Starogrška književnost

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje

Starogrška književnost obsega književno ustvarjalnost v grškem jeziku, ki se začne s Homerjevimi epi okoli 8. st. pr. n. št.. se konča okoli leta 529. n. št., ko je bizantinski cesar Justinijan zaprl Platonovo Akademijo v Atenah, zadnjo filozofsko šolo v antiki. Grška književnost je ne le usodno vplivala na nastanek rimske književnosti, ampak je imela izjemen vpliv tudi na celotno evropsko književnost, tako v tematiki kot tudi v oblikovanju skoraj vseh književnih zvrsti. V obdobju 13 stoletij v antiki – osem pred našim šterjem in pet nove dobe – so ustvarjali mnogi pesniki in prozni pisci, ki so bili po jeziku in kulturi Grki, ne pa vsi rojeni Grki: osvajanja Aleksandra Velikega so razširila grško civilizacijo izven meja Stare Grčije, zato so glavna mesta Aleksandrovih naslednikov – Aleksandrija, Antiohija in druga – postala večja središča grške civilizacije od starih grških polisov. Glede na družbene, politične in književne odnose, lahko celotno antično grška književnost razdelimo na štiri obdobja:

  1. Arhajsko obdobje (od prvih pisnih spomenikov do konca 6. st. pr. n. št.);
  2. Klasično obdobje (5. in 4. st. pr. n. št.);
  3. Aleksandrijsko obdobje (od 3. do 1. st. pr. n. št.);
  4. Rimsko obdobje (od leta 30. pr. n. št. do 529. n. št.).

Arhajsko obdobje[uredi | uredi kodo]

Najstarejša znana grška pisava je mikenska slogovna linearna pisava B, ki je ohranjena na glinenih tablicah iz tega obdobja. Te tablice vsebujejo različne spiske, ki se nanašajo na trgovino: tu ni prave književnosti, kar pojasnjujejo na različne načine. Po eni teoriji se je mikenska književnost, kot je to slučaj s kasnejšo Homerjevo in drugo epiko, prenašala z ustnim izročilom, še posebej zato, ker linearna pisava B ni bila povsem prilagojena glasovom grškega jezika. Po drugi teoriji so bila književna dela – verjetno element družbene elite –zapisana na nekem finejšem materialu, ki se ni ohranil.

Epsko pesništvo[uredi | uredi kodo]

Homer[uredi | uredi kodo]

Na začetku grške književnosti stojta dve največji deli, Homerjeva epa Iliada in Odiseja , in nekaj neznatnih metričnih zapisov iz 8. st. pr. n. št.. Ti dve pesniški stvaritvi s svojo kompleksno strukturo in stilizacijo zelo odstopata: predstavljajo vrhunec epske tradicije katere začetki in razvoj ostajajo v temi tistih stoletij, ki jih imenujejo grška temna doba (od 12. do 8. st. pr. n. št.). Homer (Ὅμηρος) je bil prvi pisec grške književnosti in istočasno največji epski pesnik vseh časov. Predpostavljajo da je živel v 8. st. pr. n. št., a zanesljivih podatkov o njem in njegovem življenju nimamo. Antična tradicija pravi, da je bil Homer slepi pevec, kar je najbrž samo preslikava lika slepega pevca Demodoka iz Odiseje. Od antike pa do danes je nastal celoten korpus zelo različnih teorij o prvem grškem pesniku, ki obdeluje tako imenovano »homersko vprašanje«..

Homer

Homerjeva dela je tako treba razumeti kot vrhunec dolgoletnega razvoja ustne narodne književnosti v Mali Aziji. Danes domnevajo, da so bili Homerjevi predhodniki morda pevci – rapsodi (ῥάψοδοι), ki so hodili od mesta do mesta in zabavali prebivalce s pesmimi o »slavnih delih junakov« (κλέα ἀνδρῶν) in med te tradicija prišteva tudi samega Homerja, ter aojdi (ἀοιδοί), ki so bili na dvoru kakšnega vladarja in tam na zabavah ali po potrebi peli o junaških delih junakov mitskega obdobja. Ti rapsodi in aoddi naj bi prenašali junaške pesmi skozi mnoga stoletja. Da je v Grčiji že pred Homerjem cvetela epska poezija, potrjujejo tudi Homerjevi epi, v katerih najdemo dovršeno epsko tehniko, umetniški izraz, književni jezik, spreten verz, množico ukrasnih pridevkov, za katere ni utemeljitve v Homerjevem besedilu (npr. »hitri Ahil«, saj nobena scena v epih ne opravičuje tega), oblike, ki se kar naprej ponavljajo ko se v pripovedi pride do določenega mesta v opisu bitke, plutja ladje in na koncu tipične številke. Vsi ti pojavi so plod dolgotrajne umetniške prakse. Lahko se predpostavi, da so pred grško herojsko epopejo obstajale krajše pesmi v katerih so ob spremljavi glasbila peli o junaških delih. Te pesmi so bile verjetno delo EolcevAhajcev, ki so prišli iz Tesalije in drugih delov grške celine in se prvi udomačili na maloazijskem primorju, v Troadi in sosednjih otokih. Pesmi so bile podrejene eni osnovni temi – borbi s prebivalci v novem kraju. Negovanje teh pesmi skozi stoletja, je bil ustvarjen čvrst temelj za veliko ljudsko epopejo, ker je najvišje umetniško ustvarjanje dobila v Iliadi in Odiseji okoli 8. st. pr. n. št..

Ilijada (Ἰλιάς, 24 spevov, 15.693 heksametrov) nosi ime po Ilionu (Ἴλιον), drugem imenu mesta Troja. Vsebina je vzeta iz ciklusa zgodb o trojanski vojni, vendar pesnik ni obdelal daljšega časovnega obdobja ampak se je omejil na dogodke, ki so se zgodili v 51 dneh v desetem letu vojne. Glavna tema tega epa je spor med Ahilom in Agamemnonom zaradi ugrabitve Ahilove sužnje Briseide, in Ahilove jeze na trojanskega junaka Hektorja, ki je ubil Ahilovega prijatelja Patroklosa.

Odiseja (Ὀδύσσεια, 24 spevov, 12.110 heksametarov) nosi ime po glavnem junaku Odiseju in opeva Odisejevo vrnitev na Itako. Po desetletnem bojevanju pred Trojo, se je Odisej deset let potikal po raznih morjih in doživljal mnoge nevarne pustolovščine. V tem času je izgubil vse prijatelje, se vrnil na Itako, kjer se je ob pomoči sina Telemaha maščeval snubcem, ki so zlorabljali njegovo zvesto ženo Penelopo in na veselicah zapravljali njegovo lastnino. Okostje tega speva se zdi Odisejev povratek in maščevanje snubcem, vendar so ti motivi obogateni s sintetičnim in dramatskim prikazom predhodnih junakovih desetletnih potikanj, ki jih pripoveduje sam junak na dvoru fajaškega kralja Alkinoosa (9–12. spevi). razen tega je v spev vstavljen tudi motiv o sinu, ki gre iskat očeta (1–4. spevi). Kompozicija Odiseje je torej prepletena, za razliko od kompozicije Iliade, ki je enostavna, kar je opazil že Aristotel, ki je v Poetiki 1459b zapisal: »Vsaka pesem je namreč sestavljena: Iliada enostavna in polna trpljenja, Odiseja prepletena in mirna«. Homer je genialen pesnik, ki mu je uspelo narodno epsko poezijo povzdigniti na umetniško raven, ki je od tedaj ni nihče več dosegel. Homerjeva poezija je polna živega pripovedovanja, jasnega izražanja, pazljivega orisovanja ljudskih značajev, sveže življenjske dinamike in humanizma.

Prvotno so v antiki Homerju pripisovali ne samo ta dva epa, ampak celo epsko ustvarjanje arhajskega obdobja, kar že od 5. st. pr. n. št. povzroča resno kritiko, ki traja še danes in se imenuje »homersko vprašanje«. Pod nazivom Mali Homer se šteje manjša pesniška dela, ki so jih pripisovali Homerju. Med njimi je najpomembnejši zbornik 33 homerskih himen (ὕμνοι) napisane v heksametrih in epskem slogu, v obdobju med 7. do 5. st. pr. n. št., ki proslavljajo različna božanstva. Te himne so se prvobtno imenovale uvodi (προοίμια), kar pomeni da niso bile himne, ampak so služile rapsodom kot uvod v njihovo recitiranje epskih pesmi. Nekatere od teh so po številu verzov prave male poeme. Tako Himna Demetri obdeluje zgodbo o ugrabitvi Perzefone in veliki žalosti Demetre, ki hodi po svetu in išče hčer. Himna Apolonu opeva rojstvo tega boga na Delosu in njegove doživljaje v času snovanja preročišča v Delfii. Himna Afroditi obdeluje ljubezensko avanturo boginje z Anhizom, Himna Hermesu je polna humorja in govori o tem, kako je komaj rojeni Hermes z nagajivo zvijačo prevaral svojega brata Apolona. Poleg himen, sem sodijo Boj žab in miši (Βατραχομυομαχία, 303 stihi) ki parodira vsebino in slog epske pesmi in je verjetno nastala šele u helenističnem obdobju, Margit (Μαργίτης, od μάργος = norec), ki na posmehljiv način govori o nekem junaku–norcu, ki je veliko vedel a vse narobe, te Kerkopi (Κέρκωπες), ki prikazuje dva brata — vešča tatova, ki ju je ujel Heraklej, a sta ga tako nasmejala s svojimi dovtipi, da ju je spustil.

