Wikipedija:Izbrani članki/Arhiv 2012

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje

Arhivi po letih


2004-2006 | 2007 | 2008 | 2009
2010 | 2011 | 2012 | 2013 | 2014

Izbrane vsebine:

Orodja za izbrane članke:

Arhiv[uredi | uredi kodo]

Michael Schumacher, nemški dirkač, ki je dosegel rekordnih 91 zmag

Seznam zmagovalcev Velikih nagrad Formule 1 zajema vse dirkače, ki so zmagali na prvenstvenih dirkah Formule 1, od prve sezone 1950 do vključno sezone 2011. Rekorder po številu zmag je Michael Schumacher, ki jih je dosegel 91, Alain Prost je drugi z 51-imi, Ayrton Senna pa tretji z 41-imi. Schumacher drži tudi rekord za najdaljši razpon med svojo prvo zmago na dirki za Veliko nagrado Belgije 1992 in zadnjo na dirki za Veliko nagrado Kitajske 2006, 14 let, en mesec in en dan. Najmlajši zmagovalec prvenstvene dirke Formule 1 je Sebastian Vettel, ki je svojo prvo zmago dosegel na dirki za Veliko nagrado Italije 2008, v starosti 21 let in 73 dni. Najstarejši zmagovalec pa je Luigi Fagioli, ki je na dirki za Veliko nagrado Francije 1951 zmagal v starosti 53 let in 22 dni. Do sedaj sta zmago na prvenstvenih dirkah Formule 1 dosegla 102 dirkača, stoti dirkač z zmago je postal Heikki Kovalainen na dirki za Veliko nagrado Madžarske 2008. Preberite več ...


Michael Schumacher, nemški dirkač, ki je dosegel rekordnih 91 zmag

Seznam zmagovalcev Velikih nagrad Formule 1 zajema vse dirkače, ki so zmagali na prvenstvenih dirkah Formule 1, od prve sezone 1950 do vključno sezone 2011. Rekorder po številu zmag je Michael Schumacher, ki jih je dosegel 91, Alain Prost je drugi z 51-imi, Ayrton Senna pa tretji z 41-imi. Schumacher drži tudi rekord za najdaljši razpon med svojo prvo zmago na dirki za Veliko nagrado Belgije 1992 in zadnjo na dirki za Veliko nagrado Kitajske 2006, 14 let, en mesec in en dan. Najmlajši zmagovalec prvenstvene dirke Formule 1 je Sebastian Vettel, ki je svojo prvo zmago dosegel na dirki za Veliko nagrado Italije 2008, v starosti 21 let in 73 dni. Najstarejši zmagovalec pa je Luigi Fagioli, ki je na dirki za Veliko nagrado Francije 1951 zmagal v starosti 53 let in 22 dni. Do sedaj sta zmago na prvenstvenih dirkah Formule 1 dosegla 102 dirkača, stoti dirkač z zmago je postal Heikki Kovalainen na dirki za Veliko nagrado Madžarske 2008. Preberite več ...


John Lennon vadi pesem Give Peace a Chance v Montrealu leta 1969

John Ono Lennon (1940 - 1980) je bil angleški pevec, kitarist in tekstopisec, ki je dosegel svetovno slavo kot eden od ustanovnih članov skupine The Beatles, ene tržno najuspešnejših in s strani kritikov najbolje sprejetih v zgodovini popularne glasbe. Skupaj s članom Beatlov Paulom McCartneyjem sta sestavljala enega najuspešnejših tekstopisnih dvojcev dvajsetega stoletja. Rojen in odrasel je v Liverpoolu, kjer se je kot najstnik pridružil gibanju skiffle craze, njegova prva skupina The Quarrymen pa je sčasoma prerasla v skupino The Beatles leta 1960. Ko je skupina proti koncu desetletja pričela razpadati, je Lennon kariero nadaljeval kot solo pevec. Posnel je med glasbenimi kritiki odlično ocenjena albuma John Lennon/Plastic Ono Band in Imagine ter znamenite pesmi, kot sta Give Peace a Chance in Imagine. Po poroki z Yoko Ono leta 1969 si je ime spremenil v John Ono Lennon. Leta 1975 se je umaknil z glasbenega prizorišča, da bi se posvetil novorojenemu sinu Seanu, leta 1980 pa se je vrnil z novim albumom Double Fantasy. Tri tedne po njegovem izidu je bil umorjen. Preberite več ...


John Lennon vadi pesem Give Peace a Chance v Montrealu leta 1969

John Ono Lennon (1940 - 1980) je bil angleški pevec, kitarist in tekstopisec, ki je dosegel svetovno slavo kot eden od ustanovnih članov skupine The Beatles, ene tržno najuspešnejših in s strani kritikov najbolje sprejetih v zgodovini popularne glasbe. Skupaj s članom Beatlov Paulom McCartneyjem sta sestavljala enega najuspešnejših tekstopisnih dvojcev dvajsetega stoletja. Rojen in odrasel je v Liverpoolu, kjer se je kot najstnik pridružil gibanju skiffle craze, njegova prva skupina The Quarrymen pa je sčasoma prerasla v skupino The Beatles leta 1960. Ko je skupina proti koncu desetletja pričela razpadati, je Lennon kariero nadaljeval kot solo pevec. Posnel je med glasbenimi kritiki odlično ocenjena albuma John Lennon/Plastic Ono Band in Imagine ter znamenite pesmi, kot sta Give Peace a Chance in Imagine. Po poroki z Yoko Ono leta 1969 si je ime spremenil v John Ono Lennon. Leta 1975 se je umaknil z glasbenega prizorišča, da bi se posvetil novorojenemu sinu Seanu, leta 1980 pa se je vrnil z novim albumom Double Fantasy. Tri tedne po njegovem izidu je bil umorjen. Preberite več ...


John Lennon vadi pesem Give Peace a Chance v Montrealu leta 1969

John Ono Lennon (1940 - 1980) je bil angleški pevec, kitarist in tekstopisec, ki je dosegel svetovno slavo kot eden od ustanovnih članov skupine The Beatles, ene tržno najuspešnejših in s strani kritikov najbolje sprejetih v zgodovini popularne glasbe. Skupaj s članom Beatlov Paulom McCartneyjem sta sestavljala enega najuspešnejših tekstopisnih dvojcev dvajsetega stoletja. Rojen in odrasel je v Liverpoolu, kjer se je kot najstnik pridružil gibanju skiffle craze, njegova prva skupina The Quarrymen pa je sčasoma prerasla v skupino The Beatles leta 1960. Ko je skupina proti koncu desetletja pričela razpadati, je Lennon kariero nadaljeval kot solo pevec. Posnel je med glasbenimi kritiki odlično ocenjena albuma John Lennon/Plastic Ono Band in Imagine ter znamenite pesmi, kot sta Give Peace a Chance in Imagine. Po poroki z Yoko Ono leta 1969 si je ime spremenil v John Ono Lennon. Leta 1975 se je umaknil z glasbenega prizorišča, da bi se posvetil novorojenemu sinu Seanu, leta 1980 pa se je vrnil z novim albumom Double Fantasy. Tri tedne po njegovem izidu je bil umorjen. Preberite več ...


Slovenska glasba je sestavni del zahodnoevropske glasbene kulture in je tesno povezana z glasbo sosednjih dežel, predvsem Avstrije, severne Italije in Hrvaške. V skladu z geografsko raznolikostjo in družbenimi razmerami, ki so se v preteklosti porajale na območju Slovenije, je razvidna tudi relativno bogata glasbena preteklost. V grobem razlikujemo ljudsko glasbo in umetno (ali umetniško, komponirano glasbo: posvetno, cerkveno, zabavno). Hkrati ločimo resno in zabavno glasbo.

Podatki o začetkih slovenske glasbe so zabrisani med prve omembe ljudskih pesmi, oziroma omembe, da so prebivalci območja današnje Slovenije od 6. stoletja dalje prepevali v svojem jeziku. Glasba tega časa je segala v obdobje nekdanje pradomovine ter je bila oblikovno in vsebinsko podobna glasbi drugih Slovanov. Muzikalni kult zahodnih Slovanov je opisovan kot čaščenje bogov s pompoznimi plesi in pesmimi. Ko so v 8. stoletju Slovenci izgubili narodno samostojnost, so izginili tudi pogoji za samonikel kulturni razvoj, predvsem na področju umetne glasbe. Srednjeveških skladateljev umetne glasbe iz vrst Slovencev praktično ni bilo. V 19. stoletju, približno tisoč let pozneje, so se v času prebujanja narodne zavesti začeli slovenski skladatelji umetne glasbe naslanjati na elemente ljudskega glasbenega izročila, ki se je medtem porajalo in ubiralo samostojnejšo pot. Preberite več ...


Slovenska glasba je sestavni del zahodnoevropske glasbene kulture in je tesno povezana z glasbo sosednjih dežel, predvsem Avstrije, severne Italije in Hrvaške. V skladu z geografsko raznolikostjo in družbenimi razmerami, ki so se v preteklosti porajale na območju Slovenije, je razvidna tudi relativno bogata glasbena preteklost. V grobem razlikujemo ljudsko glasbo in umetno (ali umetniško, komponirano glasbo: posvetno, cerkveno, zabavno). Hkrati ločimo resno in zabavno glasbo.

Podatki o začetkih slovenske glasbe so zabrisani med prve omembe ljudskih pesmi, oziroma omembe, da so prebivalci območja današnje Slovenije od 6. stoletja dalje prepevali v svojem jeziku. Glasba tega časa je segala v obdobje nekdanje pradomovine ter je bila oblikovno in vsebinsko podobna glasbi drugih Slovanov. Muzikalni kult zahodnih Slovanov je opisovan kot čaščenje bogov s pompoznimi plesi in pesmimi. Ko so v 8. stoletju Slovenci izgubili narodno samostojnost, so izginili tudi pogoji za samonikel kulturni razvoj, predvsem na področju umetne glasbe. Srednjeveških skladateljev umetne glasbe iz vrst Slovencev praktično ni bilo. V 19. stoletju, približno tisoč let pozneje, so se v času prebujanja narodne zavesti začeli slovenski skladatelji umetne glasbe naslanjati na elemente ljudskega glasbenega izročila, ki se je medtem porajalo in ubiralo samostojnejšo pot. Preberite več ...


