Bitka pri Isu
| Bitka pri Isu | |||||||
|---|---|---|---|---|---|---|---|
 Aleksander se bori z Darejem v bitki pri Isu (Neapeljski narodni arheološki muzej | |||||||
| |||||||
| Udeleženci | |||||||
 Korintska zveza |
 Ahemenidsko cesarstvo | ||||||
| Poveljniki in vodje | |||||||
|
Aleksander Veliki Parmenjon Krater Hefestion Ptolemej Pantordan Sitalk II. Menes iz Pelle Balakrus |
Darej III. Arsames (satrap Kilikije) Reomitres Atizies Bubaces Sabaces | ||||||
| Moč | |||||||
|
13.000 peltastov,[1] 22.000 težke pehote,[2] 5.850 konjenikov skupaj: 40.850 |
30.000–80.000 lahke pehote (Babilonci, jonski peltasti)[3] [4] 250.000–600.000 (antični viri) | ||||||
| Žrtve in izgube | |||||||
| 452 in mnogi ranjeni [5] | =~20.000 | ||||||
Koordinati: 36°50′16″N 36°12′40″E / 36.837894°N 36.211109°E
Bitka pri Isu se je zgodila v južni Anatoliji, 5. novembra 333 pr. n. št. med grško zvezo, ki jo je vodil Aleksander Veliki in ahemenidskim cesarstvom, ki ga je vodil Darej III., v drugi veliki Aleksandrovi bitki za osvojitev Azije. Makedonska vojska je premagala perzijsko. Potem, ko je Helenska zveza premagala perzijske satrape Male Azije (pod vodstvom grškega plačanca Memnona iz Rodosa) v bitki pri Graniku, je Darej osebno poveljeval svoji vojski. Zbral je ojačitve in vodil svoje može v presenečenje za helensko napredovanje, da bi jih prerezal. To je prisililo Aleksandra da je postavil položaje za boj blizu ustja reke Pinar in mesta Is.
.JPG)
Lokacija[uredi | uredi kodo]
Bitka je potekala južno od starodavnega mesta Is, ki je blizu današnjega turškega mesta İskenderun (turški ekvivalent "Aleksandrije", ki ga je ustanovil Aleksander v spomin na svojo zmago), na obeh straneh majhne reke Pinar. Na tej lokaciji je razdalja od zaliva Is do okoliških gora le 2,6 km, kraj, kjer Darej ni mogel izkoristiti svoje superiornosti v številu vojakov. Špekulacije o lokaciji Pinara so se dogajale več kot 80 let. Starejši zgodovinarji so verjeli, da je to reka Deli Tchai, vendar zgodovinarja N. G. L. Hammond in A. M. Devine trdita, da je Pinar pravzaprav reka Paja, ki sledi svojemu poteku, za katerega menita, da se od antike ni drastično spremenil. Njihovi dokazi temeljijo na Kalistenovih zapisih glede meritev bojnega polja in razdalj, ki sta jih vodili obe vojski v uvodu v bitko in razdalje, ki jo je opisal po bitki Diodor Sicilski.
Ozadje[uredi | uredi kodo]
Aleksander je krenil v Azijo leta 334 pr. n. št. in premagal lokalne perzijske satrape. Nato se je odločil zavzeti Malo Azijo. Medtem ko je bil Aleksander v Tarsu, na meji današnje Turčije in Sirije, je slišal da Darej III. pripravlja veliko vojsko v Babilonu. Če bi Darej III. zavzel Is, bi lahko uporabil pomoč perzijske flote v Sredozemlju, si olajšal dobave in omogočil lažje izkrcavanje vojske za sovražnikove položaje. Aleksander je poslal Parmeniona da zavzame obalo okoli Isa. Ko je spoznal, da je perzijska vojska prišla v Sirijo, se je Aleksander odločil, da napreduje južno od Isa do pomembnih gorskih prelazov.