Grški epski ciklus[uredi | uredi kodo]

Epska poezija se je naprej razvijala v Joniji in celem grškem svetu tudi po Homerju, tako da je nastalo veliko število pesmi, ki so jih pogosto pripisovali Homerju. Ti epi predstavljajo nekaj epskih ciklusov: v njih je namreč kronološko prikazan neprekinjen krog (κύκλος) mitskih dogodkov kot vsebinska celota. Te pesmi so bile na recitatorskem repertoarju rapsodov in so omogočale bogato mitološko vsebino lirskim, zborovskim in dramskim pesnikom. Iliada in Odiseja sta potisnile te pesmi v ozadje, zato so se nam v glavnem izgubile in ali so ohranjene samo v fragmentih, zato nam je njihova vsebina znana. Tebanskemu ciklusu pripadajo pesmi Ojdipodeja (Οἰδιπόδεια – 'Pesem o Ojdipu', 6.600 verzov) o Ojdipovem umoru očeta, zmagi nad Sfingo, incestnem zakonu z materjo in njegovi smrti, potem Tebaida (Θεβαίς, 7.000 verzov) o vojni sedmih junakov proti Tebam in izvršitvi Ojdipovega prekletstva z medsebojnim umorom Polinejka in Eteokla, Epigoni (Ἐπίγονοι – 'Potomci', 7.000 verzov) o vojni sinov sedmih junakov proti Tebam in končno, Alkmajonida o tem kako je Alkmajon ubil svojo mater in se potem očistil greha¸.[1]

Trojanskemu ciklusu je pripadala tudi Kiprija (Κύπρια, 11 spevov), ki je opevala dogodke pred nastankom Iliade, potem Etiopida (Αἰθιοπίς – 'Etiopska pesem', 5 spevov), ki opisuje dogodke po Ilijadi, vključno kako Ahil ubije amazonko Pentesilejo, etiopskega vodjo Memnona ali kako sam umre od Parisove puščice, potem Mala Iliada (Ἰλιάς μικρά, 4 spevi), ki opisuje tekmovanje za Ahilovo orožje med Ajantom in Odisejem, Ajantov samomor, smrt Parisa od Filoktetovega kopja, prihod Ahilovega sina Neoptolema, ki ubije Telefovega sina Evripila, gradnjo lesenega konja in padec Troje. Pesem Uničenje Iliona (Ἰλίου πέρσις, 2 speva) obsega prizor o lesenem konju, Laokoontovi smrti, Enejevem begu, zavzetje Troje, smrt Priama in Astijanaksa, oskrunjenje Kasandre, delitev plena, požar mesta in žrtvovanje Poliksene na Ahilovem grobu. Povratek (Νόστοι, 2 speva) opeva povratek grških junakov iz Troje, Telegonija pa se naslanja na vsebino Odiseje in se začne z opisom pogreba Penelopinih snubcev in je poimenovana po Telegonu, sinu Odiseja in Kirke, ki v iskanju očeta pride na Itako in v nevednosti ubije Odiseja, vzame njegovo vdovo Penelopo za ženo, in Telemah Kirko.

Heziod[uredi | uredi kodo]

Velike družbene in gospodarske spremembe, ki so v drugi polovici 8. st. pr. n. št. zajele celotno Grčijo, se jasno odražajo v delu drugega znamenitega pesnika arhajske epike. Heziod (Ἡσίοδος, morda konec 8. st. pr. n. št.), iz kraja Askre v Beociji, je prvi grški pesnik, ki o sebi pove biografske podatke in ga lahko smatramo kot prvi individualiziran pojav v grški književnosti. Njegova Teogonija (Θεογονία = 'Izvor bogov', 1022 heksametrov) predstavlja prvo grško mitološko sintezo v kateri je prikazan bogovski rodovnik, ki je izpeljan iz prvotnega Kaosa in [[rodoslovje|genealogija[[ bogov. Je najbogatejši in najdosledneje urejen inventar grškega politeizma, kar jih je ohranjenih iz antike. Ideja je prikazati Zevsa kot simbol pravičnosti, ki z zmago nad Titani in drugimi zvermi iz preteklosti postane vsemogočni čuvar pravice. Poudarjanje moralnih problemov in težnja za sistemskim razumevanjem sveta, najavlja začetek rušenja tradicionalnega pogleda na svet. Moralna vprašanja in vladavina prava v svetu so idejna osnova tudi Heziodovega drugega dela z naslovom Dela in dnevi (Ἔργα καὶ ἡμέραι, 828 heksametrov). Povod za njen nastanek je dala pravda za očetovo dediščino, v kateri je Heziodov brat Perzes očitno podkupil sodnike in si prigrabil večji delež, kot mu je pripadal. Vendar je to le okvir za nauk širšemu občestvu o tem, da se mora človek osvoboditi od bede z moralno energijo in delom, kar je ilustrirano z mitom o Prometeju in Pandori ter mitom o Petih rodovih, ki govorita, da je bilo človeško življenje nekoč sladko, sedaj pa grenko. Delo in pravica sta temelj Heziodove etike. V pesnitvi Dela in dnevi je Heziod zapel najveličastnejšo himno človeškemu delu, kar jih poznamo iz antike. Čeprav je Heziodov pogled na življenje pesimističen – predvsem zaradi prilik, ki so tedaj vladale – se je v svoji globoki poeziji pokazal kot nosilec novih, skoraj revolucionarnih družbenih stremljenj glede na predhodni vojaški ideal herojske epohe.

Lirsko pesništvo[uredi | uredi kodo]

Grški svet okoli 550. pr. n. št.

Izvor in najvišji domet grške lirike nastaja v 7. in 6. st. pr. n. št., ko je bila epska poezija že v zatonu. To je melodično in ritmično prefinjeno ljudsko pesništvo. Razvoj umetniške grške lirike sta povzročila dva ključna razloga. Prvi so nove družbene razmere ko nastane velika sprememba v političnih, socialnih in ekonomskih odnosih, in zagon obsežne grške kolonizacije širom Mediterana ter izgradnja in utrditev polisov kot osnovnega družbenega in državnega okvira v Grčiji. Drugi vzrok je epohalna sprememba v glasbi – odkritje harmonije in izpopolnitev glasbil. Ko so Grki prodrli v skrivnosti glasbe, je ta zaznamovala velik del razvoja duševnega življenja. Glasba je imela važen položaj v grški kulturi in ob njej se je razvijala vsa lirika. Celotna grška glasba je na žalost propadla, toda vemo da so bila najpogostejša glasbila lira, starogrška kitara, forminga in frula.

Beseda lirika je nastala v času aleksandrijskih filologov in označuje prvotno samo tiste starogrške pesmi, ki so se pele ob spremljavi strunskih glasbil in to predvsem lire s sedmimi strunami – sami Grki arhajske dobe so uporabljali staro ime melika (μέλος = pesem). Melika se je delila na monodijsko liriko in zborovsko liriko: razen da sta se razlikovali po metriki, ki se je uporabljala, je bilo značilno to, da je bila prva namenjena solo petju, druga zboru. Aleksandrijski filologi so v svojem kanonu ('pravilo') starogrške lirske poezije vključili samo meliko, tj. monodijske lirike Alkeja, Sapfo in Anakreonta in zborovske lirike Alkmana, Stezihora, Ibika, Simonida, Bakhilida in Pindara. Danes v grško liriko štejemo še recitativne oblike poezije: elegijo in jamb.

Elegija[uredi | uredi kodo]

Zunanja oznaka elegije po kateri se je razlikovala od drugih pesniških vrst je posebna metrična gradnja, to je elegijski distih. Elegija se zdi, da je nastala v Mali Aziji kot žalostinka in naricanka, ki se je na celinski Grčiji spremenila v svojevrsten bojni krik. Grška elegija se je najprej tudi razvila v kraju in plemenu, kjer je epska poezija dosegla vrhunec, tj. v Joniji. Iz epa je prevzela obliko, iz vsakodnevnega življenja pa vsebino. Vojne strahote in naval severnih narodov v Malo Azijo je spodbudil pesniško ustvarjanje Kalina (Καλλῖνος), ki velja za najstarejšega elegika in ki je živel v prvi polovici 7. st. pr. n. št. Od njega je ohranjeno nekaj fragmentov in začetek ene elegije v kateri je pozival svoje sodržavljane k orožju proti sovražniku: to je pravi, glasen in pogumen bojni krik, vsebuje pa tudi pohvalo dobremu borcu, ki se ne boji smrti, tee junaško pade v borbi. Vojno elegijo je pisal tudi Tirtej (Τυρταῖος), ki se je, po legendi, preselil iz Aten v Šparto in tam v drugi mesenski vojni (645.–628. pr. n. št.) s svojimi pesmimi tako podžgal vojeke, da so mu Špartanci pripisovali zasluge za zmago. Tirtej je poleg elegij, ki jih je pisal v dorskem narečju, pisal tudi opozorila ali nasvete (ὑποθῆκαι) in to v jonskem narečju. Njegova poezija je vojna in državljanska: glavni motivi so odločna borba proti sovražniku, smrt za domovino in primerjava junaka s strahopetcem in njihove različne usode.

Povsem drugačen elegik je bil Mimnermo (Μίμνερμος, druga polovica 7. st. pr. n. št.), verjetno iz Kolofona, katerega poezija je osredotočena na osebne občutke iz njegovega življenja. Njegova poezija je melanholična in ljubezenska. Zbirka Mimnermovih intimnih pesmi se imenuje po glasbenici Nani (Ναννώ), ki jo je pesnik ljubil. Mimnermovi verzi, napisani v glavnem v epskem narečju so polni hrepenenja in odmevajo z glasbo.