Slovenska glasba je sestavni del zahodnoevropske glasbene kulture in je tesno povezana z glasbo sosednjih dežel, predvsem Avstrije, severne Italije in Hrvaške. V skladu z geografsko raznolikostjo in družbenimi razmerami, ki so se v preteklosti porajale na območju Slovenije, je razvidna tudi relativno bogata glasbena preteklost. V grobem razlikujemo ljudsko glasbo in umetno (ali umetniško, komponirano glasbo: posvetno, cerkveno, zabavno). Hkrati ločimo resno in zabavno glasbo.

Podatki o začetkih slovenske glasbe so zabrisani med prve omembe ljudskih pesmi, oziroma omembe, da so prebivalci območja današnje Slovenije od 6. stoletja dalje prepevali v svojem jeziku. Glasba tega časa je segala v obdobje nekdanje pradomovine ter je bila oblikovno in vsebinsko podobna glasbi drugih Slovanov. Muzikalni kult zahodnih Slovanov je opisovan kot čaščenje bogov s pompoznimi plesi in pesmimi. Ko so v 8. stoletju Slovenci izgubili narodno samostojnost, so izginili tudi pogoji za samonikel kulturni razvoj, predvsem na področju umetne glasbe. Srednjeveških skladateljev umetne glasbe iz vrst Slovencev praktično ni bilo. V 19. stoletju, približno tisoč let pozneje, so se v času prebujanja narodne zavesti začeli slovenski skladatelji umetne glasbe naslanjati na elemente ljudskega glasbenega izročila, ki se je medtem porajalo in ubiralo samostojnejšo pot. Preberite več ...


Obeležje na mestu nesreče Ayrtona Senne

Seznam nesreč s smrtnim izidom v Formuli 1 vključuje seznam vseh tistih dirkačev, ki so se smrtno ponesrečili na dirki Formule 1 oziroma tistih, ki so umrli za posledicami nesreč z dirkalnikom Formule 1 od sezone 1950. Skupaj sedeminštirideset dirkačev se je smrtno ponesrečilo v dirkalnih Formule 1, dvaintrideset od teh na prvenstvenih dirkah Formule 1, osem na testiranjih, šest pa na neprvenstvenih dirkah Formule 1. Največ se je ponesrečilo britanskih dirkačev, trinajst, deset ameriških in sedem italijanskih, skupno pa dirkači šestnajstih narodnosti. Glede na konstruktorja dirkalnika se je smrtno ponesrečilo največ dirkačev Ferrarija, sedem, nato po pet dirkačev Kurtis Krafta, Cooperja in Lotusa, skupno pa dirkalniki štiriindvajsetih različnih konstruktorjev.

Cameron Earl je prvi dirkač, ki se je smrtno ponesrečil z dirkalnikom Formule 1 18. junija 1952 ob testiranju na dirkališču MIRA. Mario Alborghetti je prvi, ki se je smrtno ponesrečil na dirki, leta 1955 na neprvenstveni dirki Grand Prix de Pau, Bill Vukovich pa se je kot prvi smrtno ponesrečil na prvenstveni dirki istega leta na dirki Indianapolis 500. Prav na dirkališču Indianapolis Motor Speedway, kjer poteka dirka Indianapolis 500, se je smrtno ponesrečilo največ dirkačev, osem, čeprav je dirka le enajstkrat štela za prvenstvo Formule 1. V Evropi se je največ smrtnih nesreč pripetilo na dirkališču Nürburgring. Zadnja smrtna nesreča se je zgodila 1. maja 1994 na dirki za Veliko nagrado San Marina, ko se je ponesrečil trikratni svetovni prvak Formule 1 Ayrton Senna (na sliki obeležje). Drugi svetovni prvak Formule 1, ki se je smrtno ponesrečil, je Jochen Rindt, ki je po smrtni nesreči na dirki za Veliki nagrado Italije v sezoni 1970 posmrtno osvojil naslov svetovnega prvaka. Preberite več ...


Obeležje na mestu nesreče Ayrtona Senne

Seznam nesreč s smrtnim izidom v Formuli 1 vključuje seznam vseh tistih dirkačev, ki so se smrtno ponesrečili na dirki Formule 1 oziroma tistih, ki so umrli za posledicami nesreč z dirkalnikom Formule 1 od sezone 1950. Skupaj sedeminštirideset dirkačev se je smrtno ponesrečilo v dirkalnih Formule 1, dvaintrideset od teh na prvenstvenih dirkah Formule 1, osem na testiranjih, šest pa na neprvenstvenih dirkah Formule 1. Največ se je ponesrečilo britanskih dirkačev, trinajst, deset ameriških in sedem italijanskih, skupno pa dirkači šestnajstih narodnosti. Glede na konstruktorja dirkalnika se je smrtno ponesrečilo največ dirkačev Ferrarija, sedem, nato po pet dirkačev Kurtis Krafta, Cooperja in Lotusa, skupno pa dirkalniki štiriindvajsetih različnih konstruktorjev.

Cameron Earl je prvi dirkač, ki se je smrtno ponesrečil z dirkalnikom Formule 1 18. junija 1952 ob testiranju na dirkališču MIRA. Mario Alborghetti je prvi, ki se je smrtno ponesrečil na dirki, leta 1955 na neprvenstveni dirki Grand Prix de Pau, Bill Vukovich pa se je kot prvi smrtno ponesrečil na prvenstveni dirki istega leta na dirki Indianapolis 500. Prav na dirkališču Indianapolis Motor Speedway, kjer poteka dirka Indianapolis 500, se je smrtno ponesrečilo največ dirkačev, osem, čeprav je dirka le enajstkrat štela za prvenstvo Formule 1. V Evropi se je največ smrtnih nesreč pripetilo na dirkališču Nürburgring. Zadnja smrtna nesreča se je zgodila 1. maja 1994 na dirki za Veliko nagrado San Marina, ko se je ponesrečil trikratni svetovni prvak Formule 1 Ayrton Senna (na sliki obeležje). Drugi svetovni prvak Formule 1, ki se je smrtno ponesrečil, je Jochen Rindt, ki je po smrtni nesreči na dirki za Veliki nagrado Italije v sezoni 1970 posmrtno osvojil naslov svetovnega prvaka. Preberite več ...


Obeležje na mestu nesreče Ayrtona Senne

Seznam nesreč s smrtnim izidom v Formuli 1 vključuje seznam vseh tistih dirkačev, ki so se smrtno ponesrečili na dirki Formule 1 oziroma tistih, ki so umrli za posledicami nesreč z dirkalnikom Formule 1 od sezone 1950. Skupaj sedeminštirideset dirkačev se je smrtno ponesrečilo v dirkalnih Formule 1, dvaintrideset od teh na prvenstvenih dirkah Formule 1, osem na testiranjih, šest pa na neprvenstvenih dirkah Formule 1. Največ se je ponesrečilo britanskih dirkačev, trinajst, deset ameriških in sedem italijanskih, skupno pa dirkači šestnajstih narodnosti. Glede na konstruktorja dirkalnika se je smrtno ponesrečilo največ dirkačev Ferrarija, sedem, nato po pet dirkačev Kurtis Krafta, Cooperja in Lotusa, skupno pa dirkalniki štiriindvajsetih različnih konstruktorjev.

Cameron Earl je prvi dirkač, ki se je smrtno ponesrečil z dirkalnikom Formule 1 18. junija 1952 ob testiranju na dirkališču MIRA. Mario Alborghetti je prvi, ki se je smrtno ponesrečil na dirki, leta 1955 na neprvenstveni dirki Grand Prix de Pau, Bill Vukovich pa se je kot prvi smrtno ponesrečil na prvenstveni dirki istega leta na dirki Indianapolis 500. Prav na dirkališču Indianapolis Motor Speedway, kjer poteka dirka Indianapolis 500, se je smrtno ponesrečilo največ dirkačev, osem, čeprav je dirka le enajstkrat štela za prvenstvo Formule 1. V Evropi se je največ smrtnih nesreč pripetilo na dirkališču Nürburgring. Zadnja smrtna nesreča se je zgodila 1. maja 1994 na dirki za Veliko nagrado San Marina, ko se je ponesrečil trikratni svetovni prvak Formule 1 Ayrton Senna (na sliki obeležje). Drugi svetovni prvak Formule 1, ki se je smrtno ponesrečil, je Jochen Rindt, ki je po smrtni nesreči na dirki za Veliki nagrado Italije v sezoni 1970 posmrtno osvojil naslov svetovnega prvaka. Preberite več ...


Obeležje na mestu nesreče Ayrtona Senne

Seznam nesreč s smrtnim izidom v Formuli 1 vključuje seznam vseh tistih dirkačev, ki so se smrtno ponesrečili na dirki Formule 1 oziroma tistih, ki so umrli za posledicami nesreč z dirkalnikom Formule 1 od sezone 1950. Skupaj sedeminštirideset dirkačev se je smrtno ponesrečilo v dirkalnih Formule 1, dvaintrideset od teh na prvenstvenih dirkah Formule 1, osem na testiranjih, šest pa na neprvenstvenih dirkah Formule 1. Največ se je ponesrečilo britanskih dirkačev, trinajst, deset ameriških in sedem italijanskih, skupno pa dirkači šestnajstih narodnosti. Glede na konstruktorja dirkalnika se je smrtno ponesrečilo največ dirkačev Ferrarija, sedem, nato po pet dirkačev Kurtis Krafta, Cooperja in Lotusa, skupno pa dirkalniki štiriindvajsetih različnih konstruktorjev.

Cameron Earl je prvi dirkač, ki se je smrtno ponesrečil z dirkalnikom Formule 1 18. junija 1952 ob testiranju na dirkališču MIRA. Mario Alborghetti je prvi, ki se je smrtno ponesrečil na dirki, leta 1955 na neprvenstveni dirki Grand Prix de Pau, Bill Vukovich pa se je kot prvi smrtno ponesrečil na prvenstveni dirki istega leta na dirki Indianapolis 500. Prav na dirkališču Indianapolis Motor Speedway, kjer poteka dirka Indianapolis 500, se je smrtno ponesrečilo največ dirkačev, osem, čeprav je dirka le enajstkrat štela za prvenstvo Formule 1. V Evropi se je največ smrtnih nesreč pripetilo na dirkališču Nürburgring. Zadnja smrtna nesreča se je zgodila 1. maja 1994 na dirki za Veliko nagrado San Marina, ko se je ponesrečil trikratni svetovni prvak Formule 1 Ayrton Senna (na sliki obeležje). Drugi svetovni prvak Formule 1, ki se je smrtno ponesrečil, je Jochen Rindt, ki je po smrtni nesreči na dirki za Veliki nagrado Italije v sezoni 1970 posmrtno osvojil naslov svetovnega prvaka. Preberite več ...


