Arhont

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Upodobitev z vzhodnega friza Partenona domnevnega arhonta bazileusa, ostanek naslova grške monarhije

Arhont (grško ἄρχων – archon) je grška beseda, ki pomeni vladar ali poglavar.

Najvišji državni uslužbenec v nekaterih državah antične Grčije se je imenoval arhont.

Gnosticizem[uredi | uredi kodo]

Ta pojem so uporabljali tudi gnostiki, ki so verjeli v obstoj zlih arhontov (vladarjev) v kozmosu, ki zasužnjijo duhovni svet. [1] To je bilo eno ključnih verovanj gnostikov, ki so lastno duhovno naravo opredelili v nasprotju s pojmom oblasti, ki zasužnjuje. Verjeli so, da je v takem zlem svetu vseeno upanje, ker bo njihova duhovna narava trajnejša od arhontske in njihova nebeška usoda slavnejša. Vladarji bodo na koncu izginili, gnostiki, otroci svetlobe, pa spoznali in slavili Očeta.

Antična Grčija[uredi | uredi kodo]

V antični Grčiji se je glavni sodnik v različnih grški mestnih državicah imenoval arhont. Izraz je bil uporabljen v celotni grški zgodovini tudi v širšem smislu, od vodje kluba do vodje omizja v sisitiji (menzi).

V Atenah so imeli republikanski sistem devetih sočasnih arhontov: eponim (eponymos archon (Ἐπώνυμος ἄρχων; ime vladarja), po katerem so se štela leta, polemarh (vojaški vladar), bazileus (kralj vladar) in šest tesmotetov, sodnih uradnikov. Prva trojica je bila pristojna za sodstvo, upravo, vojsko in verske zadeve. Prvotno so bili predstavniki plemstva, pozneje pa najbogatejših meščanov. Voljeni so bili vsakih deset let. V tem obdobju je bil arhont glavni sodnik, polemarh vodja oboroženih sil, bazileus pa je bil odgovoren za nekatere državljanske verske ureditve ter za nadzor nad nekaterimi pomembnejšimi sodbami na sodiščih. Po letu 683 pred našim štetjem so bili izvoljeni samo za eno leto in tisto leto je dobilo ime arhont eponim (mnogi antični koledarski sistemi niso šteli let zaporedoma).

Po letu 487 pred našim štetjem so arhonte določili z žrebom med državljani, polemarhove vojaške dolžnosti so prevzeli generali, znani kot (stratēgoí) strategi. Deset strategov (eden za rod) je bilo izvoljenih in so se izmenjavali med seboj pri vodenju po dnevih. Polemarhi so imeli le manjše verske dolžnosti in naslov vodja strategov. Eponim je ostal naslov za vodjo države v okviru demokracije, čeprav so mu precej zmanjšali politični pomen. Arhontom so pomagali "mlajši" arhonti, imenovani tezmoteti (thesmothétai, Θεσμοθέται, skrbniki prava). Po letu 457 pr. n. št. so nekdanji arhonti postali dosmrtni člani areopaga, čeprav skupščina v tistem času ni bila več zelo pomembna.

Bizantinsko cesarstvo[uredi | uredi kodo]

Bizantinski zgodovinarji običajno opisujejo tuje vladarje kot arhonte. [2] Bolgarski vladarji so skupaj s svojimi naslovi pogosto imeli naslov arhont, dan od Boga, napisano v grščini.

V Bizancu se je izraz arhont uporabljal za močnega plemiča ali bogataša, vendar je bil v tehničnem smislu uporabljen za pokrajinske guvernerje. V 8. in 9. stoletju so bili to guvernerji nekaterih obrobnejših pokrajin, ki so imeli podrejen status v temah: Dalmacija, Kefalonija, Kreta in Ciper. Arhonti so bili odgovorni tudi za različne pomorske in trgovske postaje, pa tudi za polsamostojna slovansko naseljena območja (sklavinije) pod bizantinsko suverenostjo. V 10.–12. stoletju so arhonti omenjeni tudi kot guvernerji posameznih mest. Območje pristojnosti nekega arhonta se je imenovalo arhontija (ἀρχοντία). [3] Naslov je bil uporabljen tudi za imetnike več finančnih ustanov, kot je na primer vodja mete (ἄρχων τῆς χαραγῆς), pa tudi vodje cesarske delavnice, orožarne itd. [4]

Naslov mega arhon ("veliki arhon") je bil tudi prevod tujih naslovov, kot je "veliki princ". V sredini 13. stoletja je bil ustanovljen poseben sodni naslov najvišje uvrščenega cesarskega uradnika, ki so ga uporabljali v celotnem obdobju dinastije Paleologov, vendar ni imel nobene posebne vloge. [5]

Ekumenski patriarhat Konstantinopla[uredi | uredi kodo]

Od časa do časa so laiki pravoslavne cerkve pri stikih s patriarhom Konstantinopla uporabljali naslov arhon ekumenskega patriarhata kot spoštovanje za vodenje cerkvene uprave. Leta 1963 so bili arhonti vključeni v družbo, posvečeno sv. Andreju. Arhont ni del cerkvene hierarhije, je le časten naslov.

Arhont je naslov, ki ga podari njegova blaženost ekumenski patriarh za izjemno služenje cerkvi in znan, ugleden in zelo spoštovan voditelj pravoslavne cerkve (na splošno).

Priseči je moral, da bo branil in spodbujal pravoslavno vero in tradicijo. Njegova glavna skrb je bila, da varuje in spodbuja sveti patriarhat in svoje poslanstvo. Ukvarjal se je tudi s človekovimi pravicami in dobrim počutjem ter blaginjo cerkve.

Ker je to pomemben verski položaj, sta vera in predanost kandidata za to vlogo bistveni, zato natančno pregledani in obravnavani; kandidat se mora zavezati, da bo spodbujal razvoj cerkve, župnij, škofije, nadškofije in skupnosti kot celote.

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ^ Izvirni koptski teksti (Hipostaza arhonata, uvod: Roger A. Bullard)
  2. ^ Aksum: an African civilisation of late antiquity By Stuart C. Munro-Hay Page 145 ISBN 0-7486-0209-7
  3. ^ Kazhdan, Alexander, ur. (1991), Oxford Dictionary of Byzantium, Oxford University Press, str. 160, ISBN 978-0-19-504652-6 
  4. ^ Kazhdan, Alexander, ur. (1991), Oxford Dictionary of Byzantium, Oxford University Press, str. 160–161, ISBN 978-0-19-504652-6 
  5. ^ Bartusis, Mark C. (1997), The Late Byzantine Army: Arms and Society 1204-1453, University of Pennsylvania Press, str. 382, ISBN 0-8122-1620-2 

Literatura[uredi | uredi kodo]