabe vplive. [488] Pesem ( carmen ) je bila sestavni del skoraj vseh družabnih priložnosti. Mešani otroški pevski zbor je leta 17 pred našim štetjem javno izvedel posvetno Oro Horacije, ki jo je naročil Avgust. Glasba naj bi odražala urejenost vesolja in je bila povezana predvsem z matematiko in znanjem. [489]

    Igrali so na različna lesena pihala, "trobila" in instrumente, kot so godala, (na primer cithara) in tolkala. [488] Cornu, dolg cevast kovinski pihalni inštrument, ki se je zavil okoli glasbenikovega telesa, so uporabljali za vojaške signale in na paradah. Te inštrumente najdemo v delih cesarstva, od koder niso izvirali, in kažejo, da je bila glasba med vidiki rimske kulture, ki se je širila po provincah. Inštrumenti so pogosto upodobljeni v rimski umetnosti. [490]

    Hidravlične cevne orgle ( hydraulis ) so bile "eden najpomembnejših tehničnih in glasbenih dosežkov antike" in so spremljale gladiatorske igre in prireditve v amfiteatru ter odrske predstave. Bile so med inštrumenti, na katere je igral cesar Neron. [488]

    Čeprav nekaterih oblik plesa včasih niso odobravali, saj so jih imeli za ne-rimske ali ne-moške, je bil ples vgrajen v verske obrede arhaičnega Rima, kot so plešeči oboroženi salijski duhovniki in brata Arval, duhovništva, ki so se v času Principata obudila. . [491] Ekstatični ples je bil značilnost mednarodnih skrivnostnih religij, zlasti kulta Kibele, in so ga izvajali njeni evnuhi duhovniki Galli [492] in Isis . V sekularnem kraljestvu so bile izjemno priljubljene plesalke iz Sirije in Cadisa . [493]

    Tako kot gladiatorji so bili tudi zabavljači v očeh zakona malo boljši od sužnjev, četudi so bili tehnično svobodni. "Zvezde" pa so lahko uživale precejšnje bogastvo in slave in so se družbeno in pogosto spolno mešale z višjimi sloji, vključno s cesarji. [494] Nastopajoči so se podpirali z oblikovanjem cehov in preživelo je več spominskih obeležij za člane gledališke skupnosti. [495] Gledališče in ples so kKrščanski polemiki v obdobju poznega cesarstva pogosto obsojali [487] Kristjane, ki so plesno tradicijo in glasbo vključevali v svoje bogoslužne prakse, pa so cerkveni očetje imeli za pretresljivo "poganske". [496] Sveti Avguštin naj bi rekel, da je pripeljati klovne, igralce in plesalce v hišo kot povabiti v tolpo nečistih duhov . [497] [498]

    Pismenost, knjige in izobraževanje[uredi | uredi kodo]

    Ponos pismenosti je bil prikazan v portretiranju skozi embleme branja in pisanja, kot v tem primeru para iz Pompejev ( Portret Paquiusa Procula ).

    Današnje ocene povprečne stopnje pismenosti v cesarstvu se gibljejo med 5 in 30% ali več, deloma v odvisnosti od opredelitve "pismenosti". [499] [500] [501] [502] Rimska obsedenost z dokumenti in javnimi napisi kaže na visoko vrednost pisane besede. [503] [504] [505] [506] [507] Cesarska birokracija je bila tako odvisna od pisanja, da je babilonski Talmud izjavil, da "če bi bila vsa morja črnila, vse trstičje pero, vse nebo pergament in vsi pisarji, ne bi mogli določiti celotnega obsega skrbi rimske vlade. " [508] Zakone in ukaze so objavili v pisni obliki, prav tako pa so jih javno brali. Nepismenim rimskim podložnikom so uradniki, kot na primer uradni pisarji, prepisovali ali pisali njihove uradne dokumente. [509] Javna umetnost in verski obredi so bili načini za sporočanje imperialne ideologije ne glede na sposobnost branja. [510] Rimljani so imeli obsežen duhovniški arhiv, po celotnem cesarstvu pa so se pojavljali napisi v povezavi s kipi in majhnimi zaobljubami, ki so jih navadni ljudje posvetili božanskim, pa tudi na zaveznih tablicah in drugih " čarobnih urokih ", z na stotine primerov, zbranih v grškem Magical Papirusi . [511] [512] [513] [514] Vojska je pripravila ogromno pisnih poročil in službenih zapisov [515] pismenost v vojski pa je bila "presenetljivo visoka". [516] Urbani grafiti, ki vključujejo literarne citate, in nizkokakovostni napisi z napačno črkovanimi črkami in solecizmi kažejo na priložnostno pismenost ne-elit. [517] [518] [n 11] [74] Poleg tega je bilo računanje potrebno pri vseh oblikah poslovanja. [519] Sužnji so bili v velikem številu sposobni številskih operacij in pismeni, nekateri pa so bili celo zelo izobraženi. [520]

    Knjige so bile drage, saj so morali pisarji, ki so vsak izvod posebej morali zapisati na zvitek papirusa (volumen). [521] Kodeks - knjiga s stranicami, ki so vezane na hrbtenico - je bila v času pesnika Marciala (1. stoletje n. Št.) še vedno novost, [522] [523] vendar ga je konec 3. stoletja nadomeščal volumen [524], ki je postal običajna oblika za knjige s krščansko vsebino. [525] Tržno proizvodnjo knjig se je začelo v obdobju pozne republike [526] do 1. stoletja našega štetja pa so bile nekatere soseske v Rimu znane po svojih knjigarnah (tabernae librariae), ki so jih našli tudi v zahodnih provincialnih mestih, kot je Lugdunum (današnji Lyon, Francija). [527] [528] Kakovost urejanja se je močno spreminjala in nekateri starodavni avtorji so se že pritoževali nad napakami, ki jih naprej širijo kopije [529] pa tudi zaradi plagiatorstva ali ponarejanja, ker ni bilo zakona o avtorskih pravicah . Kvalificiranega sužnja kopista knjig (servus litteratus) bi lahko cenili na znesek do 100.000 sestercijev. [530] [531]

    Rekonstrukcija pisalne table: pisalo je bilo uporabljeno za vpisovanje črk v voščeno površino za osnutke, priložnostne pisanje pisem in šolska dela, medtem ko so bila besedila, ki naj bi bila trajna, kopirana na papirus.

    Zbiratelji so si opremili osebne knjižnice [532], kot je vila Papirusov v Herkulaneju. Iizvrstna knjižnica je veljala kot del kulturnega preživljanja prostega časa ( otium), povezanega z načinom življenja vile. [533] Pomembne zbirke so pritegnile "lastne" učenjake; Lucian se je norčeval iz najemniških grških intelektualcev, ki so se navezovali na filistinske rimske pokrovitelje. [534] Posamezni dobrotniki so lokalno skupnost obdaril s knjižnico: Plinij Mlajši je mestu Comum poklonil knjižnico v vrednosti 1 milijon sestercijev, skupaj s še 100.000 za njeno vzdrževanje. [535] [536] Cesarske knjižnice, ki so bile nameščene v državnih zgradbah, so bile za uporabnike privilegij in so predstavljale literarni vir, iz katerega je bilo mogoče izključiti neugledne ali neprimerne pisce. [537] [538] Knjige, ki so jih proglasili za subverzivne, so lahko javno zažgali [539] Domicijanovi križani prepisovalci za reprodukcijo del so očitno izvedli izdajo. [540] [541]

    Literarna besedila so pogosto glasno brali ob obrokih ali v bralnih skupinah. [542] [543] Znanstveniki, kot je Plinij Starejši, so se ukvarjali z " večopravilnostjo ", tako da so jim dela na glas brali, ko so jedli, se kopali ali potovali, v času, ko so svojim sekretarjem morda narekovali osnutke ali zapiske. [544] Večdelne Podstrešne noči avtorja Aulusa Gelliusa je razširjeno raziskovanje, kako so Rimljani gradili svojo literarno kulturo. [545] Udeležba pri javnih branjih se je širila od 1. do 3. stoletja, in čeprav so tisti, ki so brali iz užitka, ostali manjšina, niso bili več omejeni na prefinjeno vladajočo elito. Razvoj bralne kulture je odražal družbeno pretočnost cesarstva kot celote in se je izkazoval preko razvoja "potrošnike literature ", namenjene zabavi. [546] Ilustrirane knjige, vključujoč tiste z erotično vsebino, so bile priljubljene, vendar jih ohranjeni fragmenti slabo predstavljajo . [547]

    Osnovna izobrazba[uredi | uredi kodo]

    Učitelj z dvema učencema, tretji prispe s svojim loculusom, pisalnim etuijem, ki bi vseboval pisala, lonček za črnilo in gobo za odpravljanje napak [548]

    Tradicionalno rimsko izobraževanje je bilo moralno in praktično. Zgodbe o moških in ženskah ali opozorilne zgodbe o posameznih neuspehih naj bi vzbudile rimske vrednote ( mores maiorum ) . Starši in družinski člani naj bi bili vzorniki, starši, ki so se preživljali z lastnim delom, pa so svoje veščine prenašali na svoje otroke, ki so se lahko tudi vključili v vajeništvo in se tako izpopolnili v obrti ali trgovini. [549] Formalno izobraževanje je bilo na voljo le otrokom iz družin, ki so ga lahko plačevale, pomanjkanje državnih posegov v dostop do izobraževanja pa je prispevalo k relativno nizki stopnji pismenosti. [550] [551]

    Majhnim otrokom so znanje posredovali pedagogus , ali redkeje ženska pedagoga, običajno grški suženj ali nekdanji suženj. [552] Pedagog je otroka varoval, učil samodiscipline in javnega vedenja, izvajal pouk in pomagal pri mentorstvu. [553] Cesar Julijan se je z naklonjenostjo in hvaležnostjo spominjal svojega pedagoga Mardonija, gotskega evnuha, sužnja, ki ga je vzgajal od 7. do 15. leta. Ponavadi pa so bili pedagogi malo spoštovani. [554]

    Osnovno izobraževanje iz branja, pisanja in računanja je za privilegirane otroke običajno potekalo doma, tako da so njihovi starši najeli ali kupili učitelja. [555] Drugi so obiskovali šolo, ki je bila "javna", čeprav ni bila podprta s strani države, in jo je organiziral posamezni učitelj ( ludimagister ), ki je nato sprejel honorarje več staršev. [556] Vernae (domači suženjski otroci) so se lahko šolali doma ali v javnih šolah. [557] Šole so v času cesarstva postale številčnejše in otrokom povečale možnosti za pridobitev izobrazbe. [551] Šola je lahko redno potekala v najetem prostoru ali v kateri koli razpoložljivi javni niši, tudi na prostem. Fantje in deklice so se osnovno izobraževali na splošno od 7. do 12. leta, vendar razredi niso bili ločeni glede na razred ali starost. [558] Za družbeno ambiciozne je bilo dvojezično izobraževanje v grščini in latinščini nujno.

    Quintilian ponuja najobsežnejšo teorijo osnovnošolskega izobraževanja v latinski literaturi. Po Quintilianu ima vsak otrok rojeni ingenij, nadarjenost za učenje ali jezikovno inteligenco, ki je pripravljena za gojenje in izostritev, kar dokazuje sposobnost otroka, da si zapomni in posnema. Otrok, nezmožen za učenje, je bil redek. Quintilianu je ingenij predstavljal možnost za razvoj, ki se najbolje uresniči v družbenem okolju šole, in se je zavzemal za šolanje na domu. Prav tako je spoznal pomen igre pri otrokovem razvoju [n 12] in odklonil telesno kaznovanje, ker je to odvračalo ljubezen do učenja - v nasprotju s prakso v večini rimskih osnovnih šol pri rutinskem udarjanju otrok s palico (ferulo) ali brezovo palico kot kazen, če so bili počasni ali moteči. [559]

    Nadaljnja izobrazba[uredi | uredi kodo]

    Mozaik iz Pompejev, ki prikazuje Platonovo akademijo

    Pri starosti 14 let so se moški višjih družbenih razredov udeležili obreda prehoda v odraslost, in se začela učiti vodilnih vlog v političnem, verskem in vojaškem življenju skozi mentorstvo iz starejšega člana njihove družine ali družinskega prijatelja. [560] Visokošolsko izobraževanje so zagotavljali grammatici ali retori . [561] Grammaticus ali "slovnica" je učila predvsem grško in latinsko literaturo, zgodovino, geografijo, filozofijo ali matematiko pa so obravnavali kot razlago besedila. [562] Z Avgustovim vzponom so postali del učnega načrta tudi sodobni latinski avtorji, kot sta Vergil in Livy. [563] Retor je bil učitelj govorništva ali javnega nastopanja. Umetnost govora (ars dicendi) je bila zelo cenjena kot znak družbene in intelektualne večvrednosti, eloquentia ("govorna sposobnost, zgovornost") pa je veljala za "lepilo" civilizirane družbe. [564] Retorika ni bila toliko sklop znanja (čeprav je potrebovala sklicevanje na literarne vire [565] ), temveč je bila način izražanja in izboljšanja ugleda, ki je odlikoval tiste, ki so imeli družbeno moč. [566] Starodavni model retoričnega treninga - "zadržanost, hlad pod pritiskom, skromnost in dober humor [567] - se je v 18. stoletju uveljavil kot zahodni izobraževalni ideal. [568]

