Tine Hribar

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Tine Hribar
Portret
Rojstvo (1941-01-28)28. januar 1941
Ljubljana
Državljanstvo Flag of Slovenia.svg Slovenija
Poklic filozof, sociolog
Era Filozofija 20. stoletja
Regija Slovenska filozofija
Šola/tradicija fenomenologija, eksistencializem
Glavna zanimanja
ontologija, filozofija biti, filozofija religije, filozofska antropologija, filozofija znanosti, politična filozofija, etika

Tine Hribar, slovenski filozof fenomenolog, * 28. januar 1941, Goričica pri Ihanu, Domžale.

Življenje in delo[uredi | uredi kodo]

Po rojstnem  listu Valentin Hribar, za javnost pa Tine, se je rodil 28. 01. 1941  v Goričici pri Ihanu.  Osnovno  šolo je  obiskoval v domačem kraju od leta 1948, nato pa je v štiriletno nižjo gimnazijo hodil v Domžale. Po 4 letih na  ‎gimnaziji v Kamniku je izobraževanje nadaljeval na Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani. Na fakulteti je spoznal Spomenko Hribar, zaljubila sta se in se 1963 poročila, tudi zaradi tega, da sta  dobila skupno sobo v študentskem bloku, v katerem so bile rahlo boljše razmere kot doma, saj so imeli tu pitno vodo.1964 se jima je rodila hčerka Daša. Morala sta se izseliti iz študentskega bloka, tako da je v tem letu, zadnjem letu rednega fakultetnega študija lahko diplomiral iz filozofije in sociologije samo Tine. Vrnila sta se v Goričico k Tinetovim staršem, v podstrešno sobico, kljub temu pa je z delom nadaljeval na Inštitutu za sociologijo.

Hribar je 1965 vpisal v Ljubljani podiplomski, v Zagrebu pa doktorski študij (ker so mu ljubljanski profesorji rekli, naj si doktorat obeta kvečjemu po petih letih).  Hkrati je leta 1967 dobil štipendijo nemške Humboldtove fundacije in študiral pri fenomenologu Karl-Heinz Volkmann-Schlucku v Kölnu. Po vrnitvi iz Nemčije leta 1968 je doktoriral v Zagrebu pri prof. Vanji Sutliću (edinem jugoslovanskem fenomenologu). Kasneje je odšel na odsluženje enoletnega vojaškega roka v Maribor in postal puškomitraljezec. Leto za tem, 1969 pa se jima s Spomenko rodi druga hči Valentina. Ker Hribar zaradi partijsko in udbovsko preverjenih profesorjev ni imel nobenih možnosti, da bi  kot buržoazni filozof  prišel na filozofski oddelek, je sprejel ponudbo tedanje  Visoke šole  za politične vede, sociologijo in novinarstvo, da ga izvolijo za docenta, kot človeka z doktoratom, saj je bila  večina predavateljev na tej šoli brez njega. A docenturo je imel le štiri leta (1971–75), saj ga je morala fakulteta (takret že FSPN) na ukaz Centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije izločiti iz pedagoške dejavnosti (za rednega profesorja je bil sicer habilitiran leta 1986).

Vanj je bil spet vključen šele 1992 že v samostojni Republika Slovenija kot redni profesor za fenomenologijo in filozofijo religije, buržoazna predmeta, ki ju je na oddelek prinesel  s seboj s Fakultete za sociologijo, politične vede in novinarstvo. Tedanji dekan FSPN Niko Toš je namreč 1991 Hribarja imenoval na mesto prodekana za raziskovalno dejavnost. Hribar je še istega leta uspel uresničiti tri svoje zamisli: 1. preimenovanje FSPN v FDV, Fakulteto za družbene vede, 2. ustanovitev novega oddelka za kulturologijo in 3. ustanovitev Znanstvene knjižnice (kot prva je izšla njegova knjiga Teorija znanosti in organizacija raziskovanja, do danes  pa je izšlo že več deset publikacij). Zaradi te konkurenčne akcije in tudi sicer se »profesorji filozofije« s filozofskega oddelka FF, bivši partijski ideologi Hribarjevemu prihodu na FF niso več upirali. Hribar se je lotil predavanj, izdal najprej učbenika Fenomenologija I (1993) in II (1995), za tem pa še Filozofijo religije (2000). Oba predmeta je predaval do 2006, ko je imel 40 let delovne dobe.

Vmes so ga  univerzitetniki hoteli rehabilitirati, kar pa je odklonil z argumentom, da bi, če bi mu šlo za maščevanje, zaradi konformizma lahko le on  degradiral in nato rehabilitiral njih, ne pa oni njega. Leta 1995 je postal izredni, 2001 pa redni član Slovenske akademije znanosti in umetnost (SAZU). Leta 2003 ga je uredništvo Dela razglasilo za Delovo osebnost leta, l. 2008 je tedanji predsednik države Danilo Türk Tineta in Spomenko Hribar odlikoval z najvišjim državnim odlikovanjem, zlatm redom za zasluge Republike Slovenije, leta 2009 pa mu je Univerza v Ljubljani (na predlog FF) podelila naslov zaslužnega profesorja.