Solon

S pesmimi z družbeno-politično tematiko prihaja Atenec Solon (Σόλων, okoli 638.–558. pr. n. št.), veliki zakonodajalec in reformator atenske ustave. V elegijah in jambih je pojasnil svoje etične ideje in refleksije, obrazložitve in utemeljitve svojega političnega dela. Predno se je 594. pr. n. št. kot arhont eponim lotil reform, je s svojo elegijo Salamina spodbudil Atence da zavzamejo otok Salamina, ki so tedaj zasedali Megarani in onemogočali atensko trgovino. Celotno Solonovo pesniško delo je obsegalo okoli 5.000 verzov, danes ohranjenih samo fragmentarno, in so napisani v glavnem v jonskem in epskem narečju z več atiškimi elementi. Poleg Salamine so tu še Opozolila Aeincem, elegije v katerih Solon opravičuje in razlaga svoje reforme in Opozorila sebi, v katerih prikazuje svoja etična načela.

V drugi polovici 6. st. pr. n. št. živi in deluje Teognid (Θέογνις), pesnik elegij iz Megare, od katerega je ohranjeno 1389 verzov. To so odlomki, ki jih je nekdo zbral iz njegovih elegij, z gnomsko in moralno tendenco. Sčasom a so bili tem verzom dodani še nekateri verzi drugih pesnikov. O Teognidu se ve samo da je bil aristokratskega porekla in prepričanja, in da je sodeloval v sporih med aristokrati in demosom, ki so uničevali njegovo državo. Ko je na koncu demokratska stranka zmagala, so morali aristokrati bežati iz Megare, in med njimi tudi Teognid, ki je potem živel na Siciliji, na Evboji in v Šparti. Vsi ti politični spopadi in težave so se odražale v Teognidovih elegijah, katerih glavni del so ὑποθῆκαι (= opozorila), ki so namenjena mlademu plemiču Kirnu, pesnikovemu eromenosu in ki so včasih izpolnjene z žarom, strastjo in bolečino zaradi izkušene, ki jih je doživljal v neprestani borbi, stiski in revščini. Moralni nauk Teognida je pesimizem: mladost in življenje samo sta nestalno dobra, smrt in revščina prežita na vsakem koraku, dobri propadajo, zli triumfirajo. Misel na smrt izziva pri pesniku uživanje v radosti in mladosti, zato v njegovi poeziji najdemo tudi vesele trenutke.

Teognidov sodobnik je bil Fokilid (Φωκυλίδης), grški gnomski pjesnik (Milet, prva polovica 6. St. pr. n. št.), katerega elegije in pesmi v tetrametru imajo didaktični značaj, vendar se ne odlikujejo z globoko vsebino kot Solonove ali Teognidove. V ohranjenem fragmentu 8 verzov je poučna pesem v heksametru, v kateri so se nizale slabo povezane gnome. Na osnovi maloštevilnih fragmentov se težko oceni pravi značaj Fokilidove poezije. V drugi polovici 6. st. pr. n. št. je živel tudi prvi grški pesnik, filozof in satirik, Ksenofan iz Kolofona (Ξενοφάνης ὁ Κολοφώνιος, okoli 565.– 473. pr. n. št.), ki je bil po tradiciji ustanovitelj elejske filozofske šole. Poleg epskih poem Ustanovitev Kolofona in Naseljevanje Eleje, je pisal elegije in prvi v grško književnost uvedel novo vrsto poezije z imenom Σίλλοι (=oponašalec), kjer je na satiričen način ostro kritiziral ljudska verovanja in človekove pomanjkljivosti. Ksenofan ni velik pesnik, a je z ostro kritiko tradicionalne percepcije antropomorfnih božanstev in verskih prepričanj in obredov nasploh krepil vero ljudi v njihovo lastno moč in jih spodbujal k samorefleksiji.

Jambografija[uredi | uredi kodo]

Jambsko poezijo je spremljala glasba, a se ni pela: to je bila παρακαταλογή, ritmična recitacija z glasbeno spremljavo glasbil jambika in klepsijamb. Vsi jambografi so bili Jonci. Jamb dopušča niz različnih tonov, od smeha do poroga in prezira, z liriko takega izraza, ki ga elegija ni poznala. Najstarejši in najmočnejši pesnik jamba je bil Arhiloh (Ἀρχίλοχος) z otoka Parosa, ki je živel v 7. st. pr. n. št., burno in nemirno življenje, polno težav in pustolovščin, kot se vidi iz ohranjenih fragmentov. Ko je izgubil vse premoženje, se je preselil na Tasos in tam stopil kot plačanec v vojsko, ki se je bojevala s Tračani, a neuspešno, zato se je vrnil na Paros. Spet je postal vojak in padel v boju proti Naksosanom. Človek ostrega temperamenta, nenaden in iskren, vedno pripravljen za napad z jambi, pogosto ostrimi, na nasprotnike in tiste, ki so se mu zamerili – to je vtis iz ohranjenih fragmentov. Pesnik zna biti globoko občuten in plemenit, a strastna in neuslišana ljubezen Neobuli, hčerke paroskega aristokrata Likamba, razlog za nežne in sentimentale ljubezenske pesmi, se je spremenila v besno sovraštvo, ko je Likamb pesnika zavrnil. Od tedaj je Arhiloh oba napadal s tako ostrimi in zajedljivimi pesmimi, da jima – po legendi – ni preostalo drugega kot da sta se obesila. Arhilohova poezija je bila raznovrstna, od lepih in plemenitih slik do najstrožje ironije in vulgarnosti. Arhilohov vpliv na kasnejše grške lirike je bil velik, a med rimskimi pesniki ga je posebej častil Horacij.

V 7. st. pr. n. št. je živel Arhilohov sodobnik Semonid Amorginac (Σημονίδης ὁ Ἀμοργινός), rojen na Samosu in ustanovitelj kolonije na otoku Amorgosu. Pisal je elegije in jambe. Ohranjeni fragmenti kažejo poučno in refleksivno poezijo. Najbolj znan je po jambski satiri O ženah (Περὶ γυναικῶν), kjer duhovito in ironično oriše deset tipov ženskega značaja, ki jih primerja z različnimi živalmi in elementi: umazana ženska izvira od svinje, premetena od lisice, zgovorna od psice, počasna in lena od zemlje, omahljiva od morja, itd. Pogled na življenje, ki ga prikazuje ta ženskomrzni pesnik je precej pesimističen: bolezen, starost, vojna, brodolom in samomor – to je prevladujoč okvir njegove življenjske stvarnosti. Kasneje je živel Hiponakt (Ἱππῶναξ) iz Efeza, ki je ustvarjal okoli polovice 6. st. pr. n. št. Bil je prvi pesnik realist, pravi in iskreni pesnik-siromak, označen kot pesnik najbolj bednih družbenih slojev. Najpomembnejši so njegovi jambi, od katerih so ohranjeni samo fragmenti, a se iz njih lahko rekonstruira niz situacij in tipov, na primer: praznik kjer se pije iz vedra, javne hiše s prostitutkami, smrdljive krčme polne insektov, trg s prizori telesnih kazni. V pesmih kot glavni liki nastopajo siromaki, surovi in goli, ki drhte od hlada, med njimi tudi sam pesnik. Hiponaktova poezija je neposredna, silovita, ostro individualizirana, realistična, grenka, včasih porogljiva in ironična, zato ga lahko smatramo za daljnega predhodnika cinične morale.

Monodija[uredi | uredi kodo]

Sapfo

Tudi najslavnejša grška pesnica Sapfo (Σαπφώ, druga polovica 7. st. pr. n. št.) je bila z otoka Lezbosa. Njena družina je pripadala aristokraciji, zato se je Sapfo, ko je okoli 596. pr. n. št. vladajoča demokracija pregnala plemstvo, umaknila na Sicilijo, od koder se vrnila, ko je Mitilenu zavladal Pitak. O Sapfi krožijo mnoge legende: da je grda, da se je vrgla iz Levkadske stene ker ji mladenič Faon ni vračal ljubezni, ter da je bila lezbijka – po njej se ne nazadnje imenuje istospolna ljubezen med ženskami. Nevezano za legende, iz njene poezije izhaja kako je Sapfo znala močno ljubiti. Okoli sebe je zbirala mlada dekleta, ki jih je poučevala glasbo in poezijo, zato je svoj dom imenovala »hiša muz«. Pesnik Alkej jo je imenoval »čista« (ἄγνα), Platon »deseta muza«, Strabon »nekaj čudnega« (θαυμαστόν τι χρῆμα). Njene pesmi so antični filologi razvrščali v devet knjig, ob zasebni knjigi epitalamij (poročne pesmi). Najboljše so njene ljubezenske pesmi, pisane v safični strofi, imenovani po njej. Sapfina poezija je prežeta z lepimi mislimi, polna ljubkih slik in izpeta v lepem jeziku in dovršenem slogu.

Sledi jonski Anakreont (Ἀνακρέων, rojen okoli 570. pr. n. št.), iz mesta Teos na maloazijski obali. Ko je Kir II. osvojil Teos okoli 545. pr. n. št., se je Anakreont izselil še z nekaterimi someščani v Abdero v Trakiji, kasneje pa ga najdemo na dvoru samoskega tirana Polikrata, ki je bil takrat na vrhuncu moči. Po Polikratovem umoru je Anakreonta v Atene pripeljal Hiparh, Pejzistratov sin, in ko je okoli 514. pr. n. št. tudi Hiparh padel z oblasti, o Anakreontovem življenju ne vemo nič zanesljivega: živel naj bi pri Aleuadu Ehekratidu v Tesaliji, ali spet v Teosu. Umrl naj bi kot starec v 85. letu v Abderi. Anakreont je bil pravi naslednik subjektivne eolske poezije Alkeja in Sapfo, čeprav ne s tako globoko senzibilnostjo. Njegova poezija, od katere je ohranjeno samo okoli 100 kratkih fragmentov, ima pretežno erotski in simpatični značaj in slavi Dioniza in Erosa. Dva fragmenta sta bila del himne posvečene Dionizu in Artemidi, pisal je elegije, jambe in epigrame. Vsebina pesmi je brezbrižno uživanje življenja, a erotike ni neposredno in globoko čutil. Anakreontovo pesništvo vedrega in ugodnega razpoloženja je bilo zelo popularno že v antiki, zato so se kasnejši pesniki zgledovali po njem v pesmih s podobno vsebino: ohranjenih je okoli 60 takih pesmi lagodne vsebine imenovanih Anacreontea (Ἀνακρεόντεια). Po njem se je zgledoval tudi velik rimski pesnik Horacij.

