Heraklit Mračni

‎

Heraklit Mračni
Rojstvo	6. stoletje pr. n. št. Efez, antična Grčija
Smrt	5. stoletje pr. n. št. Efez, antična Grčija
Državljanstvo	Efez
Poklic	filozof, pisatelj, fizik

Heraklít Mráčni (starogrško Ἡράκλειτος ὁ Ἐφέσιος: Hērákleitos hó Ephésios, starogrško ὁ Σκοτεινός:- hó Skoteinós) tudi Heraklít Éfeški, je starogrški in predsokratski filozof, rojen v 6. stoletju pr. n. št. v Efez, Anatolija, kjer je tudi umrl.

Življenje in delo

Heraklitovo življenje je velika skrivnost, ki se je ohranila le prek zgodb Diogena Laertskega, njegova filozofska misel pa je ohranjena v fragmentih, a ker se Heraklit izraža v obliki kratkih, jedrnatih izrekov ga je možno prebirati tudi danes. Diogen Laertski postavlja vrhunec Heraklitovega življenja okoli let 504―501 pr. n. št. in čeprav je mnogo modernih raziskovalcev iskalo bolj natančen podatek o njegovem rojstvu in smrti, so ti viri nezanesljivi.

Njegovo delo O naravi je bilo napisano v zelo raznolikem in deloma temačnem slogu, delo, pa je, po besedah Diogena Laertskega » /.../ razstavil v Artemidinem templju in nekateri trdijo, da ga je zanalašč napisal v nejasni obliki, da bi mogli k njemu pristopiti samo tisti, ki so to zmogli, in da ga enostaven slog ne bi ne bi dal v zobe ljudskemu preziru:«. V tem najdemo tudi odgovor, zakaj ga ljudje kličejo mračni (starogrško ὁ Σκοτεινός), ker je bilo to delo za množice težko razumljivo.

Spis je bil v osnovi brez natančno določene strukture, sestavljen iz izrekov, ki predstavljajo njegova razmišljanja, ki so bolj pojmovno kot oblikovno povezana. To je razvidno že iz mnogo fragmentov, ki so se ohranili do danes. Na temo, pa poroča tudi Diogen Laertski »Teofarst njegovemu [tj. Heraklitovemu] melanholičnemu temperamentu pripisoval dejstvo, da so njegovi spisi ostali deloma nedokončani, deloma pa niso sledili enotni zamisli.«

Heraklita Mračnega ne smemo zamenjevati z mlajšim filozofom in astronomom Heraklitom iz Heraclei Ponta.

Filozofska misel

Heraklit se je želel ločiti od takratnega sodobnega mišljenja. Res je, da so nanj na različne načine vplivale misli in jezik njegovih predhodnikov, zlasti epska pesnika Homer in Hesiod, pesnik in filozof Ksenofan, zgodovinar in geograf Hekataj, filozof in matematik Pitagora, modrec Bias iz Priene, pesnik Arhiloh iz Parosa in miletski filozofi, je večino kritiziral bodisi eksplicitno bodisi implicitno in se utiral pot svojevrstni filozofski misli. Zavračal je mnogoznalstvo, ker »ne uči umevanja, sicer bi ga naučilo Hezioda in Pitagora, pa tudi Ksenofana in Hekataja.« Iz njegovih fragmentov je razvidno, da ni imel najboljšega mnenja o epikih in preostalih filozofih.

Heraklit se od predhodne filozofije najbolj razlikuje zaradi poudarjanja človeka in človeških zadev, torej odnosi s sočlovekom. Čeprav nadaljuje z mnogimi fizikalnimi in kozmološkimi teorijami svojih predhodnikov, se preusmerja s kozmičnega na človeški svet. Lahko bi rekli, da je humanist zaradi svojih razmišljanj, četudi ni največji podpornik družbe. Že v prvem fragmentu jasno pove, da je večina ljudi preveč nespametna, da bi razumela njegovo teorijo. Podobno kot Platon meni, da lahko le izbrani bralci razumejo njegove nauke. In morda prav zato, podobno kot Platon, svojih filozofskih načel ne poučuje neposredno, ampak jih izraža v literarni obliki, ki avtorja oddalji od bralca. Najprej bralce opozori, da večina od njih ne bo razumela njegovega sporočila. Obljubi pa, da bo »vsako stvar razlikoval glede na njeno naravo in pokazal, kakšna je«, kar je podobna trditev kot pri miletskih filozofih. Heraklit v svoji knjigi govori o naravnem svetu, vendar dejansko predstavi več o človeškem stanju.