Darej III. je vedel da Parmenion brani gorske prelaze, in zato da bi se izognil zasedam in neugodnemu terenu, izbere severno daljšo pot. Perzijci so zasedli Is in pobili vse ujetnike. Tako je Darej postavil svojo vojsko za sovražnikove položaje in jim presekal oskrbovalne poti. Postavil si je na dober položaj za bitko in čakal Aleksandra.
Motivi[uredi | uredi kodo]
Aleksander je, po nasvetu svojega vojaškega sveta, vodil defenzivno borbo. Izogibal se je obračunu z večjo perzijsko vojsko. Darej je po drugi strani imel problem z oskrbovanjem vojske v času zime, pa tudi mesta v Feniciji so se upirala. Dareju je bila zato bitka potrebna. Teren, ki je bil izbran je dajal prednost manjši in ne veliki vojski. Če bi Darej izbral odprt širok teren, Aleksander ne bi sprejel bitke. Aleksander je bil zato prisiljen bitko sprejeti, ker je Darej zavzel pomemben položaj.
Borci[uredi | uredi kodo]
Perzijska vojska[uredi | uredi kodo]
Nekateri antični viri (Arijan in Plutarh), ki so svoje zapise v zgodnjih grških virih utemeljili, ocenjujejo skupno 600.000 perzijskih vojakov, medtem ko sta Diodor in Justin ocenila 400.000, Kurcij Ruf pa 250.000.
Sodobni zgodovinarji menijo, da je Arijanovo število 600.000 moških zelo malo verjetno. Trdijo, da je bila logistika, v kateri je bilo več kot 100.000 vojakov v bitki, v tistem času izredno težka. Hans Delbrück daje oceno 25.000, čeprav večina (vključno z Engelsom in Greenom) ocenjuje, da skupna velikost Darejeve vojske ni bila večja od 100.000 pri Isu [4], vključno z 11.000 konjeniki, 10.000 perzijskimi nesmrtniki in 10.000 grškimi plačanci [6]. Warry ocenjuje skupno 108.000.
Makedonska vojska[uredi | uredi kodo]
Velikost grške vojske morda ni presegla 40.000 mož, vključno z drugimi zavezniki, ki jih je vodil Aleksander. Njegovo vojsko je lahko sestavljalo okoli 22.000 falangistov in hoplitov, 13.000 peltastov in 5.850 konjenikov.
Bitka[uredi | uredi kodo]
Makedonci so prišli skozi Sirijska vrata do reke Pinar kjer jih je čakal Darej. Aleksander je bil na desnem krilu z elitno konjenico. Konjenica tesalskih Grkov je bila na levem krilu, center z makedonsko falango pa je vodil Parmenion.
Darej je težko konjenico skoncentriral ob obali, nasproti tesalske konjenice. Poleg njih je razporedil falango iz grških plačancev okoli 12.000 ljudi. Poleg te je vzdolž reke ino ob hribu razporedil perzijsko pehoto. Del na gori je ogrožal desni bok Aleksandrove vojske. Razpored Darejeve vojske je imel obliko grške črke gama. Darej je v sredino namestil najboljoo pehoto, grške plačance in kraljevo gardo.
Perzijska konjenica je bila na levi strani močnejša od grške in prva začela bitko po levi strani po Parmenionovi konjenici. Parmenion, čeprav slabši, je zdržal dovolj dolgo nasproti močnejšemu nasprotniku in najamočnejšemu delu perzijske vojske, da je z desne strani Aleksander s svojo elitno konjenico napravil vrzel po desni strani skozi perzijske vrste. Po tem je Aleksander s konjenico udaril direktno proti Dareju, ki je zbežal z bojišča.
Po tem Perzijci zapustijo bitko, a Aleksandrova konjenica naredi masoven pokol Perzijcev na begu. Ti se neorganizirano umikajo in v begu postanejo žrtev Aleksandrove vojske, ki jih preganja.