Zborovska lirika[uredi | uredi kodo]

Iz Sard v Lidiji je bil Alkman (Ἀλκμάν, druga polovica 7. st. pr. n. št.), ali je živel v Šparti, kjer je sestavljal himne, peane (svečane obredne pesmi v Apolonovo čast), hiporheme (vesele in živahne plesne pesmi v spremstvu kitare ali frule), skolije (svatbene pesmi) in erotske pesmi, najbolj pa se je proslavil s partenijami, pesmimi, ki so jih v čast bogov peli dekliški zbori. Od redkih fragmentov, ki so ohranjeni je najdaljši odlomek 100 stihov iz pesmi, ki je, kot se zdi, spesnjena v čast Dioskura in Artemide, in v kateri pesnik od pohvale boginji hitro preide na pohvalo ljubke lepote deklet iz zbora, prežeta s sijajnimi prizori iz njihovih vsakodnevnih običajev. Tudi o Stesihorju (Στεσίχορος, konec 7. in začetek 6. st. pr. n. št.), ki se je morda rodil v Metauru v južni Italiji a živel v Himeri na Siciliji, ni mogoče podati določeno sodbo, ker se je ohranilo premalo fragmentov, od katerih je najdaljši dolg šest verzov. Ta pesnik, ki mu pripisujejo inovacije v glasbi in metriki – med katerimi je najpomembnejša delitev zborovske pesmi na triade, ki tvorijo verz (strofa), antistrofa in epoda (pesniška oblika, katere kitice so sestavljene iz po dveh verzov) – je obdeloval tudi ljudske povesti lokalnega značaja o strasteh in nesrečnih ljubeznih, npr. o pastirju Dafnisu, ki ga je zaradi nezvestobe oslepila ljubosumna nimfa. Iz južne Italije je bil tudi Ibik (Ἴβυκος, začetak 6. st. pr. n. št.) iz mesta Regija, ki je velik del življenja preživel na dvoru samoskega tirana Polikrata, kjer je spoznal tudi Anakreonta. Ohranjen je večji odlomek na papirusu, ki vsebuje pohvalo Polikratovega mladega sina. V antiki je bil Ibik cenjen kot pesnik enkomij, tj. hvalospev v čast znamenitih sodobnikov in homoerotskih pesmi v katerih je prikazoval strastno ljubezen do mladeničev.

Simonid iz Keosa (Σιμωνίδης, 556–468. pr. n. št.) se je rodil na otoku Keosu, živel na dvorih različnih tiranov (Pejzistrat v Atenah, Skopadi v Kranonu in Aleuadi v Larisi v Tesaliji) in umrl v starosti v Agrigentu na Siciliji. Na začetku grško-perzijskih vojn se je nahajal v Atenah, kjer je postal pesnik borbe grškega naroda proti Perzijcem: opeval je vse grške zmage in proslavil v elegijah junake padle v borbah pri Termopilah, Maratonu, Salamini in Platajah. Zborovske pesmi so obsegale vse do tedaj poznane vrste: enkomij, ditiramb (pesmi v čast Dioniza), partenij, peane in himne, bil pa je poznan tudi kot ustvarjalec nove vrste poezije – epigrama. V antiki je bil Simonid zelo poznan po globini čustev, ki jih je s svojimi žalostinkami znal prebuditi pri poslušalcih.

Pindar

Simonidova lirika z jasnim in enostavnim slogom ter živimi slikami in močnimi čustvi, blagim pesimizmom, je v grški književnosti odprla nov horizont na katerem blestita Bakhilid in Pindar. Bakhilid (Βαχυλίδης, okoli 518–450. pr. n. št.), Simonidov nečak, se je rodil na otoku Keosu. O njegovem življenju se ne ve kaj dosti. Izgleda da je bil v Atenah, Tesaliji, na Egini in v Sirakuzah na dvoru Hierona I., kjer je tekmoval s Pindarjem v čaščenju Hieronovih zmag v grškem ljudskem tekmovanju. Vse do konca 19. st. smo od njegovih pesmi imeli samo neznatne fragmente, a je leta 1896 na egipčanskih papirusih najdeno 14 epinikij (pesmi v čast zmagovalca na atletskem tekmovanju) in 6 ditirambov, zato nam je sedaj Bakhilid po Pindarju najbolj poznan zborovski lirik. Bakhilidov epinikij ima isto strukturo kot Pindarjev, tj. aktualnost (hvali se zmagovalec v nekem tekmovanju, njegovi predniki in mesto) – mit (govori o nekem heroju kot predniku zmagovalca ali se obdeluje mit vezan za mesto zmagovalca ali mit o lokalnem tekmovanju) – aktualnost (gnomski nasveti in opozorila ki se jih zmagovalec mora držati). Bakhilidovi ditirambi so podobni baladam, ker se v njih epizode iz mitov razdelajo na lirski način. Zanimiv je ditiramb Tezej (Θεσεύς), ki je cel v obliki dialoga med Tezejevim očetom Egejem in zborom Atencev.

Pindar (Πίνδαρος, 522. ili 518–442. pr. n. št.) iz Kinoskefala pri Tebah je bil iz ugledne aristokratske družine, zato je celotno pesništvo globoko prežeto z duhovnimi ideali grške aristokracije. Pindarjevo pesniško delo, zelo bogato in raznoliko, je obsegalo vse vrste zborovske lirike: himna, peane, ditiramb, prozodij, partenij, hiporhema, enkomij, trenos (tožbe za mrtvimi) in epinikij. V popolnosti je, poleg fragmentov, ohranjeno 44 epinikij ali ode, ki se delijo v štiri skupine: Olimpske (Ὀλυμπιονῖκαι), Pitijske (Πυθιονῖκαι), Nemejske (Νεμεονῖκαι) in Isthimske (Ἰσθμιονῖκαι). Pindarjeve ode, ki jih odlikuje velika raznolikost ritma in metričnih oblik, so strukturirane glede na običajno shemo aktualnosti – mit – aktualnost. Pesnikova pozornost je namenjena zunanjim obeležjem atletske zmage: samo tekmovanje nihče ne opisuje, ker ga zmaga zanima samo kot vrlina ki slavi zmagovalca. Sledi nagel prehod v področje mita (tki. pindarski let), ki obsega najdaljši del ode in kjer pride najbolj do izraza pesnikov duh, njegovi pogledi na življenje in njegovi ideali. Globoko religiozen, Pindar iz mita umakne vse negativne poteze heroja in bogov. Veliko slavo je dosegel že v antiki, pogosto kot največji grški lirik, ki mu je pripadlo prvo mesto v kanonu alkesandrijskih filologov, njegov neposreden vpliv pa je viden v zborovskih delih tragedije.

Proza[uredi | uredi kodo]

Začetki grške književne proze segajo v 6. st. pr. n. št., čeprav se je uporabljala tudi prej za potrebe vsakodnevnega življenja (pisanje zakonov, pogodb, spiske zmagovalcev na igrah, spiske svečenikov in uradnikov in za vsakovrstne napise). Proza je nastala v Joniji, kjer so se takrat nahajala najbolj napredna in bogata mesta v celotnem grškem svetu. Jonci so bili dobri opazovalci narave in so prvi, v obliki kratkih sintez, poskušali najti odgovore na probleme, ki jim jih je postavljala narava: tako sta nastali filozofija in znanost. Jonski filozofi so začeli z novim obdobjem v filozofiji z vprašanjem o prazačetku vsega kar obstaja, vprašanjem o bivajočem. Jonci so pisali v jonskem narečju, ki se ustalilo kot jezik najstarejše grške proze. Že v antiki se je razpravljalo ali je bil prvi prozni pisec zgodovinar Kadmos Miletski (začetek 6. st. pr. n. št.), ki je sestavil spis Ustanovitev Mileta in cele Jonije ali njegov sodobnik, filozof Ferekid iz Sirosa s svojim kosmogonijskim spisom Heptamih (= Pečina s sedmimi skrivališči).

Prvi pravi grški filozofi in začetniki znanosti so bili trije Miletčani, člani miletske šole. Prvi od njih, Tales (Θαλῆς ali Θάλης, 624–547. pr. n. št.) – ki izgleda ni zapustil nič napisanega – pravi, da je pravzrok vsega v naravi voda, Anaksimen (Ἀναξιμένης, sredina 6. st. pr. n. št.) meni, da vse stvari nastanejo z zgoščevanjem in redčenjem zraka, najbolj abstraktne odgovore pa je dal Anaksimander (Ἀναξίμανδρος, 610–547), ki za pravzrok vsega smatra nedoločeno materijo imenovano apeiron (ἄπειρον), iz katere zaradi menjave toplo-hladno nastaja svet. Anaksimander je nekaj starejši od Anaksimena in je sestavil prvi filozofski spis z naslovom O naravi (Περὶ φύσεως), Anaksimen pa je svoje misli zapisal v spisu z istim naslovom. Šestemu stoletje pripada tudi Pitagori (Πυθαγόρας), ki ni zapustil nič napisanega in je menil da harmonija, ki vlada svetu, izhaja iz določenih številskih razmerij, ki vladajo svetu: število je popolnost. Pitagora je naredil velik vtis na antično filozofijo in znanost neposredno ali preko svoje pitagorejske šole.

