Edvard Kocbek

Edvard Kocbek
Rojstvo	27. september 1904({{padleft:1904|4|0}}-{{padleft:9|2|0}}-{{padleft:27|2|0}}) Sveti Jurij ob Ščavnici
Smrt	3. november 1981({{padleft:1981|4|0}}-{{padleft:11|2|0}}-{{padleft:3|2|0}}) (77 let) Ljubljana, SFRJ
Poklic	jezikoslovec, pesnik, politični komisar, pisatelj, prevajalec, politik, partizan, esejist
Narodnost	Slovenec
Državljanstvo	SFRJ  Kraljevina Jugoslavija  SHS  Cislajtanija
Pomembnejša dela	Mati in sin Večer pod Hmeljnikom Črna orhideja Strah in pogum

Edvard Kocbek, izgovorjava , slovenski pisatelj, pesnik in politik, * 27. september 1904, Sveti Jurij ob Ščavnici, Avstro-Ogrska † 3. november 1981, Ljubljana, SFRJ.

Kocbekov opus zajema poezijo, dnevniško-pripovedno prozo, filozofske, teološke in politične študije, razprave, eseje ter članke.

Življenje

Rodil se je v kmečki družini očetu organistu Valentinu in materi Matildi (rojena Plohl).

Kocbek je študiral teologijo, vendar je po dveh letih študij opustil in nadaljeval na romanistiki v Ljubljani. Po študiju v Berlinu in Parizu je služboval kot profesor francoščine v Bjelovarju, Varaždinu in nazadnje v Ljubljani, kjer se je dejavno vključil v slovensko kulturno in politično življenje. Tu je postal eden od ideoloških vodij katoliške kulturne levice ter urednik njene revije Dejanje (1938-1943). Kot predstavnik krščanskih socialistov je bil član najvišjih organov Osvobodilne fronte.

Z ženo Zdravko (roj. Koprivnjak, 1911–1987) sta imela tri otroke, medicinsko sestro Lučko (1938–1973), pesnika, kasnejše tudi slikarja Matjaža (1946–2013) in grafičnega oblikovalca Jurija (1949–2009).

Družbeno in politično delovanje

Že v gimnazijskih letih v Mariboru se je pridružil skupini mladih krščanskih socialistov, ki so želeli nadaljevati tradicijo krščanske socialne misli Janeza Evangelista Kreka ter se oplajali s socialdemokratskimi pogledi pisatelja Ivana Cankarja. Navdihoval jih je tudi nemški teolog in filozof Romano Guardini.

Kocbek (levo) s skupino mladih slovenskih pisateljev v Ljubljani leta 1925. Od leve na desno: Edvard Kocbek, Bogomil Hrovat, Slavko Grum, Anton Ocvirk, Josip Vidmar, Vladimir Bartol

Kot študent ljubljanske Univerze je leta 1928 postal glavni urednik revije Križ na Gori, kasneje preimenovane v Križ. Tudi sicer je deloval v katoliškem mladinskem gibanju. Iz tega časa so tudi njegove prve pesniške objave v ugledni katoliški literarni reviji Dom in svet.

