Wikipedija:Izbrani članki/Arhiv 2014

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje

Arhivi po letih


2004-2006 | 2007 | 2008 | 2009
2010 | 2011 | 2012 | 2013 | 2014

Izbrane vsebine:

Orodja za izbrane članke:

Arhiv[uredi | uredi kodo]



Ostanki Emone na križišču Slovenske ceste in Zoisove ceste

Emona je bila rimska naselbina v središču današnje Ljubljane. Območje Emone je sprva spadalo v rimsko provinco Cisalpsko Galijo, kasneje pa v Italijo.

V drugi polovici 1. stoletja pr. n. št. so ta del slovenskega ozemlja zasedli Rimljani in najverjetneje pod grajskim gričem ustanovili vojaško postojanko. Rimljani so nato do leta 15 n. št. na prostoru med Ljubljanico in Šišenskim hribom namensko (z željo utrjevanja zaledja po ilirskih vstajah) zgradili mesto s pravokotnim tlorisom in mogočnim kamnitim obzidjem ter na treh straneh z dvojnim vodnim jarkom, kar je imelo vse značilnosti rimskega kastra. Prvi prebivalci so bili priseljenci iz Italije in Galije, njihovi sužnji in odsluženi rimski vojaki.

Emona je imela od 2. do 4. stoletja pomembno vlogo v obrambi Italije. V 2. stoletju je trpela zaradi markomanskih vojn in kuge, leta 238 pa so jo meščani sami požgali in zapustili, da se ne bi v njej ugnezdila vojska uzurpatorja Maksimina Tračana. Leta 408 se je v Emoni ustavil vizigotski vladar Alarik, ki je imel kot bizantinski magister militum nalogo, da za Bizantinsko cesarstvo ponovno osvoji Italijo. Emonci so se takrat verjetno rešili s podkupnino. Leta 452 so Emono opustošili in delno porušili Huni. Mesto je obubožalo, vendar živelo dalje. Na koncu 5. in začetku 6. stoletja je bila Emona pod oblastjo Vizigotov, ki so za seboj pustili bolj malo sledov. V nemirnih časih pozne antike in preseljevanja ljudstev v 6. stoletju so se ljudje začeli zatekati v odročne in težko dostopne kraje ter se seliti v obmorska mesta, predvsem Koper, Piran in Novigrad, dokler ni Emone zapustil še zadnji meščan. Preberite več ...


Juan Carreño de Miranda: La monstrua desnuda (1680)

Debelost je zdravstveno stanje, pri katerem se je presežek telesne maščobe nakopičil do tolikšne mere, da bi lahko imel negativen učinek na zdravje, ki vodi do zmanjšane pričakovane življenjske dobe in povečanih težav z zdravjem. Ljudje se štejejo kot debeli, če njihov indeks telesne mase (ITM – razmerje med maso v kg in kvadratom telesne višine v m) presega 30 kg/m2.

Dieta in telesna aktivnost sta stebra pri zdravljenju debelosti. Kakovost prehrane je mogoče izboljšati tako, da se zmanjša uživanje energijsko bogatih živil, kot so živila z visoko vsebnostjo maščob in sladkorjev, in da se poveča uživanje vlaknin v prehrani. Debeli ljudje lahko jemljejo zdravila proti debelosti, ki v kombinaciji z ustreznejšo prehrano zmanjšajo apetit in absorpcijo maščob. Če prehrana, telesna dejavnost in zdravila ne učinkujejo, lahko balon v želodcu pomaga pri izgubi teže, lahko se opravi bariatrična kirurgija, s katero se zmanjša prostornina želodca in/ali dolžina črevesja, tako da je prizadeta oseba hitreje sita in tako zmanjša možnost, da telo iz hrane absorbira hranilne snovi.

Debelost je vodilni preprečljivi vzrok smrti po vsem svetu, njena razširjenost pri odraslih in otrocih se povečuje. Za zdravstvene organe je eden najresnejših javnozdravstvenih problemov 21. stoletja. Debelost je dandanes v veliki meri stigmatizirana (predvsem v zahodnem svetu), čeprav je nekdaj predstavljala, v nekaterih delih sveta pa še vedno predstavlja, simbol bogastva in plodnosti. Preberite več ...


Juan Carreño de Miranda: La monstrua desnuda (1680)

Debelost je zdravstveno stanje, pri katerem se je presežek telesne maščobe nakopičil do tolikšne mere, da bi lahko imel negativen učinek na zdravje, ki vodi do zmanjšane pričakovane življenjske dobe in povečanih težav z zdravjem. Ljudje se štejejo kot debeli, če njihov indeks telesne mase (ITM – razmerje med maso v kg in kvadratom telesne višine v m) presega 30 kg/m2.

Dieta in telesna aktivnost sta stebra pri zdravljenju debelosti. Kakovost prehrane je mogoče izboljšati tako, da se zmanjša uživanje energijsko bogatih živil, kot so živila z visoko vsebnostjo maščob in sladkorjev, in da se poveča uživanje vlaknin v prehrani. Debeli ljudje lahko jemljejo zdravila proti debelosti, ki v kombinaciji z ustreznejšo prehrano zmanjšajo apetit in absorpcijo maščob. Če prehrana, telesna dejavnost in zdravila ne učinkujejo, lahko balon v želodcu pomaga pri izgubi teže, lahko se opravi bariatrična kirurgija, s katero se zmanjša prostornina želodca in/ali dolžina črevesja, tako da je prizadeta oseba hitreje sita in tako zmanjša možnost, da telo iz hrane absorbira hranilne snovi.

Debelost je vodilni preprečljivi vzrok smrti po vsem svetu, njena razširjenost pri odraslih in otrocih se povečuje. Za zdravstvene organe je eden najresnejših javnozdravstvenih problemov 21. stoletja. Debelost je dandanes v veliki meri stigmatizirana (predvsem v zahodnem svetu), čeprav je nekdaj predstavljala, v nekaterih delih sveta pa še vedno predstavlja, simbol bogastva in plodnosti. Preberite več ...


Juan Carreño de Miranda: La monstrua desnuda (1680)

Debelost je zdravstveno stanje, pri katerem se je presežek telesne maščobe nakopičil do tolikšne mere, da bi lahko imel negativen učinek na zdravje, ki vodi do zmanjšane pričakovane življenjske dobe in povečanih težav z zdravjem. Ljudje se štejejo kot debeli, če njihov indeks telesne mase (ITM – razmerje med maso v kg in kvadratom telesne višine v m) presega 30 kg/m2.

Dieta in telesna aktivnost sta stebra pri zdravljenju debelosti. Kakovost prehrane je mogoče izboljšati tako, da se zmanjša uživanje energijsko bogatih živil, kot so živila z visoko vsebnostjo maščob in sladkorjev, in da se poveča uživanje vlaknin v prehrani. Debeli ljudje lahko jemljejo zdravila proti debelosti, ki v kombinaciji z ustreznejšo prehrano zmanjšajo apetit in absorpcijo maščob. Če prehrana, telesna dejavnost in zdravila ne učinkujejo, lahko balon v želodcu pomaga pri izgubi teže, lahko se opravi bariatrična kirurgija, s katero se zmanjša prostornina želodca in/ali dolžina črevesja, tako da je prizadeta oseba hitreje sita in tako zmanjša možnost, da telo iz hrane absorbira hranilne snovi.

Debelost je vodilni preprečljivi vzrok smrti po vsem svetu, njena razširjenost pri odraslih in otrocih se povečuje. Za zdravstvene organe je eden najresnejših javnozdravstvenih problemov 21. stoletja. Debelost je dandanes v veliki meri stigmatizirana (predvsem v zahodnem svetu), čeprav je nekdaj predstavljala, v nekaterih delih sveta pa še vedno predstavlja, simbol bogastva in plodnosti. Preberite več ...


Gaj Avgust Oktavijan

Rimski cesar je dokaj sodoben pojem, ki uspešno opisuje položaj posameznikov, ki so imeli vrhovno oblast v Rimskem cesarstvu.

Rimsko cesarstvo se je razvilo iz Rimske republike, ko je prerasla v vladajočo vojaško in politično silo v Evropi. Za cesarstvo je bila značilna združitev moči v posamezniku in ne v »senatu in prebivalcih Rima«. Avgust (na sliki), ki je na oblast prišel leta 27 pr. n. št. in se na splošno obravnava kot prvi rimski cesar, je skrbel samo za vzdrževanje videza republikanske oblasti in ni imel nobenega posebnega naslova, ki bi označeval njegovo vlogo. Avgust je v svoji osebi preprosto združil že obstoječo moč rimskega magistrata in privzel naslov 'Princeps Senatus', se pravi 'prvi mož senata'. Takšen način vladanja, ki je trajal skoraj tristo let, se zato imenuje principat. Sodoben naslov cesar izhaja iz naslova imperator, ki ga je podeljevala rimska armada svojim zaslužnim generalom in so ga kot takega v začetnem obdobju Rimskega cesarstva podeljevali tudi princepsom. Za vladarje Rimskega cesarstva se uporablja naziv cesar zato, ker poudarja močne vezi med vladarjem in armado, saj je bila moč cesarjev odvisna prav od njene podpore, in ne dela razlik med načinom vladanja v različnih obdobjih cesarstva. Preberite več ...


Gaj Avgust Oktavijan

Rimski cesar je dokaj sodoben pojem, ki uspešno opisuje položaj posameznikov, ki so imeli vrhovno oblast v Rimskem cesarstvu.

Rimsko cesarstvo se je razvilo iz Rimske republike, ko je prerasla v vladajočo vojaško in politično silo v Evropi. Za cesarstvo je bila značilna združitev moči v posamezniku in ne v »senatu in prebivalcih Rima«. Avgust (na sliki), ki je na oblast prišel leta 27 pr. n. št. in se na splošno obravnava kot prvi rimski cesar, je skrbel samo za vzdrževanje videza republikanske oblasti in ni imel nobenega posebnega naslova, ki bi označeval njegovo vlogo. Avgust je v svoji osebi preprosto združil že obstoječo moč rimskega magistrata in privzel naslov 'Princeps Senatus', se pravi 'prvi mož senata'. Takšen način vladanja, ki je trajal skoraj tristo let, se zato imenuje principat. Sodoben naslov cesar izhaja iz naslova imperator, ki ga je podeljevala rimska armada svojim zaslužnim generalom in so ga kot takega v začetnem obdobju Rimskega cesarstva podeljevali tudi princepsom. Za vladarje Rimskega cesarstva se uporablja naziv cesar zato, ker poudarja močne vezi med vladarjem in armado, saj je bila moč cesarjev odvisna prav od njene podpore, in ne dela razlik med načinom vladanja v različnih obdobjih cesarstva. Preberite več ...