Obeležje na mestu nesreče Ayrtona Senne

Seznam nesreč s smrtnim izidom v Formuli 1 vključuje seznam vseh tistih dirkačev, ki so se smrtno ponesrečili na dirki Formule 1 oziroma tistih, ki so umrli za posledicami nesreč z dirkalnikom Formule 1 od sezone 1950. Skupaj sedeminštirideset dirkačev se je smrtno ponesrečilo v dirkalnih Formule 1, dvaintrideset od teh na prvenstvenih dirkah Formule 1, osem na testiranjih, šest pa na neprvenstvenih dirkah Formule 1. Največ se je ponesrečilo britanskih dirkačev, trinajst, deset ameriških in sedem italijanskih, skupno pa dirkači šestnajstih narodnosti. Glede na konstruktorja dirkalnika se je smrtno ponesrečilo največ dirkačev Ferrarija, sedem, nato po pet dirkačev Kurtis Krafta, Cooperja in Lotusa, skupno pa dirkalniki štiriindvajsetih različnih konstruktorjev.

Cameron Earl je prvi dirkač, ki se je smrtno ponesrečil z dirkalnikom Formule 1 18. junija 1952 ob testiranju na dirkališču MIRA. Mario Alborghetti je prvi, ki se je smrtno ponesrečil na dirki, leta 1955 na neprvenstveni dirki Grand Prix de Pau, Bill Vukovich pa se je kot prvi smrtno ponesrečil na prvenstveni dirki istega leta na dirki Indianapolis 500. Prav na dirkališču Indianapolis Motor Speedway, kjer poteka dirka Indianapolis 500, se je smrtno ponesrečilo največ dirkačev, osem, čeprav je dirka le enajstkrat štela za prvenstvo Formule 1. V Evropi se je največ smrtnih nesreč pripetilo na dirkališču Nürburgring. Zadnja smrtna nesreča se je zgodila 1. maja 1994 na dirki za Veliko nagrado San Marina, ko se je ponesrečil trikratni svetovni prvak Formule 1 Ayrton Senna (na sliki obeležje). Drugi svetovni prvak Formule 1, ki se je smrtno ponesrečil, je Jochen Rindt, ki je po smrtni nesreči na dirki za Veliki nagrado Italije v sezoni 1970 posmrtno osvojil naslov svetovnega prvaka. Preberite več ...


Varjenje TIG

Varjenje po postopku TIG ali varjenje TIG je različica elektroobločnega varjenja, kjer uporabljamo netaljivo volframovo elektrodo, ki se ne izrablja. Za zaščito vara pred atmosferskim onesnaženjem (oksidacijo) uporabljamo zaščitni plin, običajno žlahtne (inertne) pline, kot so na primer argon, helij itd. Dodajni material je običajno enake sestave kot material zvarjenca. Varilni aparat kot izvor konstantnega toka zagotavlja energijo, potrebno za vzpostavljanje in vzdrževanje električnega obloka, v katerem so kovinske pare ter visoko ioniziran plin. Postopek TIG največkrat uporabljamo za varjenje tankega nerjavnega jekla ter aluminijevih, magnezijevih in bakrovih zlitin. Postopek TIG omogoča varilcu večji nadzor nad zvarom kot varjenje po postopku MIG oziroma elektroobločno varjenje z oplaščenimi elektrodami, omogoča pa tudi močnejše in kakovostnejše zvare. Postopek TIG je zapletenejši, bistveno počasnejši in ga je v primerjavi z večino ostalih postopkov varjenja precej težje obvladati. Preberite več ...


Varjenje TIG

Varjenje po postopku TIG ali varjenje TIG je različica elektroobločnega varjenja, kjer uporabljamo netaljivo volframovo elektrodo, ki se ne izrablja. Za zaščito vara pred atmosferskim onesnaženjem (oksidacijo) uporabljamo zaščitni plin, običajno žlahtne (inertne) pline, kot so na primer argon, helij itd. Dodajni material je običajno enake sestave kot material zvarjenca. Varilni aparat kot izvor konstantnega toka zagotavlja energijo, potrebno za vzpostavljanje in vzdrževanje električnega obloka, v katerem so kovinske pare ter visoko ioniziran plin. Postopek TIG največkrat uporabljamo za varjenje tankega nerjavnega jekla ter aluminijevih, magnezijevih in bakrovih zlitin. Postopek TIG omogoča varilcu večji nadzor nad zvarom kot varjenje po postopku MIG oziroma elektroobločno varjenje z oplaščenimi elektrodami, omogoča pa tudi močnejše in kakovostnejše zvare. Postopek TIG je zapletenejši, bistveno počasnejši in ga je v primerjavi z večino ostalih postopkov varjenja precej težje obvladati. Preberite več ...


Varjenje TIG

Varjenje po postopku TIG ali varjenje TIG je različica elektroobločnega varjenja, kjer uporabljamo netaljivo volframovo elektrodo, ki se ne izrablja. Za zaščito vara pred atmosferskim onesnaženjem (oksidacijo) uporabljamo zaščitni plin, običajno žlahtne (inertne) pline, kot so na primer argon, helij itd. Dodajni material je običajno enake sestave kot material zvarjenca. Varilni aparat kot izvor konstantnega toka zagotavlja energijo, potrebno za vzpostavljanje in vzdrževanje električnega obloka, v katerem so kovinske pare ter visoko ioniziran plin. Postopek TIG največkrat uporabljamo za varjenje tankega nerjavnega jekla ter aluminijevih, magnezijevih in bakrovih zlitin. Postopek TIG omogoča varilcu večji nadzor nad zvarom kot varjenje po postopku MIG oziroma elektroobločno varjenje z oplaščenimi elektrodami, omogoča pa tudi močnejše in kakovostnejše zvare. Postopek TIG je zapletenejši, bistveno počasnejši in ga je v primerjavi z večino ostalih postopkov varjenja precej težje obvladati. Preberite več ...


Živo srebro je edina kovina, ki je pri standardni temperaturi in tlaku v tekočem agregatnem stanju.

Živo srebro (latinsko: hydrargyr(i)um iz grškega hydros - voda in argyrion - srebro) je kemijski element s simbolom Hg in vrstnim številom 80. Je težka, srebrna prehodna kovina in edina kovina, ki je pri standardni temperaturi in tlaku v tekočem agregatnem stanju. S tališčem -38,83 °C in vreliščem 356,73 °C ima živo srebro med kovinami najmanjšo temperaturno razliko med obema temperaturama.

V rudnih depozitih se pojavlja večinoma kot živosrebrov sulfid cinabarit. Rdeči pigment cinober se pridobiva večinoma z redukcijo cinabarita. Cinabarit je pri zaužitju ali vdihavanju prahu zelo toksičen. Zastrupitev z živim srebrom povzročijo tudi vse vodotopne živosrebrove spojine, na primer živosrebrov klorid in metilživosrebrove soli, vdihavanje živosrebrovih par in zaužitje z živim srebrom kontaminiranih živil.

Uporablja se za polnjenje termometrov, barometrov, sfigmomanometrov in plavajočih ventilov ter v nekaterih električnih stikalih in v drugih aparatih. Zaradi toksičnosti in nevarnosti za okolje se namesto njega uporabljajo alkohol, galinstani in polprevodniški elementi. V znanstvenih raziskavah se še vedno uporablja za amalgamiranje kovin. Uporablja se tudi v varčnih sijalkah, v katerih njegove pare povzročijo električno prevodnost polnilnega plina in sproščajo kratkovalovno ultravijolično svetlobo, ki se s fluorescenco fosforja pretvori v vidno svetlobo. Preberite več ...


Živo srebro je edina kovina, ki je pri standardni temperaturi in tlaku v tekočem agregatnem stanju.

Živo srebro (latinsko: hydrargyr(i)um iz grškega hydros - voda in argyrion - srebro) je kemijski element s simbolom Hg in vrstnim številom 80. Je težka, srebrna prehodna kovina in edina kovina, ki je pri standardni temperaturi in tlaku v tekočem agregatnem stanju. S tališčem -38,83 °C in vreliščem 356,73 °C ima živo srebro med kovinami najmanjšo temperaturno razliko med obema temperaturama.

V rudnih depozitih se pojavlja večinoma kot živosrebrov sulfid cinabarit. Rdeči pigment cinober se pridobiva večinoma z redukcijo cinabarita. Cinabarit je pri zaužitju ali vdihavanju prahu zelo toksičen. Zastrupitev z živim srebrom povzročijo tudi vse vodotopne živosrebrove spojine, na primer živosrebrov klorid in metilživosrebrove soli, vdihavanje živosrebrovih par in zaužitje z živim srebrom kontaminiranih živil.

Uporablja se za polnjenje termometrov, barometrov, sfigmomanometrov in plavajočih ventilov ter v nekaterih električnih stikalih in v drugih aparatih. Zaradi toksičnosti in nevarnosti za okolje se namesto njega uporabljajo alkohol, galinstani in polprevodniški elementi. V znanstvenih raziskavah se še vedno uporablja za amalgamiranje kovin. Uporablja se tudi v varčnih sijalkah, v katerih njegove pare povzročijo električno prevodnost polnilnega plina in sproščajo kratkovalovno ultravijolično svetlobo, ki se s fluorescenco fosforja pretvori v vidno svetlobo. Preberite več ...


Živo srebro je edina kovina, ki je pri standardni temperaturi in tlaku v tekočem agregatnem stanju.

Živo srebro (latinsko: hydrargyr(i)um iz grškega hydros - voda in argyrion - srebro) je kemijski element s simbolom Hg in vrstnim številom 80. Je težka, srebrna prehodna kovina in edina kovina, ki je pri standardni temperaturi in tlaku v tekočem agregatnem stanju. S tališčem -38,83 °C in vreliščem 356,73 °C ima živo srebro med kovinami najmanjšo temperaturno razliko med obema temperaturama.