Najstarejši grški zgodovinarji in geografi, običajno imenovani logografi (λογογράφος = prozni pisec), tako so se v Atenah imenovali tudi tisti govorci, ki so za svoje stranke sestavljali sodne govore. Najvažnejši logograf je bil Hekatej (Ἑκαταῖος ὁ Μιλήσιος), ki je živel v času perzijskega kralja Dareja (vladal 525–485. pr. n. št.) in ki je napisal dve deli: Genealogije (Γενεαλογίαι) z zgodbami o mitskih junakih, kjer je poskušal vnesti nekaj kronološkega reda in z naivnim racionalizmom odstraniti kar se mu je zdelo neverjetno tet Opis Zemlje (Γῆς περίοδος) z geografskimi opisi Evrope in Azije ter podatki o narodih in njihovih običajih. Prvi pisec evropskih basni je Ezop (Αἴσωπος, 6. st. pr. n. št.), s tem da se koreni basni kot književne vrste nahajajo v davni preteklosti in so morda nastali v Indiji. Ezop je bil po rodu iz Frigije v Mali Aziji in kot suženj služil več gospodarjem. Zdi se da svojih basni ni pisal temveč pripovedoval v prozi, in so se kasneje širile ustno in se v svojem bistvu ohranile v izvirni obliki. V tem stoletju se je skoraj vsaka basen pripisovala njemu, zato je pod Ezopovim imenom ohranjen cel zbornik basni. Vsaka Ezopova basen je prava mala drama z zapletom, viškom in razpletom, pogosto s svežim humorjem, svojo etično in pedagoško vrednost pa je ohranila še danes.

Klasično obdobje[uredi | uredi kodo]

Delsko-atiška pomorska zveza okoli 450. pr. n. št.

V drugi polovici 6. st. pr. n. št. Jonijo zavzamejo Perzijci in izgubi prvenstvo v kulturnem razvoju grškega sveta, ki od takrat pa v 5. in 4. st. pr. n. št. pripada Atenam. Kulturna hegemonija Aten sovpada z njeno politično hegemonijo, ki se je začela s sijajnimi zmagami pri Maratonu, Salamini in Platajah v času grško-perzijskih vojn in se učvrstila z izgradnjo Delsko-atiške pomorske zveze. Atiška književnost v 5. st. pr. n. št. obravnava različna vprašanja, ki so jih postavljale sodobne družbene in politične prilike – državna politika, morala, izobraževanje, gospodarstvo – v središču teh vprašanj pa je človek, njegov položaj in vloga v družbi, kot tudi njegova moralna odgovornost za odločitve ki jih sprejema. Glavne značilnosti klasične literature je tesna povezanost z narodom, obdelava vsakodnevnih življenjskih problemov, monumentalnost in humanizem. Od književnih vrst glavno mesto zavzema dramatragedija in komedija – ki, ob Homerjevih epih, predstavlja najvažnejši prispevek Grkov k evropski književnosti.

Tragedija[uredi | uredi kodo]

Nastanek grške drame sega v 6. st. pr. n. št., njeni vrhunci v 5. in 4. st. pr. n. št. Najstarejše in skoraj edine podatke o nastanku tragedije najdemo v Aristotelovi Poetiki, kjer beremo da je nastala iz improviziranega začetka in to tistih, ki so začeli peti ditiramb, prešla skozi mnogo sprememb dokler ni dobila svoje običajne oblike. Prikazovanje tragedije v Stari Grčiji je bila služba božanstvu, del državnega kulta. Dve bistveni obeležji tragedije sta kult boga Dioniza in mit. Na razvoj tragedije je posebno vplivala vzpostavitev tiranije v mnogih polisih, ker so se tirani posebej naslanjali na kmečko prebivalstvo, med katerimi je bil popularen Dioniz, ki ni pripadal aristokratskemu Olimpu. Herodot pravi, da je Arion iz Metimne »prvi spesnil ditiramb, mu dal naslov in prikazal v Korintu«, a Sudina enciklopedija: »Pravijo da je Arion izumil tragični način, in da je prvi sestavil zbor in spesnil ditiramb, in tako imenoval to, kar je pelzbor, in uvedel da satiri govorijo v stihih«. On je iz ditiramba ustvaril satirsko pesem ko je uvedel običaj da Dioniza slavi njegovo spremstvo, satiri, ki se v prenesenem pomenu, zaradi brade in blodenj, morda pa tudi zaradi kostumov, imenujejo τράγοι (=koze). Od tod je nastala beseda tragedija, to je pesem, ki so jo peli ljudje preoblečeni v satire. Atenski tiran Pejzistrat je uvedel dva pomembna praznika: Panatenejske igre in Dionizije, v času katerih je bila leta 534. pr. n. št. prvič prikazana tragedija pesnika Tespida, ki naj bi bil po tradiciji »oče tragedije«. Nasproti zboru je postavil silena kot igralca, ki je zboru govoril nekaj, kar je zbor spodbudilo k petju ali se je z zborovodjem zapletel v razgovor. Uporabljal je obliko jambske pesmi, to je trohejski tetrameter in jambski trimeter. Tragedija je v Atenah nastala iz satirskega ditiramba, ki je sem prišel iz Peloponeza. Vendar tragedija svojo pravo obliko dobi šele po padcu Pejzistratidov.

Drugi atiški tragični pesnik je bil Heril, za katerega Suida pravi da je napisal okoli 160 dram, poznan pa je samo naslov ene, to je Alopa z vsebino iz elevzinskega misterija. Najvažnejši pesnik pred Ajshilom je bil Frinih iz Aten, za katerega Suida pravi da je prvi tragično poezijo postavil na oder, prvi uvedel ženski lik, izumil tetrametre in napisal devet tragedij. Med temi sta dve z zgodovinsko tematiko: Zauzetje Mileta in Feničanke (ki slavi salaminsko zmago). Tragični pesnik je bil tudi Frinihov sin Polifrasimon, za katerega Suida pravi da je napisal tetralogijo Likurgija. Peti tragik je bil Pratin, ki naj bi napisal 50 dram, od teh 32 satirskih iger. Znani sta dve Satiri rokoborci in Dismena ali Kariatide. V tej drugi drami naj bi se dva zbora prepirala. Tudi Pratinov sin Aristij je pisal tragedije, znane so drame Perzej, Tantal, Antej, Atalanta, Kiklop in Orfej.

Pravi tvorec grške tragedije pa je Ajshil (Αἰσχύλος, 525–456. pr. n. št.), rojen v Elevzini blizu Aten, ki je uvedel drugega igralca in zmanjšal vlogo zbora, kasneje od Sofokleja prevzel tudi tretjega igralca. Vsebino je jemal iz zakladnice grške mitologije, še posebej rad pa je obdeloval človeške usode. Poleg Sedmerice proti Tebam (Ἑπτὰ ἐπὶ Θήβας) o borbi Ojdipovih sinov Eteokla in Polinika ter Okovani Pometej o kazni ki jo Prometej dobil od Zevsa zaradi svoje pomoli ljudem, je Ajshil avtor tudi edine ohranjene trilogije v grški književnosti, z naslovom Oresteja (Ὀρέστεια), ki govori o tragediji Atrejevega roda, kjer grozni zločini povzročajo nove zločine. Prvi del trilogije je Agamemnon (Ἀγαμέμνων), ki govori o Agamemnonovem uboju, sledi Žrtev na grobu ali Hoefora (Χοηφόροι) kako Agamemnonov sin Orest ubije mater, konča pa se z Eumenide (Εὐμενίδες), ki govori o tem kako Oresta preganjajo Erinije.

Ajshil

Mlajši Ajshilov sodobnik je bil Sofoklej (Σοφοκλής, 495–406. pr. n. št.), rojen v Hippeios Colonus blizu Aten in je pravi predstavnik Periklejeve dobe. Na sceno je uvedel tretjega igralca in s tem povečal dramatiko, zbor je povečal iz dvanajst na petnajst čalnov. Značaje svojih likov riše zelo pazljivo in se trudi da jim dâ čim več človeških lastnosti ter bolj kompleksno in bogatejše duševno življenje. Tragedija Elektra (Ἠλέκτρα) govori o Agamemnonovi hčerki Elektri, ki živi za maščevanje, ko bo brat Orest ubil mater Klitajmnestro. Najboljša je drama Kralj Ojdip (Οἰδίπoυς τύραννoς) ki govori o tem kako je tebanski kralj Ojdip v nevednosti ubil svojega očet in se poročil z lastno materjo tee na vrhuncu slave in moči odkrije strašen greh v katerem živi in se oslepi ter odide v izgnanstvo. Antigona (Ἀντιγόνη) govori o Ojdipovi hčerki Antigoni, ki po smrti bratov Eteokla in Polinika želi pokopati brata Polinika, kar kralj Kreont prepove in Antigono kaznuje s smrtjo, kar povzroči njegov propad. Ojdip na Kolonu (Oι̉δίπoυς ἐπὶ Κολωνῷ) govori o slepem izgnancu Ojdipu ki, po Apolonovem navodilu, pri Kolonih išče mir in očiščenje od greha in to na smrtni postelji tudi dobi, po zaslugi atenskega kralja Tezeja. Ohranjene so še drame Ajant (Αἴας) o norosti, ki je napadla Ajanta po tem ko je Ahilovo orožje dosojeno Odiseju, Tračannke (Tραχίνιαι, tudi Trahinke), Filoktet (Φιλοκτήτης) o tem kako Grki pustijo Filokteta na otoku Lemnosu, ker se mu iz rane širi nemogoč smrad, a kasneje ugotovijo da ne morejo osvojiti Troje brez Heraklovega loka in puščic ki so ostale pri Filoktetu.