Dejavnosti[uredi | uredi kodo]

Kot postdiplomec je Hribar leta 1965 sprejel mesto odgovornega urednika študentskega časopisa Tribuna ter  v njenem okviru ustanovil teoretsko prilogo Zasnove, med njene sodelavce pa je povabil tudi tedaj mlade teologe Antona Stresa in druge.  Nato je 1966 postal odgovorni urednik Problemov, revije za mišljenje in pesništvo; delovala je to celo desetletje, dokler se je v svinčenih časih restalinizacije niso pod okriljem komunističnega  režima  polastili lacanomarksisti.

Ker deset let ni mogel izdati nobene knjige, je Hribar 1980 napisal pobudo za ustanovitev Nove revije. Dve leti so trajali siloviti napadi nanjo in njen program tako s strani starolevičarjev kot mladolevičarjev, potem pa je bila komunistična oblast že tako oslabljena, da je dopustila izdajo prve številke, torej leta 1982. Hribar je postal glavni in odgovorni urednik. Ko je začutil, da ga zaradi  »ogrožanja revolucije« oblast že stiska za vrat, je naredil tako kot pri Tribuni: tik pred razrešitvijo je sam odstopil in tako poskrbel za nadaljnje izhajanje revije. Še ob pravem času, saj je iz dokumentacije Omerzove knjige Veliki in dolgi pohod Nove revije (Mohorjeva družba, Celovec 2015) razvidno, da je republiški tožilec v skoraj vsaki izdani številki izpostavil članek, na podlagi katerega bi Hribarja lahko zaprli, revijo pa ukinili.

Na novo Hribarjevo pobudo je 1986 uredništvo začelo oblikovati številko, ki je dobila naslov Prispevki za slovenski nacionalni program in je kot 57. številka Nove revije izšla 1987. Tokrat silovitih napadov ni organiziral le slovenski partijski vrh, ampak tudi jugoslovanski, skupaj z zveznimi pravosodnimi organi. Državni tožilec SFRJ je zahteval sodni proces, na katerem bi sodili Jožetu Pučniku, Ivanu Urbančiču, Marjanu Rožancu, Spomenki Hribar in Tinetu Hribarju. Pri vsem skupaj je šlo tudi je za vzdržljivost v tekmi s časom. Zato sta Hribar in Pučnik takoj pripravila protiudarec  s predlogom o oblikovanju »nove«, natančneje, prve prave slovenske ustave. To se je zgodilo že spomladi 1988;  Igor Bavčar in Janez Janša  sta v Časopisu za kritiko znanosti (pri Novi reviji je bilo to preveč tvegano)  objavila pisateljsko ustavo, tj. Teze za Ustavo Republike Slovenije. Oblast  je, tudi zaradi takšne povezave  novolevičarske revije in novorevijaške meščanske desnice, nemudoma, 31. maja 1988, aretirala JJ (Janeza Janšo).

Že naslednjega dne  je uredništvo Nove revije sprejelo izjavo, s tridesetimi podpisi, z zahtevo o izpustitvi JJ. Za 2. junij je bil po naključju sklican Zbor kulturnih delavcev Slovenije. S 100 zbranimi podpisi se je odprla pot za ustanovitev Odbora za obrambo JJ, ki se je po nekaj dneh preimenoval v Odbor za  varstvo človekovih pravic.

Leta 1990 je Predlog Ustave Republike Slovenija vseboval preambulo, ki jo je  napisal Hribar in se je začela s stavkom »Zavedajoč se svetosti življenja in človekovega dostojanstva...«.Zaradi predvidene zamude sprejetja Ustave, je Hribar  terjal ločitev sprejetja Ustave od sprejetja sklepa o osamosvojitvi Slovenije. V sprejeti Ustavi ni bilo več Hribarjevih sintagem »svetost življenja« in »človekovo dostojanstvo«, je pa dosegel, da je bil v ustavno prisego ključen stavek »da bom deloval po svoji vesti«.

Kasneje je še vedno ostal v uredništvu Nove revije (odgovorni urednik 1989-92), soustanovil revijo Phainomena. Sprejel je imenovanje za glavnega urednika zbirke Znamenja pri založbi Obzorja  v Mariboru  in postal član upravnega odbora Slovenske matice v Ljubljani. V njej je prevzel urejanje zbirke Filozofska knjižnica. 

Skupaj s Spomenko sta se 1991 v imenu Antigoninih vrednot zavzela za spravni dan na Rogu, za spominsko slovesnost. Zgodbe o Zločinu, dvojnem zločinu, saj ni šlo samo za izbris žrtev iz knjige življenja, ampak tudi iz knjige mrtvih, pa s tem še ni bilo konec. Vse do leta 2016 ni prišlo do dejansko spravnega dejanja: do izkopa in pokopa žrtev.