    V latinščini lahko illiteratus (grško agrammatos ) pomeni "nevešč branja in pisanja" in "pomanjkanje kulturne zavesti ali prefinjenosti". [499] Visokošolsko izobraževanje je spodbujalo karierno napredovanje, zlasti za konjenike v carski službi: "zgovornost in učenje sta bili znaki dobro vzgojenega človeka in vredni nagrade" [569] Pesniku Horacu je vrhunsko izobrazbo, na primer, omogočil njegov oče, uspešen nekdanji suženj.[570] [571] [572]

    Urbane elite so si po vsem cesarstvu delile literarno kulturo, prežeto z grškimi izobraževalnimi ideali ( paideia ) . [573] Helenistična mesta so sponzorirala visokošolske šole kot izraz doseženega kulturnega razvoja. [574] Mladi moški iz Rima, ki so si želeli pridobiti najvišjo stopnjo izobrazbe, so pogosto odhajali v tujino, da bi študirali retoriko in filozofijo, večinoma v eno od več grških šol v Atenah. Vzhodni učni načrt je bolj verjetno vključeval glasbo in telesno vzgojo ter pismenost in računanje. [575] Po helenističnem modelu je Vespazijan v Rimu obdaril katedre slovnice, latinske in grške retorike in filozofije ter učiteljem omogočil posebne oprostitve davkov in zakonskih kazni, čeprav učitelji osnovnih šol teh ugodnosti niso prejeli. Quintilian je zasedel prvi stol slovnice. [576] [577] V vzhodnem cesarstvu je bil Berytus (današnji Bejrut ) nenavaden, saj so pučevali v latinščini, zaslovel pa je po svoji šoli rimskega prava . [578] Kulturno gibanje, znano kot drugo sofistično (1. – 3. Stoletje našega štetja), je spodbujalo asimilacijo grških in rimskih družbenih, izobraževalnih in estetskih vrednot, grške prvine, zaradi katerih so kritizirali Nerona, pa so se od Hadrijana naprej štele za sestavne dele cesarske kulture. [579]

    Izobražene ženske[uredi | uredi kodo]

    Portret literarne ženske iz Pompejev (približno 50 n. Št.)

    Pismene ženske so segale od izobraženih aristokratk do deklet, usposobljenih za kaligrafinje in pisarke . [580] [581] "Prijateljice", ki jih navaja Avgustova ljubezenska poezija, čeprav izmišljene, predstavljajo ideal, da mora biti zaželena ženska izobražena, dobro podkovana v umetnosti in neodvisna do frustrirajoče stopnje. [582] [583] Zdi se, da je bila izobrazba v času cesarstva običajna za hčere senatorskega in konjeniškega reda. [557] Visoko izobražena žena je bila vrednost za družbeno ambiciozno gospodinjstvo, toda takšno jo Martial po drugi strani šteje za nepotrebno razkošje.

    Ženska, ki je v svojem antičnem svetu s svojjim poučevanjem dosegla največjo prepoznavnost, je bila aleksandrijska Hipatija, ki je mlade moške izobraževala v matematiki, filozofiji in astronomiji ter rimskemu prefektu v Egiptu svetovala o politiki. Njen vpliv jo je spravil v konflikt z krščanskim aleksandrijskim škofom Cyrilom, ki je bil morda vpleten v njeno smrt leta 415, ko se je zaradi napada krščanskih množic njeno življenje predčasno in nasilno končalo. [584]

    Oblike pismenosti[uredi | uredi kodo]

    Pismenost je začela upadati, morda dramatično, med družbeno-politično krizo tretjega stoletja . [585] Po pokristjanjevanju rimskega imperija so kristjani in cerkveni očetje sprejemali in uporabljali latinsko in grško pogansko literaturo, filozofijo in naravoslovje kot prikaz sožitja s svetopisemskimi navedbami. [586]

    Edward Grant piše, da:

    Ob popolnem zmagoslavju krščanstva konec četrtega stoletja bi se Cerkev morda odzvala proti grškemu poganskemu učenju na splošno in zlasti grški filozofiji, pri čemer je v slednjem ugotovila veliko nesprejemljivega ali morda celo žaljivega. Morda so si močno prizadevali zatirati pogansko učenje kot nevarnost za Cerkev in njene nauke.

    Toda niso. Zakaj ne?

    Morda je razlog za to počasno širjenje krščanstva. Po štirih stoletjih so se kristjani kot pripadniki ločene religije naučili živeti z grškim posvetnim učenjem in ga uporabljati v lastno korist. V njihovo izobrazbo je močno vstopila latinska in grška poganska literatura in filozofija. . . Čeprav so bili za kristjane nekateri vidiki poganske kulture in učenja nesprejemljivi, jih niso imeli za raka, ki ga je treba izrezati iz krščanskega telesa. [587]

    Julijan, edini cesar po spreobrnitvi Konstantina, ki je zavrnil krščanstvo, je kristjanom prepovedal poučevanje klasičnega učnega načrta z utemeljitvijo, da bi lahko slabo vplivali na duševnost mladine. [577]

    Medtem ko je zvitek poudarjal nadaljevalno naravo daljšega besedila, je knjiga v obliki kodeksa spodbudila "delni" pristop k branju s citiranjem, razdrobljeno interpretacijo in izločanjem misli. [588]

    V 5. in 6. stoletju je zaradi postopnega zatona in končnega padca Zahodnega rimskega cesarstva branje postajalo redkejše tudi za tiste, ki so spadali v cerkveno hierarhijo. [589] V Vzhodnem rimskem cesarstvu, znanem tudi kot Bizantinsko cesarstvo, pa se je branje nadaljevalo tudi v srednjem veku, saj je bilo branje izrednega pomena kot instrument bizantinske civilizacije. [590]

    Literatura[uredi | uredi kodo]

    Kip v Constanți v Romuniji (starodavna kolonija Tomis) v spomin na Ovidijevo izgnanstvo

    V tradicionalnih literarnih krogih se literatura, nastala v času vladavine cesarja Avgusta , skupaj z obdobje pozne republike, pojmuje kot "zlata doba" latinske književnosti. Teksti te dobe utelešajo klasične ideale "enotnosti celote, deleža delov in skrbno artikuliranje na videz brezšivne kompozicije. " [591] Trije najbolj znani klasični latinski pesniki - Vergil, Horacij, in Ovid - pripadajo temu obdobju. Vergil je napisal pesnitev Eneido in ustvaril rimski nacionalni ep po vzoru grških homerskih epov. Horacij je izpopolnil uporabo grških besedilnih metrov v latinskih verzih. Ovidova erotična poezija je bila izjemno priljubljena, vendar je zašla v avgustovski program moralnega čiščenja; to je bil eden izmed navideznih vzrokov, zaradi katerega ga je cesar izgnal v Tomis (današnja Konstanca v Romuniji), kjer je ostal do konca svojega življenja. Ovidijeve Metamorfoze so bile neprekinjena pesem petnajstih knjig, ki so opisovale grško-rimsko mitologijo od nastanka vesolja do oboževanja Julija Cezarja . Ovidijeve različice grških mitov so postale eden glavnih virov kasnejše klasične mitologije, njegovo delo pa je bilo v srednjem veku tako vplivno, da so 12. in 13. stoletje imenovali "Ovidijeva doba". [592]

    Glavni avtor latinske proze avgustovske dobe je zgodovinar Livij, katerega poročilo o ustanovitvi Rima in zgodnji zgodovini je postalo najbolj znana različica sodobne literature. V to obdobje spada tudi Vitruvijeva knjiga De Architectura, edino celovito delo o arhitekturi, ki je preživelo iz obdobja antike.

    Latinski pisatelji so bili prežeti z grško literarno tradicijo in so prilagajali njene oblike in večino vsebine, vendar papa so Rimljani satiro obravnavali kot žanr, v katerem so presegli Grke. Horac je napisal satirične verze, preden se je ustalil kot Avgustov dvorni pesniki, zgodnji Principat pa je ustvaril tudi satirika Perzija in Juvenala . Juvenalova pozija ponuja živahno starčevo perspektivo urbane družbe.

    Obdobje od sredine 1. stoletja do sredine 2. stoletja se običajno imenuje "srebrna doba" latinske literature. V času Neronove vladavine so se razočarani pisatelji odzvali na samodrštvo. [593] Trije vodilni pisatelji - Seneka kot filozof, dramatik in Neronov mentor ; Lucan, njegov nečak, ki je Cezarjevo državljansko vojno upodobil v epski pesnitvi ; in romanopisec Petronij ( Satirikon ) so naredili samomor, potem ko so zašli v cesarjevo nemilost. Seneca in Lucan sta bila iz Hispanije, prav tako poznejši epigramatik in zavzet družbeni opazovalec Martial, ki je izrazil svoj ponos nad svojo celtibersko dediščino. [74] Martial in epski pesnik Statius, čigar pesniška zbirka Silvae je imela daljnosežen vpliv na renesančno literaturo, [594] sta pisala v času vladavine cesarja Domicijana .

    Tako imenovana "srebrna doba" je ustvarila več uglednih pisateljev, med njimi tudi enciklopedista Plinija Starejšega; njegovega nečaka, znanega kot Plinij mlajši; in zgodovinarja Tacita . Naravna zgodovina Plinija Starejšega, ki je umrl med prizadevanji za pomoč ob nesrečnem izbruhu Vezuva, je obsežna zbirka flore in favne, draguljev in mineralov, podnebja, medicine, čudakov narave, umetniških del in starin znanost. Tacitov ugled literarnega umetnika se ujema ali presega njegovo vrednost kot zgodovinarja; [595] njegovo slogovno eksperimentiranje je ustvarilo "enega najmočnejših slogov latinske proze". [596] Dvanajst cezarjev njegovega sodobnega Svetonija je eden glavnih virov za cesarsko biografijo.

    Med cesarskimi zgodovinarji, ki so pisali v grščini, so Dionizij iz Halikarnasa, judovski zgodovinar Jožef in senator Cassius Dio . Drugi pomembni grški avtorji cesarstva so biograf in antikvar Plutarh, geograf Strabon in retorik in satirik Lucian . Priljubljeni grški ljubezenski romani so bili del razvoja dolgoročnih obliki fantastičnih del, ki so zastopana v latinščini ki jih predstavljata Petronijev Satyricon in Zlata zadnjica pisca Apuleja .

    Od 2. do 4. stoletja so krščanski avtorji, ki so postali latinski cerkveni očetje, v aktivnem dialogu s klasično tradicijo, znotraj katere so se izobraževali. Tertulijan iz rimske Afrike, spreobrnjen v krščanstvo, je bil Apulejjev sodobnik in eden najzgodnejših proznih avtorjev, ki je vzpostavil izrazito krščanski glas. Po spreobrnitvi Konstantina v latinski literaturi prevladuje krščanski vidik. [597] Ko se je govornik Symmachus zavzemal za ohranitev rimskih verskih tradicij, mu je dejansko nasprotoval Ambrose, milanski škof in bodoči svetnik - razprava, ki so jo ohranili njihovi poslanci. [598]

    Brescia Škrinja, slonovina s biblijskimi podobami (konec 4. stoletja)

    V poznem 4. stoletju je Jerome zapisal latinski prevod Biblije, ki je postala vzor kot Vulgata . Avguštin, še eden od cerkvenih očetov iz afriške province, je bil imenovan za "enega najvplivnejših pisateljev zahodne kulture", njegove Izpovedi pa včasih veljajo za prvo avtobiografijo zahodne literature. V Božjem mestu proti poganom Avguštin gradi vizijo večnega, duhovnega Rima, novega imperium sine fine, ki bo presegel propadajoče cesarstvo.

    V nasprotju z enotnostjo klasične latinščine ima literarna estetika pozne antike preizkušeno kakovost, ki jo primerjajo z mozaiki, značilnimi za to obdobje. [599] Stalno zanimanje za verske tradicije Rimu pred krščansko prevlado se kaže v 5. stoletju, z Saturnalie pisca Macrobiusa in Poroki filologije in Merkurja avtorja Martianusa Capella . Med pomembne latinske pesnike pozne antike spadajo Ausonius, Prudentius, Claudian in Sidonius Apollinaris . Ausonius (ok. 394), bordlaški vzgojitelj cesarja Gracijana, je bil vsaj nominalno kristjan, čeprav v svojih občasno nespodobnih mešanih žanrih ohranja literarno zanimanje za grško-rimske bogove in celo druidizem . Cesarski panegirist Klavdijan (umrl 404) je bil vir illustris, za katerega se zdi, da se ni nikoli spreobrnil . Prudentij (približno 413), rojen v Hispaniji Tarraconensis in goreč kristjan, je bil temeljito podkovan v pesnikih klasične tradicije [600] in njihovo vizijo poezije kot spomenika nesmrtnosti spreminja v izraz pesnikovega prizadevanja. za večno življenje, ki se konča s krščanskim odrešenjem. [601] Sidonius (umrl 486), po rodu iz Lugdunuma, je bil rimski senator in škof v Clermontu, ki je gojil tradicionalen način življenja v vili, in opazoval, kako zahodni imperij podlega vpadom barbarov. Njegova poezija in zbrana pisma ponujajo edinstven pogled na življenje v pozni rimski Galiji z vidika človeka, ki je "preživel konec svojega sveta". [602]

    Verovanje[uredi | uredi kodo]

    Rimski duhovnik z glavo, ritualno prekrito z gubo toge, med darovanjem podaja patero , nizko skledo (2. – 3. Stoletje)
    Rimsko obleganje in uničenje Jeruzalema iz zahodnega verskega rokopisa, okrog 1504

    Religija v rimskem imperiju je zajemala navade in prepričanja, ki so jih Rimljani šteli za svoja, pa tudi številne kulte, ki so jih prevzeli v Rimu ali jih izvajali ljudje po provincah. Rimljani so se imeli za visoko verne in so svoj uspeh kot svetovna sila pripisovali svoji kolektivni pobožnosti ( pietas ) pri ohranjanju dobrih odnosov z bogovi ( pax deorum ) . Staro verovanje, za katero se domneva, da izhaja še oz časov najstarejših rimskih kraljev, je bila temelj mos maiorum, "poti prednikov" ali "tradicije", ki je bila osrednja za rimsko identiteto. Načela, ki bi bilo podobno sodobni "ločitvi cerkve in države ", ni bilo. Duhovništvo državne vere so popolnjevali iz istega družbenega bazena moških, ki so opravljali tudi javne funkcije, v cesarski dobi pa je bil cesar Pontifex Maximus.