»Če ne poslušate mene, ampak Smisel (Lógos), je modro soglašati, da je vse eno.«

Heraklit tu poudarja, da to sporočilo ni njegov izum, ampak večna resnica, dostopna vsem, ki opazujejo, kako svet deluje.

»Zaradi tega je treba slediti občemu, [to je› skupnemu; tisti skupni je namreč obči.] Čeprav pa je Smisel (Lógos) obči, mnogi živijo, kot da imajo lastno presodnost.«

Lógos (starogrško λόγος) obstaja ločeno od Heraklitovega učenja, vendar poskuša to sporočilo posredovati svojemu občinstvu.

»Čeprav ta Smisel (Lógos) vedno je, so ljudje nespametni, tako preden slišijo, kot tudi, ko so slišali tisto Prvo. Kajti čeprav vse (stvari) nastajajo po tem Smislu (Lógosu), so podobni neizkušenim, ko se preizkušajo v takšnih rekih in delih, kakršne jaz pojasnjujem, ko vsako (stvar) razčlenjujem po naravi, in naznanjam, kako se nahaja. Za druge ljudi pa je to, kar delajo zbujeni, prav tako prikrito, kot pozabljajo to, kar počnejo, ko spijo.« 

Naspram filozofom in Mileta, ki ob problemu počela opazijo vsesplošnno dinamiko resničnosti, dinamiko stvari in kozmosa, se ne soočijo z večnim gibanjem, ki je lastnost te dinamike. Heraklit pa pri tem vidi odgovor v neprenehnem toku stvari. Diogen Laertski Heraklitovo filozofsko misel povzame tako:

»Vse stvari nastanejo iz konflikta nasprotij, vsota stvari (τὰ ὅλα; ta hola ('celota')) pa teče kot potok.«

Ogenj je bil zanj počelo vseh stvari in edini, ki jih je lahko spreminjal. Vzdevek Mračni je dobil, ker so si njegove zamisli ljudje težko predstavljali. Njegovo delo je ohranjeno le v drobcih. Zaradi njegovega pesimističnega pogleda na življenje so ga klicali tudi »žalujoči filozof«.

Heraklit je trdil, da se vse stvari neprestano spreminjajo, kjer je znana njegova misel: »vse teče, nič ne miruje - παντα ρει και ουδεν μεν.« Najbolj stalna stvar v Vesolju je njegova nestalnost. Tudi navidez nespremenljivo Sonce se spreminja.

Neprenehni tok stvari

Heraklit opozarja na večno gibljivost vseh bivajočih stvari, kjer nič ni negibnega in nič ne ostaja nepremično. Vse se giblje, spreminja in neprenehno preobraža. To resnico izrazi v fragmentih, predstavi pa jo prek prispodobe rečnega toka:

»Tistim, ki stopajo v iste reke, druge in druge vode pritekajo; tudi duše izhlapevajo iz vlage«

Heraklit izrazi dejstvo, da ni mogoče dvakrat stopiti v isto reko. To seveda pomeni, da se je med prvim in drugim obiskom reke ta spremenila.

»V iste reke vstopamo in ne vstopamo, smo in nismo«

Reka, čeprav se nam na videz zdi enaka je v resnici iz čisto drugačne vode, ki isto hitro, kot priteče odteče dalje. Ko v isto reko stopim drugič, bo v to pritekla druga voda kot bomo tudi mi vanjo stopili drugačni, kot smo bili prvič. Drugi del, smo in nismo, pa nam predstavi idejo, da za to, da smo nekaj v nekem danem trenutku ne smemo biti to, kar smo bili trenutek pred tem. To, po Heraklitu velja brez izjeme, tako kot to, da stvari pripadajo resničnosti samo v nenehnem nastajanju. Heraklitov nauk lahko povzamemo z »Vse teče« (starogrško πάντα ῥεῖ).

