Fran Saleški Finžgar
Fran Saleški Finžgar, slovenski duhovnik, pisatelj, dramatik in prevajalec, * 9. februar 1871, Doslovče, † 2. junij 1962, Ljubljana.
V slovenski književnosti je pomemben in poznan predvsem zaradi svojih daljših in krajših pripovedi o kmečkem in meščanskem življenju; pisal je tudi ljudske igre. Njegova dela so bila namenjena tako mladi kot starejši populaciji.
Življenje
Pisatelj je bil rojen v Doslovčah, vasi pod Stolom na Gorenjskem v revni kajžarski družini. Prva leta je preživljal doma ob očetovi modrosti, hudomušnosti in v igrah z vaškimi otročaji. Brezskrbnosti je bilo konec, ko je moral na Breznico v enorazrednico. Ker je že tam pritegnil učiteljevo in župnikovo pozornost, so prepričali očeta, da ga je poslal pozneje v Radovljico v 3. razred osnovne šole. Tam se je tudi naučil nemškega jezika. Bil je odličnjak, čeprav je večino svojega časa prebil na paši. Po končanem osnovnem šolanju doma in v Radovljici je od leta 1882 do 1891 obiskoval gimnazijo v Ljubljani. Začutil je posmeh drugih otrok, zato je tu prvič v življenju prenašal težko notranjo krizo. Te so bile potem v njegovem življenju še velikokrat prisotne. Prvi razred je moral ponavljati, vendar je začetne težave uspešno premagal in leta 1891 z odliko maturiral. Šolanje je nadaljeval v Bogoslovnem semenišču Ljubljana. Posvečen je bil leta 1894. Kot duhovnik je služboval v Bohinju, na Jesenicah, v Kočevju, v Idriji, Sori in drugod. Leta 1918 je odšel na svoje zadnje službeno mesto v Trnovo pri Ljubljani. Tu je bil leta 1936 upokojen, a je še vedno zelo aktivno delal kot duhovnik in pisatelj. Do smrti je živel v Ljubljani, v hiši na Koleziji, ki jo je načrtoval arhitekt Jože Plečnik (ob potoku Gradaščica). Ulica, ob kateri stoji hiša, se danes imenuje Finžgarjeva ulica.
Delo
Za Finžgarjeva dela je značilno, da so tesno povezana z njegovim življenjem, bila so osebnoizpovedna. Zaradi tesne povezanosti s kmečkim ljudstvom so nato nastale polnokrvne literarne stvaritve.
Na začetku svoje književne poti je Finžgar pisal tudi pesmi, kar je kasneje opustil. Nadaljeval je s pripovednimi deli iz kmečkega in meščanskega življenja. V verjetno najbolj znanem delu Pod svobodnim soncem s podnaslovom Povest davnih dedov (1906-1907) je prikazal spopadanje med Slovani (v delu so imenovani Sloveni) in Bizantinci. Ima napeto in razširjeno zgodbo, ki naj bi spodbujala narod. Ob prvi svetovni vojni je nastala vojna kronika Prerokovana, ki vsebuje pripovedi Boji, Prerokbe zore, Kronika gospoda Urbana in druge.
Finžgar je zelo poznan tudi po svojih ljudskih povestih, v katerih je upodobil svet, ki ga je poznal iz mladosti (povesti Strici, Dekla Ančka, Beli ženin). Njegove ljudske igre prav tako izhajajo iz tega tematskega okvira (Divji lovec, Veriga, Razvalina življenja) . Spomine na mladost je predstavil v delu Leta mojega popotovanja (1957). Pisal je tudi za mladino (Študent naj bo, Gospod Hudournik, Makalonca), v njegovih delih opazimo težnje po vzgajanju.
Bil je urednik Mladike in redni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti.
Bibliografija
Viri in literatura
- Jože Šifrer: Znameniti Slovenci: Franc Saleški Finžgar, Partizanska knjiga, Ljubljana, 1983.
Glej tudi
- Finžgarjeva rojstna hiša
- seznam slovenskih akademikov
- seznam članov Slovenske akademije znanosti in umetnosti
- slovenska književnost
- seznam častnih meščanov Ljubljane
- seznam slovenskih duhovnikov
- seznam slovenskih pisateljev
- seznam slovenskih urednikov
Zunanje povezave
- Predloga:Omnibus, dela Frana Saleškega Finžgarja
- http://www.zirovnica.si/podrocje.aspx?id=241
- http://www.dogaja.se/opis/fran_saleski_finzgar/10024
{{subst:#if:Finžgar, Fran Saleški|}} [[Kategorija:{{subst:#switch:{{subst:uc:1871}}
|| UNKNOWN | MISSING = Neznano leto rojstva {{subst:#switch:{{subst:uc:1962}}||LIVING=(živeči ljudje)}}
| #default = Rojeni leta 1871
}}]] [[Kategorija:{{subst:#switch:{{subst:uc:1962}}
|| LIVING = Živeči ljudje | UNKNOWN | MISSING = Neznano leto smrti | #default = Umrli leta 1962
}}]]