Rimski mozaik

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Rimski mozaik na steni v Hiši Neptuna in Amfitrite, Herkulanej, Italija, 1. st. pr. n. št.

Rimski mozaik je mozaik, izdelan v rimskem obdobju, v celotni Rimski republiki in poznejšem cesarstvu. Mozaike so uporabljali v različnih zasebnih in javnih zgradbah.[1] Na njih so močno vplivali prejšnji in sodobni helenistični grški mozaiki, pogosto pa so vključevali znane osebnosti iz zgodovine in mitologije, na primer Aleksandra Velikega v Aleksandrovem mozaiku. Velik delež ohranjenih primerov prihaja iz italijanskih najdišč, kot sta Pompeji in Herkulanej, pa tudi z drugih področij rimskega cesarstva.

Razvoj[uredi | uredi kodo]

Rimski mozaik, vpisan z latinsko besedno zvezo cave canem ('pazi na psa'), iz hiše Tragičnega pesnika v Pompejih, Italija, 2. st. pr. n. št.
Mozaik s Ksenijo, 4. st. pr. n. št., muzej Pija Klementina, Vatikanski muzeji

Najstarejši primeri rimskih mozaičnih tal segajo v pozno republikansko obdobje (2. st. pr. n. št.) in so doma iz Delosa v Grčiji. Witts trdi, da so teselirani tlaki s teserami v Evropi uporabljali od konca 5. do začetka 4. st. pr. n. št.. Temu nasprotuje Ruth Westgate, ki trdi, da najstarejši taki mozaiki iz helenističnega obdobja segajo v 3. st. pr. n. št., pri čemer so mozaiki iz Delosa od 2. do zgodnjega 1. st. pr. n. št. predstavljali približno polovico znanih primerov.[2] Hetty Joyce in Katherine M. D. Dunbabin se strinjata s to oceno in zatrjujeta, da je prehod iz prodnatih mozaikov na bolj zapletene teselirane mozaike nastajal v helenistično-grški Siciliji v 3. st. pr. n. št. in se razvil na mestih, kot sta Morgantina in Sirakuze. Najstarejši znani prodnati mozaiki in uporaba tlakov iz sekancev najdemo na Olyncu v grški Halkidiki, datirani v 5. do 4. st. pr. n. št., medtem ko druge primere najdemo v Peli, glavnem mestu Makedonije, iz 4. st. pr. n. št.[3][4].

Najstarejši mozaiki rimskih Pompejev, datirani v pompejski prvi slog stenskega slikarstva v poznem 2. in začetku 1. st. pr. n. št., so jasno izhajali iz helenističnega grškega modela.[5] Vendar so v povprečju vsebovali veliko bolj figurativne prizore, manj abstraktno oblikovanje, odsotnost svinčenih trakov, pa tudi skoraj popolno pomanjkanje zapletenih tridimenzionalnih prizorov, ki so uporabljali večbarvnost do pompejskega drugega sloga stenskega slikarstva (80–20 pr. n. št. ). Mozaiki v vili Romana del Casale iz rimski Siciliji so približno znani znak mozaične umetnosti v poznem cesarskem obdobju. Mozaična dekoracija lokalnega kompleksa palač se konča v galeriji, ki vsebuje prizor lova in boja živali na površini 300 m².[6]

Aleksandrov mozaik iz Pompeijev, ca. 100 pr. n. št.

Tehnologija[uredi | uredi kodo]

Rimski mozaiki so zgrajeni iz geometrijskih kock, imenovanih tesere [7], sestavljenih skupaj, da ustvarijo oblike figur, motivov in vzorcev. Materiali za tesere so bili pridobljeni iz lokalnih virov naravnega kamna, z dodatki izrezane opeke, ploščic in lončenine so ustvarili barvne odtenke pretežno modre, črne, rdeče, bele in rumene barve. Večbarvni vzorci so bili najpogostejši, vendar so znani enobarvni primeri. Tudi marmor in steklo sta se občasno uporabljala kot tesere, kot majhni kamenčki in plemenite kovine, kot je zlato. Mozaična dekoracija ni bila omejena le na tla, ampak tudi na stene in oboke. Sledi so bile najdene pod nekaterimi oboki, bodisi vstavljene ali naslikane na malto. Oblika je lahko tudi vezana z vrvico, ali nameščena v leseni okvir.

Propadanje zgradb v antiki lahko paradoksalno uniči mozaike ali jih zaščiti in ohrani.

Metaforika[uredi | uredi kodo]

Ahil, ki ga obožujejo princese Skyrosa, prizor iz 'Iliade', kjer ga Odisej odkrije, oblečenega kot žensko in se skriva med princeso na kraljevem dvoru v Skyrosu. Poznorimski mozaik iz La Olmeda, Španija, 4. do 5. st.