Gaj Avgust Oktavijan

Rimski cesar je dokaj sodoben pojem, ki uspešno opisuje položaj posameznikov, ki so imeli vrhovno oblast v Rimskem cesarstvu.

Rimsko cesarstvo se je razvilo iz Rimske republike, ko je prerasla v vladajočo vojaško in politično silo v Evropi. Za cesarstvo je bila značilna združitev moči v posamezniku in ne v »senatu in prebivalcih Rima«. Avgust (na sliki), ki je na oblast prišel leta 27 pr. n. št. in se na splošno obravnava kot prvi rimski cesar, je skrbel samo za vzdrževanje videza republikanske oblasti in ni imel nobenega posebnega naslova, ki bi označeval njegovo vlogo. Avgust je v svoji osebi preprosto združil že obstoječo moč rimskega magistrata in privzel naslov 'Princeps Senatus', se pravi 'prvi mož senata'. Takšen način vladanja, ki je trajal skoraj tristo let, se zato imenuje principat. Sodoben naslov cesar izhaja iz naslova imperator, ki ga je podeljevala rimska armada svojim zaslužnim generalom in so ga kot takega v začetnem obdobju Rimskega cesarstva podeljevali tudi princepsom. Za vladarje Rimskega cesarstva se uporablja naziv cesar zato, ker poudarja močne vezi med vladarjem in armado, saj je bila moč cesarjev odvisna prav od njene podpore, in ne dela razlik med načinom vladanja v različnih obdobjih cesarstva. Preberite več ...


Njiva z ovsom

Oves (znanstveno ime Avena sativa) je žito, ki se večinoma uporablja za prehrano domačih živali. Le redko jo uvrstijo med krušne žitarice. Ovsena moka je precej siromašna z lepkom, vendar pa vsebuje specifično beljakovino avenin, ki pozitivno deluje na človeški organizem, zato so mnoge države v svetu uvedle v redno prehrano prebivalstva ovsene kosmiče. Kosmiči so primerni za pripravo ovsene kaše, ki je tradicionalna sestavina kuhinje Škotske in nordijskih držav. Ovsena moka vsebuje relativno malo vode (1 %) in precej beljakovin (14 %), maščob (6 %), celuloze (2 %), škroba (65 %) in pepela (2 %). Izjemoma jo uporabijo za pripravo kruha.

Natančnega izvora besede Avena danes ne poznamo, predvidevajo pa, da ime izhaja iz besede »avi«, kar pomeni ovca, ali »avasa«, kar pomeni živilo. Beseda za oves pa ima skoraj v vseh jezikih nekaj opraviti z ovnom, zato ponekod danes ovsu pravijo tudi »kozja krma«. Preberite več ...


Rentgenski posnetek

Pljučni rak je bolezen, za katero je značilna nenadzorovana rast celic v tkivih pljuč. Če ga ne zdravimo, se lahko v procesu, ki se imenuje zasevanje, iz pljuč razširi v bližnje tkivo ali druge dele telesa. Večina primerov raka, ki se pojavijo na pljučih (t. i. primarni pljučni raki), so karcinomi, ki se razvijejo iz epitelijskih celic. Glavni vrsti pljučnega raka sta drobnocelični karcinom pljuč in nedrobnocelični karcinom pljuč. Najpogostejši simptomi so kašelj (vključno z izkašljevanjem krvi), hujšanje in zadihanost.

Najpogostejši vzrok pljučnega raka je dolgoročna izpostavljenost tobačnemu dimu, ki povzroči 80–90 % primerov pljučnega raka. Primerov pljučnega raka pri nekadilcih je 10–15 % in jih pogosto pripisujemo kombinaciji genetskih dejavnikov, radona, azbesta, in onesnaženosti zraka, vključno s pasivnim kajenjem. Pljučni rak se lahko vidi na rentgenskem posnetku prsnega koša (na sliki) in računalniški tomografiji (slikanje CT). Diagnoza se potrdi z biopsijo, ki je običajno vodena bronhoskopsko ali s CT-jem. Zdravljenje in dolgoročni rezultati so odvisni od vrste raka, razvojne stopnje bolezni in splošnega zdravja osebe. Zdravljenje pogosto vključuje operacijo, kemoterapijo in radioterapijo. NSCLC se včasih zdravi z operacijo, SCLC pa se običajno bolje odziva na kemoterapijo in radioterapijo. Na splošno 15 % ljudi v ZDA z diagnozo pljučnega raka preživi pet let po diagnozi. Po vsem svetu je pljučni rak najpogostejši vzrok smrti zaradi raka pri moških in ženskah ter je po podatkih iz leta 2008 kriv za 1,38 milijona smrti na leto. Preberite več ...


Rentgenski posnetek

Pljučni rak je bolezen, za katero je značilna nenadzorovana rast celic v tkivih pljuč. Če ga ne zdravimo, se lahko v procesu, ki se imenuje zasevanje, iz pljuč razširi v bližnje tkivo ali druge dele telesa. Večina primerov raka, ki se pojavijo na pljučih (t. i. primarni pljučni raki), so karcinomi, ki se razvijejo iz epitelijskih celic. Glavni vrsti pljučnega raka sta drobnocelični karcinom pljuč in nedrobnocelični karcinom pljuč. Najpogostejši simptomi so kašelj (vključno z izkašljevanjem krvi), hujšanje in zadihanost.

Najpogostejši vzrok pljučnega raka je dolgoročna izpostavljenost tobačnemu dimu, ki povzroči 80–90 % primerov pljučnega raka. Primerov pljučnega raka pri nekadilcih je 10–15 % in jih pogosto pripisujemo kombinaciji genetskih dejavnikov, radona, azbesta, in onesnaženosti zraka, vključno s pasivnim kajenjem. Pljučni rak se lahko vidi na rentgenskem posnetku prsnega koša (na sliki) in računalniški tomografiji (slikanje CT). Diagnoza se potrdi z biopsijo, ki je običajno vodena bronhoskopsko ali s CT-jem. Zdravljenje in dolgoročni rezultati so odvisni od vrste raka, razvojne stopnje bolezni in splošnega zdravja osebe. Zdravljenje pogosto vključuje operacijo, kemoterapijo in radioterapijo. NSCLC se včasih zdravi z operacijo, SCLC pa se običajno bolje odziva na kemoterapijo in radioterapijo. Na splošno 15 % ljudi v ZDA z diagnozo pljučnega raka preživi pet let po diagnozi. Po vsem svetu je pljučni rak najpogostejši vzrok smrti zaradi raka pri moških in ženskah ter je po podatkih iz leta 2008 kriv za 1,38 milijona smrti na leto. Preberite več ...




Charlie Spencer

Sir Charlie Spencer Chaplin mlajši je bil britanski igralec komičnih vlog, filmski režiser, filmski producent, pisec scenarijev, filmski montažer in skladatelj, ki je zaslovel v obdobju nemega filma. Postal je svetovna ikona preko filmskega lika Potepuh in velja za eno najpomembnejših figur v zgodovini filma. Njegova kariera je trajala preko 75 let, od otroštva v viktorijanskem obdobju do leta pred smrtjo v starosti 88 let, prežeta je bila tako z oboževanjem kot tudi polemičnostjo.

Chaplinovo otroštvo v Londonu sta zaznamovala revščina in stiska. Z nastopanjem se je začel ukvarjati v zgodnjih letih, hodil je na turneje po glasbenih dvoranah in kasneje delal kot igralec v varietejskem gledališču in komik. Pri devetnajstih letih je podpisal pogodbo s prestižno skupino Freda Karna, ki ga je odpeljal v ZDA. Opazili so ga ogledniki filmske industrije in prvič je nastopil v filmu Živimo, kakor moremo iz leta 1914. Kmalu je razvil lik Potepuha in si pridobil veliko občinstva. Do leta 1918 je postal eden najbolj znanih ljudi na svetu. Leta 1919 je bil soustanovitelj distribucijskega podjetja United Artists, s čimer je dobil popoln nadzor nad svojimi filmi. Še danes je visoko cenjen, filmi Zlata mrzlica, Luči velemesta, Moderni časi in Veliki diktator se pogosto uvrščajo med najboljše filme vseh časov. Preberite več ...


Charlie Spencer

Sir Charlie Spencer Chaplin mlajši je bil britanski igralec komičnih vlog, filmski režiser, filmski producent, pisec scenarijev, filmski montažer in skladatelj, ki je zaslovel v obdobju nemega filma. Postal je svetovna ikona preko filmskega lika Potepuh in velja za eno najpomembnejših figur v zgodovini filma. Njegova kariera je trajala preko 75 let, od otroštva v viktorijanskem obdobju do leta pred smrtjo v starosti 88 let, prežeta je bila tako z oboževanjem kot tudi polemičnostjo.

Chaplinovo otroštvo v Londonu sta zaznamovala revščina in stiska. Z nastopanjem se je začel ukvarjati v zgodnjih letih, hodil je na turneje po glasbenih dvoranah in kasneje delal kot igralec v varietejskem gledališču in komik. Pri devetnajstih letih je podpisal pogodbo s prestižno skupino Freda Karna, ki ga je odpeljal v ZDA. Opazili so ga ogledniki filmske industrije in prvič je nastopil v filmu Živimo, kakor moremo iz leta 1914. Kmalu je razvil lik Potepuha in si pridobil veliko občinstva. Do leta 1918 je postal eden najbolj znanih ljudi na svetu. Leta 1919 je bil soustanovitelj distribucijskega podjetja United Artists, s čimer je dobil popoln nadzor nad svojimi filmi. Še danes je visoko cenjen, filmi Zlata mrzlica, Luči velemesta, Moderni časi in Veliki diktator se pogosto uvrščajo med najboljše filme vseh časov. Preberite več ...


Charlie Spencer

Sir Charlie Spencer Chaplin mlajši je bil britanski igralec komičnih vlog, filmski režiser, filmski producent, pisec scenarijev, filmski montažer in skladatelj, ki je zaslovel v obdobju nemega filma. Postal je svetovna ikona preko filmskega lika Potepuh in velja za eno najpomembnejših figur v zgodovini filma. Njegova kariera je trajala preko 75 let, od otroštva v viktorijanskem obdobju do leta pred smrtjo v starosti 88 let, prežeta je bila tako z oboževanjem kot tudi polemičnostjo.