    Rimska religija je bila praktična in pogodbena, temeljila je na načelu do ut des, "dajem, da lahko daš." Religija je bila odvisna od znanja in pravilnega izvajanja molitve, obreda in žrtvovanja, ne od vere ali dogme, čeprav latinska literatura ohranja naučena ugibanja o naravi božanskega in njegovem odnosu do človeških zadev. Za navadne Rimljane je bila religija del vsakdanjega življenja. [603] Vsak dom je imel domače svetišče, v katerem so izvajali molitve in poveličevali družinska domača božanstva. Sosedska svetišča in sveti kraji, kot so izviri in gaji, so se pojavljali v mestih. Apulej (2. stoletje) je opisoval vsakodnevno kakovost religije, ko je opazoval, kako se lahko ljudje, ki so šli mimo nekega kultnega kraja, zaobljubijo ali dajo sadje ali pa samo nekaj časa sedijo. [604] [605] Rimski koledar je bil strukturiran okoli verskih obredov. V cesarski dobi so bili 135 dni v letu namenjeni verskim praznikom in igram ( ludi ) . [606] Ženske, sužnji in otroci so sodelovali v številnih verskih dejavnostih.

    Po razpadu republike se je državna vera prilagodila podpori novemu cesarskemu režimu.. Avgust je kot prvi rimski cesar obstoj samostojne vladavine podprl z obsežnim programom verskega preporoda in reform. Javne zaobljube, ki so jih pred njegovo dobo zrekali za varnost republike, so bile zdaj usmerjene v dobro cesarja. Tako imenovano "čaščenje cesarja" je v velikem obsegu razširilo tradicionalno rimsko čaščenje mrtvih prednikov in Genija, božanskega skrbnika vsakega posameznika. Po smrti je cesar z glasovanjem senata lahko postal državno božanstvo (divus). Cesarski kult, na katerega oblikovanje je vplival helenistični kult vladarja, je postal eden glavnih načinov, kako je Rim utrjeval svojo prisotnost v provincah in gojil skupno kulturno identiteto in zvestobo po vsem cesarstvu. Kulturna preteklost v vzhodnih provincah je omogočila hitro širjenje cesarskega kulta, geografsko vse do avgustovske vojaške naselbine v Najranu v današnji Savdski Arabiji . [607] Zavrnitev državne religije je postala enaka izdaji cesarja. To je bil tudi osrednji vidik rimskega konflikta s krščanstvom, ki so ga Rimljani na začetku za razliko od kristjanov obravnavali kot obliko ateizma in novo obliko praznoverja .

    Kipci, ki predstavljajo rimska in galska božanstva, za osebno pobožnost v zasebnih svetiščih

    Rimljani so znani po velikem številu božanstev, ki so jih častili, zaradi česar so se posmehovali zgodnjekrščanskim polemikom. [n 13] Ko so Rimljani svojo prevlado širili po vsem Sredozemskem svetu, je bila njihova politika na splošno namenjena absorbiranju božanstev in kultov drugih ljudstev, namesto da bi jih poskušali izkoreniniti. [n 14] Rim je spodbujal stabilnost med različnimi ljudstvi tako, da je podpiral njihovo versko dediščino in gradil templje lokalnim božanstvom, ki so oblikovala njihovo teologijo znotraj hierarhije rimske religije. Napisi po celotnem cesarstvu beležijo vzporedno čaščenje lokalnih in rimskih božanstev, vključno s posvetili Rimljanov lokalnim bogovom. [603] [608] [609] [610] Do vrhunca cesarstva so v Rimu in v provincah gojili številne kulte psevdo-tujih bogov (rimske ponovitve tujih bogov), med njimi kulte Kibele, Izide, Epone in sončnih bogov, kot sta Mitra in Sol Invictus., najdeno na severu do rimske Britanije . Ker Rimljani niso bili nikoli dolžni gojiti samo enega boga ali samo enega kulta, verska strpnost ni bila problem v smislu, da gre za konkurenco monoteističneim verovanjem. [611]

    Pompejski Lakshmi, kip iz slonovine z indijske podceline, najden v ruševinah Pompejev

    Skrivnostne religije, ki so ponujale odrešitve v posmrtnem življenju, so bile stvar osebne izbire posameznika, ki se je izvajala poleg opravljanja družinskih obredov in sodelovanja v javni veri. Skrivnosti pa so vključevale izključne prisege in tajnost, razmere, na katere so konzervativni Rimljani sumničavo gledali kot na značilnosti " magije ", zarote ( coniuratio ) in subverzivne dejavnosti. Občasno in brutalno so poskušali zatreti vernike, katerih dejavnost bi morebiti lahko nakazovala, kot da ogrožajo tradicionalno moralo in enotnost. V Galiji so preverjali moč druidov, najprej s prepovedjo rimskim državljanom, da pripadajo redu, nato pa s popolno prepovedjo druidizma. Hkrati pa so v okviru cesarske teologije predelali keltske tradicije ( interpretatio romana ); nova galo-rimska religija se je združila s svojim glavnim mestom v svetišču Trije Galci v Lugdunumu (današnji Lyon, Francija). ). Svetišče je služilo kot vzorec za zahodni kult kot obliko rimsko-provincialne identitete. [612]

    Ta pogrebna stela iz 3. stoletja je med najzgodnejšimi krščanskimi napisi, napisani v grščini in latinščini: okrajšava DM na vrhu se sicer nanaša na Di Manes, tradicionalne rimske žgane pijače mrtvih, vendar pa napis spremlja krščansko simboliko rib .
    Relief iz Titovega loka v Rimu, ki prikazuje menoro in drugi plen iz jeruzalemskega templja, ki so ga nosili v rimskem zmagoslavju .

    Monoteistična strogost judovstva je predstavljala težave za rimsko politiko, kar je nato občasno vodilo do kompromisov in odobritve posebnih izjem. Tertulijan je opozoril, da je bila judovska vera v nasprotju s kristjani veljala za religio licita, "zakonito vero". Do vojne med Rimljani in Judi je prišlo, ko so konflikti, tako politični kot verski, postali nerešljivi. Ko je Kaligula želel postaviti zlati kip svojega božanskega jaza v Jeruzalemski tempelj, je morebitno oskrunjenje in verjetno vojno preprečila le njegova pravočasna smrt. [613] Obleganje Jeruzalema leta 70 našega štetja je pripeljalo do opustošenja templja in razpršitve judovske politične moči (glej judovska diaspora ).

    Krščanstvo se je kot judovska verska sekta pojavilo v rimski provinci Judeji v 1. stoletju našega štetja. Religija se je postopoma razširila iz Jeruzalema, sprva preko središč v Antiohiji, nato preko Aleksandrijie in sčasoma po celotnem cesarstvu in tudi širše. Začasno dovoljena preganjanja so bila omejena in občasna, mučeništva pa so se najpogosteje dogajala pod nadzorom lokalnih uradnikov. [614] [615] [616] [617] [618] [619]

    Prvo cesarsko preganjanje kristjanov se je zgodilo v času cesarja Nerona in je bilo omejeno na mesto Rim. Tacit poroča, da so po velikem rimskem požaru leta po Kr.64 nekateri izmed prebivalcev za požar krivili Nerona in da je cesar skušal krivdo preusmeriti na kristjane. [620] Po Neronu je v času vladavine cesarja Domicijana [621] [622] prišlo do naslednjega večjega preganjanja kristjanov; leta 177 se je zgodilo preganjanje v Lugdunumu, galsko-rimski verski prestolnici. V preživelem pismu Plinija mlajšega, guvernerja Bitinije, cesarju Trajanu je opisano njegovo preganjanje in usmrtitve kristjanov. [623] Decianovo preganjanje 246–251 je resno ogrozilo Cerkev, vendar je na koncu okrepilo krščansko kljubovanje. [624] Dioklecijan se je lotil najhujšega preganjanja kristjanov, ki je trajalo od 303 do 311.

    V začetku 4. stoletja je Konstantin I. postal prvi cesar, ki se je spreobrnil v krščanstvo . Do zaključka četrtga stoletja je krščanstvo postalo prevladujoča religija cesarstva. Cesar Julijan je pod vplivom svojega svetovalca Mardonija s kratkotrajnim poskusom oživil tradicionalno in helenistično religijo ter hkrati potrdil poseben status judovstva, vendar je leta 380 (s Solunskim ediktom ) v času cesarja Teodozija I. (po bitki pri Frigidu, v današnji Vipavski dolini) krščanstvo postalo uradno državno verstvo Rimskega cesarstva, za razliko od vseh drugih. Od 2. stoletja dalje so cerkveni očetje začeli obsojati vse ostale religije, ki so jih izvajali po vsem cesarstvu, kot "poganske". [625] Zahteve tradicionalistov po verski strpnosti, (na primer senator Symmachus, umrl 402), so zadušili s prizadevanji papeža Damasa I in Ambrozija - rimski upravitelj (oz. cesar) je postal milanski škof (374–397); krščanski monoteizem je postal značilnost cesarjeve prevlade. Krščanske heretike in ne-kristjane so izločili iz javnega življenja ali jih preganjali, toda prvotna verska hierarhija Rima in številni vidiki njegovih poganskih obredov so vseeno vplivali na krščanske navade [626] ; številna predkrščanska verovanja in prakse so tako v preoblečeni obliki preživeli v krščanstvu kot uradni cerkveni prazniki in lokalne navade.

    Politična zapuščina[uredi | uredi kodo]

    Po padcu Zahodnega rimskega imperija si je želelo prilastiti status naslednice Rimskega imperija več držav. Sveto rimsko cesarstvo, poskus oživitve cesarstva na Zahodu, je bilo ustanovljeno leta 800, ko je papež Leon III na božični dan kronal frankovskega kralja Karla Velikega za rimskega cesarja, čeprav se cesarstvo in cesarska uprava niso oblikovali še nekaj desetletij. Po padcu Carigrada se je rusko carstvo kot dedič pravoslavne krščanske tradicije Bizantinskega cesarstva štelo za tretji Rim (Konstantinopel je bil drugi). Ti koncepti so znani kot Translatio imperii . [627]

    Ko so Osmani, ki so svojo državo temeljili na bizantinskem vzoru, leta 1453 zavzeli Konstantinopel, je sultan Mehmed II tam vzpostavil svojo prestolnico in trdil, da je zasedel prestol Rimskega cesarstva. [628] Šel je celo tako daleč, da je z namenom ponovne združitve cesarstva po vzoru imperialnega Rima sprožil invazijo na Italijo in v svojo prestolnico povabil evropske umetnike, vključno z Gentilejem Bellinijem . [629]

    Na območju srednjeveške Zahoda (nekdanji zahodni del cesarstva) je "Rim" pomenil cerkev in rimskega papeža. Grška oblika Romaioi je ostala vezana na grško govoreče krščansko prebivalstvo vzhodnega rimskega cesarstva in jo Grki še vedno uporabljajo poleg skupnih označb. [630]

    Teritorialna zapuščina Rimskega imperija nad nadzorom italijanskega polotoka je vplivala na italijanski nacionalizem in združitev Italije (Risorgimento ) leta 1861. [631] Nasledstvo rimskega imperializma je si je lastila tudi fašistična ideologija, zlasti Italijansko cesarstvo in nacistična Nemčija .

    The Virginia State Capitol (left), built in the late 1700s, was modelled after the Maison Carrée, a Gallo-Roman temple built around 16 BC under Augustus.

    V ZDA so se ustanovitelji izobraževali v klasični tradiciji [632] in uporabili klasične vzorce za znamenitosti in zgradbe v Washingtonu, da bi se izognili fevdalnim in verskim povezavam evropske arhitekture, kot so gradovi in katedrale. [633] [634] [635] [636] [637] [638] [639] Pri oblikovanju svoje teorije mešane ustave so ustanovitelji iskali vzor v atenski demokraciji in rimski republiki, vendar so imeli rimskega cesarja za primer tiranije. [640] [641]

    Glej tudi[uredi | uredi kodo]

    • Daqin ("Veliki Qin "), staro kitajsko ime za Rimsko cesarstvo; glej tudi kitajsko-rimski odnosi
    • Padec Zahodnega rimskega cesarstva
    • Cesarska Italija
    • Seznam rimskih dinastij

    Opombe[uredi | uredi kodo]

     

    Reference[uredi | uredi kodo]

    Navedbe[uredi | uredi kodo]

    Navedeni viri[uredi | uredi kodo]

     

    Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]

    [[Kategorija:Zahodna kultura]] [[Kategorija:Zgodovina Sredozemlja]] [[Kategorija:Ukinitve v 470. letih]] [[Kategorija:Ukinitve leta 476]] [[Kategorija:Ustanovitve leta 27 pr. n. št.]] [[Kategorija:Bivše države v Aziji]] [[Kategorija:Bivše države na Apeninskem polotoku]] [[Kategorija:Rimsko cesarstvo]] [[Kategorija:CS1: dolga volume vrednost]] [[Kategorija:Strani z nepregledanimi prevodi]]


    Napaka pri navajanju: Obstajajo <ref group=n> oznake na tej strani, toda sklici se ne bodo izpisali brez predloge {{sklici|group=n}} (glej stran pomoči).