Ob 30. letnici izida 57. številke Nove revije s Prispevki za slovenski nacionalni program (1987) Tine Hribar v okviru Slovenske akademije znanosti in umetnosti predlaga posvet Prispevki za slovenski nacionalni program II, ki ga organizira skupaj s predsednikom SAZU Tadejem Bajdom. Istega leta tudi sopodpiše (prvi sopodpisnik je predsednik RS Borut Pahor) Ljubljansko pobudo – za nov ustavni postopek in za nov osnutek pogodbe o ustavi EU.

Dela[uredi | uredi kodo]

Objavil je 27  knjig in več ko 500 razprav in člankov. Njegova pot se je začela 1969 s knjigo (soavtorica Spomenka) Človek in vera, ki vsebuje kritiko tako marksističnega kot katoliškega odnosa do vere. Nadaljeval je s knjigo z dvema naslovnicama, spredaj  z naslovom Molk besede, zadaj z naslovom Beseda molka, nanaša pa se na francoske poststrukturaliste, na dekonstruktivista Derridaja in druge. Tretja knjiga Resnica o resnici  (Maribor 1981; Sarajevo 1982: Istina o istini) je heiddegrovska, toda z osnovno mislijo, da nihče, vključno s Partijo in Cerkvijo, ne razpolaga z Resnico, se pravi, z resnico o resnici. V Metodi Marxovega Kapitala (1983) je dokazal, kako bi bila   realizacija  zares čistega marksizma  še hujša od  leninizma in stalinizma oz. »realnega socializma«. Nastopi tudi zoper teološko enačenje božjega in svetega ne, o čemer je govor v knjigah O svetem na Slovenskem (1990), Tragična etika svetosti (1991)  in Ena je Groza (2010). Kajti obstaja sveto brez božjega, na primer v budizmu, ne obstaja pa božje brez svetega. Zato brezboštvo ni isto kot brezverstvo. Predno verujemo v tega ali onega Boga (nihče se ne rodi kot kristjan), verjamemo  svoji lastni biti in biti vsega drugega, v to, da me ne bo zadela smrt že ta hip in da tudi vesolje ne bo že jutri poniknilo v nič. Pobožnost, ki se polasti vere v bit, v svetost sveta kot prostor biti se sprevrže v sakralno oblastništvo, temelječe na moči in nasilju, pod katerima ni nič ne s svetim ne z bitjo. Povzetek celotne te tematike prinaša Nesmrtnost in neumrljivost (2016). Tretji sklop knjig tvori »slovenska trilogija«: Slovenska državnost (1989), Slovenci kot nacija (1995) in Evroslovenstvo (2005); izteče se v Preživetje naroda (2010).

Izbrana bibliografija[uredi | uredi kodo]

  1. Človek in vera, Komunist, Ljubljana 1969
  2. Molk besede – Beseda molka, Obzorja, Maribor 1970
  3. Resnica o resnici, Obzorja, Maribor 1981; Istina o istini, Masleša, Sarajevo 1982
  4. Drama hrepenenja, Cankarjeva založba, Ljubljana 1983
  5. Metoda Marxovega Kapitala, Cankarjeva založba 1983
  6. Sodobna slovenska poezija, Obzorja, Maribor 1984
  7. Kopernikanski obrat, Slovenska matica, Ljubljana 1984
  8. Moč znanosti, Delavska enotnost, Ljubljana 1985
  9. Slovenska državnost, Nova revija, Ljubljana 1989
  10. O svetem na Slovenskem, Obzorja, Maribor 1990
  11. Sveta igra sveta, Cankarjeva založba, Ljubljana 1990
  12. Tragična etika svetosti, Slovenska matica, Ljubljana 1991
  13. Uvod v etiko, Nova revija, Ljubljana 1991
  14. Teorija znanosti in organizacija raziskovanja, FSPN, Ljubljana 1991
  15. Ontološka diferenca, Nova revija, Ljubljana 1992
  16. Fenomenologija I, Slovenska matica, Ljubljana 1993
  17. Pustiti biti, Obzorja, Maribor 1994
  18. Slovenci kot nacija, Enotnost, Ljubljana 1995
  19. Fenomenologija II, Slovenska matica, Ljubljana 1995
  20. Filozofija religije; Filozofska fakulteta, Ljubljana 2000.
  21. Evangelij po Nietzscheju, Nova revija, Ljubljana 2002
  22. Obvladovanje sveta in svetovni etos, Filozofska fakulteta, Ljubljana 2003
  23. Evroslovenstvo, Sovenska matica, Ljubljana 2004
  24. Fenomenološki etos, Filozofski inštitut ZRC SAZU, Ljubljana 2009
  25. Preživetje naroda, Založba 2000, Ljubljana 2010
  26. Ena je groza, Študentska založba, Ljubljana 2010
  27. Nesmrtnost in neumrljivost I: Od šamanov do kristjanov, Slovenska matica, Ljubljana 2016,
  28. Nesmrtnost in neumrljivost II: Krščanska posmrtna nesmrtnost, Slovenska matica, Ljubljana, 2017

Viri[uredi | uredi kodo]

Glej tudi[uredi | uredi kodo]