Depresija

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Depresija
Klasifikacija in zunanji viri

Vincent van Gogh, Na pragu večnosti
MKB-10 F32, F33
MKB-9 296

Depresíja je duševna motnja, ki jo poleg žalosti označujejo tudi pobitost, pesimizem, obupanost, pomanjkanje notranjih spodbud, nemirnost, strah, občutek krivde, razdražljivost in/ali praznost. Zaradi depresije lahko človek izgubi voljo ali zanimanje za aktivnosti, ki jih sicer rad počne, se težko osredotoči, postaja pozabljiv, težko sprejema odločitve, nemalokrat pa vodi depresija tudi do tesnobe in samomorilnih nagnjenj.[1][2][3] Če obdobja žalosti trajajo le dan ali dva, še ne pomeni, da ima oseba depresijo. Kadar obdobje potrtosti ali žalosti traja vsaj 14 dni, je znak depresije.

Posledice[uredi | uredi kodo]

Kot posledica depresije se lahko pojavijo nespečnost, izguba energije, apetita in libida ter nerazložljive bolečine in težave s prebavo.[2][4] Depresija je lahko simptom degenerativne bolezni.[5]

Vzrok[uredi | uredi kodo]

Biološko gledano naj bi bil vzrok za nastanek depresije zmanjšana aktivnost nevronov, ki izločajo serotonin in noradrenalin.[4] Iz psihoterapevtskega pogleda, natančneje psihoanalize pa gre najprej tu za zgodnje ali ponavljajoče se izgube. Po drugi strani je želja in zavzemanje za samostojnost v otrocih enako primarna in močna kot želja po odvisnosti, ter da ti znajo naravno oditi od staršev, ko so za to zreli. Kadar starši zaradi lastne nepripravljenosti na ločitev otroku vcepljajo občutek krivde kot npr. "Kako bom brez tebe" ali če jih odrivajo z npr. "Pojdi že enkrat od doma" ustvarjajo depresivni karakter. Drugi razlogi so lahko tudi ločitve in razveze, ki jih otrok ne razume. Prav tako se poveča dovzetnost za depresijo, ko se starši pritožujejo nad lastnim trpljenjem in nesreči, predvsem zaradi svoje čustvene odmaknjenosti in neobčutljivosti za otrokove potrebe.

Gnus do samega sebe[uredi | uredi kodo]

Povečan gnus do samega sebe lahko napoveduje depresijo in druge motnje (npr. motnje hranjenja, mejna osebnostna motnja,...[6]). Ameriški psihiater Aaron T. Beck je navedel, da disfunkcionalna samokritičnost vodi do povečanja slabih občutkov do samega sebe, kar pa je tudi podlaga za depresijo [7]. Ob povečanju odpora do sebe, ta lahko vodi do gnusa do samega sebe. [7] Phillips, Senior, Fahy in David (1998) navajajo, da je depresija tesno povezana s čustvom sramu in krivde, ki naj bi izvirala iz gnusa do sebe [7]. Sram je tako oblika gnusa, ki je usmerjen proti sebi, krivda pa oblika usmerjena proti dejanju, ki ga nekdo izvaja [7]. Trenutne raziskave so dokazale, da obstaja povezava med gnusom do sebe (in drugimi kompleksnimi čustvi, ki izvirajo iz njega) in raznimi motnjami, med katerimi je tudi depresija [7], [6], [8]. Sprva ni bila razvidna povezava med depresijo in gnusom, saj gnus izzovejo zunanje okolje s svojimi dejavniki, preveriti bi morali torej gnus, ki je usmerjen proti samemu sebi [7] . Potem ko so nekateri[7] gnus do samega sebe postavili kot domnevno psihopatološko značilnost, so drugi raziskovalci [8] dokazali, da ima to čustvo vlogo predhodnega stanja pri depresiji in tudi kasneje med samo depresijo. Občutki gnusa do sebe lahko ostanejo, tudi ko se simptomi depresije zmanjšajo (ali izginejo), [8] vendar pa je tu potrebno tudi upoštevati, da gnus do sebe ni navzoč pri vseh posameznikih diagnosticiranih z depresijo. [8]. Gnus do samega sebe je relativno nov koncept na raziskovalnem področju psihologije, tako da še ni dokončnega dokaza, kakšno povezavo ima z depresijo. [7]


Zdravljenje[uredi | uredi kodo]

Okoli 70 % bolnikov z depresijo se lahko pozdravi z zdravili (antidepresivi), ki povečajo ekscitacijske učinke omenjenih živčnih prenašalcev (nevrotransmiterjev), kot so inhibitorji monoaminske oksidaze in triciklični antidepresivi (npr. imipramin in amitriptilin).[4] Psihoanalitični pogled povezuje depresijo z izgubo, ki jo doživlja vsak otrok, ko spozna, da je ločen od svojih staršev v zgodnjem otroštvu. Nezmožnost se s tem sprijazniti lahko privede do depresije ali depresivnih epizod v poznejšem življenju. Zdravljenje vključuje spodbujanje pacienta, da se spomni zgodnjih izkušenj in razreši fiksacije okoli le teh. Cilj terapije je, da pacienti razvijejo bolj funkcionalen način razumevanja in sprejemanja izgube, zavrnitev in sprememb v svojem življenju.

Sklici in opombe[uredi | uredi kodo]

  1. ^ Sandra Salmans (1997). Depression: questions you have - answers you need. People's Medical Society. ISBN 9781882606146. 
  2. ^ 2,0 2,1 ""Depression"". National Institute of Mental Health. 2009-09-23. Pridobljeno dne 2011-02-05. 
  3. ^ "Depresija". Slovenski medicinski slovar. Vpogled dne 2011-02-05.
  4. ^ 4,0 4,1 4,2 Guyton, A.C. & Hall, J.E. (2006). Textbook of Medical Physiology, 11. izdaja. Elsevier Saunders, str. 745.
  5. ^ Kwentus, J.A. & Kirshner, H.S. (2008). "Chapter 14. - Delirium, Dementia, and Amnestic Syndromes". V: CURRENT Diagnosis & Treatment: Psychiatry, 2. izdaja; uredniki Ebert M.H., Loosen P.T., Nurcombe B. in Leckman J.F. New York: Lange Medical Books/McGraw-Hill Companies, Inc. (COBISS) [elektronski vir]
  6. ^ 6,0 6,1 Ille, R., Schöggl, H., Kapfhammer, H., Arendsy, M., Sommer, M. idr. (2014). Comprehensive Psychiatry. Sneto z naslova: http://www.sciencedirect.com.nukweb.nuk.uni-lj.si/science/article/pii/S0010440X13003866#.
  7. ^ 7,0 7,1 7,2 7,3 7,4 7,5 7,6 7,7 Overton, P. G., Markland, F. E., Taggart, H. S., Bagshaw, G. L. in Simpson, J. (2008). Emotion. Sneto z naslova: http://eds.a.ebscohost.com.nukweb.nuk.uni-lj.si/eds/pdfviewer/pdfviewer?sid=aa0389f8-1f79-4a17-b4a6-348cc28d829b%40sessionmgr4005&vid=0&hid=4203.
  8. ^ 8,0 8,1 8,2 8,3 Powell, P. A., Overton, P.G., Simpson, J. (2013). Journal of Clinical Psychology. Sneto z naslova: http://eds.a.ebscohost.com.nukweb.nuk.uni-lj.si/eds/pdfviewer/pdfviewer?sid=4f1b3558-59df-4bb8-8b59-b1d33dfd8c70%40sessionmgr4003&vid=0&hid=4203.


Viri[uredi | uredi kodo]

Psihoterapija Štrukelj