Solarium Augusti

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Obelisk Montecitorio danes na Piazza di Montecitorio.
Del poldnevnika pod kletjo konjušnice na Campus Martius – Marsovem polju.

Solarium Augusti (imenovan tudi Horologium Augusti) je bil antični rimski spomenik na Campus Martius, zgrajen v času Avgustovega vladanja. Deloval je kot velikanski sončni znak, v skladu z različnimi interpretacijami tudi bodisi kot preprosta linija poldnevnika [1] bodisi kot sončna ura [2].

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Postavil ga je cesar Avgust z 30-metrskim obeliskom iz egipčanskega rdečega granita, ki ga je prinesel iz Heliopolisa v starem Egiptu. Obelisk je bil uporabljen kot gnomon (kazalec), ki je svojo senco vrgel na marmorni pločnik, vdelan s pozlačeno bronasto mrežo linij, s katerim je bilo mogoče odčitati čas dneva glede na letni čas. Solarium je bil posvečen Soncu v letu 10 pr. n. št., 35 let po koledarski reformi Julija Cezarja. To je bila prva solarna posvetitev v Rimu. [3]

Marsovo polje[uredi | uredi kodo]

Solarium Augusti je bil integriran z Ara Pacis na Marsovem polju, poravnan z Via Flaminia, tako da je senca gnomona 23. septembra padla čez središče marmornega oltarja, rojstni dan Avgusta. Sam obelisk je bil ustanovljen za spomin na Avgustovo podreditev Egipta pod nadzor rimskega imperija. Oba spomenika sta bila načrtovana skupaj, glede na že obstoječi Avgustov mavzolej, da bi dokazal, da je bil Avgust 'rojen, da bi prinesel mir', ta mir je bila njegova usoda[4]. V skladu s Cambridge Ancient History »kolektivno sporočilo dramatično povezuje mir z vojaško oblastjo in imperialno ekspanzijo«. [5]

Plinij starejši [6] je pripomnil, da je sčasoma postal napačen in ponudil več razlag za premik. Obelisk je bil ponazorjen, podprt z ležečo figuro, na podlagi[7] stebra Antonina Pija.

Obelisk gnomon je bil še v 8. stoletju, vendar je padel in bil zlomljen, nato prekrit s sedimentom; ponovno je bil odkrit leta 1512, vendar ni bil izkopan. V zmagoslavni rededikaciji je 'Montecitorio obelisk' papež Pij VI. ponovno postavil na Piazzi di Montecitorio leta 1789. [8]

Arheologija[uredi | uredi kodo]

Edmund Buchner je izkopal nekaj delov kalibriranega marmornega pločnika Solarijum Augusti pod blokom hiš med Piazza del Parlamento in Piazzo San Lorenzo v Lucini. Nedavne študije so spodbudile Buchnerjevo rekonstrukcijo solarija kot polno sončno uro, pri čemer je trdil, da arheološki in tekstovni dokazi kažejo na preprost poldnevnik, ki označuje spreminjajočo se pozicijo sonca med letom. [1]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ↑ 1,0 1,1 Peter Heslin, "Augustus, Domitian and the So-Called Horologium Augusti", The Journal of Roman Studies, 97 (2007: 1-20).
  2. ↑ Edmund Buchner (1976). "Solarium Augusti und Ara Pacis", Römische Mitteilungen 83: 319-375; Die Sonnenuhr des Augustus: Kaiser Augustus und die verlorene Republik (Berlin) 1988.
  3. ↑ Robert E. A. Palmer, "Studies of the Northern Campus Martius in Ancient Rome" Transactions of the American Philosophical Society New Series 80.2 (1990:1-64) p. 21, commenting on the Acta of the Secular Games.
  4. ↑ Peter J. Holliday, "Time, History, and Ritual on the Ara Pacis Augustae" The Art Bulletin 72.4 (December 1990:542-557) p. 554.
  5. ↑ Alan K. Bowman, Edward Champlin, Andrew William Lintott, The Cambridge Ancient History 1996:194, reporting Buchner's meticulous survey published in Buchner, "Horologium solarium Augusti: Vorbericht über die Ausgrabungen 1979/80" Römische Mitteilungen 87 (1980:355-73).
  6. ↑ Plinijeva Natural History, XXXVI.72-73
  7. ↑ Now in the Vatican Museums; illustrated by Dr. Mary Ann Sullivan
  8. ↑ Samuel Ball Platner and Thomas Ashby, A Topographical Dictionary of Ancient Rome (London: Oxford University Press), 1929:366f, with William Thayer's additional notes

Reference[uredi | uredi kodo]

  • The broad context of the Augustan iconographic program, of which the Solarium Augusti is part, is presented in The Power of Images in the Age of Augustus by Paul Zanker; University of Michigan Press; 1988.
  • Edmund Buchner: Die Sonnenuhr des Augustus. Nachdruck aus Römische Mitteilungen 1976 und 1980 und Nachtrag über die Ausgrabung 1980/1981. von Zabern, Mainz 1982, ISBN 3-8053-0430-7.
  • Romolo A. Staccioli: Guida di Roma Antica. Itinerari Archeologichi. Rizzoli, Mailand 1986, ISBN 88-17-16585-9.
  • Paul Zanker: Augustus und die Macht der Bilder. Beck, München 1987, ISBN 3-406-32067-8.

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]

Wikimedijina zbirka ponuja več predstavnostnega gradiva o temi: Horologium Augusti (Solarium Augusti).


Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Solarium_Augusti&oldid=6092995«