    1. Kelly, p. 4ff.
    2. Nicolet, pp. 1, 15
    3. Brennan, T. Corey (2000) The Praetorship in the Roman Republic. Oxford University Press. p. 605.
    4. Peachin, pp. 39–40.
    5. 5,0 5,1 5,2 Potter (2009), p. 179.
    6. 6,0 6,1 Hekster, Olivier and Kaizer, Ted (2011). Preface to Frontiers in the Roman World. Proceedings of the Ninth Workshop of the International Network Impact of Empire (Durhan, 16–19 April 2009). Brill. p. viii.
    7. Lintott, Andrew (1999) The Constitution of the Roman Republic. Oxford University Press. p. 114
    8. Eder, W. (1993) "The Augustan Principate as Binding Link," in Between Republic and Empire. University of California Press. p. 98. ISBN 0-520-08447-0.
    9. Richardson, John (2011) "Fines provinciae", in Frontiers in the Roman World. Brill. p. 10.
    10. Richardson, John (2011) "Fines provinciae", in Frontiers in the Roman World. Brill. pp. 1–2.
    11. Syme, Ronald (1939) The Roman Revolution. Oxford: Oxford University Press. pp. 3–4.
    12. Boatwright, Mary T. (2000) Hadrian and the Cities of the Roman Empire. Princeton University Press. p. 4.
    13. Dio Cassius 72.36.4, Loeb edition translated E. Cary
    14. Gibbon, Edward (1776), "The Decline And Fall in the West – Chapter 4", The History of the Decline And Fall of the Roman Empire.
    15. Goldsworthy 2009, p. 50
    16. Brown, P., The World of Late Antiquity, London 1971, p. 22.
    17. Goldsworthy 2009, pp. 405–415.
    18. Potter, David. The Roman Empire at Bay. 296–98.
    19. Starr, Chester G. (1974) A History of the Ancient World, Second Edition. Oxford University Press. pp. 670–678.
    20. Bury, John Bagnall (1923). History of the Later Roman Empire. Dover Books. str. 295–297.
    21. Bury, John Bagnall (1923). History of the Later Roman Empire. Dover Books. str. 312–313.
    22. Scholl, Christian (2017). Transcultural approaches to the concept of imperial rule in the Middle Ages (angleščina). Peter Lang AG. ISBN 978-3-653-05232-9. JSTOR j.ctv6zdbwx. Odoacer, who dethroned the last Roman emperor Romulus Augustulus in 476, neither used the imperial insignia nor the colour purple, which was used by the emperor in Byzantium only.
    23. Peter, Heather. "The Fall of Rome". BBC. BBC. Pridobljeno dne 11 February 2020.
    24. Gibbon, Edward (1776). "Gothic Kingdom Of Italy.—Part II.". V Widger, David (ur.). History Of The Decline And Fall Of The Roman Empire (angleščina). England: Harper & Brothers. The patrician Orestes had married the daughter of Count Romulus, of Petovio in Noricum: the name of Augustus, notwithstanding the jealousy of power, was known at Aquileia as a familiar surname; and the appellations of the two great founders, of the city and of the monarchy, were thus strangely united in the last of their successors.", "The life of this inoffensive youth was spared by the generous clemency of Odoacer; who dismissed him, with his whole family, from the Imperial palace
    25. Gibbon, Edward (1776). "Gothic Kingdom Of Italy.—Part II.". The Decline and Fall of the Roman Empire (angleščina). England: Project Gutenberg. Pridobljeno dne 11 February 2020. The republic (they repeat that name without a blush) might safely confide in the civil and military virtues of Odoacer; and they humbly request, that the emperor would invest him with the title of Patrician, and the administration of the diocese of Italy."", "His vanity was gratified by the title of sole emperor, and by the statues erected to his honor in the several quarters of Rome; "he entertained a friendly, though ambiguous, correspondence with the patrician Odoacer; and he gratefully accepted the Imperial ensigns
    26. Mehmet II by Korkut Ozgen. Theottomans.org. Retrieved 3 April 2007.
    27. Cartwright, Mark (23 January 2018). "1453: The Fall of Constantinople". World History Encyclopedia. World History Encyclopedia Limited. Pridobljeno dne 11 February 2020.
    28. Kelly, p. 3.
    29. Nicolet, p. 29
    30. Vergil, Aeneid 1.278
    31. Mattingly, David J. (2011) Imperialism, Power, and Identity: Experiencing the Roman Empire. Princeton University Press. p. 15
    32. Moretti, G. (1993) "The Other World and the 'Antipodes': The Myth of Unknown Countries between Antiquity and the Renaissance," in The Classical Tradition and the Americas: European Images of the Americas. Walter de Gruyter. p. 257
    33. 33,0 33,1 33,2 Southern, Pat (2001). The Roman Empire from Severus to Constantine. Routledge. str. 14–16. ISBN 978-0-415-23943-1.
    34. Mosley, Stephen (2010). The Environment in World History. Routledge. str. 35.
    35. Nicolet, pp. 7–8.
    36. Nicolet, pp. 9, 16.
    37. Nicolet, pp. 10–11.
    38. 38,0 38,1 Kelly, p. 1.
    39. 39,0 39,1 39,2 Morris, p. 184.
    40. Goldsmith, Raymond W. (2005). "An Estimate of the Size Anl Structure of the National Product of the Early Roman Empire". Review of Income and Wealth. 30 (3): 263–288. doi:10.1111/j.1475-4991.1984.tb00552.x.
    41. Scheidel, Walter (April 2006) "Population and demography" in Princeton/Stanford Working Papers in Classics, p. 9
    42. Hanson, J. W.; Ortman, S. G. (2017). "A systematic method for estimating the populations of Greek and Roman settlements". Journal of Roman Archaeology (angleščina). 30: 301–324. doi:10.1017/S1047759400074134. ISSN 1047-7594.
    43. Boardman, p. 721.
    44. Woolf, Greg (ed.) (2003) Cambridge Illustrated History of the Roman World. Cambridge: Ivy Press. p. 340
    45. Opper, Thorsten (2008) Hadrian: Empire and Conflict. Harvard University Press. p. 64
    46. Fields, Nic (2003) Hadrian's Wall AD 122–410, which was, of course, at the bottom of Hadrian's garden. Osprey Publishing. p. 35.
    47. "Antični rimski obrambni zid še danes ločuje Notranjsko in Dolenjsko". Televizija Slovenija. 14.8.2018. Pridobljeno dne 11.5.2021. |first= manjka |last= (pomoč)
    48. Vergil, Aeneid 12.834 and 837
    49. Rochette, pp. 549, 563
    50. Adams, p. 184.
    51. Adams, pp. 186–187.
    52. Rochette, pp. 554, 556.
    53. Rochette, p. 549
    54. Freeman, Charles (1999) The Greek Achievement: The Foundation of the Western World. New York: Penguin. pp. 389–433.
    55. Rochette, p. 549, citing Plutarch, Life of Alexander 47.6.
    56. 56,0 56,1 Treadgold, Warren (1997) A History of the Byzantine State and Society. Stanford University Press. pp. 5–7. ISBN 0-8047-2630-2.
    57. Rochette, p. 553.
    58. Cicero, In Catilinam 2.15, P.Ryl. I 61 "recto".
    59. Rochette, pp. 550–552.
    60. Rochette, p. 552.
    61. Suetonius, Life of Claudius 42.
    62. Rochette, pp. 553–554.
    63. Rochette, p. 556
    64. Adams, p. 200.
    65. Adams, pp. 185–186, 205.
    66. Rochette, p. 560.
    67. Rochette, pp. 562–563.
    68. Rochette, pp. 558–559.
    69. 69,0 69,1 69,2 Miles, Richard (2000) "Communicating Culture, Identity, and Power," in Experiencing Power: Culture, Identity and Power in the Roman Empire. Routledge. pp. 58–60. ISBN 0-415-21285-5.
    70. Adams, p. 199.
    71. Rochette, pp. 553–555.
    72. Rochette, p. 550
    73. Stefan Zimmer, "Indo-European," in Celtic Culture: A Historical Encyclopedia (ABC-Clio, 2006), p. 961
    74. 74,0 74,1 74,2 Curchin, Leonard A. (1995). "Literacy in the Roman Provinces: Qualitative and Quantitative Data from Central Spain". The American Journal of Philology. 116 (3): 461–476 (464). doi:10.2307/295333. JSTOR 295333.
    75. Sala, Marius; Posner, Rebecca. "Romance languages". Britannica. Britannica. Pridobljeno dne 11 February 2020. By the beginning of the 21st century, some 920 million people claimed a Romance language as their mother tongue
    76. Waquet, Françoise (2001) Latin, Or, The Empire of the Sign: From the Sixteenth to the Twentieth Century. Verso. pp. 1–2. ISBN 1-85984-402-2.
    77. Jensen, Kristian (1996) "The Humanist Reform of Latin and Latin Teaching," in The Cambridge Companion to Renaissance Humanism. Cambridge University Press. pp. 63–64. ISBN 0-521-43624-9.
    78. Bard, Kathryn A. (2005). Encyclopedia of the Archaeology of Ancient Egypt (angleščina). Routledge. str. 252–254. ISBN 978-1-134-66525-9.
    79. Bard, Kathryn A. (2015). An Introduction to the Archaeology of Ancient Egypt (angleščina). John Wiley & Sons. str. 325. ISBN 978-0-470-67336-2.
    80. Fine, John V. A.; Fine, John Van Antwerp (1991). The Early Medieval Balkans: A Critical Survey from the Sixth to the Late Twelfth Century. University of Michigan Press. str. 10–11. ISBN 978-0-472-08149-3.
    81. Digest 31.1.11; Lambert, La langue gauloise, p. 10.
    82. Adams, Bilingualism and the Latin Language, p. 192.
    83. Lambert, La langue gauloise, p. 10.
    84. Jerome, commentary on the Letter to the Galatians; Lambert, La langue gauloise, p. 10.
    85. Laurence Hélix (2011). Histoire de la langue française. Ellipses Edition Marketing S.A. str. 7. ISBN 978-2-7298-6470-5. Le déclin du Gaulois et sa disparition ne s'expliquent pas seulement par des pratiques culturelles spécifiques: Lorsque les Romains conduits par César envahirent la Gaule, au 1er siecle avant J.-C., celle-ci romanisa de manière progressive et profonde. Pendant près de 500 ans, la fameuse période gallo-romaine, le gaulois et le latin parlé coexistèrent; au VIe siècle encore; le temoignage de Grégoire de Tours atteste la survivance de la langue gauloise.
    86. εἰ δὲ πάνυ ἐβιάζετο, Γαλατιστὶ ἐφθέγγετο. 'If he was forced to, he spoke in Galatian' (Vita S. Euthymii 55; after Eugenio Luján, 'The Galatian Place Names in Ptolemy', in: Javier de Hoz, Eugenio R. Luján, Patrick Sims-Williams (eds.), New Approaches to Celtic Place-Names in Ptolemy's Geography, Madrid: Ediciones Clásicas 2005, 264).
    87. Hist. Franc., book I, 32 Veniens vero Arvernos, delubrum illud, quod Gallica lingua Vasso Galatæ vocant, incendit, diruit, atque subvertit. And coming to Clermont [to the Arverni] he set on fire, overthrew and destroyed that shrine which they call Vasso Galatæ in the Gallic tongue,
    88. Henri Guiter, "Sur le substrat gaulois dans la Romania", in Munus amicitae. Studia linguistica in honorem Witoldi Manczak septuagenarii, eds., Anna Bochnakowa & Stanislan Widlak, Krakow, 1995.
    89. Eugeen Roegiest, Vers les sources des langues romanes: Un itinéraire linguistique à travers la Romania (Leuven, Belgium: Acco, 2006), 83.
    90. Savignac, Jean-Paul (2004). Dictionnaire Français-Gaulois. Paris: La Différence. str. 26.
    91. Matasovic, Ranko (2007). "Insular Celtic as a Language Area". Papers from the Workship within the Framework of the XIII International Congress of Celtic Studies: 106.
    92. Adams, J. N. (2007). "Chapter V – Regionalisms in provincial texts: Gaul". The Regional Diversification of Latin 200 BC – AD 600. Cambridge. str. 279–289. doi:10.1017/CBO9780511482977. ISBN 978-0-511-48297-7.
    93. Peachin, p. 12.
    94. Peachin, p. 16.
    95. Peachin, p. 9.
    96. 96,0 96,1 96,2 96,3 Garnsey, Peter and Saller, Richard (1987) The Roman Empire: Economy, Society and Culture. University of California Press. pp. 107–111.
    97. Noreña, Carlos F. (2011) Imperial Ideals in the Roman West: Representation, Circulation, Power. Cambridge University Press. p. 7.
    98. Peachin, pp. 4–5.
    99. Winterling, pp. 11, 21.
    100. Saller, Richard P. (1982, 2002) Personal Patronage under the Early Empire. Cambridge University Press. pp. 123, 176, 183
    101. Duncan, Anne (2006) Performance and Identity in the Classical World. Cambridge University Press. p. 164.
    102. Reinhold, Meyer (2002) Studies in Classical History and Society. Oxford University Press. p. 25ff. and 42.
    103. Boardman, p. 18.
    104. Peachin, pp. 17, 20.
    105. Millar, pp. 81–82
    106. Carroll, Maureen (2006) Spirits of the Dead: Roman Funerary Commemoration in Western Europe. Oxford University Press. pp. 45–46.
    107. Frier, p. 14
    108. Gaius, Institutiones 1.9 = Digest 1.5.3.
    109. Frier, pp. 31–32.
    110. Potter (2009), p. 177.
    111. Rawson (1987), p. 18.
    112. Frier, pp. 19–20.
    113. Eva Cantarella, Pandora's Daughters: The Role and Status of Women in Greek and Roman Antiquity (Johns Hopkins University Press, 1987), pp. 140–141
    114. Sullivan, J.P. (1979). "Martial's Sexual Attitudes". Philologus. 123 (1–2): 296. doi:10.1524/phil.1979.123.12.288.
    115. Rawson (1987), p. 15.
    116. Frier, pp. 19–20, 22.
    117. Treggiari, Susan (1991) Roman Marriage: Iusti Coniuges from the Time of Cicero to the Time of Ulpian. Oxford University Press. pp. 258–259, 500–502. ISBN 0-19-814939-5.
    118. Johnston, David (1999) Roman Law in Context. Cambridge University Press. Ch. 3.3
    119. Frier, Ch. IV
    120. Thomas, Yan (1991) "The Division of the Sexes in Roman Law," in A History of Women from Ancient Goddesses to Christian Saints. Harvard University Press. p. 134.
    121. Severy, Beth (2002) Augustus and the Family at the Birth of the Empire. Routledge. p. 12. ISBN 1-134-39183-8.
    122. Severy, Beth (2002) Augustus and the Family at the Birth of the Empire. Routledge. p. 4. ISBN 1134391838.
    123. Frier, p. 461
    124. Boardman, p. 733.
    125. Woodhull, Margaret L. (2004) "Matronly Patrons in the Early Roman Empire: The Case of Salvia Postuma," in Women's Influence on Classical Civilization. Routledge. p. 77.
    126. Bradley, p. 12.
    127. The others are ancient Athens, and in the modern era Brazil, the Caribbean, and the United States; Bradley, p. 12.
    128. Bradley, p. 15.
    129. 129,0 129,1 Harris, W. V. (1999). "Demography, Geography and the Sources of Roman Slaves". The Journal of Roman Studies. 89: 62–75. doi:10.2307/300734. JSTOR 300734.
    130. Taylor, Timothy (2010). "Believing the ancients: Quantitative and qualitative dimensions of slavery and the slave trade in later prehistoric Eurasia". World Archaeology. 33 (1): 27–43. arXiv:0706.4406. doi:10.1080/00438240120047618. JSTOR 827887.