V rudnih depozitih se pojavlja večinoma kot živosrebrov sulfid cinabarit. Rdeči pigment cinober se pridobiva večinoma z redukcijo cinabarita. Cinabarit je pri zaužitju ali vdihavanju prahu zelo toksičen. Zastrupitev z živim srebrom povzročijo tudi vse vodotopne živosrebrove spojine, na primer živosrebrov klorid in metilživosrebrove soli, vdihavanje živosrebrovih par in zaužitje z živim srebrom kontaminiranih živil.

Uporablja se za polnjenje termometrov, barometrov, sfigmomanometrov in plavajočih ventilov ter v nekaterih električnih stikalih in v drugih aparatih. Zaradi toksičnosti in nevarnosti za okolje se namesto njega uporabljajo alkohol, galinstani in polprevodniški elementi. V znanstvenih raziskavah se še vedno uporablja za amalgamiranje kovin. Uporablja se tudi v varčnih sijalkah, v katerih njegove pare povzročijo električno prevodnost polnilnega plina in sproščajo kratkovalovno ultravijolično svetlobo, ki se s fluorescenco fosforja pretvori v vidno svetlobo. Preberite več ...


Tradicionalna noša v slovenskem kulturnem centru Rozajanski dum v Reziji.

Slovenska manjšina v Italiji je skupnost 83.000–100.000 v Italiji živečih avtohtonih prebivalcev slovenskega rodu. Poseljujejo 1511 km² veliko obmejno območje med Italijo in Slovenijo v deželi Furlanija - Julijska krajina oz. njenih 36–52 občinah. Slovenci so se na območje priselili v 7. stoletju in nekaj stoletij živeli pod oblastjo oglejskih patriarhov in goriških grofov, od 15. stoletja dalje do razpada Avstro-Ogrske pa je bilo ozemlje del Avstrijskega cesarstva. Za mejo (v novonastali Kraljevini Italiji) so se najprej znašli prebivalci Beneške Slovenije leta 1866, večji del današnje zamejske skupnosti pa se je pod italijansko upravo znašel po prvi svetovni vojni in priključitvi Primorske Italiji. Popis prebivalstva leta 1910 je pokazal na 128.655 v Italiji živečih Slovencev, leta 1981 pa je število teh po italijanskih ocenah znašalo 61.367.

Slovenska skupnost danes živi v italijanski deželi Furlanija - Julijska krajina. Večinoma gre za urbano skupnost, ki pa je v zaledju večjih mest vendarle ohranila svoj agrarni značaj – ta je obenem tudi njen ekonomski potencial. Slovenci v Videmski pokrajini so slabše prepoznana skupnost in uradno niso bili priznani vse do zaščitnega zakona za Slovence leta 2001, medtem ko imajo goriški in tržaški Slovenci bolje organizirano življenje. Trst je kulturno, gospodarsko in politično jedro slovenske manjšine v Italiji, dobro razvite institucije so tudi v Gorici. Danes je slovenska narodna manjšina v Italiji spodbujevalec meddržavnega sodelovanja in gospodarstva ter nosilec regionalnega razvoja obmejnega območja. To še posebej velja za Tržaško in Goriško pokrajino, kjer meja teče skozi gosto poseljeno, gospodarsko in infrastrukturno razvito pokrajino. Slovenska manjšina v Italiji je največja in najbolje organizirana med slovenskimi narodnimi manjšinami v sosednjih državah, a se kljub temu spopada z demografskim upadom, političnimi spori in šibkim gospodarstvom. Preberite več ...


Tradicionalna noša v slovenskem kulturnem centru Rozajanski dum v Reziji.

Slovenska manjšina v Italiji je skupnost 83.000–100.000 v Italiji živečih avtohtonih prebivalcev slovenskega rodu. Poseljujejo 1511 km² veliko obmejno območje med Italijo in Slovenijo v deželi Furlanija - Julijska krajina oz. njenih 36–52 občinah. Slovenci so se na območje priselili v 7. stoletju in nekaj stoletij živeli pod oblastjo oglejskih patriarhov in goriških grofov, od 15. stoletja dalje do razpada Avstro-Ogrske pa je bilo ozemlje del Avstrijskega cesarstva. Za mejo (v novonastali Kraljevini Italiji) so se najprej znašli prebivalci Beneške Slovenije leta 1866, večji del današnje zamejske skupnosti pa se je pod italijansko upravo znašel po prvi svetovni vojni in priključitvi Primorske Italiji. Popis prebivalstva leta 1910 je pokazal na 128.655 v Italiji živečih Slovencev, leta 1981 pa je število teh po italijanskih ocenah znašalo 61.367.

Slovenska skupnost danes živi v italijanski deželi Furlanija - Julijska krajina. Večinoma gre za urbano skupnost, ki pa je v zaledju večjih mest vendarle ohranila svoj agrarni značaj – ta je obenem tudi njen ekonomski potencial. Slovenci v Videmski pokrajini so slabše prepoznana skupnost in uradno niso bili priznani vse do zaščitnega zakona za Slovence leta 2001, medtem ko imajo goriški in tržaški Slovenci bolje organizirano življenje. Trst je kulturno, gospodarsko in politično jedro slovenske manjšine v Italiji, dobro razvite institucije so tudi v Gorici. Danes je slovenska narodna manjšina v Italiji spodbujevalec meddržavnega sodelovanja in gospodarstva ter nosilec regionalnega razvoja obmejnega območja. To še posebej velja za Tržaško in Goriško pokrajino, kjer meja teče skozi gosto poseljeno, gospodarsko in infrastrukturno razvito pokrajino. Slovenska manjšina v Italiji je največja in najbolje organizirana med slovenskimi narodnimi manjšinami v sosednjih državah, a se kljub temu spopada z demografskim upadom, političnimi spori in šibkim gospodarstvom. Preberite več ...


Tradicionalna noša v slovenskem kulturnem centru Rozajanski dum v Reziji.

Slovenska manjšina v Italiji je skupnost 83.000–100.000 v Italiji živečih avtohtonih prebivalcev slovenskega rodu. Poseljujejo 1511 km² veliko obmejno območje med Italijo in Slovenijo v deželi Furlanija - Julijska krajina oz. njenih 36–52 občinah. Slovenci so se na območje priselili v 7. stoletju in nekaj stoletij živeli pod oblastjo oglejskih patriarhov in goriških grofov, od 15. stoletja dalje do razpada Avstro-Ogrske pa je bilo ozemlje del Avstrijskega cesarstva. Za mejo (v novonastali Kraljevini Italiji) so se najprej znašli prebivalci Beneške Slovenije leta 1866, večji del današnje zamejske skupnosti pa se je pod italijansko upravo znašel po prvi svetovni vojni in priključitvi Primorske Italiji. Popis prebivalstva leta 1910 je pokazal na 128.655 v Italiji živečih Slovencev, leta 1981 pa je število teh po italijanskih ocenah znašalo 61.367.

Slovenska skupnost danes živi v italijanski deželi Furlanija - Julijska krajina. Večinoma gre za urbano skupnost, ki pa je v zaledju večjih mest vendarle ohranila svoj agrarni značaj – ta je obenem tudi njen ekonomski potencial. Slovenci v Videmski pokrajini so slabše prepoznana skupnost in uradno niso bili priznani vse do zaščitnega zakona za Slovence leta 2001, medtem ko imajo goriški in tržaški Slovenci bolje organizirano življenje. Trst je kulturno, gospodarsko in politično jedro slovenske manjšine v Italiji, dobro razvite institucije so tudi v Gorici. Danes je slovenska narodna manjšina v Italiji spodbujevalec meddržavnega sodelovanja in gospodarstva ter nosilec regionalnega razvoja obmejnega območja. To še posebej velja za Tržaško in Goriško pokrajino, kjer meja teče skozi gosto poseljeno, gospodarsko in infrastrukturno razvito pokrajino. Slovenska manjšina v Italiji je največja in najbolje organizirana med slovenskimi narodnimi manjšinami v sosednjih državah, a se kljub temu spopada z demografskim upadom, političnimi spori in šibkim gospodarstvom. Preberite več ...


Tradicionalna noša v slovenskem kulturnem centru Rozajanski dum v Reziji.

Slovenska manjšina v Italiji je skupnost 83.000–100.000 v Italiji živečih avtohtonih prebivalcev slovenskega rodu. Poseljujejo 1511 km² veliko obmejno območje med Italijo in Slovenijo v deželi Furlanija - Julijska krajina oz. njenih 36–52 občinah. Slovenci so se na območje priselili v 7. stoletju in nekaj stoletij živeli pod oblastjo oglejskih patriarhov in goriških grofov, od 15. stoletja dalje do razpada Avstro-Ogrske pa je bilo ozemlje del Avstrijskega cesarstva. Za mejo (v novonastali Kraljevini Italiji) so se najprej znašli prebivalci Beneške Slovenije leta 1866, večji del današnje zamejske skupnosti pa se je pod italijansko upravo znašel po prvi svetovni vojni in priključitvi Primorske Italiji. Popis prebivalstva leta 1910 je pokazal na 128.655 v Italiji živečih Slovencev, leta 1981 pa je število teh po italijanskih ocenah znašalo 61.367.

Slovenska skupnost danes živi v italijanski deželi Furlanija - Julijska krajina. Večinoma gre za urbano skupnost, ki pa je v zaledju večjih mest vendarle ohranila svoj agrarni značaj – ta je obenem tudi njen ekonomski potencial. Slovenci v Videmski pokrajini so slabše prepoznana skupnost in uradno niso bili priznani vse do zaščitnega zakona za Slovence leta 2001, medtem ko imajo goriški in tržaški Slovenci bolje organizirano življenje. Trst je kulturno, gospodarsko in politično jedro slovenske manjšine v Italiji, dobro razvite institucije so tudi v Gorici. Danes je slovenska narodna manjšina v Italiji spodbujevalec meddržavnega sodelovanja in gospodarstva ter nosilec regionalnega razvoja obmejnega območja. To še posebej velja za Tržaško in Goriško pokrajino, kjer meja teče skozi gosto poseljeno, gospodarsko in infrastrukturno razvito pokrajino. Slovenska manjšina v Italiji je največja in najbolje organizirana med slovenskimi narodnimi manjšinami v sosednjih državah, a se kljub temu spopada z demografskim upadom, političnimi spori in šibkim gospodarstvom. Preberite več ...