Esej Premišljevanje o Španiji

Aprila 1937 je v reviji Dom in svet objavil esej Premišljevanje o Španiji. Ko je Kocbek glavnemu uredniku Francetu Koblarju prvič prinesel esej, je bil ta osupel zaradi njegovih ostrih sodb in nepretehtanih mest. Kocbeku je vrnil besedilo v predelavo s prošnjo, naj ga notranje uravnovesi in predvsem izpostavi kulturni problem španskega vprašanja. Ker Koblar tudi s predelanim esejem ni bil zadovoljen, je dal korekturo v branje publicistu Francu Terseglavu; ta je esej močno glosiral in Koblarju napovedal oster odziv javnosti. Kocbek glos ni dovolj upošteval, Koblar pa je nejevoljen in naveličan popustil in objavil esej. Boji med uporniki generala Francisca Franca in špansko republikansko vlado so bili sicer v slovenskem dnevnem tisku deležni velike pozornosti. Kocbek se je v svojem prikazu vojne v Španiji opiral na pisanje francoskega levičarskega tiska. Način, kako je v svojem eseju razumel fašizem, je bil zelo podoben logiki Kominterne: vse, kar nasprotuje ljudski fronti, je fašizem. Okrog tega eseja so se potem v slovenskem katoliškem taboru pojavile ostre delitve. Že 29. aprila 1937 se je o vsebini eseja kot prva polemično razpisala Straža v viharju, 30. aprila je bil enako polemičen še list Mi mladi borci. Polemiziranje s Kocbekovim esejem je bilo v teh dveh listih potem prisotno tudi še pozneje. V juniju 1937 pa je Slovenec objavil obširen članek v več delih Španija v „Dom in Svetu” pa globlji pogledi, ki je pokazal na vrsto neresničnih trditev, vrzeli in hudih enostranskosti v Kocbekovem eseju; tam je prikazano, da je v Španiji res šlo za komunistično revolucijo, in spodmaknil tla celotnemu ogrodju Kocbekovega eseja, od katerega je potem ostal le še konstrukt, ki istoveti katoliške stranke, tradicionalne vernike in Cerkev s fašizmom, nasproti pa jim postavlja razjarjeno ljudstvo. S podatki, na katerih Kocbekov esej stoji in pade, je enako temeljito opravilo tudi Skupno pismo španskih škofov škofom vsega sveta zaradi vojne v Španiji, izdano 1. julija 1937; to pastirsko pismo so nato v ljubljanski škofiji objavili kot prilogo k deseti številki Ljubljanskega škofijskega lista. V osmi številki Ljubljanskega škofijskega lista, 2. avgusta 1937, pa je škof Gregorij Rožman dodal k napovedi objave omenjenega pastirskega pisma španskih škofov še naslednjo obsodbo Kocbekovega eseja:

Edvarda Kocbeka članek 'Premišljevanje o Španiji' /…/ je po vsebini in obliki zmožen zbuditi v čitateljih krivične sodbe o katoliški cerkvi in mržnjo do nje. Stavek: 'Vse herezije in odpadi so bili navadno očita dejanja, duhovno junaštvo prepričanih ljudi, ki se po svoji vesti odločajo za večjo in boljšo resnico,' je, kakor je zapisan, popolnoma zmoten in nasprotuje stališču in nauku katoliške Cerkve.

Ko so bila dejstva o španski državljanski vojni z navedenim Slovenčevim člankom in s pastirskim pismom španskih škofov razkrita, Kocbekovega stališča ni bilo več mogoče argumentirano braniti. Zato potem v vsem slovenskem tisku ni izšel niti en resen, problemski članek v zagovor Premišljevanja o Španiji. Po objavi tega eseja se je odnos med krščanskimi socialisti na eni strani ter Katoliško cerkvijo in vodstvom katoliškega političnega tabora na drugi še bolj zaostril. Kocbek pa se je uveljavil kot osrednja osebnost med krščanskimi socialisti v Sloveniji.

Druga svetovna vojna

Med vojno je bil kot vodilni krščanski socialist (po aretaciji in ustrelitvi Aleša Stanovnika) leta 1942 vključen v izvršni odbor OF in je v tej funkciji odšel v partizane (na osvobojeno ozemlje, kjer je mdr. februarja leta 1943 podpisal t.i. Dolomitsko izjavo), že konec leta 1942 je postal eden od podpredsednikov AVNOJ-a, na zasedanju v Jajcu pa poverjenik za prosveto v NKOJ, tudi pooblaščenec za socialno politiko namesto Antona Kržišnika. Kot odposlanec se je udeležil Zbora odposlancev slovenskega naroda v Kočevju oktobra 1943 in zasedanja Slovenskega narodnoosvobodilnega sveta v Črnomlju februarja 1944, na katerih je bil izvoljen v predsedstvo SNOO oz. SNOS. Marca 1945 je postal minister za Slovenijo v (zvezni) koalicijski vladi DFJ, ob koncu vojne pa je nastopal tudi kot eden od štirih podpredsednikov OF.