Chaplinovo otroštvo v Londonu sta zaznamovala revščina in stiska. Z nastopanjem se je začel ukvarjati v zgodnjih letih, hodil je na turneje po glasbenih dvoranah in kasneje delal kot igralec v varietejskem gledališču in komik. Pri devetnajstih letih je podpisal pogodbo s prestižno skupino Freda Karna, ki ga je odpeljal v ZDA. Opazili so ga ogledniki filmske industrije in prvič je nastopil v filmu Živimo, kakor moremo iz leta 1914. Kmalu je razvil lik Potepuha in si pridobil veliko občinstva. Do leta 1918 je postal eden najbolj znanih ljudi na svetu. Leta 1919 je bil soustanovitelj distribucijskega podjetja United Artists, s čimer je dobil popoln nadzor nad svojimi filmi. Še danes je visoko cenjen, filmi Zlata mrzlica, Luči velemesta, Moderni časi in Veliki diktator se pogosto uvrščajo med najboljše filme vseh časov. Preberite več ...


Charlie Spencer

Sir Charlie Spencer Chaplin mlajši je bil britanski igralec komičnih vlog, filmski režiser, filmski producent, pisec scenarijev, filmski montažer in skladatelj, ki je zaslovel v obdobju nemega filma. Postal je svetovna ikona preko filmskega lika Potepuh in velja za eno najpomembnejših figur v zgodovini filma. Njegova kariera je trajala preko 75 let, od otroštva v viktorijanskem obdobju do leta pred smrtjo v starosti 88 let, prežeta je bila tako z oboževanjem kot tudi polemičnostjo.

Chaplinovo otroštvo v Londonu sta zaznamovala revščina in stiska. Z nastopanjem se je začel ukvarjati v zgodnjih letih, hodil je na turneje po glasbenih dvoranah in kasneje delal kot igralec v varietejskem gledališču in komik. Pri devetnajstih letih je podpisal pogodbo s prestižno skupino Freda Karna, ki ga je odpeljal v ZDA. Opazili so ga ogledniki filmske industrije in prvič je nastopil v filmu Živimo, kakor moremo iz leta 1914. Kmalu je razvil lik Potepuha in si pridobil veliko občinstva. Do leta 1918 je postal eden najbolj znanih ljudi na svetu. Leta 1919 je bil soustanovitelj distribucijskega podjetja United Artists, s čimer je dobil popoln nadzor nad svojimi filmi. Še danes je visoko cenjen, filmi Zlata mrzlica, Luči velemesta, Moderni časi in Veliki diktator se pogosto uvrščajo med najboljše filme vseh časov. Preberite več ...


Charlie Spencer

Sir Charlie Spencer Chaplin mlajši je bil britanski igralec komičnih vlog, filmski režiser, filmski producent, pisec scenarijev, filmski montažer in skladatelj, ki je zaslovel v obdobju nemega filma. Postal je svetovna ikona preko filmskega lika Potepuh in velja za eno najpomembnejših figur v zgodovini filma. Njegova kariera je trajala preko 75 let, od otroštva v viktorijanskem obdobju do leta pred smrtjo v starosti 88 let, prežeta je bila tako z oboževanjem kot tudi polemičnostjo.

Chaplinovo otroštvo v Londonu sta zaznamovala revščina in stiska. Z nastopanjem se je začel ukvarjati v zgodnjih letih, hodil je na turneje po glasbenih dvoranah in kasneje delal kot igralec v varietejskem gledališču in komik. Pri devetnajstih letih je podpisal pogodbo s prestižno skupino Freda Karna, ki ga je odpeljal v ZDA. Opazili so ga ogledniki filmske industrije in prvič je nastopil v filmu Živimo, kakor moremo iz leta 1914. Kmalu je razvil lik Potepuha in si pridobil veliko občinstva. Do leta 1918 je postal eden najbolj znanih ljudi na svetu. Leta 1919 je bil soustanovitelj distribucijskega podjetja United Artists, s čimer je dobil popoln nadzor nad svojimi filmi. Še danes je visoko cenjen, filmi Zlata mrzlica, Luči velemesta, Moderni časi in Veliki diktator se pogosto uvrščajo med najboljše filme vseh časov. Preberite več ...


Klavdij Galen

Klávdij Galén (Aelius Galénus ali Claudius Galénus), bolj poznan kot Galén iz Pergamóna, je bil grško govoreč rimski zdravnik in filozof. Kot verjetno najbolj izobražen antični znanstvenik na področju medicine je vplival na razvoj številnih znanstvenih disciplin, kot so anatomija, fiziologija, patologija, farmakologija in nevrologija, pa tudi filozofija in logika. Kot sin Elija Nikona, premožnega arhitekta z znanstvenimi interesi, je bil Galen deležen celovitega izobraževanja, ki ga je pripravilo na uspešno kariero zdravnika in filozofa. Veliko je potoval in se ob tem srečeval z različnimi teorijami in odkritji na področju medicine, kasneje pa se je ustalil v Rimu, kjer je služboval pri uglednih članih rimske družbe in na koncu dosegel mesto osebnega zdravnika več cesarjev.

V razumevanju anatomije in medicine je bil Galen predvsem pod vplivom takrat veljavnega koncepta humoralne medicine, ki so jo zagovarjali številni zdravniki antične Grčije, med drugimi Hipokrat. Njegove teorije so prevladovale in vplivale na medicinsko znanost Zahoda več kot 1300 let. Njegova anatomska poročila, ki temeljijo predvsem na seciranju opic, zlasti barbarskega makaka, in svinj, so bila nesporna vse do odkritij Andreasa Vesaliusa leta 1543, teorija fiziologije obtočil pa je veljala vse do izida razprave Williama Harveyja leta 1628. Galenovi spisi so bili še v 19. stoletju čtivo za študente medicine. Galen je izvedel tudi številne poskuse povezovanja živcev, v podporo teoriji, ki velja še danes − možgani s pomočjo možganskih živcev in perifernega živčevja nadzorujejo vse gibe mišic. Preberite več ...


Klavdij Galen

Klávdij Galén (Aelius Galénus ali Claudius Galénus), bolj poznan kot Galén iz Pergamóna, je bil grško govoreč rimski zdravnik in filozof. Kot verjetno najbolj izobražen antični znanstvenik na področju medicine je vplival na razvoj številnih znanstvenih disciplin, kot so anatomija, fiziologija, patologija, farmakologija in nevrologija, pa tudi filozofija in logika. Kot sin Elija Nikona, premožnega arhitekta z znanstvenimi interesi, je bil Galen deležen celovitega izobraževanja, ki ga je pripravilo na uspešno kariero zdravnika in filozofa. Veliko je potoval in se ob tem srečeval z različnimi teorijami in odkritji na področju medicine, kasneje pa se je ustalil v Rimu, kjer je služboval pri uglednih članih rimske družbe in na koncu dosegel mesto osebnega zdravnika več cesarjev.

V razumevanju anatomije in medicine je bil Galen predvsem pod vplivom takrat veljavnega koncepta humoralne medicine, ki so jo zagovarjali številni zdravniki antične Grčije, med drugimi Hipokrat. Njegove teorije so prevladovale in vplivale na medicinsko znanost Zahoda več kot 1300 let. Njegova anatomska poročila, ki temeljijo predvsem na seciranju opic, zlasti barbarskega makaka, in svinj, so bila nesporna vse do odkritij Andreasa Vesaliusa leta 1543, teorija fiziologije obtočil pa je veljala vse do izida razprave Williama Harveyja leta 1628. Galenovi spisi so bili še v 19. stoletju čtivo za študente medicine. Galen je izvedel tudi številne poskuse povezovanja živcev, v podporo teoriji, ki velja še danes − možgani s pomočjo možganskih živcev in perifernega živčevja nadzorujejo vse gibe mišic. Preberite več ...


Klavdij Galen

Klávdij Galén (Aelius Galénus ali Claudius Galénus), bolj poznan kot Galén iz Pergamóna, je bil grško govoreč rimski zdravnik in filozof. Kot verjetno najbolj izobražen antični znanstvenik na področju medicine je vplival na razvoj številnih znanstvenih disciplin, kot so anatomija, fiziologija, patologija, farmakologija in nevrologija, pa tudi filozofija in logika. Kot sin Elija Nikona, premožnega arhitekta z znanstvenimi interesi, je bil Galen deležen celovitega izobraževanja, ki ga je pripravilo na uspešno kariero zdravnika in filozofa. Veliko je potoval in se ob tem srečeval z različnimi teorijami in odkritji na področju medicine, kasneje pa se je ustalil v Rimu, kjer je služboval pri uglednih članih rimske družbe in na koncu dosegel mesto osebnega zdravnika več cesarjev.

V razumevanju anatomije in medicine je bil Galen predvsem pod vplivom takrat veljavnega koncepta humoralne medicine, ki so jo zagovarjali številni zdravniki antične Grčije, med drugimi Hipokrat. Njegove teorije so prevladovale in vplivale na medicinsko znanost Zahoda več kot 1300 let. Njegova anatomska poročila, ki temeljijo predvsem na seciranju opic, zlasti barbarskega makaka, in svinj, so bila nesporna vse do odkritij Andreasa Vesaliusa leta 1543, teorija fiziologije obtočil pa je veljala vse do izida razprave Williama Harveyja leta 1628. Galenovi spisi so bili še v 19. stoletju čtivo za študente medicine. Galen je izvedel tudi številne poskuse povezovanja živcev, v podporo teoriji, ki velja še danes − možgani s pomočjo možganskih živcev in perifernega živčevja nadzorujejo vse gibe mišic. Preberite več ...


Klavdij Galen

Klávdij Galén (Aelius Galénus ali Claudius Galénus), bolj poznan kot Galén iz Pergamóna, je bil grško govoreč rimski zdravnik in filozof. Kot verjetno najbolj izobražen antični znanstvenik na področju medicine je vplival na razvoj številnih znanstvenih disciplin, kot so anatomija, fiziologija, patologija, farmakologija in nevrologija, pa tudi filozofija in logika. Kot sin Elija Nikona, premožnega arhitekta z znanstvenimi interesi, je bil Galen deležen celovitega izobraževanja, ki ga je pripravilo na uspešno kariero zdravnika in filozofa. Veliko je potoval in se ob tem srečeval z različnimi teorijami in odkritji na področju medicine, kasneje pa se je ustalil v Rimu, kjer je služboval pri uglednih članih rimske družbe in na koncu dosegel mesto osebnega zdravnika več cesarjev.

V razumevanju anatomije in medicine je bil Galen predvsem pod vplivom takrat veljavnega koncepta humoralne medicine, ki so jo zagovarjali številni zdravniki antične Grčije, med drugimi Hipokrat. Njegove teorije so prevladovale in vplivale na medicinsko znanost Zahoda več kot 1300 let. Njegova anatomska poročila, ki temeljijo predvsem na seciranju opic, zlasti barbarskega makaka, in svinj, so bila nesporna vse do odkritij Andreasa Vesaliusa leta 1543, teorija fiziologije obtočil pa je veljala vse do izida razprave Williama Harveyja leta 1628. Galenovi spisi so bili še v 19. stoletju čtivo za študente medicine. Galen je izvedel tudi številne poskuse povezovanja živcev, v podporo teoriji, ki velja še danes − možgani s pomočjo možganskih živcev in perifernega živčevja nadzorujejo vse gibe mišic. Preberite več ...