Art Ross

Arthur Howey »Art« Ross (1886-1964) je bil kanadski hokejist, trener in sodnik. Ross velja za enega najboljših branilcev svoje generacije, bil pa je tudi prvi, ki je s ploščkom drsal, ni ga le podajal naprej. V svoji karieri hokejista je dvakrat osvojil Stanleyjev pokal v odigranih trinajstih sezonah, v letih 1907 s Kenora Thistlesi in 1908 z Montreal Wanderersi. Kot je bilo za tisti čas običajno, je Ross igral za več klubov v različnih ligah, najbolj pa se je uveljavil pri Wanderersih, ko so ti igrali v ligi NHA in kasneje v ligi NHL. Leta 1911 je vodil eno prvih organiziranih stavk hokejistov za povišanje plač. Ko je domača dvorana Wanderersov leta 1918 pogorela, je klub razpadel, Ross pa se je upokojil od aktivnega igranja hokeja.

Po več letih kot sodnik je eno sezono vodil Hamilton Tigerse. Ob ustanovitvi kluba Boston Bruins leta 1924 je bil Ross imenovan za prvega trenerja in generalnega direktorja. Klub je do leta 1945 treniral v štirih obdobjih, kot generalni direktor pa je ostal do svoje upokojitve leta 1954. Bruinse je desetkrat popeljal do prvega mesta v rednem delu lige in treh Stanleyjevevih pokalov. Enega od teh je osvojil kot glavni trener kluba. Ob začetku službovanja pri Bruinsih se je z ženo in otrokoma preselil v predmestje Bostona in leta 1938 prevzel ameriško državljanstvo. Umrl je leta 1964 v okolici Bostona. Preberite več ...


Art Ross

Arthur Howey »Art« Ross (1886-1964) je bil kanadski hokejist, trener in sodnik. Ross velja za enega najboljših branilcev svoje generacije, bil pa je tudi prvi, ki je s ploščkom drsal, ni ga le podajal naprej. V svoji karieri hokejista je dvakrat osvojil Stanleyjev pokal v odigranih trinajstih sezonah, v letih 1907 s Kenora Thistlesi in 1908 z Montreal Wanderersi. Kot je bilo za tisti čas običajno, je Ross igral za več klubov v različnih ligah, najbolj pa se je uveljavil pri Wanderersih, ko so ti igrali v ligi NHA in kasneje v ligi NHL. Leta 1911 je vodil eno prvih organiziranih stavk hokejistov za povišanje plač. Ko je domača dvorana Wanderersov leta 1918 pogorela, je klub razpadel, Ross pa se je upokojil od aktivnega igranja hokeja.

Po več letih kot sodnik je eno sezono vodil Hamilton Tigerse. Ob ustanovitvi kluba Boston Bruins leta 1924 je bil Ross imenovan za prvega trenerja in generalnega direktorja. Klub je do leta 1945 treniral v štirih obdobjih, kot generalni direktor pa je ostal do svoje upokojitve leta 1954. Bruinse je desetkrat popeljal do prvega mesta v rednem delu lige in treh Stanleyjevevih pokalov. Enega od teh je osvojil kot glavni trener kluba. Ob začetku službovanja pri Bruinsih se je z ženo in otrokoma preselil v predmestje Bostona in leta 1938 prevzel ameriško državljanstvo. Umrl je leta 1964 v okolici Bostona. Preberite več ...


Oznaka za kemično orožje Oboroženih sil ZDA

Kemično orožje je vsako bojno sredstvo v obliki naravnega ali umetnega (sintetičnega) strupa ali zažigalnega sredstva, namenjeno za začasno onesposobitev ali povzročitev hudih poškodb ter smrti ljudi in/ali živali, ali pa za uničenje rastlin in s tem onemogočanje njihove uporabe, ter se ga uvršča med orožja za množično uničevanje. Po splošno sprejeti teoriji so Kitajci začetniki uporabe kemičnega orožja, ki so ga že v obliki dražljivih dimov, nastalih iz naravnih snovi, uporabljali več stoletij pred našim štetjem za zatrtje kmečkih uporov in v boju proti sovražnim vojskam. Kemično orožje se je najobsežneje uporabljalo v prvi svetovni vojni, ko je zaradi uporabe več deset tisoč ton dušljivcev, predvsem klora in fosgena, ter mehurjevcev, predvsem iperita, umrlo več kot milijon ljudi, veliko več pa jih je bilo poškodovanih.

Obstaja veliko kemičnih snovi, ki se lahko uporabijo za vojne namene ali terorizem, in jih v glavnem delimo na dušljivce, mehurjevce, živčne strupe, krvne strupe, bljuvalce oz. bruhavce, dražljivce in psihotropne snovi, v razširjenem pomenu pa še na zažigalna sredstva in herbicide. Glavna načina uporabe sta razširjanje strupa z eksplozivnimi napravami ter razpršenje aerosolnih delcev s pomočjo škropilnih naprav. Shranjevanje, kopičenje in uporaba kemičnega orožja je od leta 1993 prepovedano s Konvencijo o kemičnem orožju. Preberite več ...


Oznaka za kemično orožje Oboroženih sil ZDA

Kemično orožje je vsako bojno sredstvo v obliki naravnega ali umetnega (sintetičnega) strupa ali zažigalnega sredstva, namenjeno za začasno onesposobitev ali povzročitev hudih poškodb ter smrti ljudi in/ali živali, ali pa za uničenje rastlin in s tem onemogočanje njihove uporabe, ter se ga uvršča med orožja za množično uničevanje. Po splošno sprejeti teoriji so Kitajci začetniki uporabe kemičnega orožja, ki so ga že v obliki dražljivih dimov, nastalih iz naravnih snovi, uporabljali več stoletij pred našim štetjem za zatrtje kmečkih uporov in v boju proti sovražnim vojskam. Kemično orožje se je najobsežneje uporabljalo v prvi svetovni vojni, ko je zaradi uporabe več deset tisoč ton dušljivcev, predvsem klora in fosgena, ter mehurjevcev, predvsem iperita, umrlo več kot milijon ljudi, veliko več pa jih je bilo poškodovanih.

Obstaja veliko kemičnih snovi, ki se lahko uporabijo za vojne namene ali terorizem, in jih v glavnem delimo na dušljivce, mehurjevce, živčne strupe, krvne strupe, bljuvalce oz. bruhavce, dražljivce in psihotropne snovi, v razširjenem pomenu pa še na zažigalna sredstva in herbicide. Glavna načina uporabe sta razširjanje strupa z eksplozivnimi napravami ter razpršenje aerosolnih delcev s pomočjo škropilnih naprav. Shranjevanje, kopičenje in uporaba kemičnega orožja je od leta 1993 prepovedano s Konvencijo o kemičnem orožju. Preberite več ...


Oznaka za kemično orožje Oboroženih sil ZDA

Kemično orožje je vsako bojno sredstvo v obliki naravnega ali umetnega (sintetičnega) strupa ali zažigalnega sredstva, namenjeno za začasno onesposobitev ali povzročitev hudih poškodb ter smrti ljudi in/ali živali, ali pa za uničenje rastlin in s tem onemogočanje njihove uporabe, ter se ga uvršča med orožja za množično uničevanje. Po splošno sprejeti teoriji so Kitajci začetniki uporabe kemičnega orožja, ki so ga že v obliki dražljivih dimov, nastalih iz naravnih snovi, uporabljali več stoletij pred našim štetjem za zatrtje kmečkih uporov in v boju proti sovražnim vojskam. Kemično orožje se je najobsežneje uporabljalo v prvi svetovni vojni, ko je zaradi uporabe več deset tisoč ton dušljivcev, predvsem klora in fosgena, ter mehurjevcev, predvsem iperita, umrlo več kot milijon ljudi, veliko več pa jih je bilo poškodovanih.

Obstaja veliko kemičnih snovi, ki se lahko uporabijo za vojne namene ali terorizem, in jih v glavnem delimo na dušljivce, mehurjevce, živčne strupe, krvne strupe, bljuvalce oz. bruhavce, dražljivce in psihotropne snovi, v razširjenem pomenu pa še na zažigalna sredstva in herbicide. Glavna načina uporabe sta razširjanje strupa z eksplozivnimi napravami ter razpršenje aerosolnih delcev s pomočjo škropilnih naprav. Shranjevanje, kopičenje in uporaba kemičnega orožja je od leta 1993 prepovedano s Konvencijo o kemičnem orožju. Preberite več ...


Plemena v Iliriku in njegovi okolici po rimskem zatrtju velike ilirske vstaje leta 6-9 po n. št.

Seznam antičnih plemen v Iliriji (antično grško: Ἰλλυρία [Ἰlliría]) vsebuje plemena, ki so prebivala na ozemlju antične Ilirije.

Ime Iliri se je verjetno nanašalo na eno samo ilirsko pleme, ki je prvo prišlo v stik z antičnimi Grki. Ime se je kasneje uporabljalo za vse plemena, ki so imela podoben jezik in običaje. Ozemlja ilirskih plemen/ljudstev pred rimsko zasedbo Ilirije so približna, saj so tako antični kot sodobni avtorji kakšnemu plemenu pripisali tudi več ozemelj. Takšni so bili na primer Enhelejci.

Po veliki ilirski vstaji so Rimljani pregnali, razselili ali preselili številna ilirska plemena iz Ilirije in v Dakijo, tako da so nekatera plemena izginila, na njihovem ozemlju pa so se pojavila nova. Takšni so bili bili na primer Deremisti in Dokleati. Nekatera plemena so se pomešala s keltskimi plemeni. Mnogo imen je poznanih samo iz seznamov rimskih civitas in številu njihovih dekurij. Preberite več ...


Plemena v Iliriku in njegovi okolici po rimskem zatrtju velike ilirske vstaje leta 6-9 po n. št.

Seznam antičnih plemen v Iliriji (antično grško: Ἰλλυρία [Ἰlliría]) vsebuje plemena, ki so prebivala na ozemlju antične Ilirije.

Ime Iliri se je verjetno nanašalo na eno samo ilirsko pleme, ki je prvo prišlo v stik z antičnimi Grki. Ime se je kasneje uporabljalo za vse plemena, ki so imela podoben jezik in običaje. Ozemlja ilirskih plemen/ljudstev pred rimsko zasedbo Ilirije so približna, saj so tako antični kot sodobni avtorji kakšnemu plemenu pripisali tudi več ozemelj. Takšni so bili na primer Enhelejci.

