Pogovor:Edvard Kocbek

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje

Literat?[uredi kodo]

Naj bi mu dejali kratko literat ali naštejemo vse: pesnik, pisatelj, esejist in prevajalec? Pri navedbi datumov (dan rojstva ali smrti) bi lahko bila navedba krajša, v članku pa verjetno vse.

V Leksikonu CZ (sova) 1988 je konec njegove kariere opisan takole:

Leta 1952 se je razšel s politiko KPS, odtlej živel kot svobodni umetnik.

--AndrejJ 23:05, 26 sep 2004 (CEST)

Slika[uredi kodo]

Pri Pošti Slovenije je izšla znamka s Kocbekom. Ne vem - ali lahko sliko uporabimo tudi tule? Zadeva je nekako javnega značaja, čisto prepričan pa le nisem ... --romanm (pogovor) 13:40, 28 sep 2004 (CEST)

Najbrž bo najbolj "ziher" iti v Tivoli (ali v Sv. Jurij) in slikati spomenik. --Heretik 14:25, 28 sep 2004 (CEST)

Jaz znamke dodajam pod licenco {{fairuse}}. MMG, a smo že zbrisali Črno morje? --AndrejJ 14:49, 28 sep 2004 (CEST)

Besede umirajo[uredi kodo]


Ne morem zaspati,
okoli mene nastaja
velika nesreča,
besede, ki sem jih kdaj koli
spregovoril in pošiljal v svet,
se nenadoma vračajo utrujene,
bolne, vznemirjene na smrt,
iščejo zavetja pred poginom,
prhutajo, krilijo, cvrčijo,
čivkajo zateglo, obletavajo me,
bežijo pred obrabo in pozabo,
pred steklenim očesom mrtveca,
pred laserjevim žarkom, ki zavrača
premislek in posrednika,
nastaja kužno plapolanje izraza,
širi se hlastna naglica, besede
ječajo, zvijajo se v krcih,
ne vedo več domov, kjer so si
sleherno noč spočile,
plahutajo nad menoj,
ki ležim v temi prazen in nem,
prepoznavam jih, udomačene, divje,
radostne In žalostne, sanjske,
preplašene, neznanske, izdajalske,
obupne, igrive, ljubezenske,
junaške, pobožne, vse materinske,
vse moje, očetove, vse moje bistvo,
moji spomini. moje slutnje,
moje preroštvo, moje umiranje,
soba jih je polna,
sedajo na predmete, nikamor ne morejo,
bremenijo me, rotijo me, umirajo,
ihtijo in ponavljajo,
vsa dupla onesnažena,
vsa gnezda razdrta,
vsi razgledi zaprti,
vsa usta nema,
katastrofa se seli vame,
nikamor jih ne morem vrniti,
z ničemer potolažiti,
niti roke ne morem stegniti
in niti ust odpreti,
besede obup ne morem pobožati, nič ne
morem reci besedama tolažba, rešitev,
besedi igrača in milost me davita,
na oči mi sedajo tiste, na begu ustreljene,
človek, mati, ljubezen, zvestoba,
na prsi mi legajo tiste nesrečne,
ki sem jih zanemarjal ali nikoli izgovoril,
ena med njimi pa se mi je ugnezdila
prav med drhtečimi ustnicami,
nikoli je se nisem videl v besednjaku.

--193.77.89.200 00:36, 30 sep 2004 (CEST)