Podpisniki münchenskega sporazuma

Münchenski sporazum je bil dogovor med vojaškimi silami Evrope, podpisan v noči z 29. na 30. september 1938. Z njim si je nacistična Nemčija prisvojila obmejne dele Češkoslovaške, tim. Sudete, ozemlje, naseljeno pretežno s sudetskimi Nemci.

Sporazum je bil dosežen s pogajanji na konferenci v Münchnu, kjer so brez prisotnosti Češkoslovaške razpravljali o prihodnosti Sudetov v luči zahtev nemškega kanclerja Adolfa Hitlerja. Podpisali so ga Hitler, predsednik francoske vlade Édouard Daladier, britanski ministrski predsednik Neville Chamberlain in Benito Mussolini, predsednik italijanske vlade. Chamberlain in ostali so verjeli Hitlerju, da so Sudeti zadnja nemška ozemeljska zahteva, in so podpis sporazuma (kot se je pozneje izkazalo, napačno) pojmovali kot ceno za mir v Evropi.

Čehi in Slovaki so podpis sporazuma sprejeli kot izdajo vojaških zaveznic Francije in Velike Bitanije in ga imenovali »münchenski diktat«. Prav tako se uporablja tudi izraz »zahodna izdaja«. Preberite več ...


Podpisniki münchenskega sporazuma

Münchenski sporazum je bil dogovor med vojaškimi silami Evrope, podpisan v noči z 29. na 30. september 1938. Z njim si je nacistična Nemčija prisvojila obmejne dele Češkoslovaške, tim. Sudete, ozemlje, naseljeno pretežno s sudetskimi Nemci.

Sporazum je bil dosežen s pogajanji na konferenci v Münchnu, kjer so brez prisotnosti Češkoslovaške razpravljali o prihodnosti Sudetov v luči zahtev nemškega kanclerja Adolfa Hitlerja. Podpisali so ga Hitler, predsednik francoske vlade Édouard Daladier, britanski ministrski predsednik Neville Chamberlain in Benito Mussolini, predsednik italijanske vlade. Chamberlain in ostali so verjeli Hitlerju, da so Sudeti zadnja nemška ozemeljska zahteva, in so podpis sporazuma (kot se je pozneje izkazalo, napačno) pojmovali kot ceno za mir v Evropi.

Čehi in Slovaki so podpis sporazuma sprejeli kot izdajo vojaških zaveznic Francije in Velike Bitanije in ga imenovali »münchenski diktat«. Prav tako se uporablja tudi izraz »zahodna izdaja«. Preberite več ...


Sonce in planeti Osončja

Naše Osončje (tudi Sónčev sistém ali sestàv) je sestav astronomskih teles, ki ga sestavljajo zvezda Sonce in množica drugih teles, ki kroži okoli nje. Okrog Sonca kroži osem planetov, izmed katerih je tretji - planet Zemlja - naseljen. Poleg planetov sestavlja Osončje še vsaj 158 naravnih satelitov, ki krožijo okoli planetov, ter večje število preostalih majhnih teles, kot so asteroidi, planetoidi, kometi in meteoroidi.

Sončev veter potiska navzven medzvezdno snov in tvori mehur, imenovan heliosfera, katerega rob je meja med Osončjem in medzvezdnim prostorom. Še bistveno dlje, skoraj eno svetlobno leto od Sonca, sega vpliv njegove težnosti, ki zadržuje razpršen oblak manjših nebesnih teles, imenovan Oortov oblak. Onkraj njega je kozmografska meja Osončja.

Naše Osončje leži v spiralni galaksiji, imenovani Rimska cesta oziroma kar Galaksija z veliko začetnico. Obhodni čas njegovega tira je galaktično leto. Uporaba izraza »Sončev sistem« za druge zvezdne oziroma planetne sestave je neprimerna, saj smo v vesolju le eno zvezdo poimenovali Sonce. Preberite več ...


Sonce in planeti Osončja

Naše Osončje (tudi Sónčev sistém ali sestàv) je sestav astronomskih teles, ki ga sestavljajo zvezda Sonce in množica drugih teles, ki kroži okoli nje. Okrog Sonca kroži osem planetov, izmed katerih je tretji - planet Zemlja - naseljen. Poleg planetov sestavlja Osončje še vsaj 158 naravnih satelitov, ki krožijo okoli planetov, ter večje število preostalih majhnih teles, kot so asteroidi, planetoidi, kometi in meteoroidi.

Sončev veter potiska navzven medzvezdno snov in tvori mehur, imenovan heliosfera, katerega rob je meja med Osončjem in medzvezdnim prostorom. Še bistveno dlje, skoraj eno svetlobno leto od Sonca, sega vpliv njegove težnosti, ki zadržuje razpršen oblak manjših nebesnih teles, imenovan Oortov oblak. Onkraj njega je kozmografska meja Osončja.

Naše Osončje leži v spiralni galaksiji, imenovani Rimska cesta oziroma kar Galaksija z veliko začetnico. Obhodni čas njegovega tira je galaktično leto. Uporaba izraza »Sončev sistem« za druge zvezdne oziroma planetne sestave je neprimerna, saj smo v vesolju le eno zvezdo poimenovali Sonce. Preberite več ...


A-10 Thunderbolt II v letu

Fairchild Republic A-10 Thunderbolt II (strela II) je dvomotorno reaktivno vojaško letalo ameriškega proizvajalca Fairchild Industries, razvito v zgodnjih 1970. letih. Njegova glavna vloga je neposredna zračna podpora kopenskim silam in je edino letalo Vojnega letalstva ZDA, ki je bilo zasnovano izključno za napadanje oklepnih bojnih vozil ter drugih kopenskih ciljev z omejeno zračno obrambo. Uradno ime izhaja iz imena bojnega letala 2. svetovne vojne Republic P-47 Thunderbolt, ki je bilo posebej učinkovito v vlogi jurišnika. Letalo je zaradi ne ravno elegantnega videza znano tudi po vzdevkih warthog oz. hog (merjasec).

Celotno letalo je bilo zasnovano okrog 30-milimetrskega rotirajočega topa GAU-8 Avenger, ki je njegovo glavno orožje in najtežji tovrsten avtomatski top, vgrajen v katerikoli zrakoplov. Druga posebnost letala je izjemno robustna konstrukcija za zaščito pred ognjem s tal, ki omogoča nadaljevanje leta kljub obsežnejšim poškodbam, med drugim je okoli pilotske kabine in ključnih sistemov vgrajenih za več kot pol tone oklepnih plošč.

Edina izdelana izvedenka je enosedežnik A-10A, le en primerek je bil kasneje predelan v dvosedežnika A-10B. Med leti 2005 in 2011 so letala nadgradili v konfiguracijo A-10C. Njegova drugotna vloga je usmerjanje zračne podpore - označevanje kopenskih ciljev za napade z drugimi letali. Warthogi, uporabljeni v ta namen, imajo oznako OA-10. Trenutno je v teku počasno zmanjševanje bojne flote teh letal, vendar zaradi svoje učinkovitosti in zanesljivosti ostajajo v operativni uporabi že četrto desetletje po uvedbi. Preberite več ...


A-10 Thunderbolt II v letu

Fairchild Republic A-10 Thunderbolt II (strela II) je dvomotorno reaktivno vojaško letalo ameriškega proizvajalca Fairchild Industries, razvito v zgodnjih 1970. letih. Njegova glavna vloga je neposredna zračna podpora kopenskim silam in je edino letalo Vojnega letalstva ZDA, ki je bilo zasnovano izključno za napadanje oklepnih bojnih vozil ter drugih kopenskih ciljev z omejeno zračno obrambo. Uradno ime izhaja iz imena bojnega letala 2. svetovne vojne Republic P-47 Thunderbolt, ki je bilo posebej učinkovito v vlogi jurišnika. Letalo je zaradi ne ravno elegantnega videza znano tudi po vzdevkih warthog oz. hog (merjasec).

Celotno letalo je bilo zasnovano okrog 30-milimetrskega rotirajočega topa GAU-8 Avenger, ki je njegovo glavno orožje in najtežji tovrsten avtomatski top, vgrajen v katerikoli zrakoplov. Druga posebnost letala je izjemno robustna konstrukcija za zaščito pred ognjem s tal, ki omogoča nadaljevanje leta kljub obsežnejšim poškodbam, med drugim je okoli pilotske kabine in ključnih sistemov vgrajenih za več kot pol tone oklepnih plošč.

Edina izdelana izvedenka je enosedežnik A-10A, le en primerek je bil kasneje predelan v dvosedežnika A-10B. Med leti 2005 in 2011 so letala nadgradili v konfiguracijo A-10C. Njegova drugotna vloga je usmerjanje zračne podpore - označevanje kopenskih ciljev za napade z drugimi letali. Warthogi, uporabljeni v ta namen, imajo oznako OA-10. Trenutno je v teku počasno zmanjševanje bojne flote teh letal, vendar zaradi svoje učinkovitosti in zanesljivosti ostajajo v operativni uporabi že četrto desetletje po uvedbi. Preberite več ...


Luči velemesta

Luči velemesta (angleško City Lights) je ameriški romantično komični film, za katerega je Charlie Chaplin napisal scenarij, ga produciral, režiral in v njem odigral glavno vlogo. Zgodba sledi pripetljajem Chaplinovega Potepuha, ki se zaljubi v slepo prodajalko cvetja (Virginia Cherrill) in razvije viharno prijateljstvo z milijonarjem alkoholikom (Harry Myers).

Čeprav je bil zvočni film v vzponu, ko je pričel Chaplin leta 1928 razvijati scenarij, se je ta odločil nadaljevati s produkcijo nemih filmov. Snemanje se je pričelo decembra 1928 in trajalo do septembra 1930. To je prvi Chaplinov film, za katerega je napisal glasbeno podlago, na kateri je delal šest tednov z Arthurjem Johnstonom. Glavna tema kot lajtmotiv za prodajalko cvetja uporabi pesem »La Violetera« španskega skladatelja Joséga Padille. Proti njem je Chaplin kasneje izgubil tožbo, ker ga ni navedel v odjavni špici.