Po veliki ilirski vstaji so Rimljani pregnali, razselili ali preselili številna ilirska plemena iz Ilirije in v Dakijo, tako da so nekatera plemena izginila, na njihovem ozemlju pa so se pojavila nova. Takšni so bili bili na primer Deremisti in Dokleati. Nekatera plemena so se pomešala s keltskimi plemeni. Mnogo imen je poznanih samo iz seznamov rimskih civitas in številu njihovih dekurij. Preberite več ...


Hod Stuart leta 1903

William Hodgson »Hod« Stuart (1879-1907) je bil kanadski profesionalni hokejist in občasni igralec kanadskega nogometa. Stuart je bil branilec, ki je v svoji karieri odigral devet sezon za več klubov v različnih ligah, krajši čas pa je igral tudi za Ottawa Rough Riderse, klub kanadskega nogometa. Skupaj z bratom Brucom je igral v profesionalni hokejski ligi IPHL, kjer se je uveljavil kot eden najboljših hokejistov.

Ogorčen zaradi nasilja v ligi IPHL, je ob koncu leta 1906 ligo zapustil in se vrnil v Kanado, kjer je leta 1906 pomagal Montreal Wanderersom do osvojitve Stanleyjevega pokala. Dva meseca za tem se je smrtno ponesrečil ob skoku v vodo.

V obdobju, ko so branilci ostajali v svoji obrambni tretjini, je Stuart zaslovel po sposobnosti doseganja golov, kljub vlogi branilca, in mirnosti na tekmah, ki so se sprevrgle v nasilje. Nastopal je za zmanjšanje nasilja na tekmah in povišanje plač hokejistov. Leta 1945 je bil kot eden izmed prve deveterice hokejistov sprejet v Hram slavnih NHL, ob njegovi ustanovitvi. Preberite več ...


Hod Stuart leta 1903

William Hodgson »Hod« Stuart (1879-1907) je bil kanadski profesionalni hokejist in občasni igralec kanadskega nogometa. Stuart je bil branilec, ki je v svoji karieri odigral devet sezon za več klubov v različnih ligah, krajši čas pa je igral tudi za Ottawa Rough Riderse, klub kanadskega nogometa. Skupaj z bratom Brucom je igral v profesionalni hokejski ligi IPHL, kjer se je uveljavil kot eden najboljših hokejistov.

Ogorčen zaradi nasilja v ligi IPHL, je ob koncu leta 1906 ligo zapustil in se vrnil v Kanado, kjer je leta 1906 pomagal Montreal Wanderersom do osvojitve Stanleyjevega pokala. Dva meseca za tem se je smrtno ponesrečil ob skoku v vodo.

V obdobju, ko so branilci ostajali v svoji obrambni tretjini, je Stuart zaslovel po sposobnosti doseganja golov, kljub vlogi branilca, in mirnosti na tekmah, ki so se sprevrgle v nasilje. Nastopal je za zmanjšanje nasilja na tekmah in povišanje plač hokejistov. Leta 1945 je bil kot eden izmed prve deveterice hokejistov sprejet v Hram slavnih NHL, ob njegovi ustanovitvi. Preberite več ...


Hod Stuart leta 1903

William Hodgson »Hod« Stuart (1879-1907) je bil kanadski profesionalni hokejist in občasni igralec kanadskega nogometa. Stuart je bil branilec, ki je v svoji karieri odigral devet sezon za več klubov v različnih ligah, krajši čas pa je igral tudi za Ottawa Rough Riderse, klub kanadskega nogometa. Skupaj z bratom Brucom je igral v profesionalni hokejski ligi IPHL, kjer se je uveljavil kot eden najboljših hokejistov.

Ogorčen zaradi nasilja v ligi IPHL, je ob koncu leta 1906 ligo zapustil in se vrnil v Kanado, kjer je leta 1906 pomagal Montreal Wanderersom do osvojitve Stanleyjevega pokala. Dva meseca za tem se je smrtno ponesrečil ob skoku v vodo.

V obdobju, ko so branilci ostajali v svoji obrambni tretjini, je Stuart zaslovel po sposobnosti doseganja golov, kljub vlogi branilca, in mirnosti na tekmah, ki so se sprevrgle v nasilje. Nastopal je za zmanjšanje nasilja na tekmah in povišanje plač hokejistov. Leta 1945 je bil kot eden izmed prve deveterice hokejistov sprejet v Hram slavnih NHL, ob njegovi ustanovitvi. Preberite več ...


Hod Stuart leta 1903

William Hodgson »Hod« Stuart (1879-1907) je bil kanadski profesionalni hokejist in občasni igralec kanadskega nogometa. Stuart je bil branilec, ki je v svoji karieri odigral devet sezon za več klubov v različnih ligah, krajši čas pa je igral tudi za Ottawa Rough Riderse, klub kanadskega nogometa. Skupaj z bratom Brucom je igral v profesionalni hokejski ligi IPHL, kjer se je uveljavil kot eden najboljših hokejistov.

Ogorčen zaradi nasilja v ligi IPHL, je ob koncu leta 1906 ligo zapustil in se vrnil v Kanado, kjer je leta 1906 pomagal Montreal Wanderersom do osvojitve Stanleyjevega pokala. Dva meseca za tem se je smrtno ponesrečil ob skoku v vodo.

V obdobju, ko so branilci ostajali v svoji obrambni tretjini, je Stuart zaslovel po sposobnosti doseganja golov, kljub vlogi branilca, in mirnosti na tekmah, ki so se sprevrgle v nasilje. Nastopal je za zmanjšanje nasilja na tekmah in povišanje plač hokejistov. Leta 1945 je bil kot eden izmed prve deveterice hokejistov sprejet v Hram slavnih NHL, ob njegovi ustanovitvi. Preberite več ...


Hod Stuart leta 1903

William Hodgson »Hod« Stuart (1879-1907) je bil kanadski profesionalni hokejist in občasni igralec kanadskega nogometa. Stuart je bil branilec, ki je v svoji karieri odigral devet sezon za več klubov v različnih ligah, krajši čas pa je igral tudi za Ottawa Rough Riderse, klub kanadskega nogometa. Skupaj z bratom Brucom je igral v profesionalni hokejski ligi IPHL, kjer se je uveljavil kot eden najboljših hokejistov.

Ogorčen zaradi nasilja v ligi IPHL, je ob koncu leta 1906 ligo zapustil in se vrnil v Kanado, kjer je leta 1906 pomagal Montreal Wanderersom do osvojitve Stanleyjevega pokala. Dva meseca za tem se je smrtno ponesrečil ob skoku v vodo.

V obdobju, ko so branilci ostajali v svoji obrambni tretjini, je Stuart zaslovel po sposobnosti doseganja golov, kljub vlogi branilca, in mirnosti na tekmah, ki so se sprevrgle v nasilje. Nastopal je za zmanjšanje nasilja na tekmah in povišanje plač hokejistov. Leta 1945 je bil kot eden izmed prve deveterice hokejistov sprejet v Hram slavnih NHL, ob njegovi ustanovitvi. Preberite več ...


Hod Stuart leta 1903

William Hodgson »Hod« Stuart (1879-1907) je bil kanadski profesionalni hokejist in občasni igralec kanadskega nogometa. Stuart je bil branilec, ki je v svoji karieri odigral devet sezon za več klubov v različnih ligah, krajši čas pa je igral tudi za Ottawa Rough Riderse, klub kanadskega nogometa. Skupaj z bratom Brucom je igral v profesionalni hokejski ligi IPHL, kjer se je uveljavil kot eden najboljših hokejistov.

Ogorčen zaradi nasilja v ligi IPHL, je ob koncu leta 1906 ligo zapustil in se vrnil v Kanado, kjer je leta 1906 pomagal Montreal Wanderersom do osvojitve Stanleyjevega pokala. Dva meseca za tem se je smrtno ponesrečil ob skoku v vodo.

V obdobju, ko so branilci ostajali v svoji obrambni tretjini, je Stuart zaslovel po sposobnosti doseganja golov, kljub vlogi branilca, in mirnosti na tekmah, ki so se sprevrgle v nasilje. Nastopal je za zmanjšanje nasilja na tekmah in povišanje plač hokejistov. Leta 1945 je bil kot eden izmed prve deveterice hokejistov sprejet v Hram slavnih NHL, ob njegovi ustanovitvi. Preberite več ...


Uma Thurman leta 2000

Uma Karuna Thurman je ameriška filmska in televizijska igralka ter fotomodel, ki se je rodila 29. aprila 1970 v Bostonu, Massachusetts, Združene države Amerike. Pri petnajstih je pričela delati kot fotomodel, takrat je pričela tudi z igranjem, saj se je še istega leta pojavila v štirih filmih. Svoj preboj je doživela z vlogo Cecile de Volanges v filmu Nevarna razmerja (1988).

Igrala je v glavnih vlogah filmov najrazličnejših žanrov, od romantičnih komedij in dram do znanstvene fantastike ter akcijskih filmov. Za svoja dela je bila nominirana za oskarja in je prejela zlati globus. Njene najpomembnejše vloge so vloga Mie Wallace v Tarantinovem filmu Šund (1994), vloga Debby Miller v HBO-jevi miniseriji Hysterical Blindness (2002) in vloga Beatrix Kiddo v filmih Ubila bom Billa 1 (2003) in Ubila bom Billa 2 (2004) režiserja Quentina Tarantina. Preberite več ...


Uma Thurman leta 2000

Uma Karuna Thurman je ameriška filmska in televizijska igralka ter fotomodel, ki se je rodila 29. aprila 1970 v Bostonu, Massachusetts, Združene države Amerike. Pri petnajstih je pričela delati kot fotomodel, takrat je pričela tudi z igranjem, saj se je še istega leta pojavila v štirih filmih. Svoj preboj je doživela z vlogo Cecile de Volanges v filmu Nevarna razmerja (1988).

Igrala je v glavnih vlogah filmov najrazličnejših žanrov, od romantičnih komedij in dram do znanstvene fantastike ter akcijskih filmov. Za svoja dela je bila nominirana za oskarja in je prejela zlati globus. Njene najpomembnejše vloge so vloga Mie Wallace v Tarantinovem filmu Šund (1994), vloga Debby Miller v HBO-jevi miniseriji Hysterical Blindness (2002) in vloga Beatrix Kiddo v filmih Ubila bom Billa 1 (2003) in Ubila bom Billa 2 (2004) režiserja Quentina Tarantina. Preberite več ...




