Getit

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Getit
Splošno
Kategorija IV. razred - Oksidi in hidroksidi
Kemijska formula α-FeO(OH)
Strunzova klasifikacija 04.FD.10
Klasifikacija DANA 06.01.01.02
Kristalna simetrija Ortorombska bipiramida
(2/m 2/m 2/m),
prostorska skupina P bnm
Osnovna celica a = 4,596 Å, b = 9,957 Å,
c = 3,021 Å, Z = 4,
V = 138,25 Å3
Lastnosti
Molekulska masa 88,85 g/mol
Barva Rumenkasto, rdečkasto do temno rjava
Kristalni habit Okroglasta, ledvičasta do grozdasta masa; kristalčki so ponavavi ploščati, rahlo razpotegnjeni in tvorijo radialno koncentrične oblike
Kristalni sistem Ortorombski
Razkolnost Po {010} popolna, po {100} razločna
Lom Neraven do razcepljen
Trdota 5 – 5,5
Sijaj Diamanten do svilen
Barva črte Rumenkasto rjava
Prozornost Poplrozoren do neprozoren
Gostota 3,3 – 4,3 g/cm3,
povprečna 3,8 g/cm3
Optične lastnosti Dvoosen (-)
Pleohroizem x: rumen ali brezbarven,
y: rjavkasto ali okrasto rumen
Kot 2V Izračunan = 20 - 78º,
izmerjen = 0 - 27º
Disperzija Izredna, r > v
Ultravijolična fluorescenca Ne fluorescira
Taljivost 5 – 5,5
Diagnostične značilnosti Od limonita se loči po sijaju, od hematita pa po barvi črte
Drugo V reduktivnem plamenu se namagneti
Sklici [1][2][3][4][5]

Getit, igličasta železova ruda, železov žametovec ali železova žametna ruda je železov oksidni mineral s kemijsko formulo α-FeO (OH). Ime je dobil po nemškemu polihistorju Johannu Wolfgangu von Goetheju. Prvič so ga opisali leta 1806 v rudišču Mesabi v Minnesoti (ZDA).

V naravi je zelo pogost in nastaja pri oksidaciji železovih mineralov ali neposredno kot biogena oborina v izvirih in barjih ter v morskih in jezerskih sedimentih.[6] Njegovi najpogostejši spremljevalci so psilomelan, manganit, lepidokrokit, kalcit in kremen. Zelo redko se pojavlja tudi kot primarn mineral v nekaterih pegmatitih.[5] Getit je bil dobro znan že v kameni dobi. Uporabljal se je kot barvni pigment, na primer za jamske poslikave v jamah Lascaux v Franciji.

Sestava[uredi | uredi kodo]

Getit (Minas Gerais, Brazilija)

Getit je železov oksihidroksid. Mineral kristalizira v ortorombskem kristalnem sistemu in tvori prizmatične igličaste kristale, običajno pa je masiven. Polimorfa getita sta feroksihit in lepidokrokit, ki imata enako kemijsko formulo, vendar drugačno kristalno strukturo in se zato obravnavata kot samostojna minerala.

Uporaba[uredi | uredi kodo]

Getit je pomembna železova ruda. V manjših količinah se uporablja tudi kot anorganski pigment. Z železom bogate lateritne zemlje, ki so nastale nad serpentinitnimi kamninami v tropih, se rudarijo kot železove rude ali rude drugih kovin.

Nastanek[uredi | uredi kodo]

Getit je nastal kot primarni mineral v hidrotermalnih depozitih ali s preperevanjem drugih z železom bogatih mineralov, zato je pogosta sestavina zemlje. Nastal je tudi z obarjanjem iz podtalnice ali v drugih pogojih sedimentiranja.

Razširjenost[uredi | uredi kodo]

Getit je razširjen po celem planetu, večinoma v obliki konkrecij, stalaktitskih formacij, oolitov ter ledvičastih in grozdičastih akumulacij. Pogosto se pojavlja v barjih in šotiščih, na tleh podzemskih jam in na dnu jezer in potokov. Na sulfidnih ležiščih tvori železni klobuk, ki nastane s preperevanjem železovih sulfidnih rud.

Velika nahajališča getita so v Angliji, Avstraliji, na Kubi in v ZDA.

Nahajališča getita v Sloveniji so Jesenice, Litija, Mirna Peč in Žužemberk.[7]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ^ Hurlbut, Cornelius S.; Klein, Cornelis, 1985, Manual of Mineralogy, 20th ed., Wiley, ISBN 0-471-80580-7
  2. ^ http://webmineral.com/data/Goethite.shtml Webmineral data
  3. ^ http://www.mindat.org/min-1719.html Mindat data with locations
  4. ^ http://www.galleries.com/minerals/oxides/goethite/goethite.htm Mineral galleries
  5. ^ 5,0 5,1 R. Vidrih, Svet mineralov, Tehniška založba Slovenije, Ljubljana (2002), str. 58-59.
  6. ^ C. van der Zee, D. Roberts, D.G. Rancourt, C.P. Slomp. Nanogoethite is the dominant reactive oxyhydroxide phase in lake and marine sediments. Geology 31 (2003), str. 993-996.
  7. ^ Vidrih, R. & Mikuž, V. (1995). Minerali na Slovenskem, 1. izdaja. Ljubljana: Tehniška založba Slovenije. ISBN 86-365-0184-9 (COBISS)