Navje

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
(Preusmerjeno s strani Navje, Ljubljana)
Jump to navigation Jump to search
Spominski park Navje
Spominski park Navje
Spominski park Navje
Navje se nahaja v Slovenija
Navje
Tipspominski park
Lokacijaseverno od železniške postaje Ljubljana, ob Robbovi in Vilharjevi cesti
Koordinati46°3′37.54″N 14°30′41.98″E / 46.0604278°N 14.5116611°E / 46.0604278; 14.5116611Koordinati: 46°3′37.54″N 14°30′41.98″E / 46.0604278°N 14.5116611°E / 46.0604278; 14.5116611
OblikovalecIvo Spinčič (arhitekt; 1937-1938), Jože Plečnik (arhitekt; 1937-1938, 1941, ok. 1950), Anton Lap (krajinski arhitekt; 1937-1938)
Odprtocelo leto
Ljubljana - Pokopališče Navje
LegaMestna občina Ljubljana
RKD št.383 (opis enote)[1]
Razglasitev NSDP18. julij 2009

Navje je ljubljanski spominski park, ki sta ga po načrtih Jožeta Plečnika iz leta 1929 v letih 1937 in 1938 uredila arhitekta Jože Plečnik in Ivo Spinčič na skrajnem vzhodnem robu nekdanjega pokopališča sv. Krištofa, ki je segalo na zahodu vse do Dunajske ceste. Pokopališče sv. Krištofa so odprli 3. maja 1779 s prvim pogrebom in blagoslovitvijo ljubljanskega škofa Karla Herbersteina. To novo pokopališče so uredili izven takratnega mestnega središča, saj je cesar Jožef II. prepovedal pokopavanje okoli cerkev v mestih, kot je bilo do takrat v navadi. Zanimivo je, da so na istem mestu, vendar na obeh straneh severne vpadne ceste v Emono pokopavali že stari rimljani, kar pričajo arheološki ostanki. Današnja Dunajska cesta gre na tem mestu po isti trasi kot je šla v starem veku že Jantarna cesta.[2]

Nagrobnik Niclasa Babnerja, mestnega svetnika in zlatarja, je najstarejši nagrobnik na ljubljanskem Navju. Babner je umrl 15. decembra 1622. Nagrobna plošča se je ohranila na pokopališču sv. Krištofa kot kamnit pokrov neke druge grobnice, ki so ga nato prenesli na Navje.[2]

Pokopališče sv. Krištofa je nastalo okoli cerkve sv. Krištofa, ki je omenja Valvasor kot podružnico šempeterske fare. To je bila prvotno majhna cerkev v gotskem slogu, ki so jo leta 1708 podrli in na novo pozidali v baročnem slogu. Ker se je Ljubljana začela širiti okoli pokopališča sv. Krištofa, so mestne oblasti pokopališče preselile na lokacijo današnjih Žal, kjer so začeli pokopavati 1. maja 1906. Na pokopališču sv. Krištofa se je sicer pokopavalo še do leta 1926, po tem letu so bili možni le še pokopi v grobnice. Zadnji pokop je bil pokop slovenskega politika dr. Antona Korošca leta 1940 v grobnico, ki so jo pripravili zanj in za njegovega tesnega političnega sodelavca dr. Franca Kulovca pod arkadno vežo na Navju. Kulovec pa potem, kljub njegovemu imenu na pokrovu grobnice iz kararskega marmorja ni bil pokopan v tej grobnici, saj je življenje izgubil 6. aprila 1941 med nemškim bombandiranjem Beograda in so ga zato kar tam pokopali.[3] V vmesnem času, ko sta hkrati delovali obe pokopališči, je bilo veliko pokojnikov oziroma družinskih grobov prenešenih s pokopališča sv. Krištova na novo pokopališče na Žalah.

Na mestu opuščenega pokopališča sv. Krištofa so najprej po načrtih Jožeta Plečnika leta 1938 začeli graditi Baragovo semenišče (današnji Akademski kolegij), ki ga zaradi začetka 2. svetovne vojne niso povsem dokončali. Zaradi širjenja Ljubljane proti severu in večanja števila prebivalcev so po načrtih Jožeta Plečnika na severni strani cerkve sv. Krištofa sezidali novo župnijsko cerkev sv. Cirila in Metoda, ki jo je škof dr. Gregorij Rožman posvetil 1. julija 1934. Po 2. svetovni vojni so leta 1955 začeli na preostanku nekdanjega pokopališča graditi po načrtih Ilije Arnautovića Gospodarsko razstavišče, cerkev sv. Krištofa so podrli, cerkev sv. Cirila in Metoda pa prestavili višje proti severu, na južni konec Vodovodne ceste.

Z opuščenega dela pokopališča sv. Krištofa, ki so ga kasneje postopoma pozidali, so mestne oblasti prenesle posmrtne ostanke in nagrobnike slavnih Slovencev na skrajni vzhodni rob starega pokopališča, ki so ga poimenovali spominski park Navje. Omeniti je potrebno, da so zaradi stroškov prekopa v veliki večini primerov prenesli le nagrobnike slavnih ljudi, ne pa tudi njihovih posmrtnih ostankov.[4] Na Navju so pokopani posmrtni ostanki večinoma le tistih pokojnikov, ki so bili že prvotno tam pokopani. Tak primer sta na primer grobova Jerneja Kopitarja in Ivana Tuška.[2]

Ureditvena dela na Navju so potekala med leti 1937 in 1938 po načrtih arhitekta Jožeta Plečnika v sodelovanju z arhitektom Ivom Spinčičem. Za nasaditev pa je poskrbel krajinski arhitekt Anton Lap. Park ima obliko podolgovatega nepravilnega pravokotnika, z daljšo stranico v smeri sever-jug. Na jugovzhodni strani je arkadna veža, t. i. »Slovenski panteon«, zasnovan v klasicističnem slogu, ki je bil zgrajen že sredi 19. stoletja na vzhodnem robu starega pokopališča sv. Krištofa. Nagrobniki so razvrščeni pod tem ostreškom in po trati. Na severnem koncu parka stojijo štirje Plečnikovi stebri, ki so prej stali pred stavbo Glasbene matice na Vegovi ulici v Ljubljani. Od leta 2001 je Navje zavarovano kot kulturni spomenik državnega pomena.

Nagrobniki[uredi | uredi kodo]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. "Opis enote nepremične kulturne dediščine, evidenčna številka 383". Pregledovalnik Registra kulturne dediščine (Zakon o varstvu kulturne dediščine, Uradni list RS, št. 16/2008). Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije.
  2. 2,0 2,1 2,2 Vilko Fajdiga, France Jesenovec (urednika). Naš Bežigrad v luči zgodovine, kulture, gospodarstva, Stavbna zadruga "Bežigrajski dom", Ljubljana, 1940, (COBISS).
  3. Grobnica dr. Antona Korošca in dr. Franca Kulovca, Portal kamra.
  4. Marjan Dolgan, Jerneja Fridl, Manca Volk. Literarni atlas Ljubljane, Zgode in nezgode 94 slovenskih književnikov v Ljubljani, Založba ZRC, Ljubljana, 2014, glej npr. str. 129, (COBISS).

Glej tudi[uredi | uredi kodo]