J.J.R. Macleod ok. 1928

John James Rickard Macleod, FRS, je bil škotski fiziolog, biokemik in akademik, ki se je rodil 6. septembra 1876 v Clunyju na Škotskem.

Macleod se je v času svoje kariere posvečal številnim problemom v fiziologiji in biokemiji, najbolj pa je njegovo pozornost pritegnila presnova ogljikovih hidratov. Znan je predvsem po svoji vlogi pri odkritju in izolaciji insulina v času, ko je bil predavatelj na Univerzi v Torontu, za kar je leta 1923 skupaj s Frederickom Bantingom prejel Nobelovo nagrado za fiziologijo ali medicino. Podelitev nagrade Macleodu je bila ena spornejših potez Nobelovega sklada v zgodovini podeljevanja Nobelovih nagrad, saj je bila njegova vloga pri odkritju po prepričanju mnogih (na čelu z Bantingom) zanemarljiva. Šele več desetletij po dogodkih mu je neodvisna revizija zgodbe priznala bistveno več zaslug, kot so mu jih pripisovali.

Po vrnitvi v domovino leta 1928 se z insulinom ni več ukvarjal, ostal pa je aktiven kot raziskovalec, predavatelj in avtor, vse do svoje smrti 16. marca 1935. Preberite več ...


Stephen Strasburg leta 2009

Stephen James Strasburg je ameriški poklicni igralec baseballa, ki se je rodil 20. julija 1988 v San Diegu, Kalifornija, ZDA.

Strasburg igra za ekipo Washington Nationals v ligi MLB. Kot neizstopajoč srednješolski igralec se je pridružil Državni univerzi v San Diegu, kjer je svojo metalsko spretnost izuril do te mere, da je postal eden najboljših univerzitetnih metalcev svoje generacije. Televizijska hiša ESPN ga je označila za »z največjimi pričakovanji pospremljen izbor v zgodovini nabora lige MLB«, revija Sports Illustrated pa za »najbliže medijsko spremljanega obetavnega metalca v zgodovini baseballa«.

Le nekaj mesecev po vstopu v ligo MLB si je strgal vez v komolcu, zaradi česar je potreboval Tommy Johnovo operacijo. Po leto dni trajajočem okrevanju se je ekipi ponovno pridružil ob koncu leta 2011, a sezono končal z le 24 menjavami. Leto kasneje se mu je na najvišji stopnji prvič zares odprlo - zaigral je na Tekmi vseh zvezd. Po tem, ko je ekipo popeljal do praga končnice, mu je njeno vodstvo kot del postopka okrevanja onemogočilo nadaljnje nastopanje, kar je širom ZDA sprožilo burno debato. Preberite več ...


Zelena smrdljivka

Zelena smrdljivka (znanstveno ime Nezara viridula) je rastlinojeda vrsta stenic iz družine ščitastih stenic, ki je razširjena v tropskih in zmernih predelih sveta. Je nevpadljivo zeleno obarvana žuželka ščitaste oblike, dolga približno en centimeter, ki se največkrat zadržuje na zelnatih delih in plodovih rastlin. Vrsta je poznana predvsem zaradi izločka neprijetnega vonja, ki ga žival izloči v obrambi pred napadom plenilca in škode, ki jo s sesanjem rastlinskih sokov kulturnih rastlin povzroča v kmetijstvu.

Vrsta se v zadnjih nekaj stoletjih intenzivno širi po vseh celinah, zaradi česar je najhujši škodljivec med ščitastimi stenicami. Prehranjuje se lahko z mnogimi različnimi vrstami rastlin, tako divjimi kot kultiviranimi, najraje pa ima nekatere vrste stročnic, ki jih za svojo prehrano goji človek. Zaradi ekonomskega pomena, razširjenosti in enostavnega gojenja v umetnih pogojih zeleno smrdljivko intenzivno raziskujejo biologi. Med drugim tako predstavlja modelni organizem za vso družino ščitastih stenic pri raziskavah komunikacije z vibracijami podlage in embrionalnega razvoja, veliko pozornosti pa je namenjene tudi ekologiji vrste, predvsem izbiri gostiteljskih rastlin in pomenu parazitoidov za uspevanje populacij, ki predstavljajo možnost za okolju prijazen biološki nadzor. Preberite več ...


Zelena smrdljivka

Zelena smrdljivka (znanstveno ime Nezara viridula) je rastlinojeda vrsta stenic iz družine ščitastih stenic, ki je razširjena v tropskih in zmernih predelih sveta. Je nevpadljivo zeleno obarvana žuželka ščitaste oblike, dolga približno en centimeter, ki se največkrat zadržuje na zelnatih delih in plodovih rastlin. Vrsta je poznana predvsem zaradi izločka neprijetnega vonja, ki ga žival izloči v obrambi pred napadom plenilca in škode, ki jo s sesanjem rastlinskih sokov kulturnih rastlin povzroča v kmetijstvu.

Vrsta se v zadnjih nekaj stoletjih intenzivno širi po vseh celinah, zaradi česar je najhujši škodljivec med ščitastimi stenicami. Prehranjuje se lahko z mnogimi različnimi vrstami rastlin, tako divjimi kot kultiviranimi, najraje pa ima nekatere vrste stročnic, ki jih za svojo prehrano goji človek. Zaradi ekonomskega pomena, razširjenosti in enostavnega gojenja v umetnih pogojih zeleno smrdljivko intenzivno raziskujejo biologi. Med drugim tako predstavlja modelni organizem za vso družino ščitastih stenic pri raziskavah komunikacije z vibracijami podlage in embrionalnega razvoja, veliko pozornosti pa je namenjene tudi ekologiji vrste, predvsem izbiri gostiteljskih rastlin in pomenu parazitoidov za uspevanje populacij, ki predstavljajo možnost za okolju prijazen biološki nadzor. Preberite več ...


Zelena smrdljivka

Zelena smrdljivka (znanstveno ime Nezara viridula) je rastlinojeda vrsta stenic iz družine ščitastih stenic, ki je razširjena v tropskih in zmernih predelih sveta. Je nevpadljivo zeleno obarvana žuželka ščitaste oblike, dolga približno en centimeter, ki se največkrat zadržuje na zelnatih delih in plodovih rastlin. Vrsta je poznana predvsem zaradi izločka neprijetnega vonja, ki ga žival izloči v obrambi pred napadom plenilca in škode, ki jo s sesanjem rastlinskih sokov kulturnih rastlin povzroča v kmetijstvu.

Vrsta se v zadnjih nekaj stoletjih intenzivno širi po vseh celinah, zaradi česar je najhujši škodljivec med ščitastimi stenicami. Prehranjuje se lahko z mnogimi različnimi vrstami rastlin, tako divjimi kot kultiviranimi, najraje pa ima nekatere vrste stročnic, ki jih za svojo prehrano goji človek. Zaradi ekonomskega pomena, razširjenosti in enostavnega gojenja v umetnih pogojih zeleno smrdljivko intenzivno raziskujejo biologi. Med drugim tako predstavlja modelni organizem za vso družino ščitastih stenic pri raziskavah komunikacije z vibracijami podlage in embrionalnega razvoja, veliko pozornosti pa je namenjene tudi ekologiji vrste, predvsem izbiri gostiteljskih rastlin in pomenu parazitoidov za uspevanje populacij, ki predstavljajo možnost za okolju prijazen biološki nadzor. Preberite več ...


Mamogram zdrave in rakave dojke

Rak dojke je vrsta raka, ki vznikne iz tkiva dojke, najpogosteje iz vrhnjice (epitelija) izvodil mlečnih žlez ali režnjičev, ki oskrbujejo mlečne žleze z mlekom. Rak, ki vznikne iz izvodila mlečne žleze, se imenuje duktalni karcinom, rak, ki vznikne iz režnjičev, pa lobularni karcinom. Pojavlja se pri ljudeh in drugih sesalcih. Velika večina primerov raka dojke se pojavi pri ženskah, vendar se bolezen lahko razvije tudi pri moških.

O vrsti zdravljenja odločajo velikost, stadij, hitrost rasti in druge značilnosti rakave tvorbe. Zdravljenje lahko sestavljajo operativni poseg, zdravila (hormonsko zdravljenje in kemoterapija), obsevanje, imunoterapija ali kombinacije teh metod. Operativni poseg je kot posamična metoda najobetavnejši in lahko sam pozdravi številne primere. Za povečanje možnosti ozdravitve operativni poseg pogosto kombinirajo s kemoterapijo. Obsevanje se uporablja po operativnem posegu in znatno zmanjša tveganje za lokalno ponovitev bolezni ter na sploh poveča možnost ozdravitve. Pri nekaterih vrstah raka dojke se pri zdravljenju s hormoni, kot sta estrogen ali progesteron, pojavijo reakcije; v takih primerih se lahko uporabi hormonsko zdravljenje, ki zavre učinke teh hormonov. Preberite več ...


Mamogram zdrave in rakave dojke

Rak dojke je vrsta raka, ki vznikne iz tkiva dojke, najpogosteje iz vrhnjice (epitelija) izvodil mlečnih žlez ali režnjičev, ki oskrbujejo mlečne žleze z mlekom. Rak, ki vznikne iz izvodila mlečne žleze, se imenuje duktalni karcinom, rak, ki vznikne iz režnjičev, pa lobularni karcinom. Pojavlja se pri ljudeh in drugih sesalcih. Velika večina primerov raka dojke se pojavi pri ženskah, vendar se bolezen lahko razvije tudi pri moških.

O vrsti zdravljenja odločajo velikost, stadij, hitrost rasti in druge značilnosti rakave tvorbe. Zdravljenje lahko sestavljajo operativni poseg, zdravila (hormonsko zdravljenje in kemoterapija), obsevanje, imunoterapija ali kombinacije teh metod. Operativni poseg je kot posamična metoda najobetavnejši in lahko sam pozdravi številne primere. Za povečanje možnosti ozdravitve operativni poseg pogosto kombinirajo s kemoterapijo. Obsevanje se uporablja po operativnem posegu in znatno zmanjša tveganje za lokalno ponovitev bolezni ter na sploh poveča možnost ozdravitve. Pri nekaterih vrstah raka dojke se pri zdravljenju s hormoni, kot sta estrogen ali progesteron, pojavijo reakcije; v takih primerih se lahko uporabi hormonsko zdravljenje, ki zavre učinke teh hormonov. Preberite več ...