Film se je takoj po premieri 30. januarja 1931 izkazal za uspešnega, s pozitivnimi kritikami in prihodkom od prodaje vstopnic 5 milijonov $. Danes pri kritikih velja ne le za enega največjih dosežkov v Chaplinovi karieri, ampak tudi enega najboljših filmov v zgodovini. Leta 1992 ga je ameriška Kongresna knjižnica izbrala za ohranitev v okviru Narodnega filmskega registra zaradi njegove »kulturne, zgodovinske ali estetske vrednosti«. Leta 2007 ga je Ameriški filmski inštitut uvrstil na 11. mesto svoje lestvice stotih najboljših ameriških filmov vseh časov, leta 1949 pa je kritik James Agee zaključni prizor označil kot »najboljšo igro, posneto na filmskem traku«. Preberite več ...


Luči velemesta

Luči velemesta (angleško City Lights) je ameriški romantično komični film, za katerega je Charlie Chaplin napisal scenarij, ga produciral, režiral in v njem odigral glavno vlogo. Zgodba sledi pripetljajem Chaplinovega Potepuha, ki se zaljubi v slepo prodajalko cvetja (Virginia Cherrill) in razvije viharno prijateljstvo z milijonarjem alkoholikom (Harry Myers).

Čeprav je bil zvočni film v vzponu, ko je pričel Chaplin leta 1928 razvijati scenarij, se je ta odločil nadaljevati s produkcijo nemih filmov. Snemanje se je pričelo decembra 1928 in trajalo do septembra 1930. To je prvi Chaplinov film, za katerega je napisal glasbeno podlago, na kateri je delal šest tednov z Arthurjem Johnstonom. Glavna tema kot lajtmotiv za prodajalko cvetja uporabi pesem »La Violetera« španskega skladatelja Joséga Padille. Proti njem je Chaplin kasneje izgubil tožbo, ker ga ni navedel v odjavni špici.

Film se je takoj po premieri 30. januarja 1931 izkazal za uspešnega, s pozitivnimi kritikami in prihodkom od prodaje vstopnic 5 milijonov $. Danes pri kritikih velja ne le za enega največjih dosežkov v Chaplinovi karieri, ampak tudi enega najboljših filmov v zgodovini. Leta 1992 ga je ameriška Kongresna knjižnica izbrala za ohranitev v okviru Narodnega filmskega registra zaradi njegove »kulturne, zgodovinske ali estetske vrednosti«. Leta 2007 ga je Ameriški filmski inštitut uvrstil na 11. mesto svoje lestvice stotih najboljših ameriških filmov vseh časov, leta 1949 pa je kritik James Agee zaključni prizor označil kot »najboljšo igro, posneto na filmskem traku«. Preberite več ...


Luči velemesta

Luči velemesta (angleško City Lights) je ameriški romantično komični film, za katerega je Charlie Chaplin napisal scenarij, ga produciral, režiral in v njem odigral glavno vlogo. Zgodba sledi pripetljajem Chaplinovega Potepuha, ki se zaljubi v slepo prodajalko cvetja (Virginia Cherrill) in razvije viharno prijateljstvo z milijonarjem alkoholikom (Harry Myers).

Čeprav je bil zvočni film v vzponu, ko je pričel Chaplin leta 1928 razvijati scenarij, se je ta odločil nadaljevati s produkcijo nemih filmov. Snemanje se je pričelo decembra 1928 in trajalo do septembra 1930. To je prvi Chaplinov film, za katerega je napisal glasbeno podlago, na kateri je delal šest tednov z Arthurjem Johnstonom. Glavna tema kot lajtmotiv za prodajalko cvetja uporabi pesem »La Violetera« španskega skladatelja Joséga Padille. Proti njem je Chaplin kasneje izgubil tožbo, ker ga ni navedel v odjavni špici.

Film se je takoj po premieri 30. januarja 1931 izkazal za uspešnega, s pozitivnimi kritikami in prihodkom od prodaje vstopnic 5 milijonov $. Danes pri kritikih velja ne le za enega največjih dosežkov v Chaplinovi karieri, ampak tudi enega najboljših filmov v zgodovini. Leta 1992 ga je ameriška Kongresna knjižnica izbrala za ohranitev v okviru Narodnega filmskega registra zaradi njegove »kulturne, zgodovinske ali estetske vrednosti«. Leta 2007 ga je Ameriški filmski inštitut uvrstil na 11. mesto svoje lestvice stotih najboljših ameriških filmov vseh časov, leta 1949 pa je kritik James Agee zaključni prizor označil kot »najboljšo igro, posneto na filmskem traku«. Preberite več ...


Avtoportret osebe s shizofrenijo

Shizofrenija je duševna motnja, za katero sta značilna razpad miselnih procesov in šibka čustvena odzivnost. Pogosti simptomi so med drugim neurejenost misli in blodnje (na primer preganjalne oziroma paranoidne), prisluhi, otopela čustva in pomanjkanje motivacije. Shizofrenija povzroča velike družbene in zaposlitvene težave. Simptomi se navadno pojavijo v zgodnji odrasli dobi, s splošno pojavnostjo 0,3−0,7 %. Diagnoza temelji na opaženem vedenju in pripovedi osebe.

Temelj zdravljenja shizofrenije so antipsihotična zdravila, ki predvsem zmanjšujejo dejavnost dopaminskih receptorjev. Pomembno dopolnilo zdravljenja sta tudi psihoterapija ter poklicna in socialna rehabilitacija. V hujših primerih − ko gre za ogrožanje sebe in drugih − je lahko nujna neprostovoljna hospitalizacija, vendar je bolnišnično zdravljenje zdaj krajše in manj pogosto, kot je bilo nekdaj.

Motnja v prvi vrsti vpliva na sposobnost mišljenja, vendar običajno prispeva tudi h kroničnim vedenjskim in čustvenim težavam. Osebe s shizofrenijo imajo pogosto motnje, kot so depresija in anksiozne motnje. Življenjska pojavnost za motnje zaradi zlorabe drog je skoraj 50 %. Socialne težave, kot so dolgotrajna brezposelnost, revščina in brezdomstvo, so pogoste. Povprečna pričakovana življenjska doba je pri osebah s to duševno motnjo od 12 do 15 let krajša kot pri osebah brez nje. To je posledica povečanih zdravstvenih težav in zvišane verjetnosti za samomor (okoli 5 %). Preberite več ...


Avtoportret osebe s shizofrenijo

Shizofrenija je duševna motnja, za katero sta značilna razpad miselnih procesov in šibka čustvena odzivnost. Pogosti simptomi so med drugim neurejenost misli in blodnje (na primer preganjalne oziroma paranoidne), prisluhi, otopela čustva in pomanjkanje motivacije. Shizofrenija povzroča velike družbene in zaposlitvene težave. Simptomi se navadno pojavijo v zgodnji odrasli dobi, s splošno pojavnostjo 0,3−0,7 %. Diagnoza temelji na opaženem vedenju in pripovedi osebe.

Temelj zdravljenja shizofrenije so antipsihotična zdravila, ki predvsem zmanjšujejo dejavnost dopaminskih receptorjev. Pomembno dopolnilo zdravljenja sta tudi psihoterapija ter poklicna in socialna rehabilitacija. V hujših primerih − ko gre za ogrožanje sebe in drugih − je lahko nujna neprostovoljna hospitalizacija, vendar je bolnišnično zdravljenje zdaj krajše in manj pogosto, kot je bilo nekdaj.

Motnja v prvi vrsti vpliva na sposobnost mišljenja, vendar običajno prispeva tudi h kroničnim vedenjskim in čustvenim težavam. Osebe s shizofrenijo imajo pogosto motnje, kot so depresija in anksiozne motnje. Življenjska pojavnost za motnje zaradi zlorabe drog je skoraj 50 %. Socialne težave, kot so dolgotrajna brezposelnost, revščina in brezdomstvo, so pogoste. Povprečna pričakovana življenjska doba je pri osebah s to duševno motnjo od 12 do 15 let krajša kot pri osebah brez nje. To je posledica povečanih zdravstvenih težav in zvišane verjetnosti za samomor (okoli 5 %). Preberite več ...


Ledava pri vasi Polana, Murska Sobota

Lédava (nemško Limbach, madžarsko Lendva) je reka v severovzhodni Sloveniji in sosednji Avstriji, levi pritok Mure. Izvira pri vasi Pichla na avstrijskem Štajerskem, po nekaj kilometrih priteče v Slovenijo, teče proti jugu do umetnega Ledavskega jezera, nato zavije proti jugovzhodu in teče ves čas po severnem delu Murske ravnine. V spodnjem toku je mejna reka med Slovenijo in Madžarsko, nato pa se na najvzhodnejši točki Slovenije, na slovensko-hrvaško-madžarski tromeji izliva v Muro.

Ledava ima izrazito asimetrično porečje: z desne strani je edini pritok ravninski Črnec, z leve pa se vanjo stekajo Klavžni potok v avstrijskem Grabenlandu ter številni pritoki iz Goričkega, mdr. Lukaj, Graški potok, Bodonski potok, Puconski potok, Martjanski potok, Lipnica, Kobiljski potok in tik pred izlivom še Velika Krka.

Kot nižinski vodotok ima večino časa počasen tok in zlasti poleti majhen pretok. Zaradi tega in skoraj v celoti močno preoblikovane umetne struge spada med dokaj onesnažene in ekološko prizadete vodotoke. Obsežen del poplavne ravnice med desnim bregom Ledave in Mure, ki je pomemben habitat za črno štorkljo, srednjega detla in belovratega muharja, je vključen v evropsko omrežje Natura 2000, katere namen je ohranitev biotske raznovrstnosti. V primerjavi s preteklostjo so naplavne ravnice ob reki in pritokih zaradi izgradnje protipoplavnih zadrževalnikov in ostalih vodnogradbenih ukrepov veliko bolj varne pred poplavami. Preberite več ...


Ledava pri vasi Polana, Murska Sobota

Lédava (nemško Limbach, madžarsko Lendva) je reka v severovzhodni Sloveniji in sosednji Avstriji, levi pritok Mure. Izvira pri vasi Pichla na avstrijskem Štajerskem, po nekaj kilometrih priteče v Slovenijo, teče proti jugu do umetnega Ledavskega jezera, nato zavije proti jugovzhodu in teče ves čas po severnem delu Murske ravnine. V spodnjem toku je mejna reka med Slovenijo in Madžarsko, nato pa se na najvzhodnejši točki Slovenije, na slovensko-hrvaško-madžarski tromeji izliva v Muro.

Ledava ima izrazito asimetrično porečje: z desne strani je edini pritok ravninski Črnec, z leve pa se vanjo stekajo Klavžni potok v avstrijskem Grabenlandu ter številni pritoki iz Goričkega, mdr. Lukaj, Graški potok, Bodonski potok, Puconski potok, Martjanski potok, Lipnica, Kobiljski potok in tik pred izlivom še Velika Krka.