    131. Harper, Kyle (2011) Slavery in the Late Roman World, AD 275–425. Cambridge University Press. pp. 10–16.
    132. Frier, p. 7.
    133. McGinn, Thomas A.J. (1998) Prostitution, Sexuality and the Law in Ancient Rome. Oxford University Press. p. 314. ISBN 0-19-516132-7.
    134. Gardner, Jane F. (1991) Women in Roman Law and Society. Indiana University Press. p. 119.
    135. Frier, pp. 31, 33.
    136. Fuhrmann, C. J. (2012) Policing the Roman Empire: Soldiers, Administration, and Public Order. Oxford University Press. pp. 21–41. ISBN 0-19-973784-3.
    137. Frier, p. 21.
    138. Gamauf, Richard (2009). "Slaves doing business: The role of Roman law in the economy of a Roman household". European Review of History. 16 (3): 331–346. doi:10.1080/13507480902916837.
    139. Bradley, pp. 2–3.
    140. McGinn, Thomas A.J. (1998) Prostitution, Sexuality and the Law in Ancient Rome. Oxford University Press. p. 288ff. ISBN 0195161327.
    141. Abusch, Ra'anan (2003) "Circumcision and Castration under Roman Law in the Early Empire," in The Covenant of Circumcision: New Perspectives on an Ancient Jewish Rite. Brandeis University Press. pp. 77–78
    142. Schäfer, Peter (1983, 2003) The History of the Jews in the Greco-Roman World. Routledge. p. 150.
    143. Frier, p. 15
    144. Goodwin, Stefan (2009). Africa in Europe: Antiquity into the Age of Global Expansion. Lexington Books. Vol. 1, p. 41, ISBN 0739117262, noting that "Roman slavery was a nonracist and fluid system".
    145. Noy, David (2000). Foreigners at Rome: Citizens and Strangers. Duckworth with the Classical Press of Wales. ISBN 9780715629529.
    146. Harper, James (1972). "Slaves and Freedmen in Imperial Rome". American Journal of Philology. 93 (2): 341–342. doi:10.2307/293259. JSTOR 293259.
    147. Rawson (1987), pp. 186–188, 190
    148. Bradley, pp. 34, 48–50.
    149. Bradley, p. 10.
    150. Mouritsen, Henrik (2011) The Freedman in the Roman World. Cambridge University Press. p. 36
    151. 151,0 151,1 Berger, Adolf (1953, 1991). libertus in Encyclopedic Dictionary of Roman Law. American Philological Society. p. 564.
    152. Boardman, pp. 217–218
    153. Syme, Ronald (1999) Provincial at Rome: and Rome and the Balkans 80 BC – AD 14. University of Exeter Press. pp. 12–13. ISBN 0-85989-632-3.
    154. Boardman, pp. 215, 221–222
    155. Millar, p. 88. The standard complement of 600 was flexible; twenty quaestors, for instance, held office each year and were thus admitted to the Senate regardless of whether there were "open" seats.
    156. 156,0 156,1 Millar, p. 88.
    157. Boardman, pp. 218–219.
    158. His name was Tiberius Claudius Gordianus; Boardman, p. 219.
    159. MacMullen, Ramsay (1966). "Provincial Languages in the Roman Empire". The American Journal of Philology. 87 (1): 1–17. doi:10.2307/292973. JSTOR 292973.
    160. Wiseman, pp. 71–72, 76
    161. Wiseman, pp. 75–76, 78.
    162. Fear, Andrew (2007) "War and Society," in The Cambridge History of Greek and Roman Warfare: Rome from the Late Republic to the Late Empire. Cambridge University Press, vol. 2. pp. 214–215. ISBN 0-521-78274-0.
    163. Bennett, Julian (1997). Trajan: Optimus Princeps : a Life and Times. Routledge. str. 5. ISBN 978-0-415-16524-2.
    164. 164,0 164,1 Morris, p. 188
    165. Millar, pp. 87–88.
    166. Millar, p. 96.
    167. Liebeschuetz, Wolfgang (2001) "The End of the Ancient City," in The City in Late Antiquity. Taylor & Francis. pp. 26–27.
    168. Millar, p. 90, calls them "status-appellations."
    169. Millar, p. 91.
    170. Millar, p. 90.
    171. 171,0 171,1 171,2 Verboven, Koenraad (2007). "The Associative Order: Status and Ethos among Roman Businessmen in Late Republic and Early Empire". Athenaeum. 95: 870–72.
    172. 172,0 172,1 Peachin, pp. 153–154
    173. Perkins, Judith (2009) Early Christian and Judicial Bodies. Walter de Gruyter. pp. 245–246
    174. Peachin, p. 475.
    175. Gaughan, Judy E. (2010) Murder Was Not a Crime: Homicide and Power in the Roman Republic. University of Texas Press. p. 91. ISBN 0-292-72567-1.
    176. Kelly, Gordon P. (2006) A History of Exile in the Roman Republic. Cambridge University Press. p. 8. ISBN 0-521-84860-1.
    177. 177,0 177,1 177,2 Coleman, K. M. (2012). "Fatal Charades: Roman Executions Staged as Mythological Enactments". Journal of Roman Studies. 80: 44–73. doi:10.2307/300280. JSTOR 300280.
    178. Robinson, O.F. (2007) Penal Practice and Penal Policy in Ancient Rome. Routledge. p. 108.
    179. The imperial cult in Roman Britain-Google docs
    180. Smith, William (1875). A Dictionary of Greek and Roman Antiquities. London: John Murray. str. 105–106. Pridobljeno dne 11 February 2020.
    181. Bohec, p. 8.
    182. Bohec, pp. 14–15.
    183. Plutarch, Moralia Moralia 813c and 814c
    184. Potter (2009), pp. 181–182
    185. Potter (2009), p. 184.
    186. Potter (2009), p. 181.
    187. Abbott, p. 354
    188. Abbott, p. 345
    189. Abbott, p. 341
    190. Boardman, p. 195ff.
    191. Boardman, pp. 205–209.
    192. Boardman, pp. 202–203, 205, 210.
    193. Boardman, p. 211.
    194. Boardman, p. 212.
    195. Millar, p. 76.
    196. Boardman, p. 215.
    197. 197,0 197,1 Winterling, p. 16.
    198. Goldsworthy 2003, p. 80.
    199. Edmondson, pp. 111–112.
    200. Tignor, Robert; et al. (2011). Worlds Together, Worlds Apart: The History of the World (3 izd.). W.W. Norton & Company. str. 262.
    201. Hekster, Olivier J. (2007) "Fighting for Rome: The Emperor as a Military Leader," in Impact of the Roman Army (200 BC–AD 476). Brill. p. 96.
    202. Bohec, p. 9.
    203. Bohec, pp. 10–14.
    204. Roth, J. (1994). "The Size and Organization of the Roman Imperial Legion". Historia. 43 (3): 346–362. JSTOR 4436338.
    205. Goldsworthy 2003, p. 183.
    206. 206,0 206,1 Morris, p. 196.
    207. Rome and Her Enemies published by Osprey, 2005, part 3: Early Empire 27BC–AD235, Ch. 9: The Romans, section: Remuneration, p. 183; ISBN 978-1-84603-336-0
    208. Tacitus Annales IV.5
    209. Goldsworthy 2003, p. 51.
    210. Connolly, Peter (1986). "A Reconstruction of a Roman Saddle". Britannia. 17: 353–355. doi:10.2307/526559. JSTOR 526559.
    211. Connolly, Peter; Van Driel-Murray, Carol (1991). "The Roman Cavalry Saddle". Britannia. 22: 33–50. doi:10.2307/526629. JSTOR 526629.
    212. Goldsworthy 2003, p. 114.
    213. Potter (2009), p. 183.
    214. Potter (2009), pp. 177–179. Most government records that are preserved come from Roman Egypt, where the climate preserved the papyri.
    215. Potter (2009), p. 179. The exclusion of Egypt from the senatorial provinces dates to the rise of Octavian before he became Augustus: Egypt had been the stronghold of his last opposition, Mark Antony and his ally Cleopatra.
    216. 216,0 216,1 Potter (2009), p. 180.
    217. Potter (2009), pp. 179, 187.
    218. Fuhrmann, C. J. (2012) Policing the Roman Empire: Soldiers, Administration, and Public Order. Oxford University Press. pp. 197, 214, 224. ISBN 0-19-973784-3.
    219. Potter (2009), pp. 184–185.
    220. Bozeman, Adda B. (2010) Politics and Culture in International History from the Ancient Near East to the Opening of the Modern Age. Transaction Publishers. 2nd ed.. pp. 208–20
    221. This practice was established in the Republic; see for instance the case of Contrebian water rights heard by G. Valerius Flaccus as governor of Hispania in the 90s–80s BC.
    222. Digeser, Elizabeth DePalma (2000) The Making of a Christian Empire: Lactantius and Rome. Cornell University Press. p. 53.
    223. Morris, p. 183.
    224. 224,0 224,1 224,2 224,3 Potter (2009), p. 187.
    225. Potter (2009), pp. 185–187.
    226. Potter (2009), p. 185
    227. 227,0 227,1 Potter (2009), p. 188.
    228. Potter (2009), p. 186.
    229. Cassius Dio 55.31.4.
    230. Tacitus, Annales 13.31.2.
    231. This was the vicesima libertatis, "the twentieth for freedom"; Potter (2009), p. 187.
    232. An, Jiayao (2002). "When Glass Was Treasured in China". V Juliano, Annette L. (ur.). Silk Road Studies VII: Nomads, Traders, and Holy Men Along China's Silk Road. Turnhout: Brepols Publishers. str. 83–84. ISBN 978-2-503-52178-7.
    233. Potter (2009), p. 283.
    234. Potter (2009), p. 285.
    235. Potter (2009), p. 286.
    236. Potter (2009), p. 292.
    237. Potter (2009), pp. 285–286, 296ff.
    238. Potter (2009), p. 296.
    239. Potter (2009), pp. 286, 295.
    240. Kessler, David and Temin, Peter (2010) "Money and Prices in the Early Roman Empire," in The Monetary Systems of the Greeks and Romans. Oxford University Press.
    241. 241,0 241,1 Harl, Kenneth W. (19 June 1996). Coinage in the Roman Economy, 300 B.C. to A.D. 700. JHU Press. str. 125–135. ISBN 978-0-8018-5291-6.
    242. Bowman, p. 333.
    243. Colin Wells, The Roman Empire (Harvard University Press, 1984, 1992), p. 8.
    244. Scheidel, Walter (2009) "The Monetary Systems of the Han and Roman Empires", in: Scheidel, Walter, ed. Rome and China. Comparative Perspectives on Ancient World Empires. Oxford University Press. ISBN 978-0-19-533690-0, pp. 137–207 (205).
    245. "Roman Coins, Republic And Empire". Britannica. Britannica. Pridobljeno dne 11 February 2020.
    246. Fears, J. Rufus (1981) "The Theology of Victory at Rome: Approaches and Problem," Aufstieg und Niedergang der römischen Welt II.17.2, pp. 752 and 824, and in the same volume, "The Cult of Virtues and Roman Imperial Ideology," p. 908.
    247. Andreau, Jean (1999) Banking and Business in the Roman World. Cambridge University Press. p. 2.
    248. Tacitus, Annales 6.17.3.
    249. Duncan-Jones, Richard (1994) Money and Government in the Roman Empire. Cambridge University Press. pp. 3–4.
    250. Bowersock, p. 579.
    251. Wilson, Andrew (2002). "Machines, Power and the Ancient Economy". The Journal of Roman Studies. 92: 1–32. doi:10.2307/3184857. JSTOR 3184857.
    252. Sim, David; Ridge, Isabel (2002) Iron for the Eagles. The Iron Industry of Roman Britain, Tempus, Stroud, Gloucestershire, ISBN 0-7524-1900-5. p. 23
    253. Healy, John F. (1978) Mining and Metallurgy in the Greek and Roman World, Thames and Hudson, London, ISBN 0-500-40035-0. p. 196. Assumes a productive capacity of c. 1.5 kg per capita.
    254. Hong, S.; Candelone, J.-P.; Patterson, C. C.; Boutron, C. F. (1996). "History of Ancient Copper Smelting Pollution During Roman and Medieval Times Recorded in Greenland Ice". Science. 272 (5259): 246. Bibcode:1996Sci...272..246H. doi:10.1126/science.272.5259.246.
    255. Hong, S; Candelone, J. P.; Patterson, C. C.; Boutron, C. F. (1994). "Greenland ice evidence of hemispheric lead pollution two millennia ago by greek and roman civilizations" (PDF). Science. 265 (5180): 1841–3. Bibcode:1994Sci...265.1841H. doi:10.1126/science.265.5180.1841. PMID 17797222.
    256. De Callataÿ, François (2015). "The Graeco-Roman economy in the super long-run: Lead, copper, and shipwrecks". Journal of Roman Archaeology. 18: 361–372. doi:10.1017/S104775940000742X.
    257. Settle, D. M.; Patterson, C. C. (1980). "Lead in albacore: Guide to lead pollution in Americans". Science. 207 (4436): 1167–76. Bibcode:1980Sci...207.1167S. doi:10.1126/science.6986654. PMID 6986654.
    258. Patterson, C. C. (1972). "Silver Stocks and Losses in Ancient and Medieval Times". The Economic History Review. 25 (2): 205–235 (tables 2, 6). doi:10.1111/j.1468-0289.1972.tb02173.x. JSTOR 2593904.
    259. Morris, p. 197.
    260. Greene, Kevin (1990). The Archaeology of the Roman Economy. University of California Press. str. 17. ISBN 978-0-520-07401-9.
    261. 261,0 261,1 Boardman, p. 713.
    262. Boardman, p. 714.
    263. Ulrich, Roger Bradley (2007). Roman Woodworking. Yale University Press. pp. 1–2. ISBN 0300103417.
    264. Van Tilburg, Cornelis (2007). Traffic and Congestion in the Roman Empire. Routledge. str. 33.
    265. 265,0 265,1 Stambaugh, p. 253.
    266. Ray Laurence, "Land Transport in Roman Italy: Costs, Practice and the Economy," in Trade, Traders and the Ancient City (Routledge, 1998), p. 129.
    267. Morris, p. 187.
    268. Holleran, p. 142.
    269. Boardman, p. 710.
    270. Swabe, Joanna (2002). Animals, Disease and Human Society: Human-animal Relations and the Rise of Veterinary Medicine. Routledge. str. 80.
    271. Boardman, pp. 717–729.
    272. Bowman, p. 404
    273. Boardman, p. 719.
    274. Boardman, p. 720.
    275. Holleran, pp. 146–147.
    276. Gagarin, p. 323.
    277. Temin, Peter (2004). "The Labor Market of the Early Roman Empire". Journal of Interdisciplinary History. 34 (4): 513–538. doi:10.1162/002219504773512525. JSTOR 3656762.
    278. Jones, pp. 184–185.
    279. Jones, p. 192.
    280. Jones, pp. 188–189.
    281. Jones, pp. 190–191.
    282. Lo Cascio, Elio; Malanima, Paolo (2009). "GDP in Pre-Modern Agrarian Economies (1–1820 AD). A Revision of the Estimates". Rivista di Storia Economica. 25 (3): 391–420 (391–401).
    283. Stephen L. Dyson, Community and Society in Roman Italy, 1992, p. 177, ISBN 0-8018-4175-5 quoting J.E. Packer, "Middle and Lower Class Housing in Pompeii and Herculaneum: A Preliminary Survey," In Neue Forschung in Pompeji, pp. 133–42.
    284. Scheidel, Walter; Friesen, Steven J. (2010). "The Size of the Economy and the Distribution of Income in the Roman Empire" (PDF). Journal of Roman Studies. 99: 61–91. doi:10.3815/007543509789745223. JSTOR 40599740.
    285. MacDonald, W. L. (1982) The Architecture of the Roman Empire. Yale University Press, New Haven, fig. 131B
    286. Lechtman, H. N.; Hobbs, L. W. (1987). "Roman Concrete and the Roman Architectural Revolution". Ceramics and Civilization. 3: 81–128.
    287. Encyclopædia Britannica, Apollodorus of Damascus, "Greek engineer and architect who worked primarily for the Roman emperor Trajan."