Povojna leta

Po vojni je bil minister za Slovenijo v zvezni vladi (do 1946), podpredsednik IO OF in po vrnitvi iz Beograda leta 1946 tudi kot podpredsednik Prezidija Ljudske skupščine Ljudske republike Slovenije ter zvezni poslanec. Zaradi političnega spora okoli knjige Strah in pogum, ki je načela nekatera tabuizirana vprašanja iz slovenskega NOB (pogledi na smrt in likvidacijo političnih nasprotnikov, vprašanje izdajstva in ovajanja med partizani, problematika katoličanov med NOB), so ga po politični "hajki" 1952 prisilno upokojili in nadzorovali do konca življenja. Znova je začel objavljati šele po letu 1961, tri leta pozneje pa je za pesniško zbirko Groza prejel Prešernovo nagrado.

Pravi šok pa je v slovenski javnosti povzročil izid Kocbekove izpovedi v obliki intervjuja, Edvard Kocbek - Pričevalec našega časa, ki sta jo leta 1975 v Trstu izdala kot knjigo pisatelja Boris Pahor in Alojz Rebula. V intervjuju je Kocbek spregovoril o povojnih pobojih domobrancev. Intervju je povzročil diskreditacije in negativno propagandno kampanjo s strani Titovega režima tako proti Edvardu Kocbeku kot proti Borisu Pahorju (t.i. "Zalivska afera").

Pesnik in pisatelj

Kocbek je začel svoje pesmi objavljati leta 1924 v dijaškem listu Stražni ognji, kasneje v reviji Dom in svet, kjer je objavljal tudi eseje. Že s prvo pesniško zbirko Zemlja se je uveljavil kot moderen pesnik, ki v svojih delih izvirno povezuje ekspresionistične in simbolistične prvine.

Pesnikova ustvarjalnost je usmerjena v prihodnost. Ta pa je nepredvidljiva in torej ni vedno nujno, da se bo v prihodnje zgodilo najbolj zaželeno in najboljše. Zazrtost v bodočnost je prežeta s strahom pred koncem oziroma smrtjo, saj lirski subjekt verjame, da je človek nič v primerjavi z neskončnostjo.

Kocbek pa se je sredi povojnih let znašel v težkem eksistencialističnem položaju. Ko so komunisti NOB izrabili za razredni boj in prevzem oblasti, se je pesnikova iluzija o vsenarodni etični in politični preobrazbi razblinila. Po umiku iz političnega življenja je bil do začetka 60. let izločen tudi iz kulturne javnosti in več let ni smel objavljati svojih del. V tem času je prevajal iz francoščine in nemščine. Tako njegove povojne pesmi govorijo o razkolu med idealno zamislijo in družbeno stvarnostjo, ki je bila utemeljena v nasilju in strahu.

Kot pisatelj pa Kocbek ni izhajal iz socialnega realizma, vendar se je navdihoval pri religioznem ekspresionizmu, francoskem personalizmu in eksistencializmu (Malraux, Mounier, Vercors, Sartre). Zanimala ga je usoda izobraženca, ki se sooča z velikimi zgodovinskimi dogodki, kot so NOB ali fašizem. Tematika NOB je v Kocbekovih novelah predvsem izpoved posameznika v težkem zgodovinskem obdobju. Kocbekovi literarni junaki so pogosto razpeti med svojimi dolžnostmi in svojo vestjo. Tako Kocbekove novele že načenjajo novo usmeritev v slovenski literaturi, ki za seboj puščajo obdobje socialističnega realizma.

Dela

Poezija (pesniške zbirke)	Proza	Dramatika
Prve pesmi (1924) Zemlja (1934) Groza (1963) Poročilo (1969) Zbrane pesmi (1977)	Črna orhideja (1949) Tovarišija (1949) Strah in pogum (1951) Listina (1967) Krogi navznoter (1977)	Plamenica (192?) Mati in sin (okoli 1920) Večer pod Hmeljnikom (1943)

Vplivi

Kocbek je s svojo ustvarjalnostjo vplival na številne slovenske literate, med njimi pa je eden prvih zagotovo pisatelj Boris Pahor. Kot osrednja osebnost slovenske literature se je Kocbek uveljavil šele v 60. in 70. letih 20. stoletja, ko je postal eden pomembnejših ustvarjalcev, ki so vplivali na Draga Jančarja, Tomaža Šalamuna, Daneta Zajca, Jožeta Snoja, Dominika Smoleta, Gregorja Strnišo, Marjana Rožanca in druge.