Kot nižinski vodotok ima večino časa počasen tok in zlasti poleti majhen pretok. Zaradi tega in skoraj v celoti močno preoblikovane umetne struge spada med dokaj onesnažene in ekološko prizadete vodotoke. Obsežen del poplavne ravnice med desnim bregom Ledave in Mure, ki je pomemben habitat za črno štorkljo, srednjega detla in belovratega muharja, je vključen v evropsko omrežje Natura 2000, katere namen je ohranitev biotske raznovrstnosti. V primerjavi s preteklostjo so naplavne ravnice ob reki in pritokih zaradi izgradnje protipoplavnih zadrževalnikov in ostalih vodnogradbenih ukrepov veliko bolj varne pred poplavami. Preberite več ...


Ledava pri vasi Polana, Murska Sobota

Lédava (nemško Limbach, madžarsko Lendva) je reka v severovzhodni Sloveniji in sosednji Avstriji, levi pritok Mure. Izvira pri vasi Pichla na avstrijskem Štajerskem, po nekaj kilometrih priteče v Slovenijo, teče proti jugu do umetnega Ledavskega jezera, nato zavije proti jugovzhodu in teče ves čas po severnem delu Murske ravnine. V spodnjem toku je mejna reka med Slovenijo in Madžarsko, nato pa se na najvzhodnejši točki Slovenije, na slovensko-hrvaško-madžarski tromeji izliva v Muro.

Ledava ima izrazito asimetrično porečje: z desne strani je edini pritok ravninski Črnec, z leve pa se vanjo stekajo Klavžni potok v avstrijskem Grabenlandu ter številni pritoki iz Goričkega, mdr. Lukaj, Graški potok, Bodonski potok, Puconski potok, Martjanski potok, Lipnica, Kobiljski potok in tik pred izlivom še Velika Krka.

Kot nižinski vodotok ima večino časa počasen tok in zlasti poleti majhen pretok. Zaradi tega in skoraj v celoti močno preoblikovane umetne struge spada med dokaj onesnažene in ekološko prizadete vodotoke. Obsežen del poplavne ravnice med desnim bregom Ledave in Mure, ki je pomemben habitat za črno štorkljo, srednjega detla in belovratega muharja, je vključen v evropsko omrežje Natura 2000, katere namen je ohranitev biotske raznovrstnosti. V primerjavi s preteklostjo so naplavne ravnice ob reki in pritokih zaradi izgradnje protipoplavnih zadrževalnikov in ostalih vodnogradbenih ukrepov veliko bolj varne pred poplavami. Preberite več ...


Cthulhu

Call of Cthulhu: Dark Corners of the Earth je prvoosebna preživetvena grozljivka razvijalcev Headfirst Production, ki je izšla v založbi Bethesda Softworks. Za Xbox je izšla leta 2005, leto zatem pa še za MS Windows.

Igra temelji na delih Howarda Phillipsa Lovecrafta, ameriškega pisatelja grozljivk, fantazije in znanstvene fantastike, predvsem na noveli Senca nad Innsmouthom (The Shadow over Innsmouth). Zgodba se povečini odvija leta 1922 in spremlja Jacka Waltersa, duševno nestabilnega zasebnega detektiva. Walters prevzame primer izginule osebe v Innsmouthu, skrivnostnem pristaniškem mestu, ki se je popolnoma ogradilo od zunanjega sveta.

Med razvijanjem, ki je potekalo od leta 1999, je bil projekt večkrat ustavljen in je šel skozi mnogo postopkov prenove ter revizije. Navkljub pohvalam večine kritikov je igra doživela prodajni neuspeh. Preberite več ...


Cthulhu

Call of Cthulhu: Dark Corners of the Earth je prvoosebna preživetvena grozljivka razvijalcev Headfirst Production, ki je izšla v založbi Bethesda Softworks. Za Xbox je izšla leta 2005, leto zatem pa še za MS Windows.

Igra temelji na delih Howarda Phillipsa Lovecrafta, ameriškega pisatelja grozljivk, fantazije in znanstvene fantastike, predvsem na noveli Senca nad Innsmouthom (The Shadow over Innsmouth). Zgodba se povečini odvija leta 1922 in spremlja Jacka Waltersa, duševno nestabilnega zasebnega detektiva. Walters prevzame primer izginule osebe v Innsmouthu, skrivnostnem pristaniškem mestu, ki se je popolnoma ogradilo od zunanjega sveta.

Med razvijanjem, ki je potekalo od leta 1999, je bil projekt večkrat ustavljen in je šel skozi mnogo postopkov prenove ter revizije. Navkljub pohvalam večine kritikov je igra doživela prodajni neuspeh. Preberite več ...


Chaplin kot diktator Adenoid Hynkel

Veliki diktator (angleško The Great Dictator) je ameriški komično-dramski protinacistični film, premierno prikazan septembra 1940. Film je popolno avtorsko delo Charlieja Chaplina, ki je napisal scenarij in glasbeno podlago, ga produciral, režiral in v njem odigral glavno vlogo, kar je običajno za njegove filme. To je bil njegov prvi pravi zvočni film in tudi njegov finančno najuspešnejši film. Chaplin je bil eden redkih filmarjev, ki je v Hollywoodu snemal neme filme še v obdobju zvočnega filma.

V času premiere so bile ZDA uradno še v stanju miru z nacistično Nemčijo. Film prikazuje presunljive in sporne podobe Adolfa Hitlerja, Benita Mussolinija, fašizma, antisemitizma in nacistov, ki se jim posmehuje kot »ljudem strojem, s strojnim umom in strojnimi srci«.

Chaplinov film je nastal le devet mesecev po prvi hollywoodski parodiji Hitlerja, kratkem filmu You Nazty Spy! ustvarjalcev Three Stooges, ki je bil premierno prikazan januarja 1940. Chaplin je svoj film načrtoval že več let pred tem. Hitler je bil pred tem alegorično zasmehovan tudi v nemškem filmu Das Testament des Dr. Mabuse Fritza Langa. Chaplin je kasneje v svoji avtobiografiji iz leta 1961 zapisal, da filma ne bi mogel posneti, če bi bil vedel za razsežnost grozodejstev nacističnih koncentracijskih taborišč. Preberite več ...


Chaplin kot diktator Adenoid Hynkel

Veliki diktator (angleško The Great Dictator) je ameriški komično-dramski protinacistični film, premierno prikazan septembra 1940. Film je popolno avtorsko delo Charlieja Chaplina, ki je napisal scenarij in glasbeno podlago, ga produciral, režiral in v njem odigral glavno vlogo, kar je običajno za njegove filme. To je bil njegov prvi pravi zvočni film in tudi njegov finančno najuspešnejši film. Chaplin je bil eden redkih filmarjev, ki je v Hollywoodu snemal neme filme še v obdobju zvočnega filma.

V času premiere so bile ZDA uradno še v stanju miru z nacistično Nemčijo. Film prikazuje presunljive in sporne podobe Adolfa Hitlerja, Benita Mussolinija, fašizma, antisemitizma in nacistov, ki se jim posmehuje kot »ljudem strojem, s strojnim umom in strojnimi srci«.

Chaplinov film je nastal le devet mesecev po prvi hollywoodski parodiji Hitlerja, kratkem filmu You Nazty Spy! ustvarjalcev Three Stooges, ki je bil premierno prikazan januarja 1940. Chaplin je svoj film načrtoval že več let pred tem. Hitler je bil pred tem alegorično zasmehovan tudi v nemškem filmu Das Testament des Dr. Mabuse Fritza Langa. Chaplin je kasneje v svoji avtobiografiji iz leta 1961 zapisal, da filma ne bi mogel posneti, če bi bil vedel za razsežnost grozodejstev nacističnih koncentracijskih taborišč. Preberite več ...


Žepna ura

Potovanje v času (tudi časóvno ~ ali ~ skózi čás in ~ po čásu) je koncept domnevnega gibanja (prenosa) človeka ali drugega telesa (objekta) med dvema točkama v času v podobnem smislu kot gibanje med različnima točkama v prostoru, v splošnem s pomočjo teoretičnega izuma, znanega kot časovni stroj. Gibanje lahko poteka iz sedanjosti (nazaj) v preteklost ali (naprej) v prihodnost. Sem spada tudi mirovanje v času. Potovanje v času je priznana kategorija v filozofiji in fikciji, v teoretični fiziki pa ima malo podpore, po navadi le v povezavi s kvantno mehaniko, teorijo strun ali črvinami.

Wellsov roman Časovni stroj (The Time Machine) iz leta 1895 je bistveno pripomogel k javni prepoznavnosti koncepta. Zgodnejša Mitchellova kratka zgodba Ura, ki je tekla nazaj (The Clock that Went Backward) iz leta 1881, obravnava uro, ki je na nenaveden način omogočala trem možem potovati v času nazaj. Netehnološke oblike časovnega potovanja so se pojavile v številnih zgodnejših zgodbah, kot je na primer Dickensova Božična pesem v prozi (A Christmas Carol) iz leta 1843. Zgodovinsko koncept izhaja od zgodnjih hindujskih mitologij (npr. Mahabharata). V novejšem času z razvojem tehnologije in povečanega znanstvenega razumevanja Vesolja so znanstvenofantastični pisci, filozofi in fiziki do velikih podrobnosti raziskali verodostojnost potovanja v času. Preberite več ...


Žepna ura

Potovanje v času (tudi časóvno ~ ali ~ skózi čás in ~ po čásu) je koncept domnevnega gibanja (prenosa) človeka ali drugega telesa (objekta) med dvema točkama v času v podobnem smislu kot gibanje med različnima točkama v prostoru, v splošnem s pomočjo teoretičnega izuma, znanega kot časovni stroj. Gibanje lahko poteka iz sedanjosti (nazaj) v preteklost ali (naprej) v prihodnost. Sem spada tudi mirovanje v času. Potovanje v času je priznana kategorija v filozofiji in fikciji, v teoretični fiziki pa ima malo podpore, po navadi le v povezavi s kvantno mehaniko, teorijo strun ali črvinami.

Wellsov roman Časovni stroj (The Time Machine) iz leta 1895 je bistveno pripomogel k javni prepoznavnosti koncepta. Zgodnejša Mitchellova kratka zgodba Ura, ki je tekla nazaj (The Clock that Went Backward) iz leta 1881, obravnava uro, ki je na nenaveden način omogočala trem možem potovati v času nazaj. Netehnološke oblike časovnega potovanja so se pojavile v številnih zgodnejših zgodbah, kot je na primer Dickensova Božična pesem v prozi (A Christmas Carol) iz leta 1843. Zgodovinsko koncept izhaja od zgodnjih hindujskih mitologij (npr. Mahabharata). V novejšem času z razvojem tehnologije in povečanega znanstvenega razumevanja Vesolja so znanstvenofantastični pisci, filozofi in fiziki do velikih podrobnosti raziskali verodostojnost potovanja v času. Preberite več ...