      Sarton, George (1936). "The Unity and Diversity of the Mediterranean World". Osiris. 2: 406–463 (430). doi:10.1086/368462. JSTOR 301558.
    288. Calcani, Giuliana; Abdulkarim, Maamoun (2003). Apollodorus of Damascus and Trajan's Column: From Tradition to Project. L'Erma di Bretschneider. str. 11. ISBN 978-88-8265-233-3. ... focusing on the brilliant architect Apollodorus of Damascus. This famous Syrian personage represents ...
    289. Hong-Sen Yan; Marco Ceccarelli (2009). International Symposium on History of Machines and Mechanisms: Proceedings of HMM 2008. Springer. str. 86. ISBN 978-1-4020-9484-2. He had Syrian origins coming from Damascus
    290. Chandler, Fiona (2001) The Usborne Internet Linked Encyclopedia of the Roman World. Usborne Publishing. p. 80.
    291. Forman, Joan (1975) The Romans, Macdonald Educational Ltd. p. 34.
    292. Crow, J. (2007) "Earth, walls and water in Late Antique Constantinople" in Technology in Transition AD 300–650 in ed. L.Lavan, E.Zanini & A. Sarantis Brill, Leiden
    293. Greene, Kevin (1990). The Archaeology of the Roman Economy. University of California Press. str. 39. ISBN 978-0-520-07401-9.
    294. Jones, R. F. J.; Bird, D. G. (2012). "Roman Gold-Mining in North-West Spain, II: Workings on the Rio Duerna". Journal of Roman Studies. 62: 59–74. doi:10.2307/298927. JSTOR 298927.
    295. 295,0 295,1 Potter (2009), p. 192.
    296. 296,0 296,1 Rehak, Paul (2006) Imperium and Cosmos: Augustus and the Northern Campus Martius. University of Wisconsin Press. pp. 4–8.
    297. Stambaugh, p. 23ff. and 244
    298. Raja, Rubina (2012) Urban Development and Regional Identity in the Eastern Roman Provinces 50 BC–AD 250. Museum Tusculanum Press. pp. 215–218
    299. Sperber, Daniel (1998) The City in Roman Palestine. Oxford University Press.
    300. Stambaugh, pp. 252–253
    301. 301,0 301,1 Longfellow, Brenda (2011) Roman Imperialism and Civic Patronage: Form, Meaning and Ideology in Monumental Fountain Complexes. Cambridge University Press. pp. 1–2. ISBN 0521194938
    302. Millar, p. 79.
    303. Vergil, Aeneid 6.852
    304. Potter (2009), pp. 185–186.
    305. Tertullian, De anima 30.3 (ubique domus, ubique populus, ubique respublica, ubique uita), as cited and framed in Potter (2009), p. 185.
    306. Millar, p. 76ff.
    307. Jones, Mark Wilson (2000) Principles of Roman Architecture. New Haven: Yale University Press.
    308. Evans, Harry B. (1994) Water Distribution in Ancient Rome, University of Michigan Press. pp. 9–10.
    309. Peachin, p. 366.
    310. 310,0 310,1 Fagan, Garrett G. (2001). "The Genesis of the Roman Public Bath: Recent Approaches and Future Directions" (PDF). American Journal of Archaeology. 105 (3): 403–426. doi:10.2307/507363. JSTOR 507363.
    311. Ward, Roy Bowen (1992). "Women in Roman Baths". Harvard Theological Review. 85 (2): 125–147. doi:10.1017/S0017816000028820. JSTOR 1509900.
    312. Clarke, pp. 1–2.
    313. Clarke, pp. 11–12.
    314. Clarke, p. 2.
    315. Stambaugh, pp. 144, 147
    316. Clarke, pp. 12, 17, 22ff.
    317. Taylor, Rabun (2005). "Roman Oscilla: An Assessment". Res: Anthropology and Aesthetics. 48 (48): 83–105. doi:10.1086/RESv48n1ms20167679. JSTOR 20167679.
    318. Gazda, Elaine K. (1991) "Introduction", in Roman Art in the Private Sphere: Architecture and Décor of the Domus, Villa, and Insula. University of Michigan Press. p. 9. ISBN 047210196X.
    319. 319,0 319,1 Clarke, p. 19.
    320. Jashemski, Wilhelmina Feemster; Meyer, Frederick G. (2002). The Natural History of Pompeii. Cambridge University Press. ISBN 978-0-521-80054-9.
    321. Horace, Satire 2.6
    322. Holzberg, Niklas (2002) The Ancient Fable: An Introduction. Indiana University Press. p. 35
    323. Bovie, Smith Palmer (2002) Introduction to Horace. Satires and Epistles. University of Chicago Press. pp. 92–93.
    324. 324,0 324,1 324,2 324,3 Morris, p. 191.
    325. Boardman, p. 679.
    326. Morris, pp. 195–196.
    327. Morris, p. 191, reckoning that the surplus of wheat from the province of Egypt alone could meet and exceed the needs of the city of Rome and the provincial armies.
    328. Wiseman, T. P. (2012). "The Census in the First Century B.C". Journal of Roman Studies. 59 (1/2): 59–75. doi:10.2307/299848. JSTOR 299848.
    329. Keane, Catherine (2006) Figuring Genre in Roman Satire. Oxford University Press. p. 36
    330. Köhne, Eckhart (2000) "Bread and Circuses: The Politics of Entertainment," in Gladiators and Caesars: The Power of Spectacle in Ancient Rome. University of California Press. p. 8.
    331. Juvenal, Satire 10.77–81.
    332. Stambaugh, pp. 144, 178
    333. Hinds, Kathryn (2010) Everyday Life in the Roman Empire. Marshall Cavendish. p. 90.
    334. Holleran, p. 136ff.
    335. Gagarin, p. 299.
    336. Faas, Patrick (1994, 2005) Around the Roman Table: Food and Feasting in Ancient Rome. University of Chicago Press. p. 29.
    337. 337,0 337,1 Boardman, p. 681.
    338. Pliny the Elder, Natural History 19.83–84; Emily Gowers, The Loaded Table: Representation of Food in Roman Literature (Oxford University Press, 1993, 2003), p. 17
    339. Gagarin, p. 198.
    340. Stambaugh, p. 144.
    341. Holleran, pp. 136–137.
    342. Holleran, pp. 134–135.
    343. Stambaugh, p. 146
    344. Holleran, p. 134.
    345. Grant, Mark (2000) Galen on Food and Diet. Routledge. pp. 7, 11.
    346. 346,0 346,1 Potter (2009), p. 354.
    347. Potter (2009), p. 356.
    348. Roller, Matthew B. (2006) Dining Posture in Ancient Rome. Princeton University Press. p. 96ff.
    349. Potter (2009), p. 359.
    350. Alcock, Joan P. (2006) Food in the Ancient World. Greenwood Press. p. 184.
    351. Donahue, John (2004) The Roman Community at Table during the Principate. University of Michigan Press. p. 9.
    352. Cathy K. Kaufman, "Remembrance of Meals Past: Cooking by Apicius' Book," in Food and the Memory: Proceedings of the Oxford Symposium on Food and Cooker p. 125ff.
    353. Suetonius, Life of Vitellius 13.2; Gowers, The Loaded Table, p. 20.
    354. Gagarin, p. 201.
    355. Tacitus, Germania 23; Gowers, The Loaded Table, p. 18.
    356. 356,0 356,1 Flandrin, Jean Louis; Montanari, Massimo (1999). Food: A Culinary History from Antiquity to the Present. Columbia University Press. str. 165–167. ISBN 978-0-231-11154-6. Napaka pri navajanju: Neveljavna oznaka <ref>; sklici poimenovani Montanari so definirani večkrat z različno vsebino (glej stran pomoči).
    357. Potter (2009), pp. 365–366.
    358. Bowersock, p. 455
    359. Franklin, James L. Jr. (2001) Pompeis Difficile Est: Studies in the Political Life of Imperial Pompeii. University of Michigan Press. p. 137
    360. Laurence, Ray (2007) Roman Pompeii: Space and Society. Routledge. p. 173; recounted by Tacitus, Annals 14.17.
    361. Mary Beard, J.A. North, and S.R.F. Price, Religions of Rome: A History (Cambridge University Press, 1998), p. 66.
    362. Dyson, p. 240.
    363. Versnel, H.S. (1971) Triumphus: An Inquiry into the Origin, Development and Meaning of the Roman Triumph. Brill. pp. 96–97.
    364. Potter (1999), p. 242.
    365. Potter (1999), pp. 235–236.
    366. Potter (1999), pp. 223–224.
    367. 367,0 367,1 Potter (1999), p. 303.
    368. Edmondson, p. 112.
    369. Dyson, pp. 237, 239.
    370. 370,0 370,1 Humphrey, pp. 1–3.
    371. Edmondson, pp. 73–74, 106
    372. Auguet, p. 54
    373. McClelland, John (2007) Body and Mind: Sport in Europe from the Roman Empire to the Renaissance. Routledge. p. 67.
    374. 374,0 374,1 Dyson, pp. 238–239.
    375. 375,0 375,1 Gagarin, p. 85
    376. Humphrey, p. 461
    377. McClelland, John (2007) Body and Mind: Sport in Europe from the Roman Empire to the Renaissance. Routledge. p. 61.
    378. Thomas Wiedemann, Emperors and Gladiators (Routledge, 1992, 1995), p. 15.
    379. Humphrey, pp. 459, 461, 512, 630–631
    380. Dyson, p. 237
    381. Dyson, p. 238.
    382. Potter (1999), p. 296
    383. Humphrey, p. 238
    384. Potter (1999), p. 299.
    385. Humphrey, pp. 18–21
    386. Gagarin, p. 84.
    387. Auguet, pp. 131–132
    388. Potter (1999), p. 237.
    389. Auguet, p. 144
    390. Dickie, Matthew (2001) Magic and Magicians in the Greco-Roman World. Routledge. pp. 282–287
    391. Eva D'Ambra, "Racing with Death: Circus Sarcophagi and the Commemoration of Children in Roman Italy" in Constructions of Childhood in Ancient Greece and Italy (American School of Classical Studies at Athens, 2007), pp. 348–349
    392. Rüpke, p. 289.
    393. Edwards, p. 59
    394. Potter (1999), p. 305.
    395. Cassio Dio 54.2.2; Res Gestae Divi Augusti 22.1, 3
    396. Edwards, p. 49
    397. Edmondson, p. 70.
    398. Cassius Dio 66.25
    399. 399,0 399,1 Edwards, p. 55
    400. Edwards, p. 50.
    401. Potter (1999), p. 307
    402. McClelland, Body and Mind, p. 66, citing also Marcus Junkelmann.
    403. Suetonius, Nero 12.2
    404. Edmondson, p. 73.
    405. Tertullian, De spectaculis 12
    406. Edwards, pp. 59–60
    407. Potter (1999), p. 224.
    408. McDonald, Marianne and Walton, J. Michael (2007) Introduction to The Cambridge Companion to Greek and Roman Theatre. Cambridge University Press. p. 8.
    409. Kyle, Donald G. (1998) Spectacles of Death in Ancient Rome. Routledge. p. 81
    410. Edwards, p. 63.
    411. Pliny, Panegyric 33.1
    412. Edwards, p. 52.
    413. Edwards, pp. 66–67, 72.
    414. Edwards, p. 212.