Odlikovanja in nagrade

• partizanska spomenica 1941
• red ljudske osvoboditve
• red zaslug za narod I. stopnje
• red bratstva in enotnosti I. stopnje
• Prešernova nagrada, 1964
• Nagrada zlati venec Struških večerov poezije (Struški večeri poezije, Struga/Ohrid, Sev. Makedonija, 197?)

Kocbek v leposlovju

• Ivo Svetina, Pasijon po Kocbeku, 2009.(COBISS)
• Sebastijan Horvat idr., Pot v Jajce, 2009.

Glej tudi

• seznam nosilcev partizanske spomenice 1941
• seznam slovenskih književnikov
• seznam prejemnikov Prešernove nagrade
• seznam udeležencev Zbora odposlancev slovenskega naroda v Kočevju

Viri in literatura

• Janko Prunk, Pot krščanskih socialistov v Osvobodilno fronto slovenskega naroda, Ljubljana, CZ, 1977
• Spomenka Hribar: Edvard Kocbek in križarsko gibanje, Ljubljana, 1990; ista: Dolomitska izjava, 1991; ista: Svetotvornost poezije, Ljubljana 2002.
• Andrej Inkret - Peter Kovačič Peršin: "Edvard Kocbek naš sodobnik" Sodobnost, l. 39. številka 6/7 (1991). <http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:doc-SVH9HKEV>
• Albin Kralj: Katoliško mladinsko gibanje in Kocbek (slovensko katoliško mladinsko gibanje kot izhodišče za Kocbekov politični oris in Edvard Kocbek kot osrednja osebnost za reinterpretacijo zgodovinske podobe slovenskega mladinstva in križarstva): magistrska naloga, Teološka fakulteta, Ljublajna, 1998.
• Pogačnik, Jože [et al.]. Slovenska književnost III. Ljubljana, 2001. 54-59 in 150-152.
• Kriza revije "Dom in svet" leta 1937: zbornik dokumentov, Ljubljana, 2001. (COBISS)
• Globoko zgoraj: zbornik o Edvardu Kocbeku (ur. Albin Kralj), Društvo 2000, Ljubljana, 2005.
• Taras Kermauner, Navzkrižna srečavanja, Ljubljana, 2008.
• Igor Omerza, Edvard Kocbek: Osebni dosje št. 584, Ljubljana, 2010. ISBN 978-961-226-979-1
• Tine Hribar, Ena je groza, 2010.
• Nenad Bjeloš, "Odlikovani Slovenci 1944-1950". Vojnozgodovinski zbornik št. 9 (2002). 90-97.(COBISS)
• Andrej Inkret, In stoletje bo zardelo: Kocbek, življenje in delo. Ljubljana, 2011. ISBN 978-961-241-503-7
• Mirko Bogomir Miklič, Sredi krute sile nežno trajam: Idejno-politična dediščina Edvarda Kocbeka in slovenski kristjani, 2017

• Boris Pahor, Brez Kocbekovega sodelovanja ne bi bilo Osvobodilne fronte, 2018.
• Iztok Durjava, Analiza Obdelave E. Kocbek Tončke Durjava: zgodba o zamolčanem dokumentu slovenske politične policije, 2022.

Zunanje povezave

• Kocbek na www.svarog.org Arhivirano 2016-03-04 na Wayback Machine.
• Poetry International Web
• Kocbek na www.rtvslo.si
• Brošura o Edvardu Kocbeku Arhivirano 2006-10-01 na Wayback Machine.
• Spominska znamka
• Novice na 24ur.com Arhivirano 2005-03-13 na Wayback Machine.
• Odlomek iz intervjuja v Edvard Kocbek - Pričevalec našega časa