Kratil, atenski starogrški filozof mu je po besedah Aristotela očital, da: »se je nemogoče dvakrat okopati v isti reki: Kratil je namreč mislil, da to ni mogoče niti enkrat.« Težava nastopi, ker pri tem neprenehnem toku stvari že med samim kopanjem v reki to ni več ista reka, kot na začetku kopanja.

Harmonija Nasprotij

Za Heraklita je neprenehni tok stvari le izhodišče za njegovo filozofsko misel. Nastanek zaznamuje prehajanje iz enega nasprotja v drugega:

»Hladne (stvari) se segrejejo, toplo se ohladi, vlažno se osuši, suho se navlaži.« 

Med nasprotji je vedno prisoten spor, ko eno prehaja v drugo, torej, nastanek je vojna, ki bo vedno prisotna. Če stvari pripadajo stvarnosti le v večnem nastajanju, potem boj predstavlja temelj teh stvari oz. temelj njihove resničnosti.

»Boj je oče vsega in vsemu kralj.«

Ta boj pa je pravzaprav mir, Heraklit tu vidi sintezo nasprotij, ki je mogoča samo zaradi boja samega. Nasprotja morajo biti v sporu, da dajejo eno drugi smisel. Kot piše: »nasprotujoče si združuje in iz razlikujočega se nastane najlepša harmonija [in vse nastaja po sporu.«

Ravno v sintezi nasprotij je Heraklitovo počelo, ki razlaga resničnost, po mistiki antike, pa se tu najde tudi dajmon, Bog oz. božansko:

»Bog je dan – noč, zima – poletje, boj – mir, sitost – lakota (vsa nasprotja: to je Um), spreminja se tako kot ‹ogenj›, kadar se zmeša z dišavami, dobi ime po vonju vsake posamezne (dišave).«

Ogenj

Bistvena misel, ki jo lahko razberemo in Heraklitovih fragmentov, je to, da je ogenj temeljni princip in da vse stvari niso drugega kot preobrazbe ognja, kar potrjujejo fragmenti, kot na primer:

»Vse (stvari) so zamenjava za ogenj in ogenj za vse, kakor je blago za zlato in zlato za blago.«

»Tega sveta, istega vsem skupaj, ni naredil niti kateri izmed bogov niti kateri izmed ljudi, ampak je vedno bil in je in bo, ogenj večno živeči, ki se prižiga po merah in ugaša po merah.«

»Obrati ognja so najprej morje, od morja pa polovica zemlja, polovica blisk. Po smislu na mreč pravi, da se ogenj – po vse skupaj upravljajočem Smislu (Logosu) in Bogu – pretvarja skozi zrak v vlago, ki je kot seme urejevanja in jo imenuje morje, iz tega pa spet nastaneta zemlja in nebo ter to, kar vsebujeta. Kako pa se znova nazaj obnavlja in kako izgoreva, razločno pojasni s temi besedami: ‹Zemlja› se razliva kot morje in se odmerja po istem Smislu (Logosu), kot je bil, preden je nastala zemlja.«

Da razumemo, zakaj je Heraklit postavil ogenj na mesto počela, se moramo zavedati, da ogenj izraža značilnosti večnega spreminjanja, nasprotja, harmonije. Ogenj živi zaradi smrti gorljivih snovi, spreminja pa se v pepel, dim.

Heraklit tu omenja tudi Boga, kjer blisk, značilen za božanstvo, kot je Zeus, na Zemljo meče bliske in pri tem povzroča, da drevo (ali hiša) zagori:

»Vse (stvari) pa krmari Blisk, to pomeni, da (jih) uravnava; z bliskom misli ogenj, tisti večni.«

Ta Bog pa ima vlogo najvišjega sodnika:

»Kajti vse, pravi, bo sodil in zgrabil ogenj, ko bo prišel.«

»Eno, tisto edino modro, se hoče in noče izrekati z Zevsovim imenom.«

Zeller pri tem drugem fragmentu obrazloži, da »hoče, da ga imenujemo z njim [z imenom Zeus], ker je v resnici to, kar se časti pod tem imenom; vendar pa z njim tudi noče biti imenovano, ker se s tem imenom povezujejo antropomorfne predstave … torej zato, ker je to neustrezna oznaka.«