Posledice[uredi | uredi kodo]
Bitka pri Isu je bila odločna Aleksandrova zmaga in označuje začetek konca Ahemenidskega cesarstva. Prvič so Perzijci izgubili ko je Darej vodil bitko. Po njej je Darej zbežal do Evfrata, Aleksander pa zajame skoraj celo njegovo družino. Aleksander ga je ponovno premagal v bitki pri Gavgameli.
Upodobitve bitke[uredi | uredi kodo]
_-_Google_Art_Project.jpg)
- Nemški renesančni slikar in tiskar Albrecht Altdorfer (1480-1538) je dramatično prikazal bitko v sliki leta 1529 bitka Aleksandra pri Isu.
- V Louvru visi bitka pri Isu (1599-1600), Jana Brueghla starejšega (1568-1625).
- Ameriški abstraktni ekspresionistični slikar Cy Twombly je shematiziral bitko v sliki iz leta 1968 Sinopsis bitke. [7]
- Film Oliverja Stona iz leta 2004 na bi prikazal bitko, namesto tega je postavil elemente bitke pri Graniku, Isu in Gavgameli. Bil je označen kot bitka pri Gavgameli, vendar je imel značilne elemente vseh treh bitk. Bitka na reki Hidasp je bila prav tako predstavljena.
- Sodobni umetnik Rossi d'Providence je ustvaril oljno sliko bitka pri Isu za Klasični oddelek na Univerzi Brown v Providence, Rhode Island. [8]
Sklici[uredi | uredi kodo]
- ↑ Warry (1998) estimates Alexander's army to be 31,000 in total.
- ↑ 2,0 2,1 Moerbeek (1997).
- ↑ https://books.google.de/books?id=NECnIjWtIMEC&pg=PA241&lpg=PA241&dq=peltasts+ionia&source=bl&ots=g4Ng9S_6iC&sig=Jd8l5onclpgSsq8auD-
- ↑ 4,0 4,1 »pothos.org - Major Battles«. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 16. oktobra 2007. Pridobljeno 19. avgusta 2016.
- ↑ Kurcij Ruf prav tako pove, da je bilo, razen približno 4.500 ranjenih, v akciji ubitih 150 Makedoncev in manj kot 302 pogrešana. To pomeni, da je vojska izgubila okrog desetine svoje moči. "Issus" je bila težka zmaga.
- ↑ Welman.
- ↑ »Virginia Museum of Fine Arts - Richmond, Virginia«. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 11. marca 2013. Pridobljeno 19. avgusta 2016.
- ↑ Battle of Issus View the 275 cm × 120 cm (9 feet by 4 feet) painting Arhivirano January 16, 2008, na Wayback Machine.
Viri[uredi | uredi kodo]
Antični[uredi | uredi kodo]
- Diodorus Siculus (90–30 BC). Bibliotheca Historica. (Reference 6)
- Quintus Curtius Rufus (AD 60–70). Historiae Alexandri Magni.
- Plutarch (AD 75). The Life of Alexander the Great, Parallel Lives.
- Arrian (AD 86–146). Anabasis Alexandri.
- Junianus Justinus (3rd century). Historiarum Philippicarum libri XLIV.
Sodobni[uredi | uredi kodo]
- Delbrück, Hans (1920). History of the Art of War. University of Nebraska Press. Reprint edition, 1990. Translated by Walter, J. Renfroe. 4 Volumes.
- Engels, Donald W. (1978). Alexander the Great and the Logistics of the Macedonian Army. Berkeley/Los Angeles/London.
- Fuller, John F. C. (1960). The Generalship of Alexander the Great. New Jersey: De Capo Press.
- Green, Peter (1974). Alexander of Macedon: A Historical Biography.
- Moerbeek, Martijn (1997). The battle of Issus, 333 BC. Universiteit Twente.
- Rogers, Guy (2004). Alexander: The Ambiguity of Greatness. New York: Random House.
- Warry, J. (1998), Warfare in the Classical World. ISBN 1-84065-004-4.
- Welman, Nick. Army. Fontys University.
Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]