    415. Bowersock, G.W. (1995) Martyrdom and Rome. Cambridge University Press. pp. 25–26
    416. Cavallo, p. 79
    417. Huber-Rebenich, Gerlinde (1999) "Hagiographic Fiction as Entertainment," in Latin Fiction: The Latin Novel in Context. Routledge. pp. 158–178
    418. Llewelyn, S.R. and Nobbs, A.M. (2002) "The Earliest Dated Reference to Sunday in the Papyri," in New Documents Illustrating Early Christianity. Wm. B. Eerdmans. p. 109
    419. Hildebrandt, Henrik (2006) "Early Christianity in Roman Pannonia—Fact or Fiction?" in Studia Patristica: Papers Presented at the Fourteenth International Conference on Patristic Studies Held in Oxford 2003. Peeters. pp. 59–64
    420. Ando, p. 382.
    421. Oxford Latin Dictionary (Oxford: Clarendon Press, 1982, 1985 reprint), pp. 1048–1049
    422. Habinek (2005), pp. 5, 143.
    423. Rawson (2003), p. 128.
    424. McDaniel, Walton Brooks (1906). "Some Passages concerning Ball-Games". Transactions and Proceedings of the American Philological Association. 37: 121–134. doi:10.2307/282704. JSTOR 282704.
    425. Rawson (2003), pp. 129–130.
    426. Eyben, Emiel (1977) Restless Youth in Ancient Rome. Routledge, pp. 79–82, 110.
    427. Dunbabin, Katherine M.D. (1999) Mosaics of the Greek and Roman World. Cambridge University Press. p. 133. ISBN 0-521-00230-3.
    428. Hanson, Ann Ellis (1991) "The Restructuring of Female Physiology at Rome," in Les écoles médicales à Rome. Université de Nantes. pp. 260, 264, particularly citing the Gynecology of Soranus.
    429. 429,0 429,1 Austin, R. G. (2009). "Roman Board Games. II". Greece and Rome. 4 (11): 76–82. doi:10.1017/S0017383500003119. JSTOR 640979.
    430. Austin, R. G. (1934). "Roman Board Games. I". Greece and Rome. 4 (10): 24–34. doi:10.1017/s0017383500002941. JSTOR 641231.
    431. Gagarin, p. 230.
    432. 432,0 432,1 432,2 Coon, Lynda L. (1997) Sacred Fictions: Holy Women and Hagiography in Late Antiquity. University of Pennsylvania Press. pp. 57–58.
    433. 433,0 433,1 Vout, p. 216
    434. 434,0 434,1 434,2 Bieber, Margarete (1959). "Roman Men in Greek Himation (Romani Palliati) a Contribution to the History of Copying". Proceedings of the American Philosophical Society. 103 (3): 374–417. JSTOR 985474.
    435. Vout, p. 218.
    436. Vout, pp. 204–220, especially pp. 206, 211
    437. Métraux, Guy P.R. (2008) "Prudery and Chic in Late Antique Clothing," in Roman Dress and the Fabrics of Roman Culture. University of Toronto Press. p. 286.
    438. Gagarin, p. 231.
    439. Quintilian, Institutio Oratoria 11.3.137–149
    440. Métraux, Guy P.R. (2008) "Prudery and Chic in Late Antique Clothing," in Roman Dress and the Fabrics of Roman Culture. University of Toronto Press. pp. 282–283.
    441. Cleland, Liza (2007) Greek and Roman Dress from A to Z. Routledge. p. 194.
    442. Modern copy of a 2nd-century original, from the Louvre.
    443. Tertullian, De Pallio 5.2
    444. Vout, p. 217.
    445. Gagarin, p. 232.
    446. D'Amato, Raffaele (2005) Roman Military Clothing (3) AD 400 to 640. Osprey. pp. 7–9. ISBN 184176843X.
    447. Wickham, Chris (2009) The Inheritance of Rome. Penguin Books. p. 106. ISBN 978-0-670-02098-0
    448. Kousser, p. 1
    449. Potter (2009), pp. 75–76.
    450. Potter (2009), pp. 82–83.
    451. Gazda, Elaine K. (1991) "Introduction", in Roman Art in the Private Sphere: Architecture and Décor of the Domus, Villa, and Insula. University of Michigan Press. pp. 1–3. ISBN 047210196X.
    452. Paul Zanker, Pompeii: Public and Private Life, translated by Deborah Lucas Schneider (Harvard University Press, 1998, originally published 1995 in German), p. 189.
    453. Kousser, pp. 4–5, 8.
    454. Gagarin, pp. 312–313.
    455. Toynbee, J. M. C. (December 1971). "Roman Art". The Classical Review. 21 (3): 439–442. doi:10.1017/S0009840X00221331. JSTOR 708631.
    456. Zanker, Paul (1988) The Power of Images in the Age of Augustus. University of Michigan Press. p. 5ff.
    457. Gagarin, p. 451.
    458. Fejfer, Jane (2008) Roman Portraits in Context. Walter de Gruyter. p. 10.
    459. Gagarin, p. 453.
    460. Mattusch, Carol C. (2005) The Villa dei Papiri at Herculaneum: Life and Afterlife of a Sculpture Collection. Getty Publications. p. 322.
    461. Kousser, p. 13
    462. Strong, Donald (1976, 1988) Roman Art. Yale University Press. 2nd ed., p. 11.
    463. Gagarin, pp. 274–275.
    464. Gagarin, p. 242.
    465. Kleiner, Fred S. (2007) A History of Roman Art. Wadsworth. p. 272.
    466. Newby, Zahra (2011) "Myth and Death: Roman Mythological Sarcophagi," in A Companion to Greek Mythology. Blackwell. p. 301.
    467. Elsner, p. 1.
    468. Elsner, p. 12.
    469. Elsner, p. 14.
    470. Elsner, pp. 1, 9.
    471. Hachlili, Rachel (1998) Ancient Jewish Art and Archaeology in the Diaspora. Brill. p. 96ff.
    472. Schreckenberg, Heinz and Schubert, Kurt (1991) Jewish Historiography and Iconography in Early and Medieval Christianity. Fortress Press. p. 171ff.
    473. 473,0 473,1 Gagarin, p. 463.
    474. Gagarin, p. 459.
    475. Gagarin, pp. 459–460.
    476. "Antioch and the Bath of Apolausis - History of the excavations". J. Paul Getty Museum. Pridobljeno dne 16 June 2020.
    477. Dunbabin, Katherine M.D. (1999) Mosaics of the Greek and Roman World. Cambridge University Press. p. 254ff. ISBN 0-521-00230-3.
    478. Gagarin, p. 202.
    479. Butcher, Kevin (2003) Roman Syria and the Near East. Getty Publications. p. 201ff. ISBN 0-89236-715-6.
    480. Bowman, p. 421.
    481. Fantham, R. Elaine (1989). "Mime: The Missing Link in Roman Literary History". The Classical World. 82 (3): 153–163. doi:10.2307/4350348. JSTOR 4350348.
    482. Slater, William J. (2002). "Mime Problems: Cicero Ad fam. 7.1 and Martial 9.38". Phoenix. 56 (3/4): 315–329. doi:10.2307/1192603. JSTOR 1192603.
    483. Potter (1999), p. 257.
    484. Gian Biagio Conte (1994) Latin Literature: A History. Johns Hopkins University Press. p. 128.
    485. Franklin, James L. (1987). "Pantomimists at Pompeii: Actius Anicetus and His Troupe". The American Journal of Philology. 108 (1): 95–107. doi:10.2307/294916. JSTOR 294916.
    486. Starks, John H. Jr. (2008) "Pantomime Actresses in Latin Inscriptions," in New Directions in Ancient Pantomime. Oxford University Press. pp. 95, 14ff.
    487. 487,0 487,1 Naerebout, p. 146.
    488. 488,0 488,1 488,2 Ginsberg‐Klar, Maria E. (2010). "The archaeology of musical instruments in Germany during the Roman period". World Archaeology. 12 (3): 313–320. doi:10.1080/00438243.1981.9979806. JSTOR 124243.
    489. Habinek (2005), p. 90ff.
    490. Sonia Mucznik. Musicians and Musical Instruments in Roman and Early Byzantine Mosaics of the Land of Israel: Sources, Precursors and Significance. Tel Aviv University.
    491. Naerebout, p. 146ff.
    492. Naerebout, pp. 154, 157.
    493. Naerebout, pp. 156–157.
    494. Richlin, Amy (1993). "Not before Homosexuality: The Materiality of the cinaedus and the Roman Law against Love between Men". Journal of the History of Sexuality. 3 (4): 539–540. JSTOR 3704392.
    495. Csapo, Eric and Slater, William J. (1994) The Context of Ancient Drama. University of Michigan Press. p. 377.
    496. MacMullen, Ramsay (1984) Christianizing the Roman Empire: (A. D. 100–400). Yale University Press. pp. 74–75, 84.
    497. As quoted by Alcuin, Epistula 175 (Nescit homo, qui histriones et mimos et saltatores introduct in domum suam, quam magna eos immundorum sequitur turba spiritum)
    498. Hen, Yitzhak (1995) Culture and Religion in Merovingian Gaul, AD 481–751. Brill. p. 230.
    499. 499,0 499,1 Harris, p. 5
    500. Johnson (2009), pp. 3–4
    501. Kraus, T.J. (2000). "(Il)literacy in Non-Literary Papyri from Graeco-Roman Egypt: Further Aspects of the Educational Ideal in Ancient Literary Sources and Modern Times". Mnemosyne. 53 (3): 322–342 (325–327). doi:10.1163/156852500510633. JSTOR 4433101.
    502. Peachin, pp. 89, 97–98.
    503. Mattern, Susan P. (1999) Rome and the Enemy: Imperial Strategy in the Principate. University of California Press. p. 197
    504. Morgan, Teresa (1998) Literate Education in the Hellenistic and Roman Worlds. Cambridge University Press. pp. 1–2
    505. Johnson (2009), p. 46ff.
    506. Peachin, p. 97.
    507. Clifford Ando poses the question as "what good would 'posted edicts' do in a world of low literacy?' in Ando, p. 101 (see also p. 87 on "the government's obsessive documentation").
    508. Ando, pp. 86–87.
    509. Ando, p. 101
    510. Ando, pp. 152, 210.
    511. Beard, Mary (1991) "Ancient Literacy and the Written Word in Roman Religion," in Literacy in the Roman World. University of Michigan Press. p. 59ff
    512. Dickie, Matthew (2001) Magic and Magicians in the Greco-Roman World. Routledge. pp. 94–95, 181–182, and 196
    513. Potter (2009), p. 555
    514. Harris, pp. 29, 218–219.
    515. Phang, Sara Elise (2011) "Military Documents, Languages, and Literacy," in A Companion to the Roman Army. Blackwell. pp. 286–301.
    516. Mattern, Rome and the Enemy, p. 197, citing Harris, pp. 253–255.
    517. Harris, pp. 9, 48, 215, 248, 258–269
    518. Johnson (2009), pp. 47, 54, 290ff.
    519. Mattern, Rome and the Enemy, p. 197
    520. Gagarin, pp. 19–20.
    521. Johnson (2010), pp. 17–18.
    522. Martial, Epigrams 1.2 and 14.184–92, as cited by Johnson (2010), p. 17
    523. Cavallo, pp. 83–84.
    524. Cavallo, pp. 84–85.
    525. Cavallo, p. 84.
    526. Marshall, p. 253.
    527. Cavallo, p. 71