Heraklit se razlikuje od Miletčanov prek tega, da Bogu (počelu) pripisuje umnost, kjer je Miletčani niso:

»Človeška nrav namreč nima spoznanj, božanska pa (jih) ima.«

Heraklit je svoje počelo skoraj gotovo imenoval λόγος oz. Lógos, ki pa tu ne pomeni razum ali umnost, temveč »pravilo, po katerem se vse stvari uresničujejo, in zakon, ki je skupen vsem stvarem in jim vlada.«

Seveda, vključuje tudi razum in umnost, ampak je veliko bolj obsežen kot ta pojma. Za Heraklita pa je resnica le razumevanje in izražaje lógosa in, ker je ta skupen vsem stvarem, se prek njega uči o vsem (skupaj).

Duša

Heraklit v svojih fragmentih omenja tudi dušo, znova njegova ugotavljanja segajo dalje, kot razmišljanja njegovih predhodnikov. Naravo duše poistoveti z naravo počela, ogenj.

»Ko je mož pijan, ga vodi nedorasel deček, ko se spotika in ne opaža, kam stopa, ker ima vlažno dušo.«

»Suh sijaj je najmodrejša in najboljša duša; (ali raje:) Suha duša je najmodrejša in najboljša.«

Kot je razvidno iz zgornjih fragmentov Heraklit imenuje modro in »najboljšo« dušo to, ki je suha, medtem ko je vlažna duša neizobražena in potrebna pomoči. Ugotavlja tudi, da ima duša značilnost, ki se razlikuje od telesa:

»Mejá duše, ko hodiš, ne boš našel, če boš prepotoval vso pot; tako globok smisel (logos) ima.«

Duša ima posebno lastnost razsežnosti, ki jo fizični predmeti nimajo. To ni nekakšna merljiva razdalja, ki bi jo lahko razumeli, ampak neskončnost v katero se duša razteza. Heraklit pa razmišljanja o duši poveže z rezsežnostjo orfiške misli, razvidne v nasledjem fragmentu:

»Nesmrtni (so) smrtni, smrtni (so) nesmrtni; to, da ti živijo, je smrt onih, to, da so oni umrli, pa je življenje teh.«

V tem fragmentu prek jezika izraža orfiško verovanje, po katerem je življenje telesa mrtvičenje duše, smrt telesa pa je življenje duše. Lahko predvidevamo, da je Heraklit verjel, da po smrti pride nagrada ali kazen za življenje kot tudi posmrtno življenje:

»Ko ljudje umrejo, jih čaka to, na kar ne upajo in česar ne slutijo.«

V primerjavi s preostalimi idejami s katerimi se Heraklit sooča, ta ni skladna s celoto, kjer težje določimo onstranstvo in dušo. Razmišljanje o duši je bilo pogostjše med preostalimi predsokratiki, kot na primer Tales, Pitagora in Demokrit.

Na tematiko duše Heraklit tudi predstavi fragmenta o sreči in kako jo doseči, ne prek užitkov telesa ampak prevladovanjem razuma:

» /.../ če bi bila sreča v užitkih telesa, goveda imenovali srečna, ko najdejo grašico, da se najedo.«

»Težko se je boriti proti srcu; kajti kar si zaželi, si kupi za ceno duše.«

Viri

• Sašo Dolenc, Heraklit, Parmenid in prve kritike grškega naravoslovja, Kvarkadabra
• Diels, Hermann in Kranz, Walther; uredil in uvodno besedo napisal Gorazd Kocijančič; prevedli Dašo Benko ... [et al.]. Fragmenti predsokratikov. Študentska založba, Ljubljana 2012. (COBISS)
• Reale, Giovanni. Zgodovina Antične filozofije. Studia humanitatis, Ljubljana 2002. (COBISS)
• Diogen Laertski; prevedli Živa Borak ... [et al.].Življenja in misli znamenitih filozofov. Beletrina, Ljubljana 2015. (COBISS)

Glej tudi

• logos