Seznam prekinjenih dirk Svetovnega prvenstva Formule 1 je seznam tekem, prekinjenih zaradi hujše nesreče ali neprimernih pogojev na stezi. Prekinitev dirke označuje rdeča zastava, ki jo vihtijo za to pooblaščeni delavci, razporejeni ob progi. Leta 2007 so za nadzor dirk vpeljali sistem GPS, ki vključuje tudi opozorilne signale v dirkačevi kabini. Po razglasitvi rdeče zastave se izhod iz boksov zapre, dirkači pa se morajo počasi in brez prehitevanja razvrstiti na štartni vrsti. Deset minut pred ponovnim štartom vodstvo dirke izda opozorilo, dirka se začne za varnostnim avtomobilom, ki se po enem krogu umakne v bokse. Če dirke ni mogoče nadaljevati, štejejo rezultati ob koncu predhodnega kroga pred rdečo zastavo. Če dirke ni mogoče nadaljevati in dirkači niso prevozili 75 % načrtovane razdalje dirke, so podeljene polovične točke, v primeru manj kot dveh odpeljanih krogov pa točke niso podeljene.

Od prve dirke Svetovnega prvenstva Formule 1 za Veliko nagrado Velike Britanije 1950 v Silverstonu je bilo šestintrideset dirk prekinjenih z rdečo zastavo, od tega se trinajstkrat ni več nadaljevala, devetkrat zaradi dežja in štirikrat zaradi nesreč. Šestindvajset dirk je bilo prekinjenih v prvem krogu, vse so nato nadaljevali. Tri od teh so bile prekinjene zaradi nesreč s smrtnim izidom. Velika nagrada Španije 1975 je bila prekinjena v devetindvajsetem krogu, ko je Rolf Stommelen z dirkalnikom zletel med gledalce, izmed katerih jih je pet umrlo. Riccardo Paletti se je smrtno ponesrečil na dirki za Veliko nagrado Kanade 1982, ko je trčil s Didierom Pironijem. Velika nagrada San Marina 1994 je bila prekinjena zaradi smrtne nesreče Ayrtona Senne, ko je v petem krogu v izhodu iz ovinka Tamburello zapeljal v zid. Preberite več ...


Seznam prekinjenih dirk Svetovnega prvenstva Formule 1 je seznam tekem, prekinjenih zaradi hujše nesreče ali neprimernih pogojev na stezi. Prekinitev dirke označuje rdeča zastava, ki jo vihtijo za to pooblaščeni delavci, razporejeni ob progi. Leta 2007 so za nadzor dirk vpeljali sistem GPS, ki vključuje tudi opozorilne signale v dirkačevi kabini. Po razglasitvi rdeče zastave se izhod iz boksov zapre, dirkači pa se morajo počasi in brez prehitevanja razvrstiti na štartni vrsti. Deset minut pred ponovnim štartom vodstvo dirke izda opozorilo, dirka se začne za varnostnim avtomobilom, ki se po enem krogu umakne v bokse. Če dirke ni mogoče nadaljevati, štejejo rezultati ob koncu predhodnega kroga pred rdečo zastavo. Če dirke ni mogoče nadaljevati in dirkači niso prevozili 75 % načrtovane razdalje dirke, so podeljene polovične točke, v primeru manj kot dveh odpeljanih krogov pa točke niso podeljene.

Od prve dirke Svetovnega prvenstva Formule 1 za Veliko nagrado Velike Britanije 1950 v Silverstonu je bilo šestintrideset dirk prekinjenih z rdečo zastavo, od tega se trinajstkrat ni več nadaljevala, devetkrat zaradi dežja in štirikrat zaradi nesreč. Šestindvajset dirk je bilo prekinjenih v prvem krogu, vse so nato nadaljevali. Tri od teh so bile prekinjene zaradi nesreč s smrtnim izidom. Velika nagrada Španije 1975 je bila prekinjena v devetindvajsetem krogu, ko je Rolf Stommelen z dirkalnikom zletel med gledalce, izmed katerih jih je pet umrlo. Riccardo Paletti se je smrtno ponesrečil na dirki za Veliko nagrado Kanade 1982, ko je trčil s Didierom Pironijem. Velika nagrada San Marina 1994 je bila prekinjena zaradi smrtne nesreče Ayrtona Senne, ko je v petem krogu v izhodu iz ovinka Tamburello zapeljal v zid. Preberite več ...


Seznam prekinjenih dirk Svetovnega prvenstva Formule 1 je seznam tekem, prekinjenih zaradi hujše nesreče ali neprimernih pogojev na stezi. Prekinitev dirke označuje rdeča zastava, ki jo vihtijo za to pooblaščeni delavci, razporejeni ob progi. Leta 2007 so za nadzor dirk vpeljali sistem GPS, ki vključuje tudi opozorilne signale v dirkačevi kabini. Po razglasitvi rdeče zastave se izhod iz boksov zapre, dirkači pa se morajo počasi in brez prehitevanja razvrstiti na štartni vrsti. Deset minut pred ponovnim štartom vodstvo dirke izda opozorilo, dirka se začne za varnostnim avtomobilom, ki se po enem krogu umakne v bokse. Če dirke ni mogoče nadaljevati, štejejo rezultati ob koncu predhodnega kroga pred rdečo zastavo. Če dirke ni mogoče nadaljevati in dirkači niso prevozili 75 % načrtovane razdalje dirke, so podeljene polovične točke, v primeru manj kot dveh odpeljanih krogov pa točke niso podeljene.

Od prve dirke Svetovnega prvenstva Formule 1 za Veliko nagrado Velike Britanije 1950 v Silverstonu je bilo šestintrideset dirk prekinjenih z rdečo zastavo, od tega se trinajstkrat ni več nadaljevala, devetkrat zaradi dežja in štirikrat zaradi nesreč. Šestindvajset dirk je bilo prekinjenih v prvem krogu, vse so nato nadaljevali. Tri od teh so bile prekinjene zaradi nesreč s smrtnim izidom. Velika nagrada Španije 1975 je bila prekinjena v devetindvajsetem krogu, ko je Rolf Stommelen z dirkalnikom zletel med gledalce, izmed katerih jih je pet umrlo. Riccardo Paletti se je smrtno ponesrečil na dirki za Veliko nagrado Kanade 1982, ko je trčil s Didierom Pironijem. Velika nagrada San Marina 1994 je bila prekinjena zaradi smrtne nesreče Ayrtona Senne, ko je v petem krogu v izhodu iz ovinka Tamburello zapeljal v zid. Preberite več ...


Nagrobnik Marka Celija

Bitka v Tevtoburškem gozdu (latinsko clades Variana – »Varov poraz«) je bila bitka med združenimi germanskimi plemeni pod poveljstvom Heruska Arminija in Rimljani pod poveljstvom Publija Kvintilija Vara, ki se je po pisanju rimskih zgodovinarjev zgodila leta 9 n. št. Rimljani so v bitki doživeli katastrofalen poraz in izgubili tri legije in njihove pomožne enote. Prizorišče bitke je skoraj 2000 let ostalo neznano. Amaterski arheolog je konec 20. stoletja odkril ostanke na hribu Kalkriese na Spodnjem Saškem, severno od Osnabrücka, čemur so sledila sistematična izkopavanja, ki so razkrila sledove bitke, a enotnega mnenja o pravi lokaciji kljub temu ni.

Rimljani v letih po bitki kljub številnim uspešnim pohodom na vzhodno stran Rena niso bili več sposobni premagati Germanov in za stalno osvojiti njihovega ozemlja vzhodno od Rena. Preberite več ...


Charles Cecil

Broken Sword: The Shadow of the Templars je pustolovska videoigra razvijalca Revolution Software, ki je izšla 5. novembra 1996 pri založbi Virgin Interactive. Najprej je bila napisana za osebni računalnik, decembra istega leta je izšla še različica za PlayStation, 19. marca 2002 pa za Game Boy Advance. Predelana je bila tudi za pametne telefone. Ponovno je v podobi »režiserjevega reza« izšla za Windows, Mac OS X, Nintendo DS Nintendo Wii, iOS in Android.

Igralec prevzame vlogo Georgea Stobbarta, mladega ameriškega pravnika, ki doživi bombni napad na majhno pariško kavarno. Ustvarjalec Charles Cecil (na sliki) je začel raziskave Templjarjev za igro že leta 1992, razvoj pa se je začel šele leta 1994. Ton zgodbe je resen, vendar igra vsebuje tudi nekaj humorja, lokacije v igri pa so mešanica resničnih in izmišljenih. Slog animacije posnema klasične animirane filme. Je tretja igra, ki je bila izdelana na osnovi pogona Virtual Theatre.

Kritiki so pohvalili zgodbo, uganke, dialoge in igralnost. Pozneje je nastalo še več nadaljevanj, ki skupaj tvorijo serijo Broken Sword. Po izjavah vodje razvoja je bilo sredi 90. letih minulega stoletja prodanih približno milijon izvodov igre. Velja za eno najboljših pustolovščin vseh časov. Preberite več ...


Divji petelin

Seznam ptic v Sloveniji navaja 380 prostoživečih vrst ptic, ki so bile potrjeno opažene na ozemlju Slovenije med leti 1800 in 2011 ter so navedene v zadnjem preglednem seznamu komisije za redkosti Društva za opazovanje in proučevanje ptic Slovenije iz leta 2012, poleg njih pa še 35 vrst, ki so bile v naravo vnešene umetno in v Sloveniji niso vzpostavile prostoživeče populacije - te niso del uradnega seznama in se ne upoštevajo pri skupnem številu vrst. Število 380 predstavlja skoraj 40 % vseh vrst, ki so navedene na uradnem seznamu ptic zahodne Palearktike Združenja evropskih komisij za redkosti (AERC).

Seznam je urejen po redovih ptic; vrstni red sledi sistemu, kot ga uporablja uradni seznam AERC, le vrste brez prostoživečih populacij so združene na koncu vsakega reda in označene s temnejšo barvo. Navaja slovensko ime, nekatera druga bolj znana slovenska imena za to vrsto, znanstveno ime vrste, kategorijo in morebitni varstveni status. Vsak vnos je opremljen s fotografijo, ki pa ne ponazarja izgleda vseh predstavnikov vrste, saj se lahko operjenost ptic bistveno razlikuje glede na starost, spol ter letni čas. Preberite več ...