Airbus A350

Letalo (tudi avión in aeroplán) je zrakoplov s fiksnimi krili, težji od zraka, ki leti z izkoriščanjem dinamičnega vzgona zraka, ki teče ob njegovih krilih. Za razliko od nekaterih drugih zrakoplovov se vzgon ustvarja s premikanjem celotnega letala naprej skozi zrak s pomočjo motorja, ki ustvarja potisk. Najpomembnejši deli običajnega letala so krila, trup, rep s horizontalnim in vertikalnim stabilizatorjem, podvozje in motor.

Najbolj verjetno je, da je prvo letalo, ki je letelo, izdelal Francoz Clement Ader. S svojim letalom Eole (po bogu vetra Eolu), ki je bilo podobno netopirju s štirikrakim propelerjem in ga je poganjal parni stroj, je poletel leta 1890 in izkušnje nadgradil z letalom Avion (odtod slovenska sopomenka »avion« za letalo), s katerim je na višini 20 metrov preletel 50 m, z nadaljnjimi modeli pa do 150 metrov. Nemec Otto Lilienthal je s svojimi jadralniki prvič poletel leta 1891 in je zato, ker je prvi uspel nadzorovano poleteti, za mnoge prvi letalec na svetu. Prvi polet sodobnega letala z motorjem z notranjim zgorevanjem, ki ga je bilo moč krmiliti, sta izvedla brata Wright na peščeni plaži v Kitty Hawku na vzhodu ZDA.

K nadaljnjemu razvoju letal in letalstva sta izredno pripomogli obe svetovni vojni. Od propelerskega letala z motorjem z notranjim zgorevanjem se je razvoj potniških in vojaških letal po 2. svetovni vojni usmeril predvsem v reaktivna letala, medtem ko pri športnih in ultralahkih še vedno prevladuje propelerski pogon.

Prvo slovensko letalo, Eda 1, sta leta zasnovala, zgradila in z njim 25. novembra 1909 poletela brata Edvard in Jože Rusjan. Njuno tradicijo nadaljuje podjetje Pipistrel iz Ajdovščine, ki izdeluje inovativna lahka letala. Preberite več ...


Migrena

Glavobòl je bolečina, ki jo zaznavamo v področju glave in spada med najpogostejše zdravstvene težave. V večini primerov glavobol ni vzročno povezan z drugimi boleznimi, zato govorimo o primarnih oz. idiopatskih glavobolih, med katere spadata migrena in tenzijski glavobol. V redkih primerih se lahko odkrije določen bolezenski proces, ki povzroča glavobol; najpogosteje je to okužba, redkeje znotrajlobanjska krvavitev ali tumor. Tedaj govorimo o sekundarnem ali simptomatičnem glavobolu.

Kot pri večini bolečin je tudi glavobol posledica draženja obkrajnih bolečinskih receptorjev, lahko pa ga povzroči tudi okvara v delovanju obkrajnih in osrednjih bolečinskih poti. Pri tem je treba omeniti, da so na bolečino občutljive večje žile, možganske ovojnice in zunajlobanjske strukture, kot so mišice in lasišče, sama možganovina pa ni občutljiva. V prenos bolečinskih dražljajev so vključeni določeni možganski živci, del možganske skorje, odgovoren za obdelavo podatkov iz čutil, ter sistem za uravnavanje bolečine. Navkljub znanstvenemu napredku natančni mehanizmi primarnih glavobolov niso popolnoma znani, kar pomeni, da razumevanje še vedno temelji na teoretičnih predpostavkah.

Diagnostika glavobola zajema natančno anamnezo, fizični pregled in morebitne dodatne slikovne in laboratorijske preiskave ob opozorilnih znakih. Pri sekundarnem glavobolu je glavnina zdravljenja odstranitev vzroka, ki je npr. v primeru bakterijskega meningitisa zdravljenje z antibiotiki. Bistven del zdravljenja primarnih glavobolov so nefarmakološki ukrepi oz. zdravljenje brez zdravil, kar predvsem pri migreni zajema spremembo življenjskega sloga. Napade tenzijskih glavobolov in pogosto tudi migrene lahko prekinemo s preprostimi protibolečinskimi zdravili, kot sta aspirin in paracetamol, včasih pa so potrebna specifična zdravila za določeno vrsto glavobola. Preberite več ...


Migrena

Glavobòl je bolečina, ki jo zaznavamo v področju glave in spada med najpogostejše zdravstvene težave. V večini primerov glavobol ni vzročno povezan z drugimi boleznimi, zato govorimo o primarnih oz. idiopatskih glavobolih, med katere spadata migrena in tenzijski glavobol. V redkih primerih se lahko odkrije določen bolezenski proces, ki povzroča glavobol; najpogosteje je to okužba, redkeje znotrajlobanjska krvavitev ali tumor. Tedaj govorimo o sekundarnem ali simptomatičnem glavobolu.

Kot pri večini bolečin je tudi glavobol posledica draženja obkrajnih bolečinskih receptorjev, lahko pa ga povzroči tudi okvara v delovanju obkrajnih in osrednjih bolečinskih poti. Pri tem je treba omeniti, da so na bolečino občutljive večje žile, možganske ovojnice in zunajlobanjske strukture, kot so mišice in lasišče, sama možganovina pa ni občutljiva. V prenos bolečinskih dražljajev so vključeni določeni možganski živci, del možganske skorje, odgovoren za obdelavo podatkov iz čutil, ter sistem za uravnavanje bolečine. Navkljub znanstvenemu napredku natančni mehanizmi primarnih glavobolov niso popolnoma znani, kar pomeni, da razumevanje še vedno temelji na teoretičnih predpostavkah.

Diagnostika glavobola zajema natančno anamnezo, fizični pregled in morebitne dodatne slikovne in laboratorijske preiskave ob opozorilnih znakih. Pri sekundarnem glavobolu je glavnina zdravljenja odstranitev vzroka, ki je npr. v primeru bakterijskega meningitisa zdravljenje z antibiotiki. Bistven del zdravljenja primarnih glavobolov so nefarmakološki ukrepi oz. zdravljenje brez zdravil, kar predvsem pri migreni zajema spremembo življenjskega sloga. Napade tenzijskih glavobolov in pogosto tudi migrene lahko prekinemo s preprostimi protibolečinskimi zdravili, kot sta aspirin in paracetamol, včasih pa so potrebna specifična zdravila za določeno vrsto glavobola. Preberite več ...


Migrena

Glavobòl je bolečina, ki jo zaznavamo v področju glave in spada med najpogostejše zdravstvene težave. V večini primerov glavobol ni vzročno povezan z drugimi boleznimi, zato govorimo o primarnih oz. idiopatskih glavobolih, med katere spadata migrena in tenzijski glavobol. V redkih primerih se lahko odkrije določen bolezenski proces, ki povzroča glavobol; najpogosteje je to okužba, redkeje znotrajlobanjska krvavitev ali tumor. Tedaj govorimo o sekundarnem ali simptomatičnem glavobolu.

Kot pri večini bolečin je tudi glavobol posledica draženja obkrajnih bolečinskih receptorjev, lahko pa ga povzroči tudi okvara v delovanju obkrajnih in osrednjih bolečinskih poti. Pri tem je treba omeniti, da so na bolečino občutljive večje žile, možganske ovojnice in zunajlobanjske strukture, kot so mišice in lasišče, sama možganovina pa ni občutljiva. V prenos bolečinskih dražljajev so vključeni določeni možganski živci, del možganske skorje, odgovoren za obdelavo podatkov iz čutil, ter sistem za uravnavanje bolečine. Navkljub znanstvenemu napredku natančni mehanizmi primarnih glavobolov niso popolnoma znani, kar pomeni, da razumevanje še vedno temelji na teoretičnih predpostavkah.

Diagnostika glavobola zajema natančno anamnezo, fizični pregled in morebitne dodatne slikovne in laboratorijske preiskave ob opozorilnih znakih. Pri sekundarnem glavobolu je glavnina zdravljenja odstranitev vzroka, ki je npr. v primeru bakterijskega meningitisa zdravljenje z antibiotiki. Bistven del zdravljenja primarnih glavobolov so nefarmakološki ukrepi oz. zdravljenje brez zdravil, kar predvsem pri migreni zajema spremembo življenjskega sloga. Napade tenzijskih glavobolov in pogosto tudi migrene lahko prekinemo s preprostimi protibolečinskimi zdravili, kot sta aspirin in paracetamol, včasih pa so potrebna specifična zdravila za določeno vrsto glavobola. Preberite več ...


Nevidni plamen pri zgorevanju vodika s kisikom

Vodik je kemični element s simbolom H, atomskim številom 1 in atomsko maso 1,00794 u. Je najlažji element v periodnem sistemu elementov. V enoatomnem stanju (H) je najpogostejša kemična snov v vesolju in tvori približno 75 % vse barionske mase. Zvezde iz glavnega niza so v začetnem obdobju svojega razvoja sestavljene pretežno iz vodika v stanju plazme. Najpogostejši izotop vodika je protij s simbolom 1H, ki ima en sam proton in nobenega nevtrona. Njegovo ime se uporablja zelo redko.

Pri standardni temperaturi in tlaku je brezbarven lahko vnetljiv in nestrupen plin brez vonja in okusa s formulo H2. Ker z večino nekovinskih elementov zlahka tvori kovalentne spojine, je na Zemlji večina vodika vezanega v vodi in organskih spojinah. Vodik igra posebej pomembno vlogo v kislo-bazičnih reakcijah. V ionskih spojinah ima lahko negativen naboj (anion z imenom ahidrid) ali pozitiven naboj, ki se običajno zapisuje s simbolom H+, čeprav je v resnici gol proton. V ionskih spojinah ima vedno veliko bolj kompleksno sestavo od napisane.

Večina vodika se proizvede s parnim reformingom naravnega plina. Manj pogosta in energijsko mnogo bolj potratna metoda je elektroliza vode. Večina vodika se porabi na mestu proizvodnje, največ za obdelavo fosilnih goriv, na primer hidrokrekiranje, proizvodnjo amonijaka za umetna gnojila, polnjenje balonov in v zadnjem času kot vir energije v gorivnih celicah. V metalurgiji ni zaželen, ker povzroča krhkost mnogo kovin in otežuje gradnjo cevovodov in cistern za njegovo shranjevanje. Preberite več ...