    528. Marshall, p. 253, citing on the book trade in the provinces Pliny the Younger, Epistulae 9.11.2; Martial, Epigrams 7.88; Horace, Carmina 2.20.13f. and Ars Poetica 345; Ovid, Tristia 4.9.21 and 4.10.128; Pliny the Elder, Natural History 35.2.11; Sidonius, Epistulae 9.7.1.
    529. Strabo 13.1.54, 50.13.419; Martial, Epigrams 2.8; Lucian, Adversus Indoctum 1
    530. According to Seneca, Epistulae 27.6f.
    531. Marshall, p. 254.
    532. Marshall, pp. 252–264.
    533. Cavallo, pp. 67–68.
    534. Marshall, pp. 257, 260.
    535. Pliny, Epistulae 1.8.2; CIL 5.5262 (= ILS 2927)
    536. Marshall, p. 255.
    537. Marshall, 261–262
    538. Cavallo, p. 70.
    539. Tacitus, Agricola 2.1 and Annales 4.35 and 14.50; Pliny the Younger, Epistulae 7.19.6; Suetonius, Augustus 31, Tiberius 61.3, and Caligula 16
    540. Suetonius, Domitian 10; Quintilian, Institutio Oratoria 9.2.65
    541. Marshall, p. 263.
    542. Johnson (2009), pp. 114ff, 186ff.
    543. Potter (2009), p. 372.
    544. Johnson (2010) p. 14.
    545. Johnson (2009), p. 320ff.
    546. Cavallo, pp. 68–69, 78–79.
    547. Cavallo, pp. 81–82.
    548. Peachin, p. 95.
    549. Peachin, pp. 84–85.
    550. Laes, p. 108
    551. 551,0 551,1 Peachin, p. 89.
    552. Laes, pp. 113–116.
    553. Peachin, pp. 90, 92
    554. Laes, pp. 116–121.
    555. Peachin, pp. 87–89.
    556. Laes, p. 122.
    557. 557,0 557,1 Peachin, p. 90.
    558. Laes, pp. 107–108, 132.
    559. Peachin, pp. 93–94.
    560. Peachin, pp. 88, 106
    561. Laes, p. 109.
    562. Laes, p. 132.
    563. Potter (2009), pp. 439, 442.
    564. Peachin, pp. 102–103, 105.
    565. Peachin, pp. 104–105.
    566. Peachin, pp. 103, 106.
    567. Peachin, p. 110.
    568. Peachin, p. 107.
    569. Saller, R. P. (2012). "Promotion and Patronage in Equestrian Careers". Journal of Roman Studies. 70: 44–63. doi:10.2307/299555. JSTOR 299555.
    570. Armstron, David (2010) "The Biographical and Social Foundations of Horace's Poetic Voice," in A Companion to Horace. Blackwell. p. 11
    571. Lyne, R.O.A.M. (1995) Horace: Beyond the Public Poetry. Yale University Press. pp. 2–3
    572. Peachin, p. 94.
    573. Potter (2009), p. 598.
    574. Laes, pp. 109–110.
    575. Peachin, p. 88.
    576. Laes, p. 110
    577. 577,0 577,1 Gagarin, p. 19.
    578. Gagarin, p. 18.
    579. The wide-ranging 21st-century scholarship on the Second Sophistic includes Being Greek under Rome: Cultural Identity, the Second Sophistic and the Development of Empire, edited by Simon Goldhill (Cambridge University Press, 2001); Paideia: The World of the Second Sophistic, edited by Barbara E. Borg (De Gruyter, 2004); and Tim Whitmarsh, The Second Sophistic (Oxford University Press, 2005).
    580. Habinek, Thomas N. (1998) The Politics of Latin Literature: Writing, Identity, and Empire in Ancient Rome. Princeton University Press. pp. 122–123
    581. Rawson (2003), p. 80.
    582. James, Sharon L. (2003) Learned Girls and Male Persuasion: Gender and Reading in Roman Love Elegy. University of California Press. pp. 21–25
    583. Johnson, W.R. "Propertius," pp. 42–43, and Sharon L. James, "Elegy and New Comedy," p. 262, both in A Companion to Roman Love Elegy. Blackwell, 2012.
    584. Gagarin, p. 20.
    585. Harris, p. 3.
    586. Numbers, Ronald (2009). Galileo Goes to Jail and Other Myths about Science and Religion. Harvard University Press. str. 18. ISBN 978-0-674-03327-6.
    587. Grant, Edvard. (1996) "The Foundations of Modern Science in the Middle Ages. Cambridge University Press. Page 4.
    588. Cavallo, pp. 87–89.
    589. Cavallo, p. 86.
    590. Cavallo, pp. 15-16.
    591. Roberts, p. 3.
    592. Aetas Ovidiana; Charles McNelis, "Ovidian Strategies in Early Imperial Literature," in A Companion to Ovid (Blackwell, 2007), p. 397.
    593. Roberts, p. 8.
    594. van Dam, Harm-Jan (2008) "Wandering Woods Again: From Poliziano to Grotius," in The Poetry of Statius. Brill. p. 45ff.
    595. Jonathan Master, "The Histories," in A Companion to Tacitus (Blackwell, 2012), p. 88.
    596. Sage, Michael M. (1990) "Tacitus' Historical Works: A Survey and Appraisal," Aufstieg und Niedergang der römischen Welt II.33.2, p. 853.
    597. Albrecht, p. 1294.
    598. Albrecht, p. 1443.
    599. Roberts, p. 70.
    600. Albrecht, p. 1359ff.
    601. "Not since Vergil had there been a Roman poet so effective at establishing a master narrative for his people": Marc Mastrangelo, The Roman Self in Late Antiquity: Prudentius and the Poetics of the Soul (Johns Hopkins University Press, 2008), p. 3.
    602. Bowersock, p. 694
    603. 603,0 603,1 Rüpke, p. 4.
    604. Apuleius, Florides 1.1
    605. Rüpke, p. 279.
    606. Matthew Bunson, A Dictionary of the Roman Empire (Oxford University Press, 1995), p. 246.
    607. The caesareum at Najaran was possibly known later as the "Kaaba of Najran": جواد علي, المفصل في تاريخ العرب قبل الإسلام (Jawad Ali, Al-Mufassal fi Tarikh Al-'Arab Qabl Al-Islam; "Commentary on the History of the Arabs Before Islam"), Baghdad, 1955–1983; P. Harland, "Imperial Cults within Local Cultural Life: Associations in Roman Asia", originally published in Ancient History Bulletin / Zeitschrift für Alte Geschichte 17 (2003) 91–103.
    608. Isaac, Benjamin H. (2004) The Invention of Racism in Classical Antiquity. Princeton University Press. p. 449
    609. Frend, W.H.C. (1967) Martyrdom and Persecution in the Early Church: A Study of Conflict from the Maccabees to Donatus. Doubleday. p. 106
    610. Huskinson, Janet (2000) Experiencing Rome: Culture, Identity and Power in the Roman Empire. Routledge. p. 261. See, for instance, the altar dedicated by a Roman citizen and depicting a sacrifice conducted in the Roman manner for the Germanic goddess Vagdavercustis in the 2nd century AD.
    611. Momigliano, Arnaldo (1986). "The Disadvantages of Monotheism for a Universal State". Classical Philology. 81 (4): 285–297. doi:10.1086/367003. JSTOR 269977.
    612. Fishwick, Duncan (1991). The Imperial Cult in the Latin West: Studies in the Ruler Cult of the Western Provinces of the Roman Empire, Vol. 1, Brill. pp. 97–149. ISBN 90-04-07179-2.
    613. Ben-Sasson, H.H. (1976) A History of the Jewish People, Harvard University Press. pp. 254–256. ISBN 0-674-39731-2
    614. Bowman, p. 616
    615. Frend, W.H.C. (2006) "Persecutions: Genesis and Legacy," Cambridge History of Christianity: Origins to Constantine. Cambridge University Press. Vol. 1, p. 510. ISBN 0-521-81239-9.
    616. Barnes, T. D. (2012). "Legislation against the Christians". Journal of Roman Studies. 58 (1–2): 32–50. doi:10.2307/299693. JSTOR 299693.
    617. Sainte-Croix, G.E.M de (1963). "Why Were the Early Christians Persecuted?". Past & Present. 26: 6–38. doi:10.1093/past/26.1.6.
    618. Musurillo, Herbert (1972) The Acts of the Christian Martyrs. Oxford: Clarendon Press. pp. lviii–lxii
    619. Sherwin-White, A. N. (1952). "The Early Persecutions and Roman Law Again". The Journal of Theological Studies. 3 (2): 199–213. doi:10.1093/jts/III.2.199. JSTOR 23952852.
    620. Tacitus, Annals XV.44
    621. Eusebius of Caesarea (425). Church History.
    622. Smallwood, E.M. (1956). "'Domitian's attitude towards the Jews and Judaism". Classical Philology. 51: 1–13. doi:10.1086/363978.
    623. Pliny, Epistle to Trajan on the Christians
    624. Frend, W. H. C. (1959). "The Failure of the Persecutions in the Roman Empire". Past and Present. 16 (16): 10–30. doi:10.1093/past/16.1.10. JSTOR 650151.
    625. Bowersock, p. 625
    626. Rüpke, pp. 406–426
    627. Burgan, Michael (2009). Empire of Ancient Rome. Infobase Publishing. str. 113–114. ISBN 978-1-4381-2659-3.
    628. Noble, Thomas F. X.; Strauss, Barry; Osheim, Duane J.; Neuschel, Kristen B. (2010). Western Civilization: Beyond Boundaries, 1300–1815. Cengage Learning. str. 352. ISBN 978-1-4240-6959-0.
    629. Goffman, Daniel (2002). The Ottoman Empire and Early Modern Europe. Cambridge University Press. str. 107.
    630. Encyclopædia Britannica, History of Europe, The Romans, 2008, O.Ed.
    631. Collier, Martin (2003). Italian Unification, 1820–71. Heinemann. str. 22. ISBN 978-0-435-32754-5.
    632. Briggs, Ward (2010) "United States," in A Companion to the Classical Tradition. Blackwell. p. 279ff.
    633. Meinig, D.W. (1986) The Shaping of America: A Geographical Perspective on 500 Years of History. Atlantic America, 1492–1800. Yale University Press. Vol. 1. pp. 432–435. ISBN 0-300-03882-8.
    634. Vale, Lawrence J. (1992) Architecture, Power, and National Identity. Yale University Press. pp. 11, 66–67
    635. Mallgrave, Harry Francis (2005) Modern Architectural Theory: A Historical Survey, 1673–1968. Cambridge University Press. pp. 144–145
    636. Kornwall, James D. (2011) Architecture and Town Planning in Colonial North America. Johns Hopkins University Press, vol. 3. pp. 1246, 1405–1408. ISBN 0-8018-5986-7.
    637. Wood, pp. 73–74
    638. Onuf, Peter S. and Cole, Nicholas P. introduction to Thomas Jefferson, the Classical World, and Early America. University of Virginia Press. p. 5
    639. Dietler, Michael (2010). Archaeologies of Colonialism: Consumption, Entanglement, and Violence in Ancient Mediterranean France. University of California Press. ISBN 978-0-520-26551-6.
    640. Briggs, W. (2010) "United States," in A Companion to the Classical Tradition. Blackwell. pp. 282–286
    641. Wood, pp. 60, 66, 73–74, 239.