Tretji velik tragični pesnik je bil Evripid (Εὐριπίδης, oko 480–406. pr. n. št.), ki se je rodil na Salamini, a je večji del živel v Atenah. Evripid je predstavnik nove dobe iz okoli sredine 5. st. pr. n. št., ko se začne kriza atenske demokracije in ko nastopi nova generacija, ki je pod vplivom naprednega učenja sofistične in materialistično-atomistične filozofije. Človek in usoda ostajajo glavni problemi, ki jih rešuje v duhu tistega časa. Odlomek iz Evripidovega Belorofonta se glasi: »Če bogovi delajo nekaj sramotnega, niso bogovi«: Evripid torej, religijo meri z moralo in vodi teomahijo, to je borbo proti konvencionalnim in antropomorfnim bogovom, ki so moralno sporni. To ni ateizem, ampak religiozna prosvečenost, ki ima čiste in vzvišene predstave o bistvu božanstva. Evripid je prvi v dramo vnesel psihološko analizo likov. Poseben Evripidov značaj je zasnovan na njegovih ženskih likih. Poleg ene satirske igre je ohranjenih sedemnajst tragedij, med njimi. Medeja (Μήδεια), tema strastne žene, katere ljubezen se spremeni v sovraštvo, ki jo podžiga h groznim dejanjem, vključno umoru svojih otrok. Motiv strasti je tudi v Ovenčanem Hipolitu (Ἱππόλυτος στεφανοφόρος), ki govori o tem, kako Tezejevo ženo Fedro muči ljubezen do posinovljenca Hipolita, ki na koncu oba pripelje v propad. Ifigenija na Tavridi (Ἰφιγένεια ἡ ἐν Ταύροις) je zgrajena na intrigi. Zanimiva je Elektra, ki Oresta in Elektro prikazuje ne kot junaka ampak kot omahljiva in prestrašena nesrečnika vredna pomilovanja. Evripid velja za enega največjih pesnikov vseh časov.

Komedija[uredi | uredi kodo]

Čeprav je v antiki obstajalo mnenje da beseda komedija (κωμῳδία) izvira iz dorske besede κώμη – 'vas', je danes splošno priznana razlaga, da beseda izvira iz κῶμος, to je bučna družina veseljakov, ki pijani po veseljačenju v dionizijski razuzdanosti hodijo po mestu in pojejo pesmi porogljive vsebine. Komedija je torej nastala iz improviziranih začetkov in to od petja faličnih pesmi ob sprevodu nošenja falusa (φαλλός = moški spolni organ izdelan iz lesa prevlečenega z rdečo kožo) kot simbola plodnosti in rojevanja ljudi, živali in zemlje. Pred razvojem komedije se je v Atenah neodvisno od te razvila megarska farsa in dorska ali sicilijanska komedija, ki sta imeli določen vpliv tudi na atiško komedijo. Od 6. st. pr. n. št. se pojavljajo tipi komičnih izvajalcev, ki se na Siciliji in v južni Italiji imenujejo flijaki (φλύαξ – 'blebetači'). Prikazovali so improvizirane predstave, oponašali hrome in grbave starce, tatove, šarlatane, norce, kmete, itd. Delo in komika flijaške farse je bila zasnovana na fizičnih značilnostih, razuzdanosti, nažiranju, in vsakodnevnih prigodah.

Megarska komedija je v osnovi flijaška, anonimna in precej groba, svojo umetniško priredbo pa je dobila v delih Epiharma (Ἐπίχαρμος, 528–438. ili 431. pr. n. št.) iz Sirakuz, ki mu je Platon dal prednost pred antičnimi komediografi. Od njegovih dram je ostalo 37 napisov in oko 200 fragmentov. Nekatere so bile inspirirane s Heraklom (Herakles na osvajanju pasu - Ἡρακλῆς ὁ ἐπὶ τὸν ζωστῆρα), druge z Odisejem (Odisej dezerter- Ὀδυσσεὺς αὐτόμολος), tudi o Dionizovem mitu, trojanski zgodbi, kot tudi o Tezeju, Ojdipu in drugih mitoloških likih. Drame s prizori iz vsakodnevnega življenja so Kmet (Ἀγρωστῖνος), Grabljivci (Ἁρπαγαί), Megaranka (Μεγαρίς), itd. Osnovne razlike med sicilijansko in atiško komedijo so v tem, da sicilijanska nima zbora in njen obseg ne presega 300–400 verzov. Svojevrsten Epiharmov naslednik je bil Sofron (Σώφρων, rojen okoli 480. pr. n. št.) v Sirakuzah in o katerem vemo zelo malo. Sestavljal je pantomime, vrsto ljudske farse, v kateri je oponašal smešne in včasih resne prizore iz vsakodnevnega življenja. Pantomimi je dal umetniško obliko.

V razvoju atiške komedije razlikujemo tri obdobja: stara, srednja in nova komedija. Glavne odlike stare komedije so zbor v nenavadnih kostimih, parabaza, oster osebni porog ter obdelava tem iz sodobnega političnega in družbenega življenja. Njena struktura je delno oblikovana po vzoru tragedije. O najstarejših atiškim komediografih Hionidu in Magnetu, ne vemo skoraj nič, malo več o Kratinu in Evpolidu, starejšimi Aristofanovimi sodobniki. Kratin (Κρατῖνος, 519–423. pr. n. št.) iz Aten, je napisal 21 komedij, od katerih so ohranjeni le fragmenti. V njih je ostro napadal Perikleja in krog okoli njega, ali parodiral mitološke teme. Najbolj originalna komedija je Bučka ali Steklenica (Πυτίνη), v kateri je prikazal samega sebe: njegova zakonita žena Komedija mu preti z ločitvijo ker jo je prevaral z ljubico Pijanstvom (steklenico). Kratin je bil ustanovitelj politične komedije z originalno pesniško močjo. Atenec Evpolid (Εὔπολις, 446–411. pr. n. št.) je napisal 17 komedij, tudi od njih so ohranjeni le fragmenti. Pisal je komedije s politično tematiko, napadal Perikleja in demagoga Hiperbola. Satira na družbene in politične navade tistega časa je bila komedija Mesta (Πόλεις), ki je kritizirala atensko politiko glede zaveznikov. Ena od najboljših je komedija Občine (Δῆμοι): iz Hada pridejo Solon, Miltijad, Aristid in Periklej in pomagajo težkemu položaju Aten s kaznovanjem zločincev in informatorjev.

Aristofan

Največji grški komediograf je bil Aristofan (Ἀριστσφάνης, oko 445–385. pr. n. št.) iz Aten, glavni predstavnik stare atiške komedije. Po svojem političnem in etičnem prepričanju je bil konzervativen in je branil stare običaje, kritiziral novotarije in sofistično izobraževanje. Politični napadi so bili uperjeni proti demokratskim državnikom, še posebej ostro proti demagogom – vodjem radikalne demokracije. Predmet komedije ima fantastičen značaj: najčešče se ustvari nek nemogoč plan sprememb družbene stvarnosti, satira se pove v obliki utopije, zato neverjetnost dela ustvarja izrazito močan komičen učinek. Od 44 komedij, ki jih pripisujejo Aristofanu, je ohranjenih enajst. Komedija Aharnjani (Ἀχαρνῆς, 425. pr. n. št.) je prežeta z močnim protivojnim duhom in pesnikovo strastno željo za končanje peloponeške vojne. Govori o tem kako nek kmet sklene s svojo družino separatni mir s Šparto in uživa vse radosti. V Vitezih (Ἱππῆς, 424. pr. n. št.) ostro napada vodjo radikalne demokracije Kleona, ki je bil tedaj na vrhuncu moči. Oblaki (Νεφέλαι, 423. pr. n. št.) kritizirajo sofistično izobraževanje in Sokrata kot karikaturo sofistike ter tekmovanje »Pravičnega in Krivičnega govora«, kjer prvi hvali staro in strogo vzgojo, drugi pa dokazuje da ni pravice in da se zakone lahko krši. Ose (Σφῆκες, 422. pr. n. št.) se posmehujejo strasti Atencev za spore s prikazom sodnega procesa proti psu, ki je ukradel sir. Komedija Mir (Εἰρήνη, 421. pr. n. št.) prikazuje nekaj dni pren Nikijskim mirom: kmet odide na nebo da bi osvobodil boginjo miru, ki jo ima ujeto bog vojne, jo osvobodi in prinese na zemljo kljub nasprotovanju proizvajalca orožja. Najduhovitejša je komedija Ptice (Ὄρνιθες, 414. pr. n. št.), ki parodira politične, socialne in verske načrte o izboljšanju sveta: dva Atenca letita proti pticam in med nebom in zemljo ustanovita ptičje cesarstvo, od koder bodo ptice vladale ljudem in bogovom. Ženska skupščina v Tesmoforiju (Θεσμοφοριάζουσαι, 411. pr. n. št.) parodira moderne tragične pesnike, posebno Evripida, ki ga ženske obsodijo na smrt zaradi njegove mizoginije. Lizistrata (Λυσιστράτη = ta ki razpusti vojsko, 411. pr. n. št.) je prikaz po atenskem porazu pri Sirakuzah in ima protivojno tendenco: ženske sprtih strani zanikajo spolne odnose svojim mužem in jih s tem prisilijo na sklepanje miru. Žabe (Βάτραχοι, 405. pr. n. št.) so napisane po Evripidovi smrti: Dioniz, zaskrbljen zaradi usode tragedije, odide v Had da pripelje na svet Evripida, v drugem delu pa tekmujeta Ajshil in Evripid s citati iz svojih tragedij, kjer zmaga Ajshil. Komedija Ženske v narodni skupščini (Ἐκκλησιάζουσαι, 392. pr. n. št.) se posmehuje ženskam, ki namesto ljudskih demagogov prevzamejo državno upravo in vzpostavljajo skupno lastnino žena in mož: to je edini poskus – pravi pesnik – ki ga Atene še niso preizkusile. V komediji Pluto (Πλοῦτος = Bogatstvo, 388. pr. n. št.) pesnik obžaluje nepravično razdeljeno bogastvo, še posebej uspela je scena tekmovanja »Bogastva in Revščine«.

