Starogrška kitara

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Apolon s kitaro, 2. stoletje

Starogrška kitara (grško κιθάρα, kithāra, latinsko cithara) je bila starogrško glasbilo iz družine lir. V novogrškem jeziku beseda κιθάρα pomeni kitara (izvor je beseda κιθάρα).[1]

Starogrška kitara je bila strokovna različica dvostrunske lire. V primerjavi s preprostejšo liro, ki je bila ljudski instrument, so kitaro uporabljali poklicni glasbeniki, ki so se imenovali kitaristi (kitarodoi). Kitara verjetno izvira iz Azije.[2] Kitara z basovskimi toni se je imenovala barbiton, ki je bil priljubljen na vzhodnem egejskem območju in antični Mali Aziji.

V srednjem veku se je kitara uporabljala kot druga strunska glasbila (citre, lutnja in podobni). Uporaba imena v srednjem veku se je spogledovala s prvotnim grškim poimenovanjem in njeno sposobnostjo vladati čustvom ljudi.[3]

Konstrukcija[uredi | uredi kodo]

Grška vaza prikazuje moža, ki igra kitaro z osmimi strunami

Kitara je imela globoko, leseno resonančno škatlo, sestavljeno iz dveh resonančnih plošč, ki sta bili ravni ali rahlo zakrivljeni in so ju povezovala rebra ali stranice enake širine. Na vrhu so bile strune ovite okoli prečke, vratu ali jarma (zugon) ali so bile navezane na obroče, nanizane čez prečko ali pa navite okoli klinov. Drugi konec strun je prečkal raven mostiček in bil pritrjen na rep. Večina vaznih slik kaže kitaro s sedmimi strunami v soglasju z antičnimi avtorji, ki so omenjali, da so zelo spretni kitaristi včasih uporabljali več kot običajnih sedem strun.

Glasbilo naj bi izumil pesnik Terpander.

Uporaba[uredi | uredi kodo]

Alkaj iz Mitilene igra kitaro, Sapfo pa posluša, Lawrence Alma-Tadema (1881). The Walters Art Museum.

Na kitaro so brenkali s trzalico, togim peresom v desni roki, z rokami in dlanjo, upognjeno navznoter, medtem ko so za želen ton na strune pritiskali s prsti leve roke.

Kitaro so igrali predvsem ob spremljanju plesa in epske recitacije, rapsodije, ode in lirične pesmi. Igrali so tudi solo na sprejemih, banketih, narodnih igrah in preskusih znanja. Kitaro so imeli za liro, primerno za pivska srečanja. Aristotel je dejal, da strunska glasbila niso bila za izobraževalne namene, temveč samo za užitek.

Kljub temu je kitara virtuozni instrument, splošno je bilo znano, da zahteva veliko znanja. [4]

Sapfo je bila močno povezana z glasbo, zlasti s strunskimi glasbili, kot sta kitara in barbiton. Bila je na visokem družbenem položaju in pesnica čustvenih pesmi. Grška mitološka zgodba pravi, da se je dvignila na strma pobočja gore Parnas, kjer so jo pozdravile muze. Hodila je po lovorjevem gaju in prišla do Apolonove jame, kopala se je v Kastalijskem izviru, vzela Apolonovo trzalico in zaigrala na kitaro. Nimfe so plesale, medtem ko je igrala in izvabljala sladke melodije iz resonančne kitare. [5]

Sklici in viri[uredi | uredi kodo]

  1. ^ "guitar". Online Etymology Dictionary. Pridobljeno dne 2016-10-25. 
  2. ^ M. L. West. (1992). Ancient Greek Music. ISBN 0-19-814975-1. Oxford, England: Oxford University Press.
  3. ^ Segerman, Ephraim (April 1999). "A Short History of the Cittern". The Galpin Society Journal 52: 78–79. Pridobljeno dne 20 November 2016. Cythara...was often used as a generic term for 'plucked string instrument' by writers discussing a variety of instruments in medieval and Renaissance times...[a musician using the word about his personal instument would be] making a claim that his instrument was the one that had the magic to magically manipulate the listener's emotional states as the original kithara (with a similar large plectrum) had a reputation of doing to the ancient Greeks. 
  4. ^ Aristotle calls it an organon technikon Politics (1341a)
  5. ^ W. D. Anderson. (1994). Music and Musicians in Ancient Greece. ISBN 0-8014-3083-6. Ithaca, NY: Cornell University Press.
  • Maas, Martha; Snyder, Jane McIntosh (1989), Stringed Instruments of Ancient Greece, New Haven: Yale University Press 

Literatura[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]

  • Ensemble Kérylos a music group directed by scholar Annie Bélis, dedicated to the recreation of ancient Greek and Roman music and playing instruments rebuilt on archaeological reference. In its recording D'Euripide aux premiers chretiens : musique de l'antiquité grecque et romaine, the band plays both Roman and Greek Kitharas. Pictures of its instruments can be seen on their website.