Rimski mozaiki so poleg geometrijskih vzorcev in modelov pogosto upodabljali božanske like ali mitološke prizore.[8][9]

Portreti[uredi | uredi kodo]

Posnetki znanih posameznikov ali zabavnih prizorov so običajni pri rimskih mozaikih. Aleksandrov mozaik iz Favnove hiše v Pompejih prikazuje bitko pri Isu med Aleksandrom Velikim in Darejem III. [10] Poleg znanih ljudi iz antike lahko mozaiki prikazujejo vidike vsakdanjega življenja. Gladiatorjev mozaik iz Rima prikazuje bojni prizor, v katerem je imenovan vsak vpleten gladiator. Gladiatorski prizor je znan tudi iz Leptis Magne.[11]

Religija[uredi | uredi kodo]

Ena najzgodnejših upodobitev rimskega krščanstva je Mozaik iz Hinton St Mary (v Dorsetu v Angliji), ki prikazuje Kristusa z znakom Hi-Ro za glavo. Mozaik je zdaj v Britanskem muzeju. Orfejevi mozaiki, ki pogosto vključujejo številne živali, ki jih pritegne božje igranje, so zelo pogosti; v zgodnjekrščanski umetnosti so ga uporabljali tudi kot simbol za Kristusa. Prizori Dioniza so še ena pogosta tema.

Emblemi[uredi | uredi kodo]

Napredek v mozaični tehniki je razvil emblem, "srce" vseh mozaikov. Beseda emblem se uporablja za opis majhnega mozaika, ki vsebuje majhen žanrski prizor ali tihožitje, za katerega so značilne posebej tanke tesere, izdelane ločeno in nameščene v osrednjem ali pomembnem položaju na glavni plošči.

Znameniti primeri[uredi | uredi kodo]

  • Aleksandrov mozaik iz Favnove hiše, Pompeji.
  • Grobnica Julija v Vatikanski nekropoli, pod baziliko svetega Petra, Rim.
  • Gladiatorski mozaik iz Via Casiline zunaj Rima.
  • Zlitenski mozaik iz Zlitna v Libiji

Galerija[uredi | uredi kodo]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. Bertoldi 2011.
  2. Westgate (2000), str. 255-256.
  3. Joyce (1979), str. 259-260.
  4. Dunbabin (1979), str. 265.
  5. Westgate (2000), str. 255-275.
  6. "The Hinton St Mary Mosaic". British Museum. 2015. Pridobljeno dne 19 February 2015. 
  7. Dunbabin 2006, str. 280.
  8. "Physical Aspects of the Polytheistic Roman Style". Tufts University. 2005. Pridobljeno dne 13 March 2015. 
  9. C., Rawan (11 March 2015). "Roman Mosaic Discoveries Made Through Time". Mozaico. Pridobljeno dne 13 March 2015. 
  10. Knox, E.L. Skip. "Alexander the Great - The Battle of Issus (334)". History of Western Civilization, Boise State University. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 25 March 2015. Pridobljeno dne 13 March 2015. 
  11. "Roman mosaic found in Libya". News24. 14 June 2005. Pridobljeno dne 21 February 2015. 

Viri[uredi | uredi kodo]

  • Bertoldi, Susanna (2011). The Vatican Museums: discover the history, the works of art, the collections [I Musei Vaticani: conoscere la storia, le opere, le collezioni]. Sillabe. ISBN 978-8882712105. 
  • Donaldson, M. Katherine (1965). "A Pebble Mosaic in Peiraeus" (PDF). Hesperia: The Journal of the American School of Classical Studies at Athens 34 (2): 77–88. JSTOR 147018. 
  • Dunbabin, Katherine, M. D. (1979), "Technique and Materials of Hellenistic Mosaics", American Journal of Archaeology (Archaeological Institute of America) 83 (3): 265–277, JSTOR 507451, doi:10.2307/505057. 
  • Dunbabin, Katherine M. D. (1999). Mosaics of the Greek and Roman world. Cambridge University Press. ISBN 978-0521461436. 
  • Joyce, Hetty (1979), "Form, Function and Technique in the Pavements of Delos and Pompeii", American Journal of Archaeology (Archaeological Institute of America) 83 (3): 253–263, JSTOR 505056, doi:10.2307/505056. 
  • Neri, Elisabetta; Verità, Marco (2013). "Glass and metal analyses of gold leaf tesserae from 1st to 9th century mosaics. A contribution to technological and chronological knowledge". Journal of Archaeological Science 40 (12): 4596–4606. doi:10.1016/j.jas.2013.07.017. 
  • Oliver, Andrew (2001). "A Glass Opus Sectile Panel from Corinth" (PDF). Hesperia: The Journal of the American School of Classical Studies at Athens 70 (3): 349–363. JSTOR 3182066. 
  • Packard, Pamela M. (1980). "A Monochrome Mosaic at Isthmia" (PDF). Hesperia: The Journal of the American School of Classical Studies at Athens 49 (4): 326–346. JSTOR 147913. 
  • Ricciardi, Paola; Colomban, Philippe; Tournié, Aurélie; Macchiarola, Michele; Ayed, Naceur (2009). "A non-invasive study of Roman Age mosaic glass tesserae by means of Raman spectroscopy". Journal of Archaeological Science 36 (11): 2551–2559. doi:10.1016/j.jas.2009.07.008. 
  • Westgate, Ruth (2000), "Pavimenta atque emblemata vermiculata: Regional Styles in Hellenistic Mosaic and the First Mosaics at Pompeii", American Journal of Archaeology (Archaeological Institute of America) 104 (2): 255–275, JSTOR 507451, doi:10.2307/507451. 
  • Witts, Patricia (2005). Mosaics in Roman Britain: Stories in Stone. Stroud: History Press. ISBN 978-0752434216. 

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]