Menandar

O srednji komediji, ki obsega obdobje med okoli 385. do 330. pr. n. št., ne vemo skoraj nič, je pa produkcija zelo bogata z okoli 800 komedijami od 57 piscev. Od vsega tega, razen nekaj kratkih fragmentov in več naslovov, ni nič ohranjeno. Najbolj znani pisci srednje komedije so bili Antifan (Ἀντιφάνης), Anaksandrid (Ἀναξανδρίδης) in Aleksid (Ἄλεξις). Tematika srednje komedije je bila zelo različna: mitološka parodija, intrige in ljubezenske zgodbe, prizori iz vsakodnevnega življenja.

V novi komediji, ki obsega obdobje od okoli 330. pr. n. št. do okoli 260. pr. n. št., zbor več ne sodeluje v delu ampak s svojimi pesmimi polni pavze med dejanji, osebni napadi so redki in nedolžni, uperjeni redno proti parazitom, heteram in filozofom. Na strukturo nove komedije je posebej vplivala tragedija in to posebej Evripid. Osnovni motivi nove komedije so vsakodnevno družinsko življenje in ljubezen: zaljubljeni mladenič mora premagati razne ovire da bi prišel do dekleta ki ga ljubi, pri tem mu pomaga njegov iznajdljivi suženj, ki najde izhod iz vsake težave. Motiv reševanja dekleta poveže z motivom izpostavljenega in najdenega otroka: Posiljeno dekle rodi in izpostavi otroka ki bo rešen in na tej osnovi se razvije zapletena spletka, ki se srečno konča. Največji pesniki nove komedije so bili Filemon, Difil in Menander. Od prvih dveh so ohranjeni preveč kratki fragmenti, da bi lahko dali oceno o njihovi umetnosti. Menander (Μένανδρος, oko 343–oko 291. pr. n. št.) iz Aten pa je napisal 105 komedij, od katerih so ohranjeni številni kratki fragmenti, znatni odlomki komedij Samoščanka (Σαμία), Perikeiromene (Περικειρομένη - Dekle z odrezanimi lasmi) in Epitrepontes (Ἐπιτρέποντες – 'Arbitražni' ali 'V sporu') in ena cela komedija – Mizantrop (Δύσκολος – 'Ljudomržnež', 317–316. pr. n. št.). Osnovni motiv Menandrovih komedij je privatno življenje atenskih meščanov, posebej ljubezen in obvladovanje raznih preprek so srečnega zaključka. Pesnikova originalnost je v iskanju nepričakovanih rešitev in manevriranje v strogih okvirih nove komedije. Pesnik uspeva da individualizirati tipske like (starca, mladeniča, sužnja, hetere, parazita, itd.) in jih prikazati umetniško prepričljive. Komedije so često sentimentalne in romantične, humor je blag in diskreten, z malo akcije. Menandar je, posebej preko svojih rimskih epigonov Plavta in Terencija, močno vplival na evropsko dramsko tradicijo do modernih časov.

Filozofija[uredi | uredi kodo]

V klasičnem obdobju je antična filozofija doživljala svoj vrhunec. Od predsokratskih filozofov je kronološko prvi Heraklit (Ἡράκλειτος, okoli 535–okoli 475. pr. n. št.), ki je menil, da je praelement vsega ogenj in da osnovni zakon narave sestoji v neprestanem nastajanju, v neprestani spremembi in gibanju, ki je posledica nasprotnosti in, ki – glede na to, da je pisal v prozi – svoje misli izraža v pravih pesniških podobah v kratkem in jedrem slogu. Parmenid (Παρμενίδης, okoli 515. pr. n. št.) je glavni predstavnik elejske šole. Svoje mišljenje o enem, večnem, togem in nespremenljivem boju je predstavil v poemi O naravi (Περὶ φύσεως), od katere so ohranjeni redki fragmenti, iz katerih se vidi, da je bi osrednji pesnik in velik mislec. Zenon iz Eleje je branil in razlagal filozofsko misel svojega učitelja Parmenida in v znanih aporijah poskušal dokazati nemogočnost gibanja. Empedoklej (Ἐμπεδοκλῆς, oko 495–435. pr. n. št.) iz Agrigenta na Siciliji je ustanovitelj atomizma, pripisujejo mu dva epa v heksametrih: O naravi (Περὶ φύσεως) in Očiščenje (Καθαρμοί), kjer pojasnjuje da se vse obstoječe sestoji od štirih elementov – zemlje, vode, ognja in zraka, ki v gibanje spravljajo dva nasprotna principa – ljubezen in sovraštvo. Na to misel se naslanja Anaksagora (Ἀναξαγόρας, okoli 500–428. pr. n. št.), a jo razvija v abstraktnejšo razlago: svet se sestoji iz enako deljivih in nespremenljivih delcev, ki jih imenuje homeomerije (τὰ ὁμοιομερῆ), in ki so nekoč bile sestavljene v eni masi, v celini, a jih je v gibanje prisilil svetovni um (νοῦς). Anaksagora je pripravil teren atomizmu Levkipa (Λεύκιππος), o katerem ne vemo nič zanesljivega in Demokrita (Δημόκριτος, okoli 470– 360. pr. n. št.), ki sprejme atome (ἄτομος = 'nedeljiv'), ki se razlikujejo po obliki, redu in položaju in so neprestano v gibanju. Od Demokritovih 60 del v jonskem narečju so ohranjeni fragmenti. S svojo materialistično filozofijo je Demokrit preko Epikurja vplival na vse duhovne struje v grškem svetu do konca helenizma, mnogo pristaše pa je imel tudi v Rimu. Njegov sodobnik je bil tudi največji antični zdravnik Hipokrat (Ἱπποκράτης, okoli 460– 377. pr. n. št.), oče znanstvene medicine. Pod njegovim imenom je ohranjenih 52 spisov, a niso vsi od Hipokrata. V njih so tudi genialne predpostavke, ki jih je moderna znanost potrdila, npr. teorija o ustroju človeškega organizma, ki je zasnovana na teoriji o štirih sokovih (kri, sluz, žolč in črni žolč) od katerih zavisi značaj in zdravlje vsakega človeka; moderne teorije o hormonih predstavljajo svojevrsten povratek k Hipokratu. Znameniti so njegovi Aforizmi (Ἀφορισμοί), ki so bili razširjeni v srednjem veku in spis O zraku, vodi in tleh (Περὶ ἀέρων, ὑδάτων, τόπων) v katerem raziskuje odnose med klimo in zdravjem.

Sokrat

Na nadaljnji razvoj filozofije so močno vplivale družbene, politične in gospodarske prilike. Po zmagi nad Perzijci se je v Atenah razvila zelo živahna dejavnost. Filozofsko razmišljanje takrat opusti problematiko narave in se osredotoči na človeka (ἄνθρωπος) in celotno družbeno problematiko – začne se antropološka doba grške filozofije. Pojavijo se sofisti (σοφισταί), potujoči učitelji, ki si zadali da z govori, predavanji in polemikami izobražujejo svobodne grške državljane. Najznamenitejši sofist je bil Protagora (Πρωταγόρας, okoli 481–411. pr. n. št.) iz Abdere v Trakiji, katerega stališče, da je »človek merilo vseh stvari, obstoječih da so, a neobstoječih da niso«, je izzvalo že v Stari Grčiji velike polemike: eni so menili da Protagora misli da je mnenje edina stopnja v možnosti ljudskega spoznanja in da je s tem v zvezi resnično samo tisto kar posameznik lahko spozna, drugi so menili, da je s "človek" Protagora mislil na človeka kot generično bitje in ne individualno. V polemikah je Protagora z argumenti in protiargumenti izostril misli in navdušil vse prisotne. To je do skrajnih meja izostril sofist Gorgija (Γοργίας, okoli 480– 370. pr. n. št.) iz Leontina na Siciliji, ki je bil bolj govornik kot sofist. Relativizem in skepsa v spoznanju odgovarja pri vseh sofistih relativizem in skepticizem v etiki: n splošno uveljavljenih etičnih norm, te se razlikujejo od naroda do naroda, od obdobja do obdobja.

Glavni nasprotnik sofistov je bil Sokrat (Σωκράτης, okoli 470–399. pr. n. št.) ki je, tako kot sofisti, človeka naredil za središče svojega proučevanja. Njegovo učenje poznamo iz Ksenofontovih, Platonovih in Aristotelovih del. Sokrat je skušal ugotoviti konceptualno vrednost posameznih moralnih norm, s čemer je želel pobiti sofistični relativizem v etiki. Postopak je bil dialektičen, kar pomeni da se je v razgovoru (dialogu) tako dolgo z argumenti in protiargumenti upiral določenim stališčem (svojim ali sogovornikovim) dokler sčasoma ni postala popolnoma jasna definicija določenega pojma. Njegove javne diskusije, v katerih je z induktivno metodo »ironije« (εἰρωνεία) preizkušal etična stališča v cilju jasnega definiranja pojmov, so predstavljale ostro kritiko sofističnega načina filozofiranja.