Nevidni plamen pri zgorevanju vodika s kisikom

Vodik je kemični element s simbolom H, atomskim številom 1 in atomsko maso 1,00794 u. Je najlažji element v periodnem sistemu elementov. V enoatomnem stanju (H) je najpogostejša kemična snov v vesolju in tvori približno 75 % vse barionske mase. Zvezde iz glavnega niza so v začetnem obdobju svojega razvoja sestavljene pretežno iz vodika v stanju plazme. Najpogostejši izotop vodika je protij s simbolom 1H, ki ima en sam proton in nobenega nevtrona. Njegovo ime se uporablja zelo redko.

Pri standardni temperaturi in tlaku je brezbarven lahko vnetljiv in nestrupen plin brez vonja in okusa s formulo H2. Ker z večino nekovinskih elementov zlahka tvori kovalentne spojine, je na Zemlji večina vodika vezanega v vodi in organskih spojinah. Vodik igra posebej pomembno vlogo v kislo-bazičnih reakcijah. V ionskih spojinah ima lahko negativen naboj (anion z imenom ahidrid) ali pozitiven naboj, ki se običajno zapisuje s simbolom H+, čeprav je v resnici gol proton. V ionskih spojinah ima vedno veliko bolj kompleksno sestavo od napisane.

Večina vodika se proizvede s parnim reformingom naravnega plina. Manj pogosta in energijsko mnogo bolj potratna metoda je elektroliza vode. Večina vodika se porabi na mestu proizvodnje, največ za obdelavo fosilnih goriv, na primer hidrokrekiranje, proizvodnjo amonijaka za umetna gnojila, polnjenje balonov in v zadnjem času kot vir energije v gorivnih celicah. V metalurgiji ni zaželen, ker povzroča krhkost mnogo kovin in otežuje gradnjo cevovodov in cistern za njegovo shranjevanje. Preberite več ...


Kaligrafska ponazoritev Mohamedovega imena

Mohamed (arabsko محمد) je bil mož iz Meke, ki je z islamom dal Arabiji enotno versko podobo. Muslimani in Bahajci verujejo, da je poslanec in prerok Boga. Poleg tega skoraj vsi muslimani verujejo, da je poslednji prerok, kar jih je Bog poslal človeštvu.

Pri starosti 40 let je po svojih besedah doživel obisk Gabriela in prejel od Boga svoje prvo razodetje. Tri leta po tem dogodku je Mohamed začel javno pridigati o teh razodetjih in razglašati, da »je Bog en sam«, da je popolna »predaja« (dobeseden pomen besede islām) edina pot (dīn), sprejemljiva za Boga ter da je on sam prerok in glasnik Boga, tako kot so bili pred njim drugi islamski preroki. Že takoj na začetku je pridobil nekaj privržencev, vendar je pri tem naletel na sovražnost nekaterih plemen v Meki. Da bi se izognil preganjanju, je Mohamed poslal nekaj svojih pristašev v Etiopijo, potem pa se leta 622 s svojimi privrženci iz Meke preselil v Medino. Ta dogodek, imenovan hidžra, zaznamuje začetek islamskega koledarja, znanega tudi pod imenom koledar po hidžri. V Medini je Mohamed združil plemena pod Ustavo Medine. Po osmih letih bojev s plemeni iz Meke so njegovi privrženci na pretežno miren način zavzeli Meko. V mestu je uničil poganske malike, nato pa poslal svoje privržence iz mesta uničit vse preostale poganske templje v vzhodni Arabiji. Leta 632, nekaj mesecev po vrnitvi s poslovilnega romanja v Medino, je Mohamed zbolel in umrl. Ob njegovi smrti je večina Arabskega polotoka prestopila v islam, tako da se je pod njegovim vodstvom Arabija združila v eno samo versko občestvo.

Razodetja (znana kot »Aja«, lit. »Znak Boga«), o katerih je Mohamed poročal vse do svoje smrti, so vsebovana v verzih Korana; za muslimane predstavljajo »Božjo besedo« in temelj njihove vere. Poleg Korana muslimani spoštujejo Mohamedove nauke in navade (»suna«), ki se nahajajo v izročilih ter življenjepisih preroka (»Sira«) in jih uporabljajo kot vir (»šarije«) islamskega prava. Preberite več ...


Kaligrafska ponazoritev Mohamedovega imena

Mohamed (arabsko محمد) je bil mož iz Meke, ki je z islamom dal Arabiji enotno versko podobo. Muslimani in Bahajci verujejo, da je poslanec in prerok Boga. Poleg tega skoraj vsi muslimani verujejo, da je poslednji prerok, kar jih je Bog poslal človeštvu.

Pri starosti 40 let je po svojih besedah doživel obisk Gabriela in prejel od Boga svoje prvo razodetje. Tri leta po tem dogodku je Mohamed začel javno pridigati o teh razodetjih in razglašati, da »je Bog en sam«, da je popolna »predaja« (dobeseden pomen besede islām) edina pot (dīn), sprejemljiva za Boga ter da je on sam prerok in glasnik Boga, tako kot so bili pred njim drugi islamski preroki. Že takoj na začetku je pridobil nekaj privržencev, vendar je pri tem naletel na sovražnost nekaterih plemen v Meki. Da bi se izognil preganjanju, je Mohamed poslal nekaj svojih pristašev v Etiopijo, potem pa se leta 622 s svojimi privrženci iz Meke preselil v Medino. Ta dogodek, imenovan hidžra, zaznamuje začetek islamskega koledarja, znanega tudi pod imenom koledar po hidžri. V Medini je Mohamed združil plemena pod Ustavo Medine. Po osmih letih bojev s plemeni iz Meke so njegovi privrženci na pretežno miren način zavzeli Meko. V mestu je uničil poganske malike, nato pa poslal svoje privržence iz mesta uničit vse preostale poganske templje v vzhodni Arabiji. Leta 632, nekaj mesecev po vrnitvi s poslovilnega romanja v Medino, je Mohamed zbolel in umrl. Ob njegovi smrti je večina Arabskega polotoka prestopila v islam, tako da se je pod njegovim vodstvom Arabija združila v eno samo versko občestvo.

Razodetja (znana kot »Aja«, lit. »Znak Boga«), o katerih je Mohamed poročal vse do svoje smrti, so vsebovana v verzih Korana; za muslimane predstavljajo »Božjo besedo« in temelj njihove vere. Poleg Korana muslimani spoštujejo Mohamedove nauke in navade (»suna«), ki se nahajajo v izročilih ter življenjepisih preroka (»Sira«) in jih uporabljajo kot vir (»šarije«) islamskega prava. Preberite več ...


Kaligrafska ponazoritev Mohamedovega imena

Mohamed (arabsko محمد) je bil mož iz Meke, ki je z islamom dal Arabiji enotno versko podobo. Muslimani in Bahajci verujejo, da je poslanec in prerok Boga. Poleg tega skoraj vsi muslimani verujejo, da je poslednji prerok, kar jih je Bog poslal človeštvu.

Pri starosti 40 let je po svojih besedah doživel obisk Gabriela in prejel od Boga svoje prvo razodetje. Tri leta po tem dogodku je Mohamed začel javno pridigati o teh razodetjih in razglašati, da »je Bog en sam«, da je popolna »predaja« (dobeseden pomen besede islām) edina pot (dīn), sprejemljiva za Boga ter da je on sam prerok in glasnik Boga, tako kot so bili pred njim drugi islamski preroki. Že takoj na začetku je pridobil nekaj privržencev, vendar je pri tem naletel na sovražnost nekaterih plemen v Meki. Da bi se izognil preganjanju, je Mohamed poslal nekaj svojih pristašev v Etiopijo, potem pa se leta 622 s svojimi privrženci iz Meke preselil v Medino. Ta dogodek, imenovan hidžra, zaznamuje začetek islamskega koledarja, znanega tudi pod imenom koledar po hidžri. V Medini je Mohamed združil plemena pod Ustavo Medine. Po osmih letih bojev s plemeni iz Meke so njegovi privrženci na pretežno miren način zavzeli Meko. V mestu je uničil poganske malike, nato pa poslal svoje privržence iz mesta uničit vse preostale poganske templje v vzhodni Arabiji. Leta 632, nekaj mesecev po vrnitvi s poslovilnega romanja v Medino, je Mohamed zbolel in umrl. Ob njegovi smrti je večina Arabskega polotoka prestopila v islam, tako da se je pod njegovim vodstvom Arabija združila v eno samo versko občestvo.

Razodetja (znana kot »Aja«, lit. »Znak Boga«), o katerih je Mohamed poročal vse do svoje smrti, so vsebovana v verzih Korana; za muslimane predstavljajo »Božjo besedo« in temelj njihove vere. Poleg Korana muslimani spoštujejo Mohamedove nauke in navade (»suna«), ki se nahajajo v izročilih ter življenjepisih preroka (»Sira«) in jih uporabljajo kot vir (»šarije«) islamskega prava. Preberite več ...


Prerez površine pljuč, ki kaže več votlin, obloženih s težkimi sajastimi usedlinami zaradi dolgotrajnega kajenja

Kronična obstruktivna pljučna bolezen (KOPB) je obstruktivno obolenje pljuč, za katero je značilen kronično slab pretok zraka. Običajno se s časom poslabšuje. Glavni simptomi so zasoplost, kašelj in nastajanje izmečka.

Kajenje je najpogostejši vzrok za KOPB, s številnimi drugimi dejavniki, kot so onesnaženje zraka in dedna nagnjenost, ki igrajo manjšo vlogo. V državah v razvoju je eden od pogostnih vzrokov onesnažen zrak zaradi slabega prezračevanja med kuhanjem hrane in ob ogrevanju prostorov. Dolgotrajna izpostavljenost tem dražečim vplivom povzroča vnetni odziv v pljučih, zaradi česar prihaja do zoženja malih dihalnih poti in do razkroja pljučnega tkiva. Posledično se v pljučih nabira zrak, kar imenujemo emfizem. Pod terminom kronični bronhitis razumemo opis simptomov kroničnega kašlja, ki se kaže skupaj z nastajanjem izmečka.

Diagnozo postavimo na osnovi slabega pretoka zraka, ki se meri s testi pljučne funkcije. Drugače kot pri astmi, jemanje zdravil zmanjšanega pretoka zraka ne izboljša bistveno. KOPB lahko preprečimo z zmanjšanjem izpostavljenosti znanim vzrokom. Gre za prizadevanja, da se zmanjša obseg kajenja ter izboljša kakovost zraka v bivališčih in na prostem. Metode za zdravljenje KOPB so med drugim: odvajanje od kajenja, cepljenja, rehabilitacija pljuč, pogosto vdihavanje bronhodilatatorjev in jemanje kortikosteroidov. Edina ukrepa, za katera je dokazano, da zmanjšujeta smrtnost, sta prenehanje kajenja in vdihovanje dodatnega kisika.

Po vsem svetu KOPB prizadene skoraj 5 % prebivalstva. Preberite več ...