Spomenka Hribar

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Spomenka Hribar
Rojstvo 25. januar 1941({{padleft:1941|4|0}}-{{padleft:1|2|0}}-{{padleft:25|2|0}}) (76 let)
Beograd
Državljanstvo Flag of SFR Yugoslavia.svg SFRJ
Flag of Slovenia.svg Slovenija
Poklic pisateljica, filozofinja, kolumnistka, sociologinja, političarka

Spomenka Hribar, slovenska filozofinja, sociologinja in publicistka, * 25. januar 1941, Beograd.

Njen oče je bil Radenko Diklić, mati pa Jelica Diklić (rojstno ime: Marija Mravlje). Oče je zaradi posledic mučenja v gestapovskem zaporu Glavnjača umrl 2. maja 1942. Ob angleškem bombardiranju Beograda aprila 1944 so pod ruševinami umrli vsi njeni sorodniki po očetovi strani; mati je bila hudo ranjena, vendar sta obe preživeli. V času, ko se je mati zdravila v bolnišnici, je bila v varstvu pravoslavnih redovnic v Manastiru sv. Petke pri Zaječarju. V Slovenijo sta prišli leta 1947, v Žiri, materin rojstni kraj.

V Žireh je obiskovala osnovno šolo, gimnazijo pa v Škofji Loki. Na filozofsko fakulteto se je vpisala jeseni 1960 (A filozofija, A sociologija), diplomirala leta 1965, magistrirala leta 1968, doktorirala pa leta1996 na FDV v Ljubljani s temo Svetotvornost poezije (hermenevtična analiza Kocbekove poezije in drugih njegovih testov).

S študijskim kolegom Valentinom sta se poročila 1963; rodili sta se jima hčerki Daša (1964), poročena Koprivec (umrla 9. decembra 2015) in Valentina (1969), poročena Sorčan.

Dejavnosti[uredi | uredi kodo]

Prelomni dogodek v njenem intelektualnem (in političnem) smislu je njen esej Krivda in greh, v katerem je na podlagi intervjuja, ki ga je Edvard Kocbek dal Borisu Pahorju (objavljen v tržaški reviji Zaliv, ponatisnjen pa je bil v Naših razgledih 9. maja 1975), problematizirala ravnanje revolucije med vojno in po njej, posebej povojne likvidacije iz Avstrije vrnjenih kolaborantov z okupatorji med vojno in civilistov. Zaradi njenega eseja je bil Kocbekov zbornik več kot dve leti v »bunkerju« in je lahko izšel šele l. 1987. Esej je vzbudil veliko nasprotovanje takratne oblasti, zaradi njega je bila tudi izključena iz Zveze komunistov. V eseju je namreč zahtevala pietetno obravnavo vseh mrtvih, tudi po vojni likvidiranih domobrancev in drugih kolaborantov ter civilistov, postavitev skupnega spomenika vsem vojnim in povojnim žrtvam (oliki obeliska z napisom: »Umrli za domovino«). V slovenski politični in družbeni prostor je zasadila idejo narodne sprave, saj je nesmisel, da se še naprej obnašamo po načelu »Kdor ni z nami, je proti nam!« - in s tem še kar nadaljujemo medsebojno sovraštvo iz II. svetovne vojne.

Bila je med pobudniki ustanovitve Nove revije in od leta 1988 do 1990 njena odgovorna urednica.

Prav tako je bila med pobudniki ustanovitve in aktivna članica Odbora za varstvo človekovih pravic, ki je nastal ob aretaciji Janeza Janše oziroma četverice, sojene pred vojaškim sodiščem v Ljubljani.

Na prvih (demokratičnih) volitvah je bila izvoljena na listi Slovenske demokratične zveze in bila vodja njenega poslanskega kluba. Aktivno je sodelovala pri slovenskih osamosvojitvenih dejanjih. Na naslednjih volitvah, 1992 ni več kandidirala za poslanko ter tako zapustila področje neposredne praktične politike.

Ker se je po prvih volitvah, posebej pa po osamosvojitvi, potencirano uveljavljala desnica z vse večjimi zahtevami po rehabilitaciji medvojne kolaboracije desnice, je takratno stanje duha in politična razmerja problematizirala v članku Zaustaviti desnico, zaradi katerega jo desnica šteje med (komunistično) levico, kar ne ustreza resnici, saj problematizira tako levico kot desnico, njuno sporno ravnanje med vojno in danes.

Za svoje zasluge jo je predsednik RS odlikoval z najvišjim državnim odlikovanjem (»zlati red za zasluge R Slovenije«). Prejela je tudi priznanje SEEMO; leta 2014 pa priznanje »državljan/ka Evrope«.

Zdaj je upokojenka, stanujoča v Tomišlju pri Igu. Oglaša se v revijah in dnevnem časopisu s članki in analizami pojavov, za katere meni, da škodijo družbeni skupnosti in jemljejo prepotrebne energije za današnje probleme in za utiranje poti v prihodnost nacije.

Knjižna dela[uredi | uredi kodo]

  • Vrednote mladih in resnica časa, CZ, Ljubljana 1970;
  • Meje sociologije, Obzorja Maribor, Maribor 1972;
  • Ubiti očeta, Obzorja Maribor, Maribor 1983;
  • Edvard Kocbek in križarsko gibanje, Obzorja Maribor, Maribor 1990;
  • Krivda in greh (Kocbekov zbornik), Obzorja Maribor, Maribor 1987;
  • Dolomitska izjava, Nova revija, Ljubljana 1991;
  • Svitanja, Založba ČZP Enotnost, Ljubljana 1994;
  • Svet kot zarota, Enotnost, Ljubljana 1996;
  • Svetotvornost poezije, Nova revija, Ljubljana 2002;
  • Razkrižja, Mladinska knjiga, Ljubljana 2009.

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Viri[uredi | uredi kodo]

  • Enciklopedija Slovenije; knjiga 16, Mladinska knjiga, Ljubljana, 2002
  • Miha Naglič: Spomenka Hribar, pred njeno sedemdesetletnico, "Še vedno sem malo tudi Žirovka" (Intervju), Žirovski občasnik,št. 40, oktober 2010; s. 16-36. (Pričakovana je spletna objava v dLib)

Nekatere objave[uredi | uredi kodo]

  • Spomenka Hribar: 'Morala in revolucija', Sodobnost, letnik 43, številka 5 (1995)
  • Spomenka Hribar: Uvodnik, Žirovski občasnik,št. 39, Žiri 2009; s. 5 - 13.