Najgenialnejši Sokratov učenec in eden od največjih idealističnih filozofov nasploh je bil Atenec Platon (Πλάτων, 427–347. pr. n. št.), utemeljitelj Akademije, ki je v glavnem pisal dela v obliki dialogov. On ni samo velik mislec, ampak tudi originalni umetnik. Filozofski dialog je pravo umetniško obdelavo dobil prav v Platonovih spisih. V njegovih dialogih razpravljajo filozofi, pesniki in mladi ljudje iz Sokratovega društva. Platonovi dialogi kažejo avtorjevo sposobnost za živo postavljanje scene, ki ji ne manjka dramatike (Protagorasi), praznovanje po zmagi na tragičnem tekmovanju v Praznovanju, izlet v vročem poletnem dnevu v Fedru, Sokratov sestanek s prijatelji pred smrtjo v Fedonu. Platon je bil veliki mojster portretiranja likov. Od vseh likov je najboljši Sokratov. Dialogi so prežeti s sijajnimi pesniškimi slikami in primerjavami. Med književno najuspešnejšimi dialogi so: Obramba Sokrata, ki so globoko poetični in prežeti s herojskim žarom Sokrata ki gre v smrt ker ostaja zvest svoji misiji, Fedon, v katerem prevladuje žalost, ki jo Sokrat s svojo vedrino uspe ublažiti, Fedar, ki vsebuje mnogo pesniških slik, od krajine do drugega Sokratovega govora in Praznovanje, verjetno najboljše Platonovo delo z vidika književnosti, v katerem filozofija zavzema samo manjši del in v katerem se poleg življenjske radosti govori o ljubezni.

Aristotel

Najuniverzalnejši filozof antike je bil Aristotel (Ἀριστοτέλης, 384–322. pr. n. št.), Platonov učenec in ustanovitelj peripatetične filozofske šole. Napisal je številne spise, ki so obravnavali vsa področja znanja. V njegovem duhovnem razvoju lahko razlikujemo tri obdobja: v prvem je naslednik Platona, v drugem podvrže Platonovo filozofiju ostri kritiki, posebej teorijo ideje, v tretjem razdela svojo lastno filozofijo in se posveča proučevanju naravnih pojavov. Od filozofskih spisov so najpomembnejši: Organon (Ὄργανον = orodje filozofiranja), kjer se kaže kot ustanovitelj formalne logike, in Metafizika, kjer razpravlja o odnosu materije in forme in o bistvu entelehije (gibalo smotrnega razvoja česa do popolne, dovršene oblike), torej o najbolj splošnih principih, ki so osnova vsega posameznega. Za zgodovino književnosti sta posebej pomembna dva Aristotelova spisa: Retorika (Τέχνη ῥητορική), kjer se daje navodila za govorništvo in znamenita Poetika (Περὶ ποιητικῆς), kjer je splošni uvod o poeziji, mnenje o epiki in končno analizira bistvo in pomen tragedije. Cela Poetika, posebej del o katarzi, tj. očiščenju vpliva usmiljenja in strahu, je prežeta s protestom proti Platonove negacije umetnosti. Med pomembnimi Aristotelovimi učenci je bil Teofrast (Θεόφραστος, okoli 372– 287. pr. n. št.) ki se je po Aristotelu dolgo časa nahajal na čelu peripatetične šole. Za književnost je najpomembnejše delo Karakterji (Ἠθικοὶ χαρακτῆρες), v katerem je skiciral trideset tipičnih nosilcev neke ljudske pomanjkljivosti ali slabosti (laskavec, klepetalec, klevetnik, pristaš oligarhije, praznoveren človek, itd.), in pokazal primere kako določen tip postopa v vsakodnevnem življenju. S tem delom so postavljeni temelji karakterologije.

Zgodovinopisje[uredi | uredi kodo]

Tukidid

Prvi pravi zgodovinopisec naj bi bil Herodot (484―oko 425. pr. n. št.) iz Halikarnasa. Osnovna tema njegove Zgodovine (Ἱστορίης ἀπόδεξις) je grško-perzijski spor, in ob tem tudi kaj je bilo pred tem in kar je sledilo, ter vnesel mnoge ekskurze o drugih narodih in državah (o Egiptu je cela druga knjiga). Delo je razdeljeno v devet knjig, imenovanih po Muzah, vendar ta razdelitev izvira od aleksandrijskih filologov. Herodot je s tem delom znatno obogatil spoznanje iz etnografije, geografije in zgodovine področij, ki jih opisuje. Z vidika znanstvenega zgodovinopisja Herodot, poleg vseh pomanjkljivosti, daleč presega svoje predhodnike ― jonske logografe, s književnega vidika pa se slog odlikuje po enostavnosti in jasnosti, in ga lahko primerjamo s slogom ljudskih pripovedk. Pravi znanstveni zgodovinar je Tukidid (Θουκυδίδης, oko 460―oko 399. pr. n. št.). Naslov njegovega dela: Zgodovina peloponeške vojne (Ξυγγραφὴ περὶ τοῦ πολέμου τῶν Πελοποννησίων καὶ Ἀθηναίων) je razdeljena na osem knjig, kar je posledica aleksandrijskih filologov. Tukidid je nameraval opisati celo peloponeško vojno, a mu je to preprečila smrt, zato se delo konča z dogodki iz 411. pr. n. št. Tukidid v zgodovinopisje vnaša strogo kritiko, ki razlikuje resnično od lažnega, dokazano od verjetnega, ter odkriva povezave med različinimi dogodki. Da bi čim boljše dokumentiral dogodke, je v delo vnesel nekatere popravke. Posebej važni so govori državnikov in vojskovodij, ker vsebujejo zgodovinske komentarje, razlagi pa dajejo dramatičnost in živost.

Ploden pisec je bil Ksenofont (Ξενοφῶν, oko 430―354. pr. n. št.) iz Aten, ki je bil Sokratov prijatelj, kar se vidi v njegovem delu Spomini na Sokrata (Άπομνημονεύματα). Kot pisec ni samo zgodovinar, je tudi filozof, politik in didaktik. Sodeloval je v Pohodu desettisočev, ki ga je Kir Mlajši organiziral proti svojemu bratu Artakserksu 401. pr. n. št., o čemer piše v svojem delu Anabaza (Κύρου ἀνάβασις = tj. vzpenjanje), kjer opisuje Kirovo smrt in povratek grških plačancev skozi Perzijo. V Grški zgodovini (Ἑλληνικά) nadaljuje prikaz grške zgodovine na mestu kjer jo je Tukidid končal, tj. od 411. do 362. pr. n. št., slavi Šparto in kralja Agezilaja. Sliko idealnega vladarja je prikazal v delu Kiropedija (Κύρου παιδεία = Kirova vzgoja), kjer prikazuje življenje Kira II. (558―529. pr. n. št.), ustanovitelja velikega perzijskega imperija, kot vzor vladarja in vojskovodje. Ksenofont piše v atiškem narečju, enostavno in jasno. Njegov izraz je eleganten in čiste.

Samo redki fragmenti so ohranjeni od del drugih zgodovinarjev 4. st. pr. n. št., med katerimi izstopa Efor (Ἔφορος, okoli 400―330. pr. n. št.), ki je prvi napisal veliko splošno zgodovino cele Grške in Teopomp (Θεόπομπος, okoli 375―306. pr. n. št.), ki je med drugimi, v delu Grška zgodovina (Ἑλληνικά) nadaljeval Tukididovo zgodovino od 410. pr. n. št. do bitke pri Knidi 394. pr. n. št.

Kratek pregled starogrške književnosti[uredi | uredi kodo]

Najstarejši starogrški zapisi so glinaste tablice v linearni pisavi B iz obdobja med 15 in 13. stoletjem pr. n. št., najdene so bile na Kreti, Tebah, Pilosu in Mikenah. Vsebujejo gospodarske spise, popise, kupne pogodbe ipd.

Po večstoletnem razvoju ustne ljudske junaške pesmi je dosegla grška književnost v 8. stoletju pr. n. št. svoj prvi vrh v Homerjevih epih Iliada in Odiseja. Na temeljih ljudske kozmološke epike in pregovorne modrosti zasnuje Heziod okoli leta 700 pr. n. št. svoje didaktične pesnitve.

Za 7. in 6. stoletje pr. n. št. je značilna izgradnja obredne zborske pesmi (Alkman, Stezihor) in oblikovna dovršenost individualne lirike (Sapfo, Alkaj, Anakreon), od srede 6. st. dalje so ohranjeni odlomki prvih filozofskih (Anaksimander, Heraklit Mračni), od leta 500 pr. n. št. dalje sledijo prva zgodovinska besedila (Hekataj).

V 5. st. pr. n. št. je dosegla grška književnost nov vrh v tragediji (Ajshil, Sofokles, Evripid), komediji (Aristofan) in zborovskih pesmih (Pindar, Bakhilid).

Proti koncu 5. st. sta se tragedija in komedija umaknili prozi. Razmaknilo se je zgodovinopisje (Herodot, Tukidid), govorništvo (Izokrat, Demosten), filozofski dialog (Platon) in pragmatija (Aristotel).

Obdobje po letu 300 pr. n. št. označujemo kot helenistično književnost. Tu je značilna prevlada znanstvene proze (Polibiij - zgodovinar; Strabon - geograf; Teofrast, Epikur, Panajtij, Pozejdonij, Epiktet - filozofi; Galen - zdravnik; Aristarh, Eratosten, Aristofan - filologi). Sočasno se je začel razvijati roman (Helidor, Longos). Satira je našla najbolj duhovitega predstavnika v Lukianu, umetniško zasnovana biografija pa v Plutarhu.

Zadnji veliki mojster filozofske proze je bil Plotin, zadnji veliki grški pesnik Nonnos iz Panapolisa v Egiptu. Justinijanov zgodovinar Prokopij iz Cazareje (6. stoletje. n. š.) zaključuje staro grško književnost in uvaja bizantinsko književnost.

Sklici in viri[uredi | uredi kodo]

  1. ^ Đurić 1991, str. 114–115.
  • Đurić, Miloš N. (1991). Istorija helenske književnosti, Beograd.
  • Easterling, P.E.; Kenney, E.J. (2003). The Cambridge History of Classical Literature. Vol. I: Greek Literature, Cambridge.
  • Sironić, Milivoj; Salopek, Damir (1977). Povijest svjetske književnosti, knj. 2. "Grška književnost", Zagreb.

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]