Anio Novus

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Porta Maggiore v Rimu: ostanki akvaduktov Aqua Claudia in Aqua Anio Novus, vgrajeni v Avrelijanov zid kot vrata leta 271.

Aqua Anio Novus (latinsko za 'Nov akvadukt Anio') je bil antični rimski akvadukt. Tako kot Aqua Claudia ga je začel graditi cesar Kaligula leta 38 n. št. [1], dokončal pa ga je leta 52 Klavdij, ki ga je obema posvetil 1. avgusta. Skupaj z Aqua Anio Vetus, Aqua Marcia in Aqua Claudia velja za enega od »štirih velikih rimskih akvaduktov«.[2]

Potek[uredi | uredi kodo]

Potek akvadukta izven Rima

Frontin njegov izvor opisuje kot »na dvainštiridesetem miljniku na Via Sublacensis na ozemlju Simbruibe iz reke Anio, ki teče blatna in motna, tudi brez slabega učinka dežja, okoli nje je obdelana dežela in ima precej ohlapne brežine«.[3] Njegov pretok pri vstopu je znašal 197.000 kubičnih metrov na dan.

Akvadukt so razdelili na dva kanala nad Tivolijem in ga spet združili v bližini Gericoma. Iz filtrirne cisterne blizu sedmega miljnika na Via Latina je bil speljan na lokih Aqua Claudia, v kanalu, ki je bil takoj napet na slednjega. Končal se je pri velikem rezervoarju na griču Eskvilin blizu templja Minerve Medici.

Aqua Anio Novus je bil najvišji od vseh akvaduktov, ki so prišli v stari Rim.

Ker je bila voda nagnjena k motnjenju, je Trajan izkoristil dodatne vire iz dveh zgornjih od treh jezer, ki jih je Neron oblikoval za okras svoje vile na Subiacu in tako podaljšal akvadukt na 58 milj in 700 korakov.[4] Jezera so ustvarili jezovi v reki in so bila najvišja od vseh, ki so jih zgradili Rimljani. Reka jih je odplavila v srednjeveškem obdobju.

Zgrajen je bil iz tufa in opeke.[5]

Pred reformami je bil akvadukt prosto uporabljen za oskrbo pomanjkanja iz drugih akvaduktov, voda je bila motna, zaradi česar je bil nečist. Podrobno ga opisuje Frontin v svojem delu De aquaeductu, objavljenem v pozneem 1. stoletju.

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. Suetonius, Caligula, 20
  2. Blackman, Deane R. "The Volume of Water Delivered by the Four Great Aqueducts of Rome." Papers of the British School at Rome 46 (1978): 52-72. https://www.jstor.org/stable/40310747.
  3. Frontinus 2.14
  4. The length of 62 mi (100 km) given to the original aqueduct in the inscription of Claudius on the Porta Maior is considered to be an error
  5. Bono, P. and Boni, C. "Water Supply in Rome in Antiquity and Today". Environmental Geology 27 (